Lucija-si.com | |
Prešeren Prešernov dan»Zdaj sem mimo izvoza Celje zahod …,« je bilo prvo, kar sem slišala »v živo«, po tistem, ko je nekaj dni nazaj naznanila svoj prihod z besedami: »Ponedeljek sem si namreč izbrala dan za kulturno vandranje po deželi celjski …« in »Se ti oglasim, ko bom na Celjski pristajalni stezi, da me boš usmerila na pravo …« »Dežela celjska« se je prav veselila tega obiska, saj se ne zgodi prav pogosto, da jo obiskujejo prebivalci Kalifornije … Tudi načrtovanje, kam neki jo naj odpeljem na ta praznični dan je steklo nekako samo od sebe, v prilog mi je šlo, da je vsega »hudega« navajeno dekle mogoče odpeljati kamorkoli … Po natančno preračunanem času, ki bi naj potekel od tam do tu, so mi iz »stolpa« javili, da je treba pravilno usmeriti pristajanje, kar sploh ni bilo težko, ker je, kot že rečeno, vsega hudega vajeno dekle pravilno aktiviralo avtomatskega pilota, ki je že zavijalo tja, kamor je bilo treba in se je skozi gsm aparat razlegel le še prešerni smeh … Ja. Gorska roža alias Drsalka je umno parkirala pred našo hišo, sledilo je toplo snidenje. Besede so kar vrele, sam bog ve, katera je hitrejša in glasnejša … Toooliko vsega sva si imeli za povedati in čisto nič se nisva omejevali s tančicami zasebnosti ali tehtanjem, kaj je za povedati ali kaj ne … Že zelo dolgo nisem tako na easy in sproščeno klepetala, pa čeprav se je dekle šele rodilo, ko so bili za mano že prvi poljubi (no, ja, sem začela dokaj kmalu J)))))… Leta resnično niso nobena ovira. Za nič v življenju, če se ljudje začutijo … Hja, sva tudi ugotovili, zakaj je tako. In če si je že izbrala današnji dan za kulturno vandranje po deželi celjski, se vsaj spodobi, da jo odpeljem na nek kraj, kjer bova počastili praznik. Kot nalašč za to priložnost sem izbrala Muzej novejše zgodovine v Celju in Živeti v Celju. Z virtualnim vodnikom si lahko tudi vi ogledate, kaj sva si ogledali … Imela sem v mislih še sprehod po starem mestnem jedru in ogled razstave fotografij, a sva imeli nekoliko omejen urnik, zaradi njenih dodatnih celjskih obveznosti, zato sva jo iz muzeja mahnili direktno na Stari grad.
Odkar je Gorska roža prvič stopala po ostankih razvalin nekdaj slavnih grofov celjskih v njenih osnovnošolskih letih, je poteklo kar nekaj časa ... Tokrat naju je pot zapeljala skozi TIC-ovo pisarno in z vstopom na grajsko dvorišče sva obeležili ta dogodek tudi za kolege blogarje. Zakoračili sva vse do razgledne ploščadi, a razgledi po okoliških hribih so bili bolj kot ne zaviti v meglene tančice … Je pa pricurljalo nekaj zgodovinskih podatkov, ki segajo v srednji vek s povezanostjo na Habsburžane, tudi v najino klepetanje ....
Vreme res ni bilo naklonjeno nekim lepim razgledom. A komu mar za vreme, če je razpoloženje polno, aktivno, iskrivo …, kot je rekla moja gostja ob slovesu – prešeren Prešernov dan. In ja, da ne pozabim – v moj dom je prinesla pomlad. Ne le v šopku teloha, temveč tudi v prešernem smehu, v iskricah v očeh in z rdečimi lički, z energijo prijazne iskrenosti in še z marsičem … Hvala za izjemno druženje. Trenutno stanje duha: energetsko napolnjeno z lepim :)))))))) Spet doma-domaSkoraj celo uro sem potrebovala, da sem očistila hčerin avto in ga usposobila za vožnjo, po tistem, ko sem govorila z bratrancem in mi je zagotovil, da so vozne razmere ugodne … Včerajšnje celodnevno sneženje z dežjem in polnočna zmrzal sta naredili svoje, da je bil kot ujet v ledenem oklepu …
Do Šentjurja je šlo solidno, od Šentjurja naprej s hitrostjo 20 do
Maša se je že brala v napol prazni cerkvi, sedli sva bolj zadaj, da ne bi motili obreda. Misel je odplavala … mnogo, mnogo let nazaj. Pomislila sem, koliko vsega se je že dogajalo v njej, če že moj spomin beleži toliko mejnikov. In naenkrat me prešine – letos bi imela 100 let. Dregnem mamo in zašepetam: »A ti veš, da bi imela Pepka letos 100 let?« Ona me pogleda, pomisli in prikima: »Ja, seveda!«
Poskušam ujeti ritem dogajanja, pa mi nekako ne uspeva. Misli gredo svojo pot, ujamem le, da župnik ne pridiga, temveč bere škofovsko pismo ob začetku postnega časa. Iz same vsebine bi takoj črtala nekaj stavkov. »Kako le morejo tako flancati narod,« si mislim … in istočasno se umirjam: »Kaj te briga, kaj tam piše … Tukaj si za to, ker se ta maša daruje za tvoje sorodnike. Babico, dedka, očeta, strica in teto. Tukaj si za to, da v krogu družine počastiš spomin nanje …«
Poigravam se z mislijo, da je 100 let pa že takšen jubilej, ki mu lahko posvetim nekaj več svoje pozornosti. Razmišljam, da bom naredila nekaj posnetkov za svoje sorodnike v Ameriki. Njim ta kraj veliko pomeni. Tudi meni. Seveda! Korenine so nam skupne, močne, neuklonljive korenine ... Te obredne, spominske maše pač spadajo zraven, k tem koreninam. Enkrat so prav dotakljive, drugič čisto predvidljive, tretjič odidejo mimo, kot ta današnja recimo…
Poskušam ujeti misel na očeta, se povezati z njim … pa mi tudi to ne uspeva. Tako zelo daleč stran je od mene, se mi zdi … Nekako se poigravam z mislijo na babico, našo stoletnico …, koliko sem ji podobna, kako me je njen zgled na nek način zaznamoval … Aha! Vodnarka je bila … in moja Luna v Vodnarju … Kako je zdaj to medsebojno povezano? Se pravi čustvujem na način Vodnarja, z zgledom, ki sem ga dobila od nje … Postane mi smešno. Potem itaq ni čudno, da sem sama in v sebi nosim »visoke« ideale … Lahko bi se začela krohotati, ko se zavem te najine podobnosti … in hkrati, da sem pri maši in zaslišim: »Jagnje božje …«
Maše je konec, sledi rokovanje pred cerkvijo z znanci, sorodniki. Veselje, da se vidimo je iskreno, toplo. Sestrična pove, da cesta do pokopališča ni splužena, zato se odločimo, da bomo babičin grob obiskali ob kakšni drugi priložnosti … Piha mrzel veter, sivina zimske pravljice nas potiska v zavetje, na toplo …
Odpravimo se »domov«. Ta »domov« je na očetovem domu, kjer se doma-doma počutim tudi jaz. Prisrčnost, toplina druženja, veselje. Vedno mi je v tej družini tako toplo, domače. Danes še prav posebno. Ne znam opisati, zakaj je tako …, a to je tako zelo neopisljivo. Kar preprosto Je. Ko se čutiš tako varno umeščenega v to življenje, ko točno veš, da sodiš v prav ta trenutek, ko za tisti čas druženja izgine vse drugo, odpadejo vse skrbi … in se samo polniš z energijo ljubezni, tiste prvinske, ki prihaja iz korenin …
Skozi belo pravljico sva se z mamo vračali, se mimogrede ustavili še na celjskem pokopališču in zaokrožili dan … Trenutno stanje duha: polna lepega :)))) Nikotinska kriza v odsevu belih snežinkA človek, ki je kdajkoli redno kadil, zares kdaj postane nekadilec? Ne verjamem. Teče mi peto leto, odkar ne prijateljujem več s cigareto, pa se mi je zgodilo v minulih dneh, da se me je polotila nedojemljiva nikotinska kriza. Grozljivo. Ne privoščim nikomur… Zavedam se, da je nekaj v meni sprožilo to reakcijo. Da sem v sebi naletela na neko točko, ki očitno še ni opravila s cigareto…
Prav »strokovno« sem se lotila tega problema. Vem, da ne želim kaditi. Vonj po cigaretah mi gre v nos, mi smrdi, ga ne prenašam, slabo mi je, ko »zavoham« kadilca. Včasih mi gre prav na bruhanje, ko pride hči naokoli in mi da poljubčka. Me kar strese. Ne znam si predstavljati, da bi se morala poljubljati s kadilcem. (Joj, grozna sem bila trideset let!)
Vrtam po sebi, analiziram svoj ne-kadilski čas. Spominjam se, da pravzaprav nisem imela nobenih težav z abstinenco, a imela sem pravo krizo prvo leto v tem času, ko se mi je nakopičilo dela. Takrat sem jo premagovala s čokolado. Pa drugo leto spet. Morda še hujšo in sem tisti teden, deset dni pač »goltala« sladkarije in si govorila, da gre pač za navado, da sem leta in leta v takšnem času še več kadila kot sicer… Tretje leto me je kriza skoraj obšla, le rahlo sem jo zaznala, lani se niti ne spomnim, da bi bila kakšna misel sploh usmerjena h kajenju, cigareti. Vmes, mislim, da je bilo to lani, če ne celo predlani, smo se ob neki priložnosti celo šalili, da zdaj sem pa menda res že čisto ven iz tega, da cigarete, svoje zveste spremljevalke in prijateljice toliko let, sploh ne znam več prijeti v roke. Letos pa…
Tale januar je bil zame precej »ubijalski«. No, ne ravno on, temveč situacije, ki jih je prinesel s sabo. Napadel me je tako hinavsko in posegel na področja, kjer je na celi črti odpovedala vsa moja kreativnost in sposobnost samo-kontrole. Pravzaprav je čisto malo manjkalo, da bi se začela smiliti še sama sebi. V prvem momentu mi je preostal le beg v bolezen, ki me je položila v posteljo za cel teden in me preizkušala v stilu – katera bo katero, kar mi je na srečo uspelo prepoznati in se je pravočasno spet aktiviral moj avto imunski sistem. A zmanjkal mi je en teden pri mojih delovnih obveznostih… Posledično me je začela grabiti panika, če bom zmogla in s paniko je nastopilo še to grozljivo občutenje hlastanja, iskanja cigarete, stopanja v prazno, potenja, mozoljev, praskanja… za ponoret. Zavestno nisem odhajala ven, da me ne bi premamilo in bi šla v trgovino in kupila cigarete. Kot da sem se morala prikleniti z nevidno verigo na jekleni steber, da ne bi počela neumnosti. In to ni trajalo en dan… To občutenje se je vleklo cel teden. Res grozljivo. Kaj takega še nisem doživljala. Do zdaj se nisem niti v snu poigrala z mislijo, da bi si kupila cigarete, kaj šele, da bi mi kakšna trapasta misel prečkala možgane z mislijo, da bi prižgala… Hkrati z vsemi temi občutenji, pa sem se zavedala, da je dovolj le en sam dim, pa bom spet noter… Resnično, kot da so se me polotili sami hudički…
Kot je prišlo, je tudi odšlo to »obsedeno« stanje. Najprej sem še bila v tednu, ki je sledil, hudo pametna, da je bila zdaj neka izredno naporna situacija, ki sem jo leta nazaj obvladovala s cigareto… Da gre za neko navado, ki je zapisana v mojem načinu življenja… Ampak nisem več prepričana o tem… Če bi bila to vsa resnica, bi se situacija verjetno ne ponavljala, če je že izzvenela v preteklem letu in letu poprej. Torej lahko zaključim, da to ni vsa resnica… Kaj pa je? Kaj pravzaprav?
Zunaj pa spet sneži. Že od sinoči, ves čas. Kako ne bo! Saj smo komaj na polovici zime in svečnica je dala jasen namig, da bo zima trajala še štirideset dni. Jaz pa se ne morem znebiti občutka, da mi to sneženje pripoveduje in odgovarja na vprašanja… česar pa ne zmorem razumeti… Sranje! Trenutno stanje duha: zakaj mi je tega treba? ve kdo? Če se moje srce trga - naj se raztrga!Ne gre mi najbolje od rok… Ko že mislim, da je mimo, da se me ne more več dotakniti, me spet z nečim trešči po glavi in me spomni… Navidez nepomembno, pa vendar… nekoliko moteče…
Če kaj, potem si zares želim, da mine. Naj misli odidejo in naj se že enkrat konča. Nočem več nositi v sebi, nočem se več spominjati. Četudi je bilo morda res vse z najboljšimi in najbolj plemenitimi nameni… jih ne vidim, pa če se še tako zelo trudim videti. Ne verjamem. Ne morem verjeti. Želim, da mine tudi sočutje. Želim, da mi postane vseeno…
Res smešno, da se še vedno vrtim okrog tega. Pravzaprav nič meni podobno. Odtis pečata je bil nedvomno globlji, kot sem bila kdajkoli sposobna priznati sama sebi… Ne, saj me ne boli. Mislim, da ne, da to ni odsev bolečine… Samo tako neumno se mi zdi. Da sem si dovolila zapasti v takšno razpoloženje…
Če se moje srce trga - naj se raztrga! Svet zato ne bo propadel - niti jaz ne bom; zakaj človek je toliko večji od stvari, ki jih izgublja v tem življenju. Še morje solza ima nekje svoj nasprotni breg, drugače ne bi bil nikoli nihče zajokal. (Rabindranath Tagore)
p.s. »posvojeni« Tagorejevi zgornji misli, dodajam še to, tudi njegovo: »V ljubezni se vsa nasprotja obstoja zlijejo in izginejo. Samo v ljubezni je hkrati enost in dvojnost. Suženjstvo in svoboda si nista nasprotna v ljubezni, kajti ljubezen je najbolj svobodna in hkrati najbolj suženjska.«
Trenutno stanje duha: preveč utrujena, da bi lahko spala :(((( Po januarska razmišljanjaV zadnjem času je veliko užaljenih na vseh koncih, besede so iz muh naredile slone, veliko je v pesek zakopanih glav, iz mnogih zapisov veje bolečina. Zamajani so temelji osnovne komunikacije, o sožitju se ne da več govoriti, nek skupni prostor je postal naelektren, neprijazen, kjer se tudi povsem naključni mimoidoči naenkrat ne počuti več dobro. Izhoda iz vsega tega klobasanja kot da ni videti, ker se vedno znova in znova pojavlja egoistična želja po kreganju, ki bi potolažila bolečino, jo preglasila in jo zakopala še v kakšno nadstropje globlje v posamezniku. Nočem biti pametna. Nočem, da bi kdo dobil občutek, da kaj mora ali bi bilo potrebno storiti. Želim samo pokazati neko epizodo iz mojega lastnega življenja in svojo pot iz tistega takratnega, ujetega razpoloženja… trenutek, ko se je bilo potrebno ustaviti v sebi, se zazreti globoko vase in si natočiti čistega vina, si priznati neke »nelepe in užaljene« resnice. Ne trdim, da je takšna pot prava in vsestransko delujoča. Zame je bila. Zame so bili in so na nek način še vedno pomembni moji dnevniški zapisi. V njih se skrivajo vsi odgovori na vsa vprašanja, ki se postavljajo v »danes«. Z vedno novimi zavedanji in znanji sem se srečevala z njimi, dokler se stvari niso v celoti kristalizirane postavile na neko mesto mojega zavedanja, ki jih je lahko akceptiralo in sprejelo kot del mene. Tako laično bi lahko rekla, da sem vse »pradavne« resnice in spoznanja nekoč že zapisala, čeprav jih nisem znala razumeti takrat, ko sem jih zapisovala. Razumevanje in sprejemanje je prišlo kasneje. Seveda z nenehnim delom na sebi, s sabo. Neke stvari v življenju preverjeno delujejo. Ena temeljnih se imenuje iskrenost do samega sebe. Ljudje smo večinoma narejeni tako, da se čutimo na nek način z vsem mogočim zaznamovani, oblepljeni z normami in pravili, ki so nam jih vcepili naši vzgojitelji, kar smo na nek način tudi ponotranjili in sprejeli kot svoje resnice. In ker se naša življenja kljub temu, da smo naredili »vse«, kar smo menili, da moramo storiti in se je od nas na nek način pričakovalo… ne odvijajo vedno tako, kot bi želeli, ostajamo nezadovoljni in nepotešeni z življenjem, ki ga živimo. Velikokrat nam manjka volje in poguma, da bi se soočili s svojimi lastnimi resnicami, pretrgali popkovine in sprejeli odgovornost nad svojim življenjem z zavedanjem, da smo njegov edini ustvarjalec. Da so v nas zapisane vse resnice in vsa znanja in vsi smisli, ki jih potrebujemo za to življenje. Zavedam se, da danes, v tem trenutku, živimo na različnih ravneh zavedanja, da ne razumem vsega, kar je okrog mene in o čemer govorijo drugi, kot tudi vem, da mnogi ne razumejo, kaj hočem povedati jaz. A v tem ni nič napačnega, nič hudo zamerljivega, če lahko ljudje sprejmemo, da naš razvoj ne teče vzporedno z enakim tempom, četudi živimo v istem okolju, v istem času. Povsem logično je, da nekdo, ki ima »polno rit vsega« ne more razumeti tistega, ki ne ve, kako bo jutri nahranil svojega otroka, kot tisti, ki ni nikoli prišel dlje kot do najbližjega mesta, ne more vedeti, kakšni občutki te lahko zaobjamejo sredi Pariza recimo. Ali tisti, ki je zelo glasen in terja večje plačilo za svoje delo velikokrat ne more vedeti, s kakšnimi stiskami se ukvarja njegov delodajalec, ko nabira denarce za plače, koliko enih travm, izterjav je potrebnih, da jih sploh lahko izplača (govorim o malih podjetnikih, ne velikih sistemih), kot tudi zaposleni v javni upravi ne razmišljajo niti jim ni potrebno vedeti, da so njihove plače še kaj drugega, kot tisto, kar se na koncu meseca znajde na njihovem računu... A vse to je normalno, le nekoliko drugačno od tistega, kar mi mislimo, da bi moralo biti normalno. Kot so normalne še neštete druge različnosti med nami, vzete iz celotne vsebine naših življenj. Vsi bi kar nekaj imeli. Ne mislim s tem le na materialne dobrine. Imeli bi ljubezen, imeli bi spoštovanje, imeli bi urejeno življenje, solidne dohodke. In za to, da bi imeli, ne bi naredili največkrat nič. In da nimamo, je najlažje pokazati s prstom na druge, ki so itak krivi, da nimamo. Veliko lažje, kot se zazreti vase in vse to blagostanje poiskati v sebi… Kajti na tej poti vase se najde tudi kaj, kar ni najlepše našim očem… Kar je tam točno za to, da se iz tistega kaj naučimo. Ker sporoča in kaže na lekcijo, ki jo moramo osvojiti, če želimo naprej v življenju, sicer se znova in znova vračamo na tisto mesto, z novo in novo bolečino z isto korenino… A namen našega bivanja ni v bolečini, ni v ujčkanju bolečine… Namen našega bivanja tukaj in zdaj je v temeljni nalogi, da to izkušnjo presežemo… Dobila sem v »recenzijo« neko pisanje. Prosilo se me je, da povem svoje mnenje na zapisano. Moje mnenje je, da zapisanega ne bi objavila. Upam, da bo iz moje lastne zgodbe izšlo tudi sporočilo, zakaj ne. Ljudje smo več, kot le besede. Ljudje smo tudi svoboda. A šele takrat, ko dojamemo smiselnost besed in ko presežemo izkušnjo, ki nas »spodbija« v življenju. Torej, kot rečeno… trenutek zavedanja v moji lastni zgodbi življenja se na tem mestu zdaj pojavlja iz dveh razlogov… Prvi sledi uvodoma zapisanim mislim o užaljenostih, drugi pa se je slučajno pojavil zraven… Vendar slučajev, naključij tako ali tako ni, torej je to dvoje pač moralo pasti skupaj. Povzeto iz mojega dnevnika, nekaj let nazaj: »V minulih dneh sem temeljito preuredila svoje stanovanje in ga prebelila. Čiščenje, ki je temu sledilo, je bilo temeljito čiščenje, ne le predmetov, predvsem mene, moje osebnosti, mojega življenja. Odvrgla sem ogromno »navlake«, ki se je nabirala leta in leta. Ne le okrog mene, tudi v meni. Z mamo sva se pred kratkim temeljito skregali. Izzvala me je z eno samo besedico: »zaupanje«, češ da ga izgublja vame. Banalno, v kontekstu denarja. Kaj hujšega! Naenkrat sem bila spet petletna punčka, ki jo je odrinila od sebe ob bratovi nesreči. Vsul se je plaz – neizgovorjenega, nikoli dorečenega, vse očitajočega. Zaupanje je vendar temelj vsakega odnosa! Besede so padale, brez razmisleka, brez kančka spoštovanja z moje strani. Za celih štirideset let nazaj. »Izbruhala« sem vso bolečino, vse krivice. Verjetno sem prvič v življenju, v odnosu do nje, upala povedati vse, kar mi je ležalo na duši. Zavedala sem se, da jo z vsako izrečeno besedo prizadenem, vendar sem ji privoščila vso to bolečino. Naj trpi, sem si mislila, jaz sem tudi, hkrati pa sem nekako pričakovala, da me bo vzela v naročje in me potolažila. Nujno sem potrebovala nekoga, ki me bo potolažil in ona, moja mami, bi to morala videti, vedeti. Vendar ni zmogla niti skromne besedice »oprosti«, kaj šele, da bi rekla: Oprosti, nisem vedela… Obrnila se je na petah in vsa užaljena odšla s povešenimi rameni. Vedela sem, da ne bo nikoli več prestopila mojega praga. Čutila sem, da je njena užaljenost nad njeno bolečino. Ni je toliko »bolelo«, kar sem ji očitala, mogoče se ji je celo zdelo na nek način prav. Mislim, da ji je bilo huje, da tega enostavno nisem »pozabila«, ko mi je »z dobrimi nameni« hotela nekaj povedati, naletela pa je na nov plaz očitkov z moje strani. In potem sva obe jokali. Vsaka zase… Neštetokrat sem že rekla, da me spremlja veliko »majhnih sreč« v življenju, ki se pojavijo natanko takrat, ko jih zares potrebujem. Upam si trditi, da je ena njih tokrat nastopila kot moja rešilna bilka, saj bi me verjetno dobesedno razneslo od nakopičenega. Bolečine, žalosti, gneva… Ko sem neutolažljivo jokala in »terjala«, da me nekdo potolaži, me je streznila s preprostim – da vendar nimam več pet let, petletnega otroka bi res moral nekdo potolažiti, da pa sem tudi sama mami in da imam dva otroka, ki sem ju verjetno že kdaj potolažila – in da se znam potolažiti sama. In ključno – da je tudi spoštovanje temelj vsakega odnosa. Seveda. Moj razum ve eno in drugo. Želim pa povedati, da razum lahko še tako dobro funkcionira, vse dokler ne naleti na »oviro«, globoko zakopano v podzavesti, ko »priplava« na površje naša prvinskost. Takrat se je potrebno ustaviti in se vprašati: Kaj se dogaja z mano? Zakaj ravnam kot ravnam? V tem mojem primeru je priplavala na površje neizmerna bolečina petletne deklice, ki jo je njena mami odrinila od sebe, da je padla po tleh. Takrat je mami ni potolažila. Verjetno za to, ker je ni znala, upam, da ne za to, ker je ne bi hotela. Od dneva, ko mi je umrl ati, me je počasi, vendar vztrajno odrivala od sebe. Naenkrat je bil brat spet središče njenega življenja. V tem ni nič slabega. To je konec koncev tudi njena pravica. Nikjer ni zapisano, da me mora imeti rada, niti ne potrebujem njene ljubezni, da lahko živim. Vendar je problem nekje drugje. Ne glede na to, kaj se je dogajalo minulih petnajst, dvajset let, sva vzpostavili nekakšen odnos matere in hčere, z ozaveščenimi in oproščenimi krivicami (kako naj zamerim nekaj, česar ni znala, ni vedela?). Vendar se je ta »naučeni« odnos z očetovo smrtjo korenito spremenil in postajal vse bolj podoben tistemu iz zgodnjega otroštva. In naenkrat se je ob besedici »zaupanje« zlomil. Ob tem je pa potrebno vedeti, da sem minulih deset let v veliki meri posvetila izgradnji odnosov doma, z mamo in očetom. Čeprav je bila izkušnja iz otroštva že ozaveščena in ni bila več zakopana v podzavesti, na nek način sem jo tudi oprostila, sem bila še vedno nepotolažena. In najhuje, kar sem zaznala, je bil njen pogled, ki me je obtoževal (še vedno), da sem jaz kriva, da se mu je to zgodilo. In tisto njeno »zaupanje« je to le še potrdilo. Najinega odnosa bi lahko bilo konec tistega nedeljskega dopoldneva. Nekaj časa bi verjetno še jokali, sčasoma bi se potolažili. In živeli naprej, vsaka svoje življenje. Povedala sem že, da mi je bilo jasno, da ne bo nikoli več prestopila mojega praga. Na prvi pogled bi mi to tudi ustrezalo. Ena skrb manj. Vendar zdaj že vem, da se tako ne rešujejo problemi v življenju. Vem pa tudi, da jih ona ne zna drugače, kot da zakoplje »glavo v pesek« in v slengu rečeno »kuha mulo«. Torej, kaj je sledilo? Šla sem k njej in se ji opravičila, ker sem bila nespoštljiva do nje, češ očitam ti zaupanje, vendar je tudi spoštovanje temelj vsakega odnosa. Da mi je žal, da je prišlo do tega, hkrati pa čutim tudi veliko olajšanje, ker sem spravila ven, kar me je bolelo. In potem sva se pogovorili. Mesec dni je minilo od takrat. Kakršnakoli že je, kakorkoli že čuti, moja mami je. Funkcionirava. Živiva pod eno streho, zato nekako morava funkcionirati. Tisto, kar je bilo zgrajeno v minulih desetih letih, se je podrlo. Očitno ni bilo tako dobro, kot sem mislila, da je. Iz tega zornega kota gledano je tako ali tako boljše, da se je podrlo. Zdaj mi sploh ni več tako zelo pomembno, da bi morali imeti nek »specialni« odnos. Po očetovi smrti se je korenito spremenila. Takšne, kot je zdaj, je ne poznam. Nekaj časa sem se še spraševala, kdaj je igrala – Prej? Zdaj? Katera je prava? Zdaj mi tudi to ni več pomembno. Naj živi, kot ji odgovarja. Pomembno je le eno – SVOBODNA SEM. In le to šteje.« Trenutno stanje duha: mmm... bo pasala masaža, ki sledi :))))))) Tudi to je ... (PS by Lucija)Bilo je včeraj. Če ne bi bilo tako naporno vreme, ne bi iskala informacij kakšni so obeti in kdaj bo nelagodnost prešla… in ne bi naletela na tale posnetek v živo… in posledično ne bi »odplavala« v neke druge energije, v neka druga občutenja, v nekaj, kar niti ne znam prav poimenovati. Samo vem, da Je.
Tisti, ki me vsaj malo poznate, si verjetno mislite, kaj sledi… Zuzzu je dala natančna navodila, ki jih seveda vsakdo razume po svoje. Jaz sem njene besede razumela, kot je videti v nadaljevanju…
Bila sem tam…, doživljala svoje osebne zmage, rasla in se krepila v samozaupanju. Prišla sem tja, kamor sem od nekdaj hrepenela priti. Na obrežje Sene, v neposredno bližino Notre Dame. In se naenkrat počutila neopisljivo svobodno v sebi… Kot da bi sestavila neke koščke sebe, povezala preteklost v sedanjost… »Kadar v duši človeka izbruhne svoboda, bogovi ne morejo več ničesar storiti proti temu človeku!« /Jean Paul Sartre/
In ne le to. Po Parizu se je treba sprehoditi. Krvavim žuljem navkljub…, a je neprecenljivo. Le tako se lahko dotakneš njegove duše. Jo lahko začutiš v svojih podplatih. Te poboža v lahnem vetriču. Posedanje po uličnih lokalih, opazovanje ljudi med čakanjem na obrok, kavo… uživanje ob meditaciji, kjer samo Si, sprehajanje po bulevarjih… postanek ob uličnih godcih…
Vedeti je treba, da Pariz ni le zgodovina. Niso le muzeji, palače in cerkve. Vedeti je treba, da utripa kot veliko narodnostno pisano srce, da se v njemu prepletajo najrazličnejše kulture, da srečuješ ljudi vseh barv in ras… in na tisoče turistov… In nič ni posebnega, če se predstava v Moulin Rouge začne šele pozno zvečer…, kajti pravo življenje se v Parizu začne šele zvečer, pravijo…
Ni podnapisov. Veliko je bilo že povedanega, pokazanega… Tokrat naj samo utripa v svojem ritmu… Trenutno stanje duha: božajo me njegove energije... :))))))) Pravi moški!Čeprav sem imela namen ves dan lenariti in nič početi, sem bila v takšnem razpoloženju le dopoldan. Je bil zame današnji dan prenaporen, brez pridiha zimske pravljice, tudi s sneženjem, predvsem pa neugodnim tlakom, ki mi je onemogočal lenarjenje. Potem so mi povedali en vic. Verjetno ga poznate. A zame je eden redkih, ki sem si ga zapomnila in ga prodajam dalje. Verjetno za to, ker je še kako aktualna tematika, za nas, samske ženske, ki »hrepenimo« po Pravem moškem… Hahahahaha. Me vpraša teta, če vem, kako priti do Pravega moškega. Najprej jo nekoliko čudno pogledam, kaj to ona mene sprašuje… in že poskušam odgovoriti, da bi ga verjetno imela, če bi… »Ne veš, ne?« »???« »Ustvaril ga je genski inženiring!« »??? Kako?« »Z mešanjem vibratorja in bankomata!« No, živijo veselica. Pa so mi sesuli še en mit… Trenutno stanje duha: hahahahahahaha... Pošiljava pozdrave, tja preko... mijav!Brez velikih besed. Za njegovo šefico in malo tudi za njegovega skrbnika. Ker vem, da tudi onadva ujameta kakšen sončni žarek za naju doma…
Kar je moralo biti narejeno, je narejeno. Ne vem, kdo je zdaj bolj zadovoljen, Tačko ali jaz. Moram priznati, da mu je včeraj in danes šlo strašno na živce nenehno »ropotanje« tiskalnika, ki je zame skoraj neslišen v primerjavi z vsemi glasnimi »ropotarnicami«, ki so že preživele svoj čas… ampak njegova pozornost je bila vzpodbujena znova in znova. Jezna seveda, sploh, kadar je zadremuckal…
Sicer pa… da ne bi kdo dejal, da ni res… Če mi je Jan oktobra poslal delegata, mi je zdaj na počitnice poslal pomagača…, ki se ne obnaša prav nič počitniško… temveč se je kar takoj lotil stvari tam, kjer je treba… Kar je res, je res – njegova znanja so vsestranska…
Ampak – najslajši je še vedno ponoči. Ko se njegovo toplo telesce stisne k meni in me njegove tačke /skoraj lastniško, ups/ objamejo…
Lepo nama je skupaj. Zdajle pa sploh, ko zadovoljno prede poleg mene… Trenutno stanje duha: kako paše... ;)))))))))) O mojih grdobijah (Lucijin netekmovalni PS)Prav res sem imela namen napisati spis o svojih grdobijah. A bolj ko sem razmišljala, kaj naj bi napisala, bolj mi ni padlo nič »grdega« na misel. O meni? Lepo prosim? Zdaj še pa naj o sebi pišem grdo? Se kritiziram? In to javno? Hahahaha. Ne gre… To delajo drugi, mislijo, da odlično, ko sučejo jezik brez repa in glave… kar se itak ve in vidi, če ima človek le malo soli v glavi…
Imam obisk. Pravzaprav ne ravno obisk. Sostanovalca za nekaj časa, kateremu sem radostno odstopila prostor v svoji postelji. In s katerim naju veže lepo prijateljstvo… In kateri je hočeš nočeš pokazal na moje »slabo«, in jaz naivnica sem to še ovekovečila in argumentirala s fotografijami… Aha. Prva točka mojih slabosti – naivna sem. Čeprav bi človek dejal, da se me zlepa ne da pretentati. A nekateri to znajo, ja… In takoj zraven še druga slabost – moške očke me znajo »uročiti«, sploh mačje…
Kar je pa slabo samo na prvi pogled in na zunanji videz… Kajti mačke so tiste živali, ki nas s tem, ko vstopijo v naša življenja spomnijo na tisto prvinskost v nas samih. Torej, če potegnem črto, naivnosti in uročenosti od mačjih pogledov ne morem šteti za svoje slabosti, temveč lahko le prikimam, da vse povezljivosti z mačkami delujejo, kar je dobro. Zame pa sploh.
To, da ne pijem mleka menda ni grdo, čeprav je mogoče slabo zame. Ima pa mleko nekakšno neposredno zvezo s tistim, kar je »ta grdo«, »najgrdejše« o meni in o čemer ni treba govorit naokoli. Ker se itak ve. Zaradi česar me sicer ni čisto nič sram, ampak sem že tolikokrat dobila pod nos, da je verjetno res Tisto, s čimer bi se me dalo »zaznamovati«.
A tega vas večina ne ve, niti ni nobene potrebe, da bi razlagala širšemu bralstvu… To vedo le tisti, ki so se kdajkoli znašli bolj na tesno z mano, pa še to ne vsi. Le nekateri izbranci, ki sem jim dovolila vstopiti v mojo intimo.
Vem, da vas daje radovednost, kaj to je. Vem tudi, da ste nekateri žalostno »buljili« v ekran v pričakovanju »žmohtnosti« mojega lastnega namakanja v drek, ki je tokrat izviselo. Zahvaljujoč mojemu tokratnemu izbrancu, ki mi ni pustil objaviti drugačnega teksta… In je enostavno zbrisal osnutek brez mojega privoljenja… Kako mu je to uspelo, mi sicer ni čisto jasno, a nedvomno ima njegov lastnik kakšne podobne izkušnje in jih zna bolj strokovno pojasniti.
Ampak pravi razlog njegovega brisanja je v tem, ker je šlo za eno samo nakladanje… nedojemanje, da je vsako še tako slabo, za nekaj dobro. Seveda, gre za intuicijo, tisto čisto »prvinsko« - hahahahah.
S to vsebino zdaj, je očitno zadovoljen. Všeč mu je, da je bil nagajiv. Zadovoljno prede v mojem naročju in seveda še vedno kontrolira vsako besedo. Kot je poprej nadziral moje delo in … Trenutno stanje duha: cartljivo... Nedeljski natrosek lastnih misliSmisel mojega življenja je to, kar sem. Kar življenju dajem, sem mu dala. Pa naj se sliši še tako samovšečno, potentno, egoistično… Življenje dela svoje obrate, velikokrat neodvisno od nas samih, nas pahne nekam, v neko občutenje, kjer se na prvi pogled ne znajdemo… mu pustimo, da potegne iz nas tisto najtemnejšo plat, da pove, kar ima povedati…, a hkrati se vsake toliko znajdemo na neki točki, ko se nas dotakne »še nekaj«, nekaj »več«, kar se nam na prvi pogled zdi skoraj samoumevno in samo po sebi razumljivo… Ko se pa s situacijo podrobneje soočimo ugotavljamo, da sploh ni tako enostavna, kot se nam je zdela na začetku… Da glede na pretečeni čas in prehojene poti sploh ni tako samoumevno… temveč bi lahko rekla, da je situacija toliko dragocena, da ji je potrebno pridati še kanček žlahtne pomembnosti… Ugotavljam, kako pomembno je znati prisluhniti nekomu, s katerim pravzaprav ne tičiš pogosto skupaj… da se te nekdo spomni, da ti nameni besedo veselja, upanja, tudi žalosti, če tako nanese. Da ti v tej tekmi s časom in prehitremu utripu življenja zna reči Besedico. Podariti nasmeh. Se te dotakniti v objemu prijateljstva… Razmišljam v današnjem dnevu o naših poteh. Tako različnih, pa vendar v nekem segmentu tako zelo enakih. Z enakimi borbami, postavljanji zase, v borbi za vsakdanji kruhek… Razmišljam, kako daleč sem od tiste deklice, ki je s tolikšnim zaupanjem zapuščala zgradbo učenosti… prepolna vere v življenje, v srečo, v ljubezen… ki mi je tako zelo polzela med prsti… Bolj, ko sem jo želeli obdržati, bolj mi je uhajala… dokler je nisem ultimativno ustavila in jo obarvala z zrelostno barvo… Po vseh teh letih sem si končno naredila plan, kam želim, da me pot zanese v tem letu. Sredi tega zavzetega planiranja sem sprejela telefonski klic, ki me je samo potrdil v zaupanju: »Če je to zares dobro zame, se bo zgodilo!« Klic, ki je v včerajšnjo mračno sivino vnesel sonce, ogrel srce…, da ne pozabim, da imam okrog sebe dragocene ljudi, s katerimi nas druži veliko, nek skupen čas, neka skupna preteklost in četudi zdaj nismo fizično skupaj… je neka naklonjenost, spletena takrat, ostala. »Samo, da veš, da sem ves čas nekje blizu tebe! To ti moram povedati, tega ne morem le napisati!« Ugotavljam, da jih ni dosti, ki zmorejo to narediti na tak srčen, topel način. Da zmorejo le zares srčni in topli ljudje… Hvala M. Zlata si… tudi od nekdaj bila… Zaupam v najvišje dobro zame. Sporočila so jasna in nedvoumna. Trenutno stanje duha: zaspano..., a prijetno Življenje je lepo, če ga živišŽivljenje je lepo, če ga živiš. Če ga udejanjaš s tem, kar si in stremiš k tistemu, kar si želiš biti. Se krepiš na svoji poti in prepoznavaš smisle in poti, ki so ustvarjene le zate… Kajti le tako lahko posledično deluješ širše, pa četudi te čaka kopica dela, ki ga včasih preprosto ne zmoreš v eni sami etapi in je potrebno veliko drobcenih korakov do tja... A edino pomembno in edino kar ob končnem obračunu šteje je to, da preživiš sleherni trenutek v harmoniji s sabo, z zavedanjem, da si deloval dobro, po svojih najboljših močeh, v dnevu, ki ti je bil darovan.
Verjetno je lepo tudi tistim, ki si jemljejo pravico, da postavljajo norme in pravila, kako bi naj bilo, kako bi naj teklo, kako bi bilo prav, da bi teklo… Ki si, po njihovo, prizadevajo za dobro drugih, ki čutijo svoje poslanstvo v tem, da »učijo« pravila »vzajemnega« življenja v sobivanju z drugimi. Kako je to usklajeno z njihovo lastno harmonijo ne bi vedela, a zase vem, da ne bi rada bila v njihovi koži…, ker točno vem, kako se moja celostna bit odziva na grenkobo, ki veje iz takšnih dopovedovanj, na žalost, ki jo sprožijo občutenja in miselni pretoki … Vendar, verjetno je tudi njim dobro, jim je življenje lepo, vidijo realizacijo svojih smislov v stvareh, ki so drugim zanemarljive, se požvižgajo nanje, nimajo z njimi kaj početi… sicer »poslanci« ne bi počeli, kar počnejo.
Ponavadi je tako, da se darujemo na oltarjih svojega lastnega življenja. Mogoče nekoliko nerodna terminologija to z darovanjem in oltarji, a trenutno ne najdem ustreznejše. S tem, kar smo, kar izražamo… smo na razpolago stvarstvu, da nas krepi, obdeluje, nam nalaga preizkušnje, ki smo jih nekoč nekje dogovorili, zaradi katerih smo se rodili v to življenje, v ta čas, v ta kraj…, da se realiziramo in obogateni za to izkušnjo nekoč vrnemo spet domov…
Danes se ve, da ljudje živimo po miselnih vzorcih, ki so v naših glavah. Da energija sledi naši pozornosti in da če nečesa v naših glavah ni, če ni niti zametkov, nas še tako dober učitelj ne more podučiti… Ve se tudi, da z izkušnjami rastemo, se postopno realiziramo, se dvigujemo v nivojih zavedanja. Težko je torej govoriti nekomu povsem materialnemu, kako je na nekem drugem nivoju, če ne ve niti kaj je to, kaj šele si zna predstavljati, kako bi lahko bilo. Sem se sinoči ustavila pri Renatinih Horizontih. Kot da je s svojim zapisom še dodatno podkrepila točno tisto, kar sem imela v mislih o sobivanju in »pametnih« nasvetih, kako je treba živeti, ko pravi: »Vsak mora znati biti sam, da bi lahko bil v dvoje. Kdor veliko govori o svojem razsvetljenju, ga še ni doživel.«
Spreminjam se. Toliko vsega se dogaja. Me gnete, oblikuje, dopolnjuje zavedanje. In še vedno pada sneg. Sicer narahlo, povsem drugače kot v prvem tednu letošnjega leta. Kot da bi snežinke blagoslavljale to spreminjanje… in potrjevale zavedanje o drugačnosti. Četudi drugačno, je sneženje še vedno sneženje. Doletela me je tudi vzpodbudna novica, ki me je silno razveselila. V snežni včerajšnji dan je posijalo sonce. Naredila bom vse, kar je v moji moči, da mi bo dano realizirati mini počitnice v februarju. In če se počitnice že ne bodo izšle, vsaj kakšen podaljšan obisk.
Dobila sem tale sms: »Ker si daleč stran, te ne morem objeti, ampak ti pošiljam objem, ki ti bo polepšal dan. Pošlji ga vsem, za katere misliš, da se ga bodo razveselili… saj je danes DAN OBJEMOV!!!« /to je bilo predvčerajšnjim/
p.s. Nekaj mojih objemov iz RL... (((((((((( Trenutno stanje duha: že v dobri kondiciji Pazi! Velja si zapomniti nauk zgodbe!Ne morem si pomagati. Tole preprosto moram objaviti. Madam je odprla vrata bordela in zagledala uglednega, lepo oblečenega moškega poznih 40 ali nekako zgodnjih 50 let. Vam lahko kako pomagam, ga vpraša. Rad bi videl Natalie, odgovori moški. Gospod, Natalie je ena naših najdražjih lepotic. Morda bi si izbrali katero drugo, mu prijazno svetuje madam. Ne, moram videti Natalie, vztraja moški. Pride Natalie in pove moškemu, da računa 1000 dolarjev za obisk. Moški ji brez oklevanja izroči deset bankovcev po 100 dolarjev in odpravita se v zasebni prostor. Po eni uri moški odide. Naslednjo noč se moški znova pojavi in zahteva Natalie. Lepotica mu pojasni, da še nihče ni prišel dva večera zapored, saj je vsakemu predrago - ne priznavajo pa nobenih popustov. Cena še vedno velja 1000 dolarjev za obisk. Moški ji znova izroči zahtevani denar in odpravita se v zasebni prostor. Po eni uri moški odide. Moški je znova prišel v bordel še tretji večer. Vsi so bili strašno presenečeni, da je prišel še tretji zaporedni večer. Toda on je preprosto plačal Natalie in odpravila sta se v zasebni prostor. Ko končata, se Natalie odloči potešiti svojo radovednost in reče: Še nihče ni prišel k meni tri večere zapored. Od kod pa ste, ga vpraša. Moški odgovori, da je iz Južne Karoline. Res, je presenečena Natalie. Tudi moja družina je v Južni Karolini. Vem, odgovori moški. Vaš oče je umrl in jaz sem odvetnik vaše sestre. Prosila me je, da vam izročim 3000 dolarjev dediščine.
Nauk te zgodbe: Nekatere stvari v življenju se zanesljivo zgodijo. Smrt. Davki . In - da te nategne odvetnik. Trenutno stanje duha: hahahahahahaha... Občutki ponujajo se v užitek (PS Lucija)Človek, ki ni šel skozi pekel svojih strasti, jih ne bo nikoli presegel! /Carl Gustav Jung/
v udobni bombažni srajčki… napenjata se bradavički… stresajo se malce vlažni kodri… plapolajoč v rahlem vetru… gladka, svetlikajoča voda… mlečna polt in lasje… posrebreni z žarki lune…
odklanja solze… čuteč kri, ki ji buri žile… stoji razširjenih rok… v razkoraku… objame jo vetrc in jo nežno poboža… kot nežen dotik se dotakne napetih bradavičk… vzburja jo… diha hitreje, globlje… zasliši šepetajoč glas… in sapo na vratu… »me sprejmeš vase?«
odpira mednožje… pokorno ga sprejme vase… čuti njegovo moškost… silno in nežno, silno nežno… predaja se… želim, da jo vzame… da jo jemlje… brez besed, znova in znova…
dani se… žarki lune odidejo spat… nastaja nov dan… mlečno polt zamenja rdečica… kri še vedno buri žile… strast ne jenja… še hoče… prepolna ugodja, lepljiva išče poljube…
kot iz daljave uzrem obrise mesta. prepoznavam Notre-Dame in vem, da sem ob Seni. vem, da sem v nekem drugem času, v nekem drugem življenju. strast mi godi… početje mi godi…
danes sem v tem življenju, tukaj in zdaj. obujem plesne čeveljce in si nadenem lahkotno svečano obleko. vznemirjena v pričakovanju se pustim zapeljati spremljevalcu v fraku zlate barve… galantno me prime pod roko in me odpelje ob žgolenju ptic po mojih poteh, mojih gozdovih… godi mi. njegove modre očke žarijo. srečna sem. jemljem si ga z veliko žlico… in si ga skrivaj shranjujem vase… godem od ugodja…
Zvezdno nebo nad zasneženo pokrajino, Utripajoče zvezde, bela tišina – Poišči lepoto in našel jo boš. Ni daleč, nikoli ne bo daleč. /Sara Teasdale/
p.s. dodatek na zadnji dve fotografiji: predzadnja - za mah - Spomin ni nadarjen za fotografiranje, ampak rad slika po svoje. /Lillian Smith/ zadnja - za prihodnost - nekdo očitno raziskuje moj nadstrešek in išče pot k meni. po odtisih sodeč gre za štiri tačke... :)))))))) odslej imam oči odprte še bolj...
sklepna misel: čestitke Janu za pogruntacijo imenovano: prosti spis. dve leti je lep jubilej. in če smo že v frakih in plesnih čeveljcih, nekaj posebej zanj. v užitek mi je biti zraven in občutim prijetno ugodje. Trenutno stanje duha: praznično, svečano... Vse najboljše, drago dete!bogata čustvena povezanost, z ljubečo energijo svojskosti, rojeva vdano prenašanje in tvorjenje sobivanja… povezana dirigentska paličica, z logiko razuma preteklosti, izraža modrost srca in srčno energijo… z globokim verovanjem in čutnim zaznavanjem prvinskosti, naju veže energija vesolja…
Vse najboljše, drago dete. Naj ti pod domačim krovov bode sreča mila. Z ljubeznijo. Trenutno stanje duha: z njo v objemu, v duhu, poplačana s klepetom Drugačen pogled
žareče obarvano razpoloženje vznesene radosti hrepenenja, vznemirljivo igrivo prepevanje jasnega izraza govorjenja...
enaka navideznost, drugačnih odtenkov... nova spokojnost, odmevnih korakov...
Tako malo je v bistvu potrebno. Samo pogled skozi drugo perspektivo. Osnovnemu je dodati le toplino barve... in zarišejo se povsem nove podobe... Trenutno stanje duha: vznemirljivo..., v novih odtenkih :)))))))) Ko pljuča spet prevzamejo funkcijo dihanja :)))))Poznate sivo barvo? Ponavadi se dobi, če se zmeša črna in bela. Tako se mi zdi, da so me učili v šoli… Za praktično predstavo, nekaj podobnega, kot je tole, a tole je še zelo svetlo, v primerjavi z dejanskim stanjem, ki se vleče že ves teden pri nas… Pa ko bi bilo samo sivo! Zraven je še silno vlažno, z nizko oblačnostjo, ki pritiska na vse funkcije čutil… skratka, nič kaj zavidljivo ni. Ne privoščim nikomur.
Si znate predstavljati, da bi oseba, rojena v času, ko je sonce najvišje na nebu in kateri v ascendentu vlada Sonce - sončni kralj, brez godrnjanja preživela to sivino? Seveda ne! Zato ponižno prenašate moje negodovanje in si mislite: »Pa naj no že posije tisto Sonce, da bo dala mir…« Hvaležno sprejemam vaše razumevanje. J))))))))
Slučajno sem včeraj ujela vremensko napoved, da bo danes sonce le na Primorskem, zato sem že navsezgodaj začela nagovarjati hčerko, da jo vabim na kosilo v Piran. Ostalo je le pri nagovarjanju, nekajkratnem zavijanju z očmi in komentarjem: »Kak si smotana! Pa sama pejd!« Tudi, ko se je dopoldne oglasil sin »z družino«, je še največ navdušenja, da bi se šla potepat, pokazala Bella, ki je veselo mahala z repom in skakala po meni…
Nekaj pristnega Sonca sva tekom dopoldneva ustvarili s Trisho, s katero sva se dobili na po-novoletnem klepetu ob čaju… a ko sva se odpravili spet vsaka na svoj konec, je bila sivina še gostejša, lahko bi jo človek razrezal na koščke in jo razposlal po svetu, če bi jo morda si kdo želel od blizu pogledati…
Doma so me pričakale čisto sveže slikce, z današnjega sprehoda ob morju, ki jih je posnel prijatelj… globokemu vzdihu je sledilo jezno pihanje od nemoči premakniti svojo lastno rit, da bi se sama odpravila na ribjo pojedino k obali… in potem še korespondenca z drugega konca Slovenije, kjer so se oblaki vendarle pretrgali in je posijalo sonce. Kako prosim? Bilo je že popoldne, ko me je prešinilo, da morda prihaja tudi k nam. In če že, mu želim biti čim bližje…
Kaj veliko izbire v popoldnevu nisem imela, konec koncev so dnevi, čeprav se že občutno daljšajo, še sorazmerno kratki… In tako sem se odpravila na celjski Stari grad. Soncu naproti.
Na gradu pa… fotografije povedo svoje… a srečala sem prijatelje, ki jih že dolgo nisem ne videla, ne slišala. Prijetnemu pozdravu in kratkemu klepetu je sledila zaveza, da se kmalu obiščemo in rečemo konkretno katero… Po dolgem času je bilo prijetno slišati besedico: »Šefica.« Obudila je toliko »grajskih« spominov…
Joj, življenje je lahko tako zelo lepo. Treba je samo oditi ven, med ljudi. Se spomniti na neke reči v življenju, ki imajo trajno vrednost. Na neke kraje, kjer smo zoreli, rasli in se razvijali. Če ne gre drugače, nas intuicija sama pripelje k njim. Samo ohranitveni »nagon« točno VE. Vedno. Tudi, kadar naša pametna glava »serje bučke« in nam »trobezlja« neumnosti. Pestovanje nemoči, ujčkanje negodovanja in podobne samo destruktivne pogruntacije ne vodijo nikamor.
Hvaležna sem za današnji dan. Imam občutek, da sem končno odklopila umetno srce in pljuča, na katera sem bila priklopljena zadnje tedne… Imam občutek, da so moja pljuča spet prevzela funkcijo dihanja. J)))))))))) Trenutno stanje duha: sem kot nova... in prijetno presenečena nad gradom :) Ljubezenska zgodbaVerjetno ne bom povedala nič novega, če se bom samo dotaknila misli, ki se nam verjetno vsem posredno plete po glavi, o naporih minulih dni na osebnih področjih, pa tudi širše. Tokratni sončni mrk imenovan tudi sončna ali solarna eklipsa nosi s sabo nove začetke. Astrologi celo pravijo, da je »astrološka energija od 13. do 15. januarja je skoraj epska. Saturn se obrne retrogradno v tehtnici, dva dni kasneje, je letni sončni mrk Sonca na novo luno v kozorogu. Ta eklipsa je v konjunkciji z Venero, na isti dan se Merkur obrne direktno preden začne pot naprej. V svetovnem merilu je ta tranzit koristen in prijeten, sproščajoč nabrano napetost in vodi v smeri popolnoma novega začetka za svet … Ta mrk ima karmo ljubezni napisano preko vsega! Ljubezen in partnerstva so resni posli sedaj! Če imate to, kako obdržati? Če nimate to, kako dobiti?« Minuli dnevi so bili namenjeni čiščenju, prečiščevanju, snovanju novih želja. Preteklosti, odnosov, predvsem tistega lastnega, zase najboljšega. Moj blog je že dolgo odprt tudi za zunanje obiskovalce. Predvsem pa za tiste vas, ki bi radi nekomu povedali, dali iz sebe, pa ne veste kako, na kakšen način. Tokrat objavljam zgodbo, ki jo je podpisala Marinka iz Laškega. Če je bil namen tega pisanja, da se je gospa Marinka še enkrat spomnila nanjo, da se je očisti, da jo da iz sebe in spusti, da izzveni v zgodovini, naj posluži temu namenu. LJUBEZENSKA ZGODBA Takrat je bila jesen. Tista lepa tisočbarvna jesen, ki nas zmeraj dobro obdari, nemalokrat tudi z ljubeznijo. Tudi midva sva se spoznala v jeseni. Pravijo , da jesen pusti čas v letu, meni pa se je zdela ta jesen najčudovitejša in najlepša doslej. Ko sem te opazovala, videla, kako se boriš z alkoholom, se je v meni nekaj prebudilo in sem si rekla, oh, ko bi ti le lahko pomagala. Neskončno sem si želela, da bi te odvrnila od pijače, vpeljala spet v normalno življenje, življenje , katerega si človek gradi na lastnih ciljih, željah, toda ti me nisi niti malo razumel. Nisi razumel, zakaj sem te toliko časa pričakovala, toliko solz, ki sem jih izlila zate, ko si ti že davno sladko spal. Začetek najine ljubezni je bil zelo lep. A najina sreča je trajala komaj nekaj tednov. Nato sem slutila, da se podira, kot stolpnica, ki stajo dva z ljubeznijo zgradila. Kmalu si mi povedal. Ne potrebujem te, si dejal. Smejala sem se tvojim besedam, ker ti nisem hotela pokazati žalosti. A videla sem se , kako bom vsak večer sama doma, kako jokam, te prosim, toda nič ne pomaga. Vse je bila RESNICA žalostna in kruta , a vendarle resnica. Dejal si, da si me imel rad, da pa me nisi mogel ljubiti, da te nisem razumela in celo smrt si omenil. Našla boš srečo si še dejal. Odšel si in nikoli več se nisi vrnil. Jaz pa sem ostala sama z novim bolečim spoznanjem, spomini nate , na šteje zvezd in nate Milan. Kadarkoli te vidim me stisne pri srcu, zaboli in zapeče me s tolikšno silo, da bi zavpila kot ranjena žival. Moje srce je le še kup krvavečega mesa, ki se vsakič, ko te vidim iz njega pocedi drobna, drobna kapljica krvi. Ne, ne morem ti pogledati v oči, ker se čutim krivo pred tabo, še bolj pa pred sabo, ker ti nisem znala pomagati, ker te nisem razumela. Morda je najinemu slovesu bil kriv čas? Morda? Marinka, Laško
Dodajam ob 10.43: da se komentarji ne bodo razvijali v smeri alkoholizma, kar vsekakor ni namen te objave, moram v soglasju z gospo Marinko pojasniti sledeče: Zgodba je stara več kot 30 let in Milana že dolgo ni več med živimi. Gospa Marinka je našla povsem drugo pot v življenju, kot je vzorec življenja z alkoholikom. Glede na to, da se je pa po vseh teh letih spomnila nanjo, jo oživela v dnevih čiščenja je namenjeno le temu, da se jo odloži na odlagališče njene zgodovine, v hvaležnosti, da jo je v njenih mladih letih tudi nekaj naučila. Trenutno stanje duha: gremo v nove začetke Zimska pravljica malo drugačeEna sama sivina. Turobno vreme se nadaljuje in potrebna je maksimalna koncentracija v duhu pregnati to nadležno zunanje vplivanje. Poskusila sem z zavesami v oranžno rumeni barvi, s prižgano lučjo, pa ne gre. Ampak tole, tole pa nekako razjasni vse skupaj. Zimska pravljica, ki bi si jo želela enkrat od blizu doživeti:
In kot sem se zavezala s slikcami iz Pariza, da bom naslednje posnela sama, tako tudi tokrat: takšno zimsko pravljico bom nekoč posnela tudi jaz. J))))))))) Trenutno stanje duha: sivina drugačnih barv :)))) Obilna žetevNekoč, zdi se kot da bi bilo v nekem drugem življenju, je bil eDi en prijazen vrtiček, kjer smo obdelovali vsak svoje gredice, brez želje po pompozni slavi… se obiskovali, kdaj skupaj katero rekli, popili skodelico čaja ali zgolj prijazno klepetali… … je bil prostor, kamor smo se umaknili iz svojega vsakdana, kjer smo razreševali svoje lastne tegobe, si pokazali svoje izdelke, ustvarjalne poizkuse, kjer smo »lovili« mnenja in si ustvarjali svoja lastna…, brez nekih prikritih namigovanj in v celofan zavitih besed s pridihom pelina… … je bila neka skupnost ljudi, prišlekov iz različnih koncev, z visoko kulturo komuniciranja, ki se je brigala v glavnem zase in skrbela za svoja lastna domovanja… a vendarle bila prisotna, ko so se urgentno reševala specifična vprašanja, na uslugo, z razumevanjem, z dobro voljo, s stiskanjem pesti… … je bila neka skupnost ljudi, ki se je znala veseliti uspehov drugega, tudi kdaj v on line spiti kakšno buteljko vina ali si vsaj popestriti večer z različnimi D.J.-ji, ob svečkah…, kar tistim, ki se niso vključili, nikakor ni šlo v nos, niti si med seboj niso lepili nalepk grupiranja… so pač zažurali po svoje, v nekih drugih priložnostih… Bilo je lepo in prijetno. Sploh kadar se je kolektivna misel dotikala konkretnih oseb, njihovih svojcev, ko smo podarjali lepe misli, energijo… To nesebično darovanje je bilo prav zgledno, na oko fenomenalno in tako spontano delujoče. Res nekaj posebnega, težko doumljivega, da se sploh da v virtualnem svetu vzpostaviti neko takšno globino… Sčasoma se je veliko tega lepega in prijetnega preneslo v realna življenja… Ljudje se družimo, se skupaj veselimo, si podarjamo delčke sebe, tiste skrite kotičke svoje lastne biti, spoznavamo sorodne duše, ki bi jih, roko na srce, brez bloga in blogarske druščine, tam, od koder prihajamo, težko srečali… In če bi se že slučajno srečali, vprašanje, če bi sploh spregovorili besedo… In bi bili v tem življenju ob veliko priložnost spoznanja, da je pred nami pravi dragulj… Zanimivo… Slovenija je postala tako zelo majhna… Če so pravi ljudje na pravih mestih, če njihova srca nesebično utripajo… ni noben problem prevoziti pol Slovenije za partijo taroka v prijateljski družbi… Se ni noben problem iz Celja odpeljati v Piran na kavo ali na Jesenice na štrudelj ali v Maribor na tortico… Ne gre le za formalna povabila ob nekih posebnih dogodkih, kot so izdaje knjig, slikarske razstave, koncerti, posebne predstave… Gre preprosto za to, da pač nekaterim neke reči nekaj pomenijo. Pa ne mislim le nase in na svoja druženja. Veste dobro tisti, ki se družite na podobne načine… kako ni težko… pravzaprav NIČ. In da tudi ni čisto nič narobe, če nekje manjkaš, ker se VE… in si bil v duhu vseeno prisoten… Ne bi natanko vedela, koliko se nas je z vseh vetrov zbralo pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani, nekaj dni pred novim letom. Pa nismo prišli na koncert Alye ali Jana Plestenjaka. Prišli smo se družit s prijatelji ob kuhanem vinu… Za uro, dve… morda tudi več. Nekaj eDijevcev nas je že v zgodnjem popoldnevu skupaj sedlo h kosilu… Da si voščimo, da si zaželimo srečno in dobro. Da si pogledamo v oči, se objamemo… Četudi se nam pri pisanju kdaj skrešejo naša mnenja, so ti objemi topli, pogledi v oči iskreni… Se točno ve, da se med seboj spoštujemo. Na povsem osebni, človeški ravni. … In tega nam ne more nikoli več nihče vzeti… ker gre za izključno naš pridelek, z naših gredic…, da žanjemo tisto, kar smo sejali… in da tisto, kar smo sejali, vsako leto obilneje rodi… Trenutno stanje duha: toplo mi je ob zavedanju, kako bogata sem... "Ne odpiraj..." (PS Lucija)1. dokument Čarovniški senat v Tretji dimenziji Zgornja cesta štev. spodnjega zoba 3L Kraj: Ostanki Atlandoidnega preklopa Kinpu: Statistični števci Kinžlod: Večina blogarske skupnosti eDi, ki jo zastopa blogarka, ki se predstavlja kot Lucija07 Predlog za execució na podlagi izvršilnega naslova
Zaradi izterjave treh postov dnevno Taksa: takse prosto V štirih izvodih čarovniškemu senatu - priloge v dveh izvodih 1. Kinžlod dolguje Kinpuju na podlagi izvršljivega vpogleda v arhive eDija in Vpogledne listine pod opr. št. eD trije palci/2010 in dokazanega štetja klikov na lastno blogarsko okolje, kot posledico večih blogov in kilometerskih komentarjev glavnico, izraženo v najmanj treh postih dnevno, s senatnimi zamudnimi obrestmi, izaženimi s širino nasmeha in vsebino modre kuverte, v vsaj eni konkretni fotografiji na dan s pripisom stanja duha, od začetkov bloganja posameznikov dalje, do plačila. Prav tako dolžnik dolguje vse pravdne stroške zasebnih korespondenc, ki krožijo v zaledju in v ihtavosti obrekovanja kakšna pošta nesrečno pade v nepoklicane predale. Vse od 11.01.2010 dalje do poplačila dolga. Evidentno je, da kinžlod ni plačal do danes več kot kakšen post na dan, ali pa še to ne. Dokaz: - Vpogled v arhive eDija - Vpogledna listina pod opr. Št. eD trije palci/2010 2. Kinpu naslovnemu Čarovniškemu senatu predlaga, da izda Sklep o execució z naslednjo vsebino: Zaradi izterjave kinpujeve terjatve, specificirane v predlogu zgoraj, se kinpuju nasproti kinžlodu dovoljuje execució 1. z rubežom kinžlodovih črk, besed in ostalih vrst izražanj, zabeleženih kjerkoli na svetovnem spletu, kot tudi vseh načečkanih misli na razno raznih listkih, ki jih poseduje po žepih, v denarnicah, pod povštrom, v avtomobilu… doma ali kjerkoli…, ki se morajo nemudoma transformirati v samostojne poste.
2. z rubežom vseh mogočih nadomestil v smislu podpor, ki jih kinžlod prejema po e-pošti, ki se morajo prav tako spremeniti v samostojne poste. Na zarubljeni terjatvi pridobi kinpu zastavno pravico. V primeru, da kinžlod pred poplačilom terjatve preneha z bloganjem, bo kinpu predlagal njegov izgon iz svetovnega spleta in sežig na grmadi blogarja, kot vseh njegovih skrapucalnih zapisov. Priloge: List št. 1 - vpogled v arhive eDija - za vse pismene List št. 2 - vpogledna listina pod opr. Št. eD trije palci/2010 z naslednjo vsebino: Čarovniški senat druge dimenzije je po častitljivi čarovnici Mici Levjesrčni, v pravdni zadevi tožeče stranke Statistični števci, proti toženi stranki Večina blogarske skupnosti eDi, na osnovi 524. Napitka pravde razsodilo: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki vse, kar ona hoče od nje, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki jih predpisuje senat glede na širino nasmeha in vsega kar priteče modri kuverti. Prav tako je tožena stranka dolžna častitljivi čarovnici Mici Levjesrčni povrniti škodo, povzročeno njeni srebrni svetlikajoči metli na erotični pogon, ki je bila dragocen spomin na zadnjega evidentiranega ljubimca. obrazložitev: Tožnik je v tožbi navajal, da se toženka ignorantsko obnaša do Statističnih števcev in nikakor noče akceptirati dejstva, da je statistika obiskovalcev zelo pomemben del bloganja. Da so števci občutljiva zadeva, ki zelo hitro lahko tudi zarustajo, če se ne uporabljajo ali se nepravilno uporabljajo. Za nemoten proces dela je nujno, da se štepajo kliki tudi od znotraj, torej iz lastne tipkovnice ali miške ali karkoli pač, ne le od zunanjih obiskovalcev, ker se je le to izkazalo za zastarelo miselnost. Vsak klik na svoj blog, vsak klik na posamezni komentar, vsak klik za odgovor na komentar… vsak klik za kontrolo napisanega komentarja, vsak klik za… je pač en klik v statističnem števcu… in tega manjka, kronično primanjkuje med večino blogarske skupnosti eDija. Prav tako je tožnik nadalje navajal, da je njegova razpoložljivost in razpoložljivost vseh njegovih sorodnikov tolikšna, da bi toženka morala nujno tako ukrepati, sicer lahko pride do trajnega poškodovanja sistema, kar bi imelo dolgoročne posledice za učinkovitost in preglednost delovanja. Za sam sistem delovanja in slikovit prikaz so na razpolago tisti redki blogi, ki izpolnjujejo te pogoje. Častitljiva Mica Levjesrčna je pozvala toženo stranko, da se izjasni o svojih krivdnih razlogih, na kar se je tožena stranka elegantno požvižgala in se ji v faco režala. Za nameček vsega se je celo zbrala na sejemskem darovanju in ji ob tej priliki poškodovala njeno srebrno svetlikajočo metlo na erotični pogon, ki je bila dragocen spomin na zadnjega evidentiranega ljubimca. To je častitljivo Mico Levjesrčno tako zelo razhudilo, da je v skladu s svojimi pristojnostmi odločila kot je… /opomba zapisnikarja: med prijatelji je izjavila, da ji dol visi, če imajo Statistični števci prav, ona bo že tako uredila, da bodo pravdo dobili, če ne drugače, bo pa spremenila zapisano in si še kaj izmislila zraven!/ Podpis: častitljiva čarovnica Mica Levjesrčna /ta prepis je soglasen z izvirnikom/ Stroški: ne mi zdaj o stroških, prvo plačaj! Statistični števci Kraj in datum: Atlandoidni preklop, 7. januarja 2010 2. dokument Čarovniški senat v Tretji dimenziji Zgornja cesta štev. spodnjega zoba 3L Kraj: Ostanki Atlandoidnega preklopa Številka: manjkajoči mezinec 3/III-2010 Sklep o execució 1. Čarovniški senat v Tretji dimenziji dovoli predlagano execució. 2. Stroški kinpuja se odmerijo na 30 krohotov v levo, tri globoke vdihe in počasne izdihe na na-pol slišno sssssssssss Čarovniški poduk: 1. Sklep o execució je bil izdan le na podlagi podatkov, nametanih z vseh vetrov in začinjenih s pelinom jezikove župe. 2. Zoper sklep o execució lahko kinžlod vloži pisni ugovor v obliki komentarja, ki ne sme presegati normalnih utripov srca in se mora skladati s poslovno korespondenco. Biti mora obrazložen in ne sme biti žaljiv, obrekljiv ali kako drugače na –jiv. Mogoče je lahko nekoliko nagajiv, no o tem se čarovniški senat v Tretji dimenziji še ni dokončno izrekel. 3. Če ti karkoli ne paše v zvezi s tem zapisom, pripiši sam sebi, zakaj pa si firbcal po tistem, kjer piše »Ne odpiraj…«
Ostanki Atlandoidnega preklopa, 11. januarja 2010 Trenutno stanje duha: čarovniško { Prejšnja stran } { Stran 1 od 48 } { Naslednja stran } |
 Srce drugega je največji zaklad, ki ga lahko občuduješ le, če se ti samo odpre... To je to, in samo tako je to... Lucija
Opomba: Povzemanje vsebin ali posameznih delov, kot tudi kopiranje fotografij je dovoljeno samo s privoljenjem avtorice,
zapisi na tem blogu so avtorsko zaščiteni.
Kontakt: lucija.blog@gmail.com
Na prvo stran mojega bloga Osebna stran Kontakt Arhiv sporočil Sporočila, ki so jih napisali moji prijatelji Najnovejša sporočilaPrešeren Prešernov danSpet doma-doma Nikotinska kriza v odsevu belih snežink Če se moje srce trga - naj se raztrga! Po januarska razmišljanja Tudi to je ... (PS by Lucija) Pravi moški! Pošiljava pozdrave, tja preko... mijav! O mojih grdobijah (Lucijin netekmovalni PS) Nedeljski natrosek lastnih misli KategorijeosebnoPrijatelji na eDbecelica, HerrC, regrat, tarya, razkritOdkrito, tomi, delfin, BelaBrada, nirvana, tritogeneja, Kopriva, OdseviNeba, knjige, Ustvarjalnost, RazbOjniK, ZavestnaSamost, marios, Kaisa, kokfajn, skalaprava, klotilda, Renata, milena, lusi, brjav8, Chantal, Santos, tinaluzar, radirka, SamotnaDusa, eUssatka, janalumnus, mislice, morskadeklica, Babica, caillou, rusalka, sheehs, tperko, 1Trisha, pollmatej, Mozakar, sailor565, tedi, kojotka, pravakala, andrejm, lea199, Kleopatra, dare, tommi, sime, Dotik, orhideja, Matejita, mathea, mah,Druge povezaveINTERVJU z LucijoDarja z novicami Polonini haikuji Pikine besede Lucija na Večeru Brat Janez Papa Simeonove besede eDnevnik Večer Mah Noah Drmagnum Ana Drugi svet Draga Dare Nova morska Levazleve Možakar Sailor Tatjana Malec Polonino presenečenje Motoristka lemurian kononenko barbiblond Vlatka 
Število zadetkov: 1077094 |
)))))))))) ... in sneženje na drugačen način. 
