 |  |
 | |
Once a king or a queen in Narnia,... | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Bi bil kdo pripravljen ugrizniti v literarni natečaj?=)Komaj sem začela uživati v študiju, že ga bo počasi konec. :)Seveda me čaka še lepa bera izpitov in dve diplomici, ampak počasi se daleč pride in tako sem se lotila pisanja prve diplome. Za temo sem si izbrala literarni natečaj, zadevo pa bom nadgradila s projektom, ki ga pripravljam skupaj z Matično knjižnico Kamnik. Vabim Vas, da tudi sami sodelujete ali pa o tem natečaju obvestite kakšnega nadebudnega mladega pisca (sodelujejo lahko osnovnošolci, srednješolci in študentje). ****************** Splošni pogoji: 1. Organizator literarnega natečaja je Matična knjižnica Kamnik. V skladu s temi pravili MKK prireja natečaj z naslovom Kamniška Veronika: včeraj, danes, jutri. Predmet natečaja je izbor najboljše kratke zgodbe v treh starostnih kategorijah: osnovnošolci, srednješolci in študenti. Razpisane nagrade so: A) skupina: osnovnošolci 1. mesto: 50 evrov 2.–10. mesto: praktično darilo B) skupina: srednješolci 1. mesto: 100 evrov 2. –10. mesto: praktično darilo C) skupina: študenti 1. mesto: 150 evrov 2. –10. mesto: praktično darilo Natečaj se začne ob začetku prireditev, posvečenih občinskemu prazniku, 15. 3. 2010 in traja do 3. 5. 2010. Najboljše zgodbe bodo objavljene v posebnem zborniku in na spletnih straneh www.kamniskaveronika.net. Posebna komisija, ki jo bo določila knjižnica in bo sestavljena iz strokovnjakov, bo izbrala najboljše zgodbe glede na izvirnost, povezanost z razpisano tematiko in sporočilnost ter jih nagradila na slovesnosti, ki bo maja 2010. Matična knjižnica Kamnik si pridržuje pravico, da ob neupoštevanju pogojev katere od nagrad ne podeli. Nagrajenci bodo o nagradi obveščeni po elektronski pošti, vsi sodelujoči pa bodo povabljeni na slovesnost. Avtorji odstopajo pravice do objave besedil. 2. Način sodelovanja v natečaju: Vsi osnovnošolci, srednješolci in študenti, ki želite sodelovati na natečaju, morate svoj izdelek poslati na naslov: natecaj.mkk@gmail.com do vključno 3. maja do 23.00. Besedilo pošljite v priponki z naslovom "Natečaj". V dodatni priponki z naslovom "Podatki" pošljite v istem mailu sledeče podatke: Ime in priimek, naslov, status (osnovnošolec, dijak ali študent), kontaktno številko (stacionarni ali mobilni telefon). V mailu tudi zapišite, katero izhodiščno točko ste si izbrali za vaše pisanje (KAMNIŠKA VERONIKA VČERAJ, DANES ali JUTRI) Vsak lahko sodeluje z največ dvema izdelkoma, v kolikor jih bo en sodelujoči poslal več, bomo izbrali prva dva poslana izdelka. Vsak sodelujoči pri natečaju se s tem, ko pošlje svoj izdelek, strinja s pravili natečaja in odstopi pravico do objave besedil. Poslana besedila naj zajemajo: A) skupina osnovnošolcev: od 3000 do 5000 znakov B) skupina srednješolcev: od 4500 do 8500 znakov C) skupina študentov: od 5500 do 9500 znakov 3. Tema literarnega natečaja: Leto 2009, ki je za nami, sta zaznamovali dve pomembni obletnici. Praznovali smo 780-letnico mesta Kamnik in 60-letnico Matične knjižnice Kamnik. Knjižnica je izdala razširjeno izdajo knjige s kamniškimi pravljicami Veronika z Malega gradu. Dosegljiva je tudi v elektronski obliki (www.kamniskaveronika.net). Kamnik je mesto preteklosti z bogato zgodovino, mesto sedanjosti, ki ga sooblikujemo tudi mi tukaj in zdaj ter mesto prihodnosti, ki ga čakajo novi izzivi in priložnosti. Je mesto, ki v svojem grbu ponosno čuva zakleto Veroniko, ki čaka, da se najde njen rešitelj. Morda jo lahko osvobodite vi? Prav zato vam, dragi mladi, ponujamo tri točke, med katerimi si lahko izberete eno kot vsebinski okvir za vaš pisni prispevek. KAMNIŠKA VERONIKA VČERAJ Verjetno vam je znana zgodba o skopuški Veroniki, ki pravi, da se je njena usoda odločala vrsto let nazaj. Preberite si pravljico o Kamniški Veroniki in jo preoblikujte v kriminalno romantično zgodbo. Lahko napišete zgodbo, ki bi se odvila, če deček ne bi zbežal po drugem udarcu s šibo ali pa se lotite zgodbe, ki bo opisala Veronikino srečanje s kakšnim drugim pravljičnim bitjem. Izbira je vaša - naj Veronika iz davnih časov znova oživi in pove svojo plat zgodbe. KAMNIŠKA VERONIKA DANES Denar je krojil življenja v Veronikinem času, denar kroji naša življenja tudi danes. Bi bil rešitev trenutnega gospodarskega stanja ključ do Veronikine skrinje cekinov? Kje se po vašem mnenju skriva recept za boljši jutri? Lahko poiščete Veronike današnjega časa in nakažete, kakšna bo njihova usoda, če bodo ostale gluhe za prošnje ljudi, potrebe skupnosti, težave okolja … ali napišete svoj pogled na trenutno stanje in ga začinite z eliksirjem za svet prijaznih, srečnih in zadovoljnih ljudi. KAMNIŠKA VERONIKA JUTRI Šele prihodnost bo pokazala, ali smo živeli kaj bolje od Kamniške Veronike. Skušajte v slogu pripovedke opisati katerega od aktualnih dogodkov (bodisi iz slovenskega bodisi iz svetovnega prostora). Naj našim zanamcem, ki bodo živeli čez nekaj stoletij, sporoča, kako smo živeli. Lahko zapišete preroško napoved za Kamnik leta 2222 ali se celo lotite predelave zgodbe o Veroniki, kot bi se odvijala v dobi robotov. Izbira naslova zgodbe, ki nam jo želite sporočiti, je povsem vaša odločitev. Bodite izvirni in ustvarjalni ter dokažite Kamniški Veroniki, da je beseda večje bogastvo od njenih kadi z zlatniki. ************************** Bi kdo ugriznil v ta zalogaj?:) Ne, gospod, res (!!!!) si ne želim videti, kaj je za vašo zadrgo!Po napornem dnevu me šestica nekaj pred osmo zvečer odloži pri Stadionu. Napol zdolgočaseno se prestopam na postaji v pričakovanju avtobusa. Le jaz in kakšen meter stran silhueta moža, ki se naslanja na smetnjak.Moški (smehljaje): "A imaš uro?" "Ja," rečem in pobrskam za mobitelom. "Osem je." Obrnem se proč in nadaljujem svoj ritual sestopanja z noge na nogo ter v mislih prerešetavam dan, ki je za mano in dolžnosti, ki me še čakajo. Moški, očitno v želji, da najin pogovor ne bi zamrl, nadaljuje: "A te kej zebe?" "Ne, ni sile." Dobro, tole zna biti že malo sumljivo. Prestopim se na desno nogo, kar posledično pomeni, da sem se kakšnega pol metra oddaljila od moža na moji levi. Ampak stric se ne da. Tudi on pristopi bliže. OKKKKKKEEEEEEEJ ... Če ne bi postaja stala sredi relativno obljudene strani mesta, bi v tistem momentu ušla. Zdaj pa se začenja "zanimivi" del. Stričko (v nadaljevanju "Mr. Oh! No!") se primakne še bliže. Mr. Oh! No!: "A ti lahko nekaj pokažem?" Jaz (si mislim v tistem momentu vse mogoče, a poskušam vljudno odgovoriti): "Ne, mislim, da ni potrebe. Mr. Oh! No! začne, očitno opogumljen, svoja nadaljnja povabila zelo konkretno tudi kazati (beri: dotikal se je dela telesa, ki je nastanjen približno meter nižje od možganov ... okej, a sem lahko še bolj očitna=))) . Ohoho, to vam je bil zabaven pogovor (ki ga zaradi potencialnih mlajših bralcev ne bom direktno zapisala), sploh glede na to, da je trajal kakšnih 15-20 minut (toliko časa je namreč trajalo, da se nama je na postaji pridružila še tretja oseba, zaradi katere je Mr. Oh! No! svoje ponižne želje opustil. V teh nekaj dooooolgih in morečih minutah sem izvedela vse o tem, kako se Mr. Oh! No! počuti ter o tem, kako uživa v božanju konkretnega dela telesa do tega, kaj stric počne, ko je sam in kaj bi počel, če bi bil z njim še nekdo. AAAAAAAAAAAAAAAAAAAaaaaaaaaaaAAaaaaAaaaaaAAAAAAAAAAA!!! Ko bi se mi kaj takega zgodilo nekje na ulici, bi pač šla mimo, ampak kaj naredi človek na avtobusni postaji, kjer avtobusi vozijo ravno vsake pol ure eden v naš konec?! Samo hrepenela sem po tretji osebi, ki bi razbila napetost. K sreči stričko ni uresničil svojih obljub ali pa tega vsaj nisem videla, ker sem se z vso svojo notranjo močjo poskušala osredotočiti na postajališče na nasprotni strani ceste. Kljub temu sem s skrajnim levim delom očesa sledila premikom strica, da le-ta ne bi naredil kakšnega nepričakovanega skoka v mojo smer. Kaj hočeš - človek ne more biti nikoli preveč previden. Za celih 5 stopenj Richtarjeve lestvice močan potres se je zganil v meni ob skali, ki se mi je odvalila od srca, ko je končno prispel moj avtobus. Če bi se vzdih olajšanja, ki je je izvil iz moje duše, mogel slišati, bi ga zanesljivo slišali prav vsi, ki tole berete. OMG! Že ko sem dve leti nazaj doživela TOLE, sem si mislila, da je to moja "top" tovrstna prigoda, ampak tole danes mi je spet dalo nekaj materiala v razmislek. Drage sotrpinke in sotrpini! Upam, da smo vendarle v manjšini. Za vse ostale, ki še niste imeli priložnosti utrjevanja svojega znanja o telesni strukturi nasprotnega spola na avtobusni postaji, pa upam, da bo pri tem tudi ostalo. O, mast! Kakšen dan ... Trenutno stanje duha: Ko bom želela poglobiti svoje znanje o sestavi moškega telesa, bom pogledala v učbenik Funkcionalna anatomija s fiziologijo, OKEJ? Ne pritožujem se, da sem pod STRESOM:)Zadnje čase sem malo pod stresom, ker mi ne uspeva več iti v korak s časom.:)Že v nedeljo sem želela zapisati nekaj besed na to temo, pa me je potem premagala utrujenost in sem zaspala že nekje na pol poti v posteljo. Danes sta dva zobotrebca k sreči še dovolj, da mi držita veke na široko odprte, čeprav se zna zgoditi, da bom kmalu potrebovala okrepitve. Kakorkoli že - opazila sem, da če se določenih stvari ne lotim v času, potem toliko časa odlašam, da ostanejo nekje pošteno za mano. Ampak na tole temo spodaj sem želela pripeti svoj komentar. V nedeljo sem namreč okoli 16. ure taborila pred televizorjem. Precej nenavaden občutek, ko po kakšnega pol leta spet sediš pred televizorjem z namenom, da si boš dejansko nekaj pogledal. Zadnje čase namreč moj dom predstavlja predvsem kotiček pred računalniškim ekranom.:) Verjetno ste že uganili, kaj je naša nacionalka vrtela v popoldanskih urah? Umestitev nadškofa Stresa. Glede na to, da so me nekateri že označili za klerikalnega tercialca, moram ta sloves upravičiti, ali ne?=) Ne vem, glede na to, da pripadam RKC se mi je zdelo kar smiselno pokukati v obred umestitve. Glede na to, da sem v okrilju RKC vse bolj aktivna tudi sama, želim biti (vsaj virtualno in v mislih) zraven pri podobnih slovesnostih. Za vse tiste, ki težko razumete takšno početje - zadeva se mi zdi primerljiva s tem, kot če se udeležiš zlate poroke svojih starih staršev. Kakorkoli že. Posebno čarobno (=beseda v čast naši J.  ) mi je bilo spremljati obraze naših velikih političnih živin, ki so se udeležile umestitve. (Nekaterih stvari se ne da kupiti, za vse ostalo je tu MasterCard:)).Najboljši del umestitve pa mi je vsekakor predstavljal govor dramskega igralca Gregorja Čušina, ki je prav po čušinovsko spet izrekel bobu bob. Če na TEJ STRANI odrolate proti koncu, boste našli zapis in zvočni posnetek. Še bolje pa bo, če si zadevo pogledate v arhivu RTV oddaj, kjer boste govor našli nekje pri 103. minuti. Čarobno:)). Trenutno stanje duha: čarobno "Domača jabka" - "Se vid` da niso n`č špricana!"=)V teh dneh smo s prijatelji posebno pridni.:) V videu zgoraj lahko vidite en delček naše predstave, ki smo jo pripravili za slavljenko - abrahamovko. Gre za letošnjo oratorijsko igrico, ki smo jo priredili za potrebe nastopanja drugod, poleg tega pa smo v sam program vključili še naš bend. Posnetek, ki vam ga prilagam sicer ni eden boljših, ampak ker je to trenutno vse, kar imamo v naši digitalni obliki, se boste morali s tem zadovoljiti.:) V posnetku, ki je pred vami bo pozorno oko lahko celo zasledilo mene v vlogi brata Sonca.:). V odlomku zgoraj povem en cel stavek, čeprav tekom predstave nemara največ govorim prav jaz.:) Vesela sem, da oratorijskega vzdušja ni konec niti zdaj v mrzlih januarskih dneh. V zraku bo ostal duh in spomin na tople avgustovske dni in vse skupaj bo zaokroženo z novim oratorijem, ki se bo zgodil to poletje. Tokrat o deklici Momo. Oh, lepo je živeti v prijetnem pričakovanju. Kaj ni res? Trenutno stanje duha: oratoriiiiiiiiiiiiiiiiiiiij=) Stene povedo več ...Ravno toliko prahu se je poleglo od tistih usodnih novembrskih dni, da lahko vse tiste, ki bi vas zanimalo pogovorno srečanje o knjigah, plezanju in Tomažu Humarju, povabim na tole: Lahko povem nekaj malega tudi o ostalih gostih. Z nami bo hčerka znanega alpinista, ki je v gorah izgubil življenje pa Tomažev soplezalec na Nanga Parbatu leta 2005, pa dva mlada alpinista, ki sta vsak na svoj način povezana z umetnostjo. Skratka - mislim, da se vam splača priti pogledat naokrog. Vsaj zame je tale prireditev posebna. Ker se dotika meni ljubih ljudi in ker sem koordinirala priprave na srečanje. Tako da bom vesela vsakega izmed vas, ki se bo odločil priti. Vljudno vabljeni! Trenutno stanje duha: Stene povedo več ... Ste že kdaj Silvestrovali s 30.000 mladimi? Jaz sem - letos. :) Nepozabna izkušnja (TUKAJ lahko pogledate filmček preteklih let in mi morda verjamete na besedo, da je v živo le še boljše:)). Končno sem zbrala pogum in se prijavila na evropsko srečanje mladih, ki je bilo letos v poljskem mestecu Poznanu. Uspela sem prepričati še dva prijatelja in tako smo od srede oktobra le še odštevali dneve do odhoda na sever. Malo pred odhodom so me spreletavala vsa mogoča vprašanja. Ali nas bodo razbili in poslali na različne konce Poljske? Ali program sploh dopušča možnost prilagoditve potrebam posameznika? Kako nas bodo sprejele družine? Kako bomo komunicirali z ostalimi narodi? Še dobro, da smo plačali vnaprej, sicer bi si nemara še premislila. =) ***************** Naša pot v Poznan se je začela v ponedeljek, 28. 12., ko smo po postanku s prošnjo blagoslova naše poti na Ptujski gori svojo pot preusmerili proti Poljski. Pot je trajala okoli 13 ur in lahko vam zagotovim, da sem po 5 urah vožnje nadaljevala z menjavo položaja na sedežu ... vsaj približno 10 krat na sekundo. Vse me je že žulilo, bila sem neprespana, poti pa ni in ni hotelo biti konec. Vsaj približek nočni mori, če ne kaj drugega.:) Toda vse se je drastično zasukalo, ko smo dejansko prispeli v Poznan. Moja dva prijatelja in jaz smo bili dejansko eni redkih, ki jim je uspelo bivati pri družini skupaj kljub različnim spolom.  Bivali smo v zanimivi hiški v velikosti tiste iz zgodbice o Janku in Metki. Sprejela nas je simpatična študentka veterine, njen oče in popolnoma hiperaktivna in hiper prijazna mama. Kljub temu, da smo od njih pričakovali le zajtrk in prenočišče, smo dobili ponudbo s petimi zvezdicami. Vedno sta nam bili na voljo obilna večerja in topla "herbatka"(=čaj), da o darilcih v slovo in paketkih hrane za na pot sploh ne izgubljam besed.:) Takoj ko sem vstopila v hišo, so me pozdravili posterji Gospodarja prstanov ter fotografije levov. In takrat sem lahko le rekla: "Mum, I am home!":)) V prostoru spanja so nam delali družbo še morska prašička Papruh in Papageno, zajčica Bianca in nepogrešljiva psička Musia.  In ko smo že mislili, da bolje ne more biti ... je udarilo kot strela z jasnega - BUUUUM!  ...biti skupaj z več deset tisoč mladimi in občutiti tišino ali usklajeno petje je nekaj, česar vam ne morem poslati na vaš mali ekran. Preprosto ni besede, ki bi to opisala.  Prav tako kot ni besede, ki bi opisala prijaznost Poljakov, energije, ki smo jo dali in prejeli na festivalu narodov (kjer smo Slovenci ostale učili plesati polko) ter povezanosti med vsemi, ki smo bivali v skupni župniji. Na stotine ljudi sem srečala prvič, pa se mi zdi, kot da bi se poznali celo življenje. Na tem srečanju gre za praktičen prikaz sožitja narodov in kultur. Vse jutranje molitve po župnijah so potekale v vseh prisotnih jezikih (če česa nisi razumel si imel tako in tako zapisano v knjižici v svojem jeziku). Zgodilo se mi je tudi to, da sem naletela na nekoga iz Bosne in ko sem mu povedala, da sem Slovenka je samo vzkliknil: "Sestra!" in me objel. Česa tako pristnega in na nek način presenetljivega še nisem nikoli doživela.  Druga stvar, ki me je pri vseh teh mladih prepričala, je to, kako so z nasmeškom opravljali vsa dela, pa naj jim je bilo določeno pobiranje smeti ali deljenje hrane in usmerjanje ljudi. Preprosto nekaj, kar morate videti, da bi verjeli. Nekoliko drugačen prehod v novo leto je to absolutno bil, ampak mislim, da sem naredila korak na bolje. Mislim, da bo potreben zelo dober razlog za to, da me drugo leto ne bo videla Nizozemska. Rojstni dan je le enkrat v letu, a ne?:))Kot vsako leto povem, moj e-mail imenik ne ujame vseh vas, ko bi vam rada kakšno stvar sporočila (ali pa imate le premajhne nabiralnike za moja kolosalna voščila). Vem, da je šele 15. december, ampak konec leta bo kot bi mignil.Tako je tukaj pred vami spet nekaj slik mojega powerpointa, ki v teh dneh kroži po nabiralnikih mojih prijateljev. Napisala sem to, kar mislim in čutim:). Želim vam vse to:                 Tomaž odšel za JanezomPred 14 dnevi smo se spominjali 12. obletnice smrti mojega brata v gorah in sedaj je za njim odšel še njegov tedanji plezalni tovariš.Danes zjutraj me je mami zbudila z novico, da so Tomaža Humarja našli mrtvega. Vest, kakršna je bila ta, človeka ne more dolgo zadržati v postelji, ne glede na to, kako utrujen v resnici je. Tega si verjetno ne morete prav dobro predstavljati, toda biti v sorodu z ekstremnim športnikom, ti izostri srčni čut za vse ostale ekstremiste v težavah. In Tomaž Humar ni bil katerikoli ekstremist. Bil je točno tisti drugi člen plezalnega para, s katerim je tistega usodnega oktobra 1997 moj brat poskušal priplezati na vrh Nuptseja. Takrat je zaslišal Johana zakričati le še njegovo ime, nato pa je na njegovem mestu tulila orkanska tišina. Zakaj to omenjam? Ker je pomembno. Odkar je bil "priča" smrti svojega plezalnega tovariša, tudi sam ni več našel miru. Zadajal si je najtežje in najbolj nevarne smeri. "Kot da rine z glavo skozi zid," so menili mnogi. "Ali kot da išče svoj ponovni mir," bi rekla jaz. Zdaj ga je našel. Na gori Langtang Lirungu. "Gozdni Joža" in Johan, oba sta svoje življenje končala na gori. Le da slednjega niso nikoli našli. V teh dneh se je znova ponovil val kritik, ki so se sprožile že takrat, ko je pred nekaj leti potekla reševalna akcija s stene Nanga Parbata. In kot pri vsaki stvari, dvomim, da so tisti najbolj pikri komentarji prileteli iz ust ljudi, ki bi imeli katerega od svojih najbližjih v alpinističnih vodah. Zase vem, da sem le mrzlično preletavala komentarje in da me je ob vsaki bodici stisnilo pri srcu. Kot da bi letela na mojega brata in posledično name. Res je - ni ravno lahko razumeti ljudi, ki tvegajo brez potrebe in s tem še obremenjujejo državni proračun, ampak če pogledam drugače - tudi jaz imam na listi nekaj skupin ljudi, pri katerih mi razumevanje odmre. Saj ne rečem, da povsem logično razumem alpiniste in tiste, ki na tak način nosijo svoje življenje naokrog na pladnju, toda kljub temu, da mi logika odpove, še vseeno čutim tisto notranje razumevanje. Tomaža nisem poznala. Sploh ne vem, če sva se imela kdaj priliko srečati. Toda s tem je tako kot z najboljšim prijateljem vaših staršev na delovnem mestu. Ponavadi nikoli ne pridete v stik z njimi, toda ob vsem, kar o njih slišite in ob čustvih, ki jih vaši starši do njih imajo, se vam zdi, kot da bi jih poznali od nekdaj. Tomaž in Janez ... zdaj sta skupaj ... bodita v miru (in z najboljšimi zgodbami svojih avantur počakajta, da pridem še jaz zraven:). Soseda odhaja! FEŠTAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!!!!!Nekaj podobnega na osmo potenco se je danes (v bistvu bolj včeraj) dogajalo v naši vasi:):).Ena od sosed je odšla, njeni najbližji sosedje pa so pripravili fešto za celo vas, le nje ni bilo na seznamu povabljencev. Vse skupaj me precej spominja na poroko Peleja in Tetide, kjer so žurali vsi grški bogovi, le Erida (boginja prepira) ni bila na seznamu povabljencev. Zato je tudi zakuhala Trojansko vojno s svojim jabolčkom. No, tale tetica, zaradi katere smo danes feštali mi, je v bistvu zbrko že naredila. Uspešno jo je začela delati kakšni dve leti nazaj, ko se je priselila v našo vas, tako da je skoraj vsak teden vrelo in smo imeli tedensko priliko videti modre angele na sosednjem hribu. Ne vem - morda ste kdaj gledali po TV Marjana Jermana in sosedske prepire - no, nekaj identičnega je bilo pri nas. In zdaj je tetka odšla, najbližji sosedje pa v akcijo in organizacijo piknika za vso vas. In moram reči, da to ni bil majhen projekt. Pekel se je jagenjček, pekel odojek, igrala je harmonika in imeli smo celo ognjemet!:) Ja, nenavadne so poti usode - kako lahko nekdo, ki je delal zdraho na koncu poveže vaščane. Skoraj cela vas je bila zbrana ob ritmih harmonike, jaz pa sem bila manjši "partibrejker":), ker sem se doma skupaj s tremi mojimi prijatelji učila književnost za maturo:). Pa tudi sicer bi me verjetno morali pogrešiti. Sem imela tako in tako precej pester dan z mojimi soanimatorji na "odbojkarski peščini:)" Od desetih dopoldne do štirih popoldne smo se pražili na soncu ter nato martinčkali ob piknikiranju:). Pester dan ...:) In tega zanesljivo ne bi uspela deliti z vami, če se ne bi odločila, da nocoj pač ne grem spat:) - Ni prvič in nemara tudi zadnjič ne:) Sem ugotovila, da se mi za urico res ne splača lesti v posteljo. Pa sem si rekla - izkoristi to priložnost, ko že tako nimaš več časa poročati o svojih doživljajih (ki jih je "baj-d-mim" še za dvojno dozo več kot včasih, ko ste o njih še uspeli kaj prebrati.:) Ampak ... taka fešta, kot je bila pri nas danes, res ni nekaj običajnega in spodobi se, da se jo obeleži:) Morda pa le nisem edina - anybody? Podobne izkušnje?:) Trenutno stanje duha: naša vas je res "spešl":) Uabilo na prireditefNekaj dni nazaj je v naš nabiralnik prispelo vabilo.Smeh je pol zdravja in ker sem dobra duša, ga posredujem tudi vam (smeh in vabilo:)). Predlagam, da se gremo eno igrico: "Kdo najde več napak?"  Pripravljeni? Tri - štiri - ZDAAAAJ!  Kellymanija nekoliko drugačeTako kot LUSI, sem tudi jaz dober del včerajšnjega večera preživela v družbi ex Paddyja Kellyja ali kot se imenuje sedaj - v družbi brata Johna Paula Maryja.Njegovi zgodbi sem tokrat prisluhnila že drugič, pa se me vedno znova na svoj način dotakne. Seveda tudi meni niso ušli nastopi družine Kelly, ki so v devetdesetih letih obnoreli Slovenijo. Bila sem še nekoliko premajhna, da bi se koncerta zares udeležila, sem pa svojo sobico preuredila v Kelly Family room. Med plakati na steni se je znašel celo eden v velikosti A0. :) In če je bila Kelly Family soba zame v središču našega doma, je bil Paddy srčni, središčni element skupine. Potem pa so kar naenkrat prišli na sceno novi glasbeniki in tako kot so se počasi Kellyji poslovili iz naših misli, tako so tudi plakate na steni nadomestili drugi. V nekaterih tabloidih sem od časa do časa še zasledila kakšno novičko o tem, da družino pretresa ena osebna kriza za drugo, to pa je bilo tudi vse. Nato pa sem kakšna tri leta nazaj malo pospravljala po najbolj zaprašenih in pozabljenih škatlah, kamor je romala vsa roba, ki zame ni bila več aktualna, pa vendar mi srce ni dalo, da bi se je dokončno znebila. In tako sem v kupu starih posterjev (med katerimi je ponosno kraljeval tudi komisar Moser z Reksom) odkrila celo skladovnico plakatov s Kellyji. Mogoče se vam je kdaj zgodilo kaj podobnega, ko ste naleteli na razcefranega medvedka, ki je vsako noč vašega otroštva preživel ob vašem vzglavju ali na prvi izpadli mlečni zobek.  No, meni osebno takšne stvari privedejo na plan cel plaz občutkov, predvsem hrepenenje po krasnih letih, na katerih se že po malem nabirajo pajčevine. Poleg tega sem človek, ki ga izjemno zanimajo osebne zgodbe ljudi, ki nam preko medijev navadno kažejo le enega od številnih obrazov. In tako sem se vrgla na strička Googla v želji, da bi odkrila, kako živijo člani skupine Kelly sedaj. Poleg novice, da je nekaj let nazaj umrl njihov oče, me je zanesljivo najbolj presenetila novica o Paddyju. Ta zvezdnik in srce skupine je odkril, da ga ves blišč in slava ne osrečujeta ter se podal na pot za drugačnimi zakladi. Več ne povem:) - ga je vredno videti in slišati v živo:) Včeraj sem to zgodbo slišala še enkrat. Klopi so bile neudobne, tla trda, bila sem utrujena po napornem dnevu, ampak v končni fazi se je 4-urno sedenje v cerkvi sv. Jožefa povsem izplačalo. Poleg tega pa mislim, da nisem bila edina, ki ji je ob John Paul Maryjevi izvedbi pesmi "Abba, Father" zastal dih. Bilo je vredno. Velika noč na kubikRojstvo otroka prinaša v naša življenja novo upanje in veselje. Kaj šele če gre za dvojčici! In sploh - če gre za rojstvo dvojčic v velikonočnih praznikih.Moj najljubši praznik je letos dobil novo razsežnost. Moja prijateljica, sestrična in soseda (vse v enem:):) ... poleg tega seveda, da sem ji še birmanska botra):) je včeraj rodila dve krasni mali štručki. A kako vem? - Ja, danes sem jih seveda obiskala v porodnišnici. Vse tri punce izgledajo super:) Simpatično skuštrani malčici in sijoča mami:). Letos se življenje na veliko noč prebuja na vseh možnih nivojih. In nisem si mogla kaj, da me ni danes pri večerni slovesnosti v cerkvi kar privzdigovalo od tal:) Moje voščilo še velja:) Želim vam zares veselo ALELUJO in vsaj 1/3 mojega navdušenja:) Veselimo se ŽIVLJENJA! Trenutno stanje duha: ALELUJA na 3! Reklamno voščilo=)Všeč mi je, da sem drugačna, zato se navadno prav zabavam ob nekoliko netogih voščilih za različne priložnosti.Tokrat je pred nami velikonočno tridnevje in tako tudi vam, moji soblogerji, prilagam slike powerpointa, ki je v teh dneh pristal v nabiralnikih mojih prijateljev:). Želim vam ... iz srca:):)) ********************************************              Trenutno stanje duha: (več kot toliko sebe vam težko ponudim preko spleta:))) En sončen impulzPo dolgem času imam danes spet čas za nekaj trenutkov na off.Nameravala sem sicer oditi s klapo prijateljev na Škofjeloški pasijon, pa je bil zaradi slabega vremena odpovedan, tako da sem kar naenkrat dobila prosto popoldne. Vam povem, da to človeka kar nekoliko zmede, če je navajen čisto drugačnega dnevnega utripa:):):) In tako sem po dolgem času spet prišla pokukat sem na blog. Poleg tega sem si vzela kakšno urico časa za povsem brezciljno surfanje po internetu, kar je še ena povsem osvežilna stvar po vsem brskanju za točno določenimi podatki, ki sem se ga lotevala v preteklih dneh. In tako sem bolj po naključju kot ne, našla spodnji video, za katerega sem skoraj povsem prepričana, da ga še niste videli. :):) Ja, na youtubu se znajde marsikaj, če že ne skoraj vse, kar ljudje uspejo posneti in tako se je zgodilo tudi z našim oratorijem, ki se je sicer odvijal že davnega meseca avgusta, pa vendar mi je v tem deževnem vremenu spet prinesel v ta dan nekaj sonca. Če si ga boste pogledali, boste priča eni pikici pesmi in dodatkov, ki smo jih izvajali na zaključni slovesnosti. Začetek in konec pa oklepa moja himna:):). Kvaliteta videa sicer ni ravno najboljša, toda morda boste vseeno ujeli del utripa (ter mogoče celo našli mene med množico rdečih kratkomajčnikov:))) Trenutno stanje duha: odpri oči!:) Narnijske maškarePa je prvo dejanje letošnjega pustovanja za nami. Pustni ples se je odvijal že v petek, ampak šele danes sem se spravila zraven, da dejansko kaj napišem:).Naše pustno vabilo je obrodilo sadove in tako se nas je v petek v dvorani kulturnega doma zbralo lepo število veselih plesočih maškar.:) Kot sem napovedovala že prej, sem bila na koncu 1/3 skupne maškare:). Skupaj s še dvema organizatorkama plesa smo se namreč dogovorile, da bomo naredile največji štos, če bomo dejansko 3 v enem:):) - oziroma v našem primeru eno v treh. Uspela sem ju prepričati, da sta pristali na temo "Lev, čarovnica in omara". Kaj izmed naštetega sem bila jaz, verjetno ni treba posebej razlagati.:) Ko si boste ogledali spodnjo sliko nemara tudi ne boste potrebovali dodatne razlage, da je bilo meni v debelem kostumu skozi večer najbolj vroče izmed vseh. Ampak jaz sem vsekakor trmast človek. Tudi ko so vse ostale maske že padle (nekatere celo pred polnočjo), sem jaz še vse tja do pol druge ure zjutraj strašila pod krinko.:) Vrh letošnjega pustovanja je tako za mano, saj bom pustni torek preživela precej delavno, pa nič ne de - za eno leto je bila tole kar polna mera pustnih vragolij:):)  Trenutno stanje duha: levjesrčno:) { Prejšnja stran } { Stran 1 od 18 } { Naslednja stran } |
adofeve.eDnevnik.si Na kratko o meni Na prvo stran Osebna stran Arhiv sporočil Kaj pišejo moji prijatelji Foto album Zanimive straniŠkratlandijaFantazme na razprodaji umetniške slike Narnia web Thinternet forum THINTERNET Spartakov upor Občutljiva stran življenja Gregor Kunej ORATORIJ ŠMARTNO v Tuhinju Klemen Ban p. Janez Papa Brinova Jagoda Blog veterinarke Blog Dr.Živaga Brcni me v ta čas Mali Dane KategorijeNajnovejša sporočilaBi bil kdo pripravljen ugrizniti v literarni natečaj?=)Ne, gospod, res (!!!!) si ne želim videti, kaj je za vašo zadrgo! Ne pritožujem se, da sem pod STRESOM:) "Domača jabka" - "Se vid` da niso n`č špricana!"=) Stene povedo več ... Ste že kdaj Silvestrovali s 30.000 mladimi? Rojstni dan je le enkrat v letu, a ne?:)) Tomaž odšel za Janezom Soseda odhaja! FEŠTAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!!!!! Uabilo na prireditef Kellymanija nekoliko drugače Velika noč na kubik Reklamno voščilo=) En sončen impulz Narnijske maškare Moji prijateljiTrindesiree Mama Vesna HerrC Keya Petra357 BrinovaJagoda regrat mislislehernika jancharus vsakdanjice milena mezicar alja Ustvarjalnost tom bEnc Incognito Cocka nikcy Romanticwarrior razsvetljencek Sydelle antimirovalo weightless tamarc alina naya apollonia Fentutal magy velocitas delfin andora simpatizerka kokos LadyNobody mashie pollmatej teni pela miiiska luftika tarya vnasimavrici anej Snowdrop thorin sunie bibi sJavorshek lusi lordd Amazonka teena001 svetloba kallisto mastadzoni babooschka ak teengirl Arzen nirvana Lubenica philia razkritOdkrito Teichy Asinya RazbOjniK shade CrViiICkA Kopriva aljazek mint pinkbiba Lucija07 becelica jasmy mislice kaplja tinaluzar mladinka67 OdseviNeba metty karmenca hotangel eUssatka schizophrenia ata papilio skalaprava majchika mezicar007 Sharka chicita93loca zvezda brokenwords MeKaT anchyr sheehs sabyy odsrcadosrca patentna sticnamladih 
Število zadetkov: 333567 
View My Stats |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |
Na prvo stran eDnevnika