Moj eDnevnik

Tako...
Zdaj, ko je moj novi dom porihtan kot sem si želela...



In je danes tudi prvi pomladanski dan...
No, vsaj po koledarju in sončku, ki se trudi pokukati na nas...

Lep pozdrav od tetke, ki je gostovala pri bici
in dobrodošli pri tetki, ki je sedaj na vrtu pri malayki.

Je prišel čas...
Ko sem dozorela za spremembe.



Trenutno stanje duha: v iskanju...

Joj, škoda da nisem kakšna muha, da bi lahko videla, kakšna bo reakcija po tem, ko povem, da tudi ta datum ni kar tako od muh.

Sreda. In to celo takšna, ko se začne štirideset dnevni post. Ups...
Še dobro, da se ga ne rabim držati.
Ker drugače pa bi nazadnje še res kje shujšala.
In potem bi se zaradi tega lahko še kje porušilo moje idealno razmerje med...
A, med čem?
Med pametjo in lepoto.
A, zakaj?
Zaradi tega, ker ljudje pravijo, da so (običajno) lepe ženske manj pametne...
Pametne pa manj lepe.
Pri meni pa je to združeno tako, da sem...
Dovolj pametna za svojo lepoto in dovolj lepa za svojo pamet.
Torej...
Sem tozadevno v idealu.
In prav zaradi tega bom jaz še kar dalje pridno jedla.

Prav tako pa je danes tudi prazna luna.
Mlaj.
In po mojem mesečevem koledarju mlaj v ribah kliče po tem, da za vse česar se danes lotimo, prevzamemo tudi odgovornost. Spominja tudi na to, da vidimo, da ne obstaja samo materija, ampak tudi duhovni svet, katerega del smo tudi mi in, ki ga lahko tudi soustvarjamo. In bi ga tudi naj.
Izkoristite današnji dan, da se osredotočite na svoje prvobitne naloge v tem življenju. Kaj lahko storite, da povečate svoj potencial? Poiščite si pomoč pri osebah, ki so vam blizu, če tega sami ne morete dovolj dobro spoznati.

In sem si zaradi tega že kar zjutraj poiskala svojo osebo, ki mi je zelo blizu. In mi je tudi dejansko bila kar blizu.
In se potem posvetila svoji prvobitni nalogi v svojem življenju. Saj spada to med prvobitne naloge ženske, a ne?
Pa še nekaj malega sem potem naredila, da sem povečala potencial...
Da sem se potem še sama lažje podala v duhovni svet. Saj ljubezen ni materija, a ne? Prav tako z ljubljeno osebo tudi ne materialna stvar. Torej sem se ravnala po nasvetu za današnji dan.
No, odgovornost za to sem tudi prevzela. Ker se dobro zavedam, da kot ženska lahko nekoga naredim za top ali pa flop. Saj zastonj ne pravijo, da za vsako stvarjo stoji ženska (halo, deklinca - a boš francoski original lahko kar ti dodala ).
In, današnji post tudi ne velja za te stvari, a ne?
Pa sem jo potem nafilala!
Ja, ja, dragi moji, jaz sem jo nafilala za ribaka.
Pa ne, da je kdo slučajno mislil na to, da bi jaz sedaj pisala o tem, da naj bi ribak kaj filal...
A, če je ali ne...
Hja, to pa so družinske stvari, ki pa jih tudi kar tako ne pišem tu sem.
Jaz pa sem filala papriko za njega.

Opažam, da sem že s tem, ko sem napisala nekaj tudi o drugi strani oskrbovanja dementnega človeka, ne pa samo o človekovem dostojanstvu... Očitno dregnila v kačje gnezdo.
Vsaj število komentarjev, glede na klike, mi da tako misliti...
Pa mi lahko verjamete, da to, kar sem napisala, še ni čisto vse, kar sem doživela v vseh teh letih.

Očitno pa sem  še bolj dregnila v neko temo s svojim komentarjem, ki sem ga pustila na blogu od Tabu.
No, da to, da nekateri imajo mnenje od nekoga, ki ni ravno identično njihovemu, za nerganje ali pa še kaj več... Drugače pa so jih polna usta tolerance in dopuščanja, kako lahko vsak dela kar mu paše, oziroma pove svoje mnenje... O tem sedaj ne bi.
Pač pa bom napisala svoje mnenje o tem, kako jaz dojemam in sprejemam to, kar sem tam prebrala. Kako je način izražanja in razmišljanja, kot ga je uporabila avtorica že omenjenega zapisa, ob branju deloval name.
Ja, ja, zopet se oglaša ova zavrta starokopitnica... Ja...
Ker, če tudi sem za koga takšna, imam o tem vseeno svoje mnenje. Predvsem pa pomisleke.
 
Že kar nekaj časa se namreč tukaj na blogih pojavljajo prispevki, ki so kar precej polni izrazov, ki po moji vzgoji in mojih načelih bolj spadajo v kakšno zakajeno gostilno kot pa sem v javnost. In, neglede na emancipiranost - so meni iz ust moškega še vseeno drugače prebavljivi, kot pa iz (po možnosti še lepo našminkanih) ženskih ust.
Ja, vem, blogi so osebna stvar. In vsak lahko na njem piše kaj in kakor mu paše.
So pa po drugi strani pa tudi javni. Torej ogledalo tistega, ki ga piše.
In, če sedaj nadaljujem s tem, da bi naj starejši bili vzor mlajšim... Vsaj tako so nekoč nas učili...

Poleg tega pa že kar pridno zmajujemo z glavami (ker vem, da nisem edina - zato množina) kako se obnaša današnja mladina. Kaj vse delajo, kaj vse si dovolijo, predvsem pa, kakšne izraze uporabljajo. Jasno, da ne vsi mladi. Pa vendar, se vam ne zdi, da pa je tistih, ki pa se tako obnašajo, pa že vendar malo dosti?
Aha...
Pri njih je tako početje neodobravanja vredno.
Ja, kakšna pa je "mladina" (saj, kdaj pa je človek star?), ki ima še sama otroke v starosti recimo do polnoletnosti, istočasno pa tudi sama uporablja takšne načine... A je potemtakem tem otrokom tudi doma dovoljeno, da kar tako v vsakdnajem govoru uporabljajo takšne izraze...  Pa, če jim slučajno kaj ne paše, da tudi vas kar tako lepo po poti najmanjšega tornega faktorja pošljejo v kraj spočetja, ali pa v kraj od koder so pritekli milijončki v katerih je bil tudi on... No, razumljivo, da v žargonu, ki so ga navajeni... In, ki ga običajno uporabljajo tudi med sovrstniki.
Za mašnike pravijo, da nas učijo, kako bi naj mi živeli, ne pa, da bi naj tudi mi smeli živeti tako kot oni živijo. In, kakšni image so si s tem ustvarili?
Hja... Oni ne bi smeli imeti različno dolgega metra za isto stvar. A starši kot vzgojitelji pa lahko.

Že na onem blogu sem napisala glede mojega dojemanja poklica prostitutke.
Ja, zame je biti prostitutka tudi poklic. Saj za to, kar dobi plačano, tudi mora nekaj narediti. In je prav tako izpostavljena "tržišču", saj si svoje stranke zadržuje (saj pridobivajo jim jih običajno njihovi šefi) prav s svojim delom. Torej je sama še kako odvisna od svojega  kvalitetno opravljenega dela. Da ne govorimo o zahtevah njihovih šefov.
Pa vendar - tukaj še enkrat moje vprašanje od tam - vse mame (in tudi očetje), ki vas očitno ne moti tak način življenja, predvsem pa način pisanja avtorice teh nadaljevanj - a bi pri vaših (mogoče celo mladoletnih) hčerah tudi bile tako tolerantne... Ali pa je toleranca prisotna spet samo dokler je na drugi strani ograje?
A se tudi za tem morti ne skriva neka dvoličnost?

Kar pa me je najbolj zmotilo pri teh zapisih na tabujevem blogu... Pa je bilo to...
S kakšno lahkotnostjo je (vsaj v tistih dveh poglavjih, ki sem jih uspela predelati) opisovala to, kako enostavno se da v tem poklicu hitro in dosti zaslužiti.
Hja, dragi moji...
A se vam ne zdi, da nekateri mladi že itak vse prevečkrat ne poskušajo na čim enostavnejši in  čimhitreje priti do čimveč denarja...
Tako kot pa je to zapisano tukaj, pa je meni delovalo že skoraj kot nek PR za to branžo.
Kot da je mačji kašelj dati svoje telo na razpolago nekomu, ki ga (vsaj v začetku) sploh ne poznaš. Ja, kje pa so potem v tem času pa vsa čustva? Ali pa na sebe spustiti starega, po alkoholu smrdečega dedca, ki pa ima dovolj denarja in hoče tako kot hoče...
Vse prevečkrat je namreč možno videti po TV kakšno pa je dejansko življenje teh deklet. Saj so to običajno še ja dekleta, ko se v to spustijo.

In, če potem zraven dodam še naivnost nekaterih mladih deklet... Pa, lepo vas prosim, ne mi govorit, da so recimo v starosti 14-tih let že vse toliko odrasle v svojem razmišljanju, da se že zavedajo, kaj vse tak način življenja potegne za sabo. OK, če jih je nekaj, ki so... Ja, kaj pa vse ostale?
In, če pogledam/o dejstvu v oči - tako kot s kajenjem začenjajo vedno mlajši, pa tudi z uživanjem alkohola...
A niso tudi ta dekleta, ki se prodajajo (oziroma jih njihovi šefi prodajajo) za denar, pa tudi vedno mlajša?
In, koliko od teh jih potem še zaključi kakšno šolanje? A, da njim to ni potrebno?
In, koliko od teh jih potem lahko dostojno živi do svoje smrti? Razen, če je ta predčasna.
In, kako je potem z "ustanovitvijo" lastne družine? Le kako se počuti fant, ki se v tako zaljubi, pa potem to zve?
In, kako se počutijo otroci, ko zvejo, da je bila njihova mama profesionalka? A, da tega ne zvejo?

Tako...
To je bilo zdaj to moje nerganje.
Mogoče pa bo komu le dalo malo misliti...
Ker...
Biti toleranten - je včasih lahko tudi hudo raztegljiv pojem.

Sem najprej na draginem blogu nato pa še pri klotildi prebrala razmišljanja na temo starost, odvisnost od pomoči drugih, odnos do njih.
In, ker ne bi rada preveč "smetila" s svojim razmišljanjem pri njiju, sem se odločila, da tej temi namenim malo več prostora kar tukaj pri sebi.
Moram priznati, da me že kar nekaj časa "mučijo" razno-razna razpravljanja in debatiranja razno-raznih ljudi na to temo.
Ja, zakaj razno-razna razpravljanja....
Zaradi tega, ker se je že tudi v časopisih pojavljalo, ko so novinarji opisovali življenja zapostavljenih starih ljudi, ki niso več mogli sami, mladi pa so se jih otresli in jih pustili same ali pa jih vtaknili v dom...
Ali pa, kako je dolžnost mladih, da skrbijo za starejše, pomoči potrebne sorodnike...
Pa kako grdo s starimi in obnemoglimi ravnajo v nekaterih bolnicah ali pa domovih za starejše...
Pa še bi se lahko našla kakšna zgodbica na to temo.
In zakaj razno-raznih ljudi...
Ker so se te teme lotili tako strokovnjaki, ki se strokovno ukvarjajo s starostniki, pa vse do mladih novinarjev. Torej je paleta tistih, ki so se tega lotili po strokovni in tudi "strokovni" plati kar velika. 

Vendar pa, dragi moji...
Eno je teorija. In v tem primeru se lahko pogovarjajo, pa imajo sestanke, pa seminarje, pa diskusije, pa okrogle mize, pa vikend simpozije, pa...
No, mene pa že ves ta čas zanima sledeče:
Koliko od teh sodelujčih je že recimo vsaj kakšno leto ali dve redno in to osebno (lastnoročno) oskrbovalo kakšnega nepokretnega človeka ali pa skrbelo za dementnega sorodnika?
Ker, praksa pa je vseeno nekaj popolnoma drugega.

In tukaj mislim na tiste, ki se s temi stvarmi srečujejo po službeni dolžnosti v raznih bolnišnicah ali pa oskrbovalnih inštitucijah. Torej za takšne ljudi skrbijo recimo po 8 ur dnevno. Pač glede na vsebino dela v raznih turnusih.
Še bolj pa na tiste, ki imajo takšno nepokretno ali dementno osebo pri sebi doma. Pod isto streho in je le-ta dan in noč potrebna njihove pomoči, oskrbe.

Saj ne da, ne bi bilo možnosti kako, predvsem pa kam z njo, z njim...
Je kar nekaj možnosti...
Samo...
Če bi jo/ga želeli dati v dom, kjer bi 24 ur lahko bil/a oskrbovana od osebja, ki se na to svoje delo tudi spozna, se mora dotiči s tem tudi sam strinjati. Že tu pa lahko nastopi prvi problem. Saj večina starješih želi čimdalje ostati v okolju, ki ga je navajen/a. 
Dobro... Saj takšen, da bi ga na silo iztrgal od doma, pa tudi res ne moreš biti, sploh še glede na to, kako dober je bil dotični celo življenje do tebe.
In kako potem dalje...
Posebej še, kadar so ta mladi še v službah. In imajo še sami otroke.
Pustiti službo, da bi lahko ostali doma in ga/jo negovali, pa tudi ne morejo. Kako pa bo potem s financami celotne družine.
Poskrbeti za pomoč na domu.
Ja, koliko pa se jih še dandanes sploh odloči za tak način dela. Če že, potem pa tudi morajo imeti za 24 urno pomoč zagotovljeno streho nad glavo, pa zastonj prehrano, pa še nagrado. Pa smo spet pri financah. Sploh še glede na višino naših penzij.
Občasna dodatna (strokovna) nega, za par uric na dan je tudi možna...
Verjeli ali ne, ampak to sploh ni ravno poceni špas. In, kaj v tem času naredijo? Malo osebne nege, pa zajtrka, pa malo poklepetajo, pa mogoče še grejo po kaj v trgovino. Hja, kaj pa vse ostalo? Kje pa je pospravljanje stanovanja, pranje, likanje, pa ostali obroki? Saj se lahko naroči čistilka, pa perilo kdo od domačih pelje v čistilnico, kjer ga tudi zlikajo, pa ga potem zopet pripelje domov. Ampak, kadar pa je človek dementen... Včasih ga je potrebno preoblačiti tudi po dvakrat, trikrat dnevno. Ali pa še večkrat. Prav tako tudi posteljnino. Ker... Dementni človek tudi čuti potrebo po fizioloških opravilih. Samo, kje pa jih opravi? Žal, mnogokrat tako kot otrok - tam, kjer ga pritisne. In, če je to v postelji ali pa sredi dnevne sobe ali pa... Čigav problem je potem to? Njegov ne. Saj njega nič več ne tišči. Mu dati plenice... Samo... Koliko starejših (tukaj mislim predvsem na dementne) pa jih je sploh pripravljeno nositi. Torej...
Pa glede tega, kako se tak človek tudi karakterno spremeni. Že kar dosti je bilo govora o tem, da na stara leta postajamo takšni kot smo bili kot otroci. Vemo pa, da tudi vsi otroci niso ravno zlata vredni. Sploh ne, kadar pri njih nastopi njihova trma. A, da je "ta stari" nimajo? Pa še kako jo imajo. In, kako potem s takim človekom, ki se noče preoblečt, pa noče jest, pa noče... Ta pa nima samo pet ali deset kil, da bi ga lahko dvignil. Kričati na njega pa tudi ne smeš. Je pa vseeno dovolj močen, da pa če nekaj noče... Pa tudi kakšna klofuta te tudi lahko postavi na realna tla. Ne ti njemu. On tebi.
No, pa še bi lahko dalje razpredala...
Ker, v petih letih oskrbovanja dementnega tasta se je nabralo kar nekaj izkušenj.

Ampak...
Kaj pa bi lahko danes jaz sama zase naredila kot popotnico ali pa varovalo (mogoče bi kak drug izraz bilj še bolj primeren) za na svoja stara leta?
Da bi se naj na njih pripravila?
Ja, kako pa?
Na kaj pa?
Kaj pa vem jaz danes, takšna kot sem, kakšna bom takrat?

Temu, kar bom sedaj napisala, bi tudi mirno lahko dala naslov: Ana od srca je kriva...
Danes smo namreč prišli v toti Maribor zaradi tega, ker smo dobili povabilo od najinega (po pravici povedano - ribakovega, ampak, ker je v mojem srcu, je zaradi tega tudi moj) vnuka. Povabil nas je na Srednjo glasbeno, kjer je imel v bistvu generalko pred državnim tekmovanjem.
In tako sva po dolgem času spet sedela v tej dvorani.
Mi je pa bilo prav prijetno pri srcu, ko sem videla, koliko malih pikecov je danes nastopalo.
Mislim, da je tem ta malim bil to prvi nastop pred publiko. In to je bilo možno videti tudi po tremi, ki se je kazala na njihovih obrazih - predvem ličkih.
In so igrali...
Eni prav lepo in prav, nekateri pa tudi tako malo mimo.
Ampak...
Luštno jih pa je bilo vseeno videti.
Že tisto, kako se je enim mudilo na oder. Pa kako so se potem postavili pred korepetitorja. In kako se je potem bilo potrebno skoncentrirati na to, kaj bodo igrali. Pa se ja ne pustiti zavesti od tega, da bi želeli videti kdo vse jih je prišel poslušati. Ali pa od kakšnega bliska od fotoaparata.
Ne, ne, je bilo potrebno biti zbran in lepo dalje igrati...

In tukaj pa je nastopilo tisto, kaj sploh je ana kriva...
Ona je namreč opisala, kako se je sredi branja pri maši spomnila na solista in možakarja...
Jaz pa sem se ob poslušanju teh malih violinistov spomnila na...
...to, kako sem tudi jaz nekoč igrala na violino.


Svojo mladost sem namreč preživljala skupaj s staro mamo in starim očetom. In v tej hiši, kjer smo mi stanovali, je stanoval tudi "moj Rodošek".
To je bil starejši gospod, ki je sam stanoval v stanovanju v prvem nadstropju. Bil je vdovec in tudi dva sinova, ki ju je imel, sta mu umrla. In tako sem mu jaz krajšala dneve. No, jih pa je tudi on meni. Saj sva bila kar pogosto skupaj. In to najino druženje je "vsebovalo" tudi ure poslušanja in igranja violine. On je bil namreč za časa svojega službovanja violinist v Mariborski operi.
V šestdesetih, ko pa je bil že v penziji, pa je potem meni igral.
In kako lepo je bilo slišati to njegovo igranje...

Vedno, ko sem kot štiri, pet let stara punčka prišla k njemu, pa me je posadil v en tak lep, velik, oblazinjen stol. Ja, v stol. Saj je bil ta zame tako velik, da sem se kar zgubila v njem. Sem pa se v njem počutila kot ta prava gospodična.
In sem ga poslušala...
Potem pa sem tudi jaz dobila to njegovo violino v roke. Pa mi je tudi pokazal kako jo je potrebno nasloniti na ramo... In jo držati.
Ker pa je bila violina normalno velika, je že to, da sem si jo naslonila, zame bilo malo težje...
Držala pa sem jo itak lahko samo tik za lesom. Saj so bile moje roke takrat še prekratke, da bi segle do konca strun.
Pa to sploh ni bil problem...
Jaz sem violino držala...
Pa tudi lok sem se naučila pravilno držati...
In tudi vleči ga gor in dol po strunah...
Tone pa je "delal" moj Rodošek, ki je običajno sedel nasproti mene.
In tako sva potem midva skupaj muzicirala.

In prav taki trenutki so mi prišli pred oči danes ob gledanju in poslušanju teh malih pikecov.
No, moje takratno igranje pa je kljub vsemu bilo podobno igranju srednješolcev, ki sem jih imela danes priložnost poslušati...
Samo, pri njih je tako kot je to zvenelo pri meni, to zvenelo takrat, ko so si svoj instrument  komaj "naštelavali" (uglaševali).

Ampak, spomini na mojega Rodoška in na najino igranje so pa še vseeno lepi!
Pa čeprav segajo v čas izpred petdeset let.

Po mojem današnjem sprehajanju po blogih, sem videla, da je bilo kar nekaj misli posvečenih današnjemu dnevu.
Valentinu.
No ja, saj je res, da so ta praznik praznovali že Stari Rimljani in, da res ni to neka novodobna komercilana modna muha...
 
Pa vendar je meni vseeno bolj povšeči, da se moj ribak spomni, da in kako imam rada rože tudi takrat, ko to ni ravno na koledarju zabeleženo.
Pa mi kar tako prinese kakšen pušeljc.



Pravijo tudi, da fant želi z rožami svojemu dekletu nekaj povedati... Mož pa svoji ženi z njimi nekaj zamolčati.
Eh...
Če bi bilo temu res tako.
Pa zakaj bi se potem trudil, da bi hodil nekam iskati rože, za katere ve, da jih imam rada.
Bi pač bil enostavno tiho.
Pa še čas in denar bi prišparal. 
Ali pa, da je na današnji dan bolj dober in prijazen z menoj kot običajno.
Pa valjda ne bi celo leto prenašala njegovih fint samo za ta en praznik. 
Ja, kje pa bi potem bila tista celoletna ljubezen, ki je osnova za skupno življenje.







Trenutno stanje duha: prav prijetno

Ja, ja, kako čas beži...
In tako je moja šefica včeraj praznovala svoj praznik.
Sicer njen komaj 7 rojstni dan.
Vendar pa, kar tako povprek primerjano z našimi rojstnimi dnevi...
Že 49-ti.
In, moram priznati, da se za svoja leta zelo mladostno drži.
Po kom le ima to...

Sem pa zadnjič po televiziji gledala eno oddajo o običajih, ki jih imajo v Iranu.
In, če sem si vse vsaj keko teko prav zapomnila, je med njihovimi prazniki tudi vsakoletno enomesečno spominjanje na njihove umrle.
Po njihovem verovanju namreč duša umrlega potrebuje trideset let, da se odloči ali bo šla v tisto skupno dušo. Ali pa se bo za to, da bo lahko naredila še določene popravke, ostala kar tukaj.
Od zahtevnosti "dodatnega šolanja" pa je potem tudi odvisno, kje si bo izbrala svoje novo "domovanje".
Po naše povedano - govora je bilo o reinkarnaciji.



In tako sva se po tem načinu razmišljanja z ribakom že dostikrat vprašala glede "tote" naše psičke.

Čigava dušica se skriva v tej njeni črni, kosmati "embalaži"...
Je to mogoče od ene njene prednice, prednika...
Ali pa od kakšnega človeka, ki ima tako možnost "popravnega izpita"...
Le kakšno življenje je imelo to bitje, ki je prej bilo "lastnik" te dušice...
Kakšnega spola je bilo tisto bitje...
A je to bil mogoče celo kak naš sorodnik...

Uf, koliko neodgovorjenih vprašanj...
Ampak, da pa imamo ob sebi to našo šefico...

Je pa le fajn!

Ker v teh letih našega druženja sem se od nje imela možnost toooliiiko vsega naučiti.
In, če si predstavljam, da je ona sedaj približno na sredi svojih let...
Se še kako veselim našega nadaljnega druženja.
In da se še kaj od nje naučim.

"Ni važno kako malo denarja ali lastnine imaš - imeti psa pomeni biti bogat."

Louis Sabin

Nekako sem že ob prihodu sem razmišljala o tem, da bi naj moj današnji prispevek bil namenjen mojemu razmišljanju, še bolj pa občutenju tega, kako je stanovati tu in tam.
In, po tem, ko sem podobno razmišljanje zasledila tudi pri kojotki...
Sedaj nekaj o tem še po mojem.

Tisti, ki me že nekaj časa berete, ste iz mojih javljanj dosedaj že lahko spoznali, da me mirno lahko vtaknete med lokal patriote.
Moje življenje v totem Maribori je bilo takšno kot je bilo. Pa vendar mi je prav to mesto vedno dajalo neko oporo.


Res je, da nisem bila rojena tukaj. Saj so me pri starosti kakšnih dveh let sem pripeljali.
Ampak...
Vseeno pa so vsi moji spomini do koder nazaj pač segajo v moje otroštvo, vezani prav na ta kraj. No, najprej sicer na desni breg Drave, kasneje pa na levega.
Tudi šolanje je bilo v tem kraju. Pa služba tudi.
Samo prvi lastni dom sem si našla na (danes bi skoraj  že lahko rekli) obrobju mesta.
Zdaj pa je situacija nanesla tako, da smo se z ribakom in našo Lolo začasno preselili v drug kraj.
Je pa tudi to mesto še vedno na Štajerskem. In tako smo sedaj namesto na spodnjem Štajerskem pač na malo bolj zgornjem Štajerskem.
In tudi to, da ni več med obema državama meje, na naju z ribakom še kako dobro vpliva.
Meja je le meja...
Pa je včasih čisto vseeno kakšna je, ko je negativno že to, da sploh je.

Ampak...
Kljub temu pa se mi dogaja nekako podobno kot kojotki.
Sem tam...
In sem občasno tukaj.

No, razumem se povsod z vsemi, saj mi "obvladovanje" jezika nikjer ne dela problemov.
Pa tudi tisti, s katerim se družim, v glavnem ob sprehodih s šefico, so me zelo lepo sprejeli. Moram povedati, da dosedaj še niti eden ni pokazal nestrpnosti po tem, ko sem povedala, da sem iz Maribora. Pač pa je dostikrat naneslo, da smo po tem naše druženje prav zaradi tega celo še podaljšali.
No, je pa tudi res, da ko je mene "nalajala" ena imeti se za gospa...
Tega pa potem nisem vlekla na nivo mednacionalnosti, pač pa sem dala na njen osebni nivo.
Ali se je name "spravla" zato ker sem tujka ali pa samo zato, ker je iskala nekoga, da bi svojo jezo ali pa frustracije lahko "dala na svitlo"...
To mene v bistvu niti ne briga.
Ker pa je takšna kot je, se je jaz pač raje izognem.
In se z njo ne obremenjujem.
Da pa se ona z menoj...
Hja - to pa je njen problem, ne več moj.

Vendar pa se zadnje čase kljub vsemu vedno bolj počutim po Ikejino...
V stilu kje stanuješ in kje živiš.

In tako se mi sedaj v bistvu dogaja to, kar se je in se še vedno dogaja tistim, ki so se odločili za študij stran od doma in pa zdomcem.

Hja...
Le kje pa je zdaj v bistvu moj dom.
Ne samo streha nad glavo...
In ne štiri stene med katerimi je sicer vse postavljeno tako kot si želim.
Bi nekateri rekli: Ja kaj pa bi sploh še rada.
In, bom jaz rekla, da imajo celo prav.

Samo...
Vendar pa včasih tudi to ni dovolj za tisto pravo umirjeno življenje.
Ker še vedno drži to, da si doma tam, kjer je doma tvoje srce.
Samo...
Srce je eno...
Kraja pa dva.


Saj...
V tistem drugem kraju čakaš, kdaj boš spet lahko šel v tisti prvi kraj.
Pa si potem par dni v prvem kraju, pa te spet vleče ali pa moraš iti v drugega.
In si tako potem praktično na obisku v prvem in tudi drugem kraju.
Saj se v drugem  iz bilo kakšnih razlogov nisi prav integriral...
Prvega kraja pa še tudi nisi izpustil.

In...
Kje stanuješ se ve.
Hja...
Kje pa živiš.

Meni pomaga to, da vem...
Da še malo, pa bomo spet prišli sem nazaj.
No, saj že zdaj vem, da mi bo dolgčas po Grazu.
Samo...
Živela pa bom le spet tukaj.
V totem Maribori.



Pogled na to mesto...

Ups...
Sem komaj zdaj opazila, da je to bil vaš prosti spis.
Mi je žal, ampak...
Meni je bila tematika blizu.










Trenutno stanje duha: zaradi snega raje predčasno pakiramo...

Sem videla, da bi zadnjič, ko sem pisala tistih mojih sedem resnic o meni, kot dodatek pri tej igri morala tudi sama dva potunkati.
Hja, to pa so leta kriva. Oziroma bolj to, da te igrice sploh prav ne poznam.
No, bom pa to danes nadoknadila.
Edina stvar pri celi stvari je pa ta, da sploh ne vem, če tista dva, ki ju imam jaz namen potunkati slučajno že nista bila kdaj potunkana od koga drugega,
In, kako je potem v takem primeru?
A je dovoljena kakšna  "rezerva" za takšne primere?

Pa, da ne bom spet predolga.
V Grazu sem na sprehodu s šefico imela čas, da sem lahko tako malo razmišljala o tem, koga bi...

Pa sem se izmed vseh mojih nominirancev odločila za...
No, bom začela približno tako kot sem si to zapomnila s podeljevanja Zlatega globusa ali pa Oskarja.
Najprej nekaj o tisti osebi in vzrok zakaj ravno ona.
Ker, kar tako naravnost in po hitrem postopku pa to pri meni tudi ne gre.

Za prvo osebo sem se odločila zaradi tega, ker mi je s svojim načinom nizanja besed znala približati poezijo.
Ta je bila meni v glavnem nezanimiva. Verjetno nekaj tudi zaradi tega, ker smo se jo v šoli morali toliko učiti na pamet. Potem pa sem jaz pomešala vrstni red besed...
Hja, pa je bilopotem vso učenje dostikrat zaman.
Njene besede, predvsem pa vrstni red in pa, izbor le-teh, pa so meni včasih dajale občutek, kot da so nasnute na neki tanki, skriti vrvici.
In potem mi je celota napisanega dala popolnost, kot da je pred menoj ogrlica...
Včasih iz biserov, drugič pa iz kakšnih drugih poldragih ali pa dragih kamenčkov. Ampak, vsi pa so bili obdelani z ljubeznijo in skrbnostjo. In, vsak je pasal prav na tisto mesto, na katerem se je nahajal.
No, edino glede vsebine sem se včasih malo zgubila. Sem mislila, da se je vsaka nanašala na avtorico.
Pa nič hudega. Sva se pogovorili.
Saj, kar je meni pri njej tudi všeč - vedno je dala odgovor na komentar.

Drugi "zmagovalec" pa me je navdušil s svojimi fotozapisi. Malo je bilo ob teh slikah napisanega. Ampak, vedno sem lahko našla nekaj lepega za svoje oko. Predvsem pa svojo dušico. In toto moje mesto, na katerega sem tudi kar ponosna, je znal tudi taaakooo lepo prikazati. Škoda, da profesionalni reporterji tega ne obvladajo tako.
No, edino, kar mi je pri celi stvar žal je pa to...
Da ga ni več tukaj na blogih. In, prav škoda se mi zdi, da zaradi odločitve, ki jo je sprejel, zraven tudi odločitev, da ga ni več tu.
Jaz ga pač pogrešam. Pa je kak je, ko je tak kak je.
In, če si bo premislil in se ponovno vrnil...
Bom pa bla tega že zdaj vesela.

In sedaj...
A si mogoče že mislite, kdo sta ta dva moja favorita, o katerih bi želela kaj več zvedeti?


In zmagovalec v kategoriji fotografije 

Tako...
Upam, da sem sedaj uspela to igrico uspešno pripeljati do konca.
Zdaj pa samo še čakam na odzive...
In šibam na...
Šimi, šimi

Namen je bil sicer drugačen...
Ampak...
Kot pač to je v totem našem živleji...
Mi je že v torek tota moja mašinca taaakoo zagodla...
Da sem jo lahko še samo ugasnila.
In tako sem sedaj v veselem pričakovanju...
Da bo danes do mene prišel tisti ta mladi dečko...
Da mi jo porihta.
Toto mašinco. Da ne bi kdo mislil slučajno na kaj drugega!
Za ostalo porihtavanje imam ribaka.
Tako - sedaj pa to hitro shraniti.

Že v torek sem namreč imela namen  nekaj napisati o tistem tunkanju, pa zaradi njega še tudi o 7 resnicah o meni...
Ampak...
Višja sila mi je pa to preprečila.

No, dokler mi draga ni napisala, kaj to tunkanje sploh pomeni...
Pač o tem nisem nič vedela.
Sedaj pa na to gledam kot na neke vrste kompliment.
Še sploh glede na to od koga sem bila potunkana.

Aha...
Zopet - hitro shraniti.

Pa začnimo...
Torej...
Mojih sedem resnic o meni:

1. Imam jih pet-in-pet-deset.
Pa, če mi verjamete ali ne - da jih ne kažem toliko.
A, da jih kažem več? Ali pa manj?
He, he...
No, tisti, ki me poznate, to veste.
Ostali pa...
Če vas zanima, pridite, pa si me poglejte.
Ampak, ker je pač ena od resnic tudi ta, da rada dajem nasvete - na vašo lastno odgovornost.
Za posledice tega ogleda ne odgovarjam.

2. Sem ženskega spola.
In to od rojstva dalje.
No, moja mama in ata bi res bila od vsega začetka bolj vesela, če bi se jaz rodila s tistim bingljčkom med nogami.
Sama pa o kakšni spremembi spola nisem nikoli razmišljala. Sem pa kot punca res bila bolj fantovske narave. Ker, bila so obdobja, ko zame ni bilo nič previsoko in nič prehitro.
No, ko pa sem začela živeti skupaj s starši, pa sta me ona dva takih vragolij kar hitro odvadila.
Dandanes pa v tej svoji ženskosti uživam kot nikoli dosedaj. In si ovega tipčeka od ribaka raje samo občasno sposodim...
In, neglede na to, kaj vse sem v svojem življenju dala skozi - nikoli ne bi menjala spola.
Biti ženska - z vsemi lepimi in tudi manj lepimi stvarmi, ki tudi spadajo zraven...
Je, biti ženska!

3. Moje izobraževanje je zanimivo zaradi tega, ker se mi zdi, da se nikoli nisem toliko učila in toliko vsega naučila, kot to od takrat dalje, ko se nisem več rabila učiti.
No, ali je vzrok v tem to, da sem kozorog...
Ali pa kaj drugega.
Ker...
Delati to, kar drugi zahtevajo in to samo tako kot to oni želijo, pa še po možnosti vedno ob istem času...
Žal, to nisem jaz.
Saj ne, da tega ne bi bila sposobna...
Samo - muka ob tem, pa rezultati tudi niso bili vedno najboljši.
Od kar pa lahko delam stvari tako spontano...
So pa tudi rezultati drugačni.
Predvsem pa mi je delo v veselje.

4. Družina, predvsem pa otroci, so mi vedno veliko pomenili.
In, od kar pomnim za svoja razmišljanja o njih, sem si vedno lahko lažje predstavljala imeti otroke brez zakona kot pa zakon brez otrok.
No, da se mi je ta "želja" prvič izpolnila, o tem že veste.
Sedaj, ko pa sem skupaj z ribakom, pa imava toto našo fletko.
On ima od prej štiri fantovske tačke, jaz tudi, skupaj pa imava tako štiri dekliške tačke.
Uživam pa tudi ob obiskih vnukov.

5. No, če še nekaj malega povem o svojih hobijih...
Z leti so se ti kar močno spremenili.
Vseeno pa mi je ostalo veselje do gibanja na svežem zraku. In to neglede na vreme. Še posebej pa sedaj, ko je sneg prekril naravo. In pa - kadar sneži tako v kosih... Škornje na noge, bundo na pukl, kapuco na glavo... In že sem zunaj.
Vedno sem bila bolj zimska.
No, z leti, še bolj pa z ribakom, pa sem začela uživati tudi na morju.
Ja, ja, kaj vse naredi ljubezen...
Doma pa sem v normalnem vremenu vsaj kakšno urco na dan tudi med svojimi lepotičkami, ki rastejo okrog hiše. Pa med paradajzekom, jagodami,...

6. Pa še kaj o tem, česa ne maram...
Hinavskih ljudi.
Vem, da sem marsikdaj do katerih v svojih zahtevah prestroga. Ker imam pač navado, da si o ljudeh, s katerimi se srečujem, ustvarim neko svoje mnenje in jih potem "popredalčkam".
In, nič me ne spravi bolj na palmo kot to, da se nekdo uspe povzpeti na višji nivo tako, da pri tem druge potisne v dr... No, jezim se zaradi tega res ne (več). Se pa takšnemu ludeku na veliko in široko umaknem.
Ali pa, če se s kom kaj dogovorim, pa se potem tisti ne drži tega najinega dogovora... Tudi slej ko prej sliši moje mnenje o tem. Sicer pa sem o tem že itak pisala. Saj vem, da sem zaradi takšnega načina za marsikoga tudi sama popredalčkana kot zajebana. Pa me to prav nič ne moti.
No, tudi nehvaležnost mi ni ravno najbolj simpatetična.
Samo...
Se je blo treba navadit, da je vedno več ljudi takšnih, da določene stvari smatrajo kot same po sebi umevne... Oziroma, da smo na totem svetu nekateri tukaj tudi za to, da njim uresničujemo njihove želje. Ko pa jih dobijo uresničene, pa jim zmanjka časa za zahvalo. Ali pa česa drugega.
No, še vedno pa nekako ne morem najti meje med diplomacijo in hinavščino. Mogoče pa mi jo bo kdo od vas, ki to berete, lahko pokazal...

In, že sem pri tem, da še nekaj dam v točko 7.
Sem tudi nepopravljivi optimist. Pa to ne pomeni, da v vsem in vsakem vidim vse samo ah in oh in uh. Ne, ne. Pač pa vedno bolj vidim, kako je vredno v življenju pozitivno razmišljati.
Ker, ne samo po t. i. samouresničljivi prerokbi, pač pa po tem, da se enako vedno bolj privlači... Sem tudi na lastni koži občutila to razliko v razmišljanju.
Odkar sem bolj pozitivna (tudi sama sem prej nekoč videla v glavnem stvari, ki niso bile take kot bi naj po mojem takratnem mnenju naj bile) in tudi tolerantna do drugih... So, naenkrat tudi drugi do mene bolj prizanesljivi.
In, več kot dam dobrega od sebe, več dobrega dobim tudi od drugih.
Res je, da imam zaradi takšnega načina razmišljanja ob sebi sedaj precej manj kao kolegov. Moja družba se je številčno res zmanjšala. Samo... Kvaliteta teh s katerimi se sedaj družim. Ne samo, da odtehta zmanjšanje kvantitete... Da mi tudi nove razsežnosti. Nova znanja. Predvsem pa nova spoznanja.
Saj sem sedaj v družbi takih, ki imamo podobne vrednote.
In to meni dela ta svet še lepši.

Tako, dragi moji...
To je tako na kratko sedem resnic mene o meni.
In, kakšne pa so vaše resnice o meni?
A si bo kdo upal katero povedati?
Pa recimo kakšno takšno, ki bi spadala med kao negativno mnenje.


Trenutno stanje duha: veselo, ker mi je uspelo to napisati do konca

Sem imela včeraj malo ven vzete baterije iz ure,  ki mi določa koliko časa imam na razpolago, da sem tukaj med vami...
Pa sem se tako lahko malo sprehodila in pozdravila tudi tiste, pri katerih me že nekaj časa ni bilo.
In sem videla, da se tukaj spet nekaj dogaja...
No, bolj se mi zdi, da se nekaj kuha.
Ker pa ne vem nič o tem, kar pa je tudi najboljše pri celi stvari, bom nadaljevala kar v svojem stilu.
No, če komu kaj ne bo prav...
Hja...
Dosedaj ga še ni bilo junaka na tem našem preljubem svetu, ki bi uspel vedno vse govoriti in delati tako, da bi to vedno bilo vsem povščeči.
In truditi se v tej smeri...
Ampak sama imam namen pisati o čisto nečem drugem.
Namreč...
Moj včerajšnji sprehod me je popeljal tudi na solistov blog.
In sem tam videla, da me je v enem od njegovih postov potunkal.
Žal ne vem, kaj to pomeni...
Ali je to mogoče spet kakšna nova igrica, ki kroži...
Ali pa kaj drugega.
Ampak...
On me je spomnil na naša druženja še izpred časov, ko sem se pojavila tudi tukaj.

In, če se sedaj povrnem v tiste čase...

Prav zanimivo je bilo, kako smo se takrat našli na Večerovem forumu.
No, za tiste, ki tega niste spoznali.
V tistih časih je bil ta forum tak, da bi se odgovorni v časopisnih hišah v inozemstvu oblizali vseh dvajset prstov.
Koliko znanja je bilo na njem.
Se je pač poznalo, da smo si naenkrat lahko privoščili svoje mnenje in svoje znanje, ki smo ga prejeli po ustnem izročilu, povedati tudi v javnosti.
In, tako so napisane vsebine iz časopisa naenkrat dobile še dodatno težo.
No, marsikdaj je tako bilo možno tudi videti, da vse tisto, kar so nam nekateri novinarji želeli prodati kot čisto zlato (resnico), le ni bilo tako res.
In smo potem prav s prispevki na forumu lahko dobili bolj objektiven pogled na dogajanje.
Ampak...
Kaj, ko pa vse to ni pasalo v kontekst nekoga, ki je imel očitno nalogo, da to na bilo kak način prekine.
In...
So se potem dogajale stvari...
Da človek, če ne bi sam tudi tega doživel, enostavno ne bi mogel verjeti.
Ker...
So se na tem forumu pojavili primerki, ki so "sodelavce" tukaj začeli žaliti tudi na osebni ravni.
Hja, očitno jim njihovo znanje ni tako daleč neslo, da bi bili sposobni neke informacije "izničiti" z dodatnimi svojimi podatki...
No, pri tem tudi niso izbirali svojih "sodelavcev", ki so jih pridobili na svojo stran, da so lahko potem s skupnimi močmi to še v večji meri dalje prakticirali.
Da pa so za to svoje početje tudi zlorabili naivne, ki so nasedli njihovim lepim besedam...
Hja, to pa ni bil več (ali pa sploh ni bil) njihov problem.
Pa so se tako potem združno lotili nekaterih kar z žalivkami.

Odgovorni z webmastrom na čelu in potem še vse višje celo do najvišjega, pa so bili pri tem lepo tiho.
In so vse to tudi dopuščali.
Ali pa mogoče...

In tako je Večerov forum ščasoma lepo zamenjal garnituro "sodelujočih".
No, pred tem še tudi vodilne v sami časopisni hiši.

Žal pa se je isto začelo dogajati tudi na Podstrešju.
Hja...
Tukaj pa mi sploh nič več ni jasno.

Če so začeli z brisanjem komentarjev na članke, ker jim pač naši komentarji niso bili povšeči...
Ker so pač prikazovali še drugo plat medalje, ki pa ni bila v kontekstu z...
Ampak...

Kaj pri vragu in vseh hudičih jih pa moti druženje starih Mariborčanov na Dilah?
Dile oziroma Podstrešje kot je naslov rubrike v časopisu so namreč tudi "podlaga" za vsa naša druženja na Ezl eku. In tega nam itak nihče ne more odvzeti. In tudi ne uničiti.
Samo...

Dopisovanja med Mariborčani, ki so raztreseni po celem svetu, pa so spet nekateri, ki so se s svojimi prispevki, ki ali žalijo ali pa enostavno ne spadajo med spominjanja na takratne čase (običajno vezane na sliko, ki je objavljena), z različnimi nicki (no po e-mail naslovih pa je bilo možno videti, da so ti z istega naslova) prav tako uspeli uničiti.
Pa mene res vedno bolj zanima...

Le zakaj nekatere to druženje tako hudo moti???
Le kaj bi lahko bil vzrok za vsa ta njihova početja?

Ja, ja...
Res nekoč, v davnih, davnih časih, ni bilo večera, da pri naši hiši ne bi brali Večera.
Kaj pa je dandanes še ostalo od tega štajerskega časnika s težo...
Ko niti štajerski ni več.
Pa...
Lokalpatriotizem gor ali pa dol.
Sicer pa...
Le kaj bi na to "premestitev" lastništva totiga cajtnga rekel naš Arnold Tovornik, ki je že takrat, ko je še kot Štef sodeloval v Mariborskem feljtonu, vedel povedati kaj to lokalpatriotizem sploh je...

Najdaljša noč je za nami.
No, da po vseh normah in pravilih to niti ni bila najdaljša noč, to itak ni važno.
Važno je le to, da je bila.
Takšna, kot pač je bila.
Prav tako kot to, da je prejšnje leto bilo takšno kot je bilo...

 
Saj bi v bistvu lahko bilo še slabše.
In, da smo vse to kar se da zdravi in veseli in zadovoljni preživeli.

In tako smo sedaj zapluli v novo leto.

In pred nami je spet še in še dni, v katerih bomo imeli možnost, da si uresničimo marsikatero željo.

 

Pomembno pri celi stvari pa je, da smo si vse te naše želje dobro zdefinirali. Da se nam ne bi slučajno zgodilo tako kot se je to tipčku o katerem sem že povedala pri tedi...
Tisto bi pa bilo vseeno lahko malo nerodno.



Prav tako pa, da do konca tega leta izpeljemo vse, ali pa vsaj čimveč, kar smo si ob prehodu zadali kot letošnji cilj.

Ja, ja, saj vem, da ste opazili, da vam v starem letu nisem posebej zaželela vsega lepega in dobrega, pa ljubezni, pa zdravja, pa uspehov, pa zadovoljstva, pa razumevanja, pa....

 

Sicer pa...
Zakaj pa vam naj bi vam vse to in še več sploh želela...
Saj ste od vseh drugih dobivali toooliiiko dobrih želja, da vam zato, ker ni bilo mojih zraven, ne bo čisto nič manj lepo.
Denarja pa tudi nimam toliko, da bi ga lahko kar tako naokrog delila.

 

Ker, še vedno je kar dosti prepričanja, da se želje lahko uresničijo samo, če imaš dovolj denarja.

A, da bi vam tako povedala, da sem v mislih bila z vami...
Hja, to sem res bila.
Samo...
Od tega se vam vaše želje tudi ne morejo uresničiti.

Ali pa, da vas imam rada...
Saj vemo, da tudi za to pravijo, da ne trga žepov.
Torej...

Očitno si z menoj letos ne boste mogli kaj dosti pomagati.
In zato bo res najbolje, da si kar sami sebi začnete izpolnjevati svoje želje.

 

Če pa vam bo še kdo pri temu pomagal...
Ali pa jo še kdo drugi tudi kakšno izpolnil...
Pa toliko bolje.

No, nekateri nam sicer za letos napovedujejo precej slabo leto...
Samo kaj, ko tistim, ki nam to želijo vtepsti v glavo, običajno še itak nikoli ni šlo slabo.
Jim pa takšne napovedi pa lahko pomagajo, če ne dosežejo rezultatov, ki bi jih naj...
Potem pa so slabe svetovne razmere za to krive.



Tudi v razno raznih horoskopih znajo kar tako vnaprej napovedati kakšno bo letošnje leto...
Tako sem uspela prebrati, da bi naj bila prva polovica leta za nas kozorogece polna nevarnosti za prepire in ne vem kaj še vsega... 
A naj to potemtakem pomeni, da vsi, ki imate poleg sebe kozorogece za prvo polovico leta odpotujete nekam daleč stran od nas...

 
Hja...
Kaj pa hendiji...
Pa mailčki...
Eh, saj se ne splača.
Samo stroški bi bili še večji.

Zatorej raje...
Pustimo se presenentiti...
In, nič nas ne sme presenetit.



Pogum pa velja!
In...
Veselo novim dogodivščinam naproti.

No, čisto tako brez dobrih želja pa vseeno tudi ne gre...
In, kot pravijo...
Da za dobre želje ni nikoli prepozno...

 

Naj bo Valentinovo poleg tistega enega dneva v februarju še čimveč dni v letu.

Poleg tega pa še...








Trenutno stanje duha: popraznično

Silvestrovo.
Ja, tudi to bo jutri.

Bo pa še nekaj drugega.
Jutri bo svoj osebni praznik praznovala...

Najbolj priljubljena češnja na svetu...

Ne, ne...
Ne češnja.
Pač pa...



Trenutno stanje duha: praznično

Pomeni, biti bogat.
No, marsikdo pri tem misli na denar.
Sama pa imam v mislih čas. To so vse tiste urice in minutke in sekunde, ki so del mojega življenja.
In tako se je trenutno to moje življenje obrnilo v smer, ko imam za druženje tukaj na razpolago samo kakšno urco, največ dve.
To pa pomeni, da se moram vedno znova odločati ali ta čas porabim za branje vaših prispevkov in za nekaj svojih (jasno da - pametnih ) komentarjev...
Ali pa za to, da tudi sama kaj novega napišem. Ker - obojega ne spravim v ta časovni okvir.
Tokrat sem se odločila, da dodam nekaj novega. In tako samo upam, da je s tistimi, ki jih rada obiskujem vse v najlepšem redu. Ja, tukaj pa v prvi vrsti mislim na toto mojo Kloti.

In, ker se tudi prehod v novo leto bliža z "nadnaravno" hitrostjo...
Bom podala nekaj svojih misli glede tega.

Mislim, da nisem edina, ki ob zaključku tega starega delam neke vrste inventuro.
Ker zaključek leta ni ne konec in ne začetek, temveč nadaljevanje življenja z modrostjo, ki so nas jo naučile izkušnje (H. Borland).
Torej pustim "laufati" film o dogodkih, ki so se mi zgodili v letošnjem letu.
Kot tudi o ljudeh, s katerimi sem imela kontakte. Tako tiste v pravem življenju kot tudi tiste, ki so se odvijali "samo" preko računalnika.

In, kot je rekel že Montesquien: Človek ne želi samo biti srečen, temveč bolj srečen od drugih. To pa je težko zaradi tega, saj druge imamo za bolj srečne kot pa so.


Ja, prav zaradi tega sem tudi sama bila kar nekajkrat v "stanju" - pa, zakaj je meni tega treba bilo... Ali pa - in zakaj se je to zgodilo prav meni?
No, ker pa nobena stvar ni večna...
Zato so tudi takšni časi, ki so mi prinesli razočaranje in bolečino, minili.
Pač po sistemu: vse mine in gre med spomine.

Ostalo pa je spoznanje, da ni vse zlato kar se sveti in ne prijazen vsak, ki se ti v obraz dela dobrega.
No, malo hujše je bilo spoznanje, ko sem do takšnih spoznanj prihajala tudi od/do ljudi, ki so mi bili zelo, zelo blizu.
Ampak, kar ne ubija - krepi. Zatorej sem iz te "igre" izšla bolj odporna. Istočasno pa sem tudi spoznala, da pa imam ob sebi ljudi, na katere pa se lahko zanesem. Saj so mi v teh trenutkih še kako pomagali. Pa ne vedno samo tako, da bi mi dali prav. Ali pa me pomilovali.
Ne, ne!
So mi tudi znali kar konkretno povedati kaj mi je narediti, če želim, da se bodo stvari začele odvijati v drugi - pravi smeri.
Hja, kdo pa te še rad sliši kaj "oštrega" na svoj račun...
Ja, to pa so za mene tiste vrste prijatelji, ki tudi iz čiste ljubezni do mene gredo v riziko, da pa bi jim jaz lahko celo zamerila. No, pa ribak je bil tudi med njimi.
Ker...
Marsikaj bi bilo drugače, če njega ne bi bilo.
In, imeti pomoč in oporo tudi v življenjskem partnerju.
Vem, vem, da vsak nima te sreče. Tudi sama je prvič, s prvim možem nisem imela. Ker, če sem njemu kaj povedala, da me je mučilo... Ob prvi priliki je to bil zame bumerang.
Ribakovo podporo pa zato še bolj cenim in spoštujem.

Ker, kdor poizkusi velike stvari, je vreden občudovanja, pa čeprav pade. (priredba Senece)
In, danes sem jim/vam še kako hvaležna!
In ta zapis tukaj je tudi v bistvu neke vrste zahvala za njihov/vaš pogum.

Mi (namreč) potrebujemo dosti let, da razumemo, kako dragoceni so lahko trenutki (Ernst Ferstl).
In tukaj jaz nisem nobena izjema, ki bi takšna spoznanja poznala že od mladih let naprej.

Vem pa, da je na meni, ali bom novo leto uporabila kot zavoro ali pa kot motor. Kot je to vedel povedati že Henry Ford.

Jaz imam toooliiiko tega kar bi rada povedala...
Poleg tega sem taaakooo omejena... No, tukaj sedaj mislim na mojo časovno omejenost.
Tota mašinca pa...
Nikak se mi noče obrniti.
Pa to res ni fer - jaz ubogi mali Kalimero.

No, tokrat imam namen nadaljevati v kojotkinem stilu. In, v kolikor draga kojotkica ugotavljaš, da ti tako kradem tvoje avtorske pravice nad takim načinom pisanja...

 

Evo ti - pod pod noge u Zagreb grad. Pa si tam poišči Zagrebački tramvaj pa se pritoži. Ali na Sončno upravo. Ali pa kar direktno v Brusl. Kak ti paše. Meni se tak pač dopade...

In to nadaljevanje se bo nadaljevalo z opisom mojega današnjega obiska pri medicin-manu.

 

Hja...
Očitno je tudi mene moj način življenja tako samo malo spomnil...
Da se tudi meni, kljub temu, da sem babnca, lahko zgodi...
Da mi pade.

No, to sicer ni tiste vrste "mu je dol padel", ki ga poznate moški...
Pa tudi ne take vrste...

 

Ker, takšnega imam za sabo že svojih štirideset let.
Zadnjih deset let pa itak ne smučam več. V lanski smučarski sezoni pa sem kar "prešaltala" na prosto padanje na ledu. Fraj stil po sistemu hoh gešprungene zic geblibene piruete.

No, in, ker mi je res padel...
Oziroma, ker sem zaradi moje šefice poleg tega, da sem "pristala na podnu" tudi res malo pristala na podnu...
Saj mi je padel moj imunski sistem...
In to kljub imunalu, pa vitaminčkom in čajekom z medom...
Se mi je to tudi pokazalo na moji koži.
Po sistemu, da bolezen vun vdari tam, kjer je najbolj občutljivo mesto.
Pač po principu najslabšega člena v verigi.

In tako sem se v torek morala naročiti...
Da sem dobila svoj termin...
Tako da sem se temu stricu dohtarju lahko danes pokazala.

 

In pa tudi zato, da bi tudi jaz sploh lahko spoznala totiga mojiga dohtarja.
Dosedaj je namreč samo dobival denar "po moji glavi"...
Saj me je imel že kar nekaj časa zapisano kot svojo pacientko...
Danes pa sem se mu šla tudi pokazat.

In, verjeli ali ne...
Da me je celo pregledal.
Ne pa samo tako, kot se je to zgodilo babici, ki jo je k zdravniku pripeljala luškana vnukinja. Pa je stric doktor rekel ta mladi naj se sleče. Ona pa mu povedala, da je samo pripeljala babico na pregled. Potem pa se je obrnil do gospe in ji rekel, naj pokaže jezik.

 

Je pa toti moj strc dohtar ugotovil, da še nisem imela izpolnjenega tistega lista, ki je po zakonu določeno, da mora biti v moji kartoteki.
No, in potem me je tako malo intervjuval.



In...
Tudi on je strokovno z vsem svojim znanjem medicinca ugotovil, da mi do idealne teže manjka kar nekaj centrimetrov.



Z ostalimi stvarmi pa je bil kar zadovoljen.
No...
Pa saj sem mu rekla, da nisem nič bolana.
Hja...
Problematičen bo edino obisk laboratorija.
Ker...
Za odvzem krvi moram biti tešča.
Hja...
To pa je pri meni pa malo bolj problematična stvar.
Zdaj pa še sploh.
Saj...
Eno uro, da se zrihtam...
pa še kakšno urco zraven, da pridem do laboratorija...
Zjutraj biti pa dve uri lačna...

 

Ja, ja, se zdaj vidi, kako sem se razvadila odkar sem poleg ribaka.
Prej sem bila lahko tešča tudi do malice, če je bilo potrebno. Zdaj pa niti več ne do osme ure ne vzdržim.
Za to pa je ribak kriv! Ker me tako razvaja.
Ampak...
Saj bo. Sem že toliko dala skoz pa bom še to.
Ni vrag.

In sem od tega stričeka dobila recept...
Za neko kremico...
Da se naj z njo pridno mažem.

In tako bom v bodoče lahko...
Zopet lepa...



Nadaljevala pot...
In to....

 

Z dobrimi občutki.



 

Če vam je bil prejšnji zapis povšeči...
No, potem pa bom s svojim plapranjem še malo nadaljevala...



Namreč...
To, da smo zaradi šefice zamenjali kraj bivanja sem že povedala.
Novo pa bo sedaj to, da bom nekaj malega povedala o tem, kako pa tam živimo.
Ker...

 

Po operacije tačke je tota moja lubica morala za to, da se ne bi lizala po tački, okrog vratu nostiti tisti trihter. Slike vam sicer ne morem pokazati, ker še nimam tiste žnure, ki bi povezovala toti naš novi računalnik s tastarim skenerjem. Dobro - pa saj tisto še tudi bo. In takrat dobite tudi njene slike.
Tako ste pač zdaj malo bolj odvisni od svoje sposobnosti - napisano si tudi vizualno predstavljati.

Torej...
Okrog vratu je imela tisti trihter...
Da pa se ne bi z njim zaletavala v kakšno pohištvo, pa sva z ribakom strokovno odločila, da sprazniva eno sobo.



Na tla pa sva dala samo jogi.
In tako sem jaz zaradi totega svojega pesa pristala kar na podnu.
No, jema pa vidva z ribakom pa še vseeno vedno sama za mizo...

 

Pa sem potem ugotovila (normalno da, strokovno), da je čez noč dosti bolj mirna, če lahko spi brez tistega plastičnega "hudiča".
In sem ji ga potem (na lastno odgovornost) ne dajala več gor.
Samo...
Pametna kot je...
Je ugotovila, da odkar smo tam kjer zdaj smo...
Ne rabi več spati tam na drugi strani sobe, na svoji deki...
Ampak, da ni čisto nič narobe...
Če se ponoči, tako lepo čisto tiho...
Spravi do mojega jogija.
In, potem obe lepo mirno spiva do...
Njenega znaka, da mora ven.

Hja, to pa je za sabo potegnilo pa to...
Da sva pa naenkrat pa z ribakom pristala v ločenih spalnicah.

Ampak...
Kar nekajkrat pa se je v tem času zgodilo...
Da sva se tako sredi noči...
Pa srečala.

In zdaj pa le naj pride na površje vaša sposobnost vizualiziranja...
Torej predstavljajte si...

Zunaj trda tema, saj je ura komaj nekaj čez štiri zjutraj.
Prostori so osvetljeni samo toliko, kolikor jih doseže "svetloba" zunanjih luči.
No, to pa ni ravno dosti.
Vseeno pa je meni uspelo čisto tiho oditi iz sobe, tako da se šefica ni zbudila...
In potem tako lepo po hodniku proti...
Stranišču.
Samo še v predsobi malo na desno...
In, že sem tam.
Toda...
V trenutku, ko hočem dati roko na kljuko...

 

Se vrata odprejo...
In...
Iz stranišča stopi ribak.

Hja...
A ni lepo, kako sva se isti trenutek z/našla na istem mestu?
In to, brez da bi se prej dogovorila...
O mestu...
In pa o času najinega randija.
A ni lepo, kako lepo usklajen je postal najin timing v teh letih najinega sobivanja?

 

No, pa da se vam ne bi sedaj vseeno preveč smilila zaradi spanja na tleh...
Takoj po tem, ko so Loli vzeli šive, sem namreč lahko napredovala nazaj na svoje prejšnje mesto.



In ...
Zdaj že spet spim na postelji.
In...
Pridno odštevam dneve, ko bomo šefico ponovno peljali v Topolšico na slikanje.

 

Potem pa...
Da vidimo, kako bo dalje.

 
Zdaj pa še samo...

ki bi jih želela napisati...
Pa je samo tako malo časa na razpolago, da bi to lahko naredila.

Hja, pa le naj še kdo reče, da mi, ki več ne hodimo v službo, nimamo večnih problemom s časom...
Če samo pogledam, kako natrpan je moj delavnik...

No, res je, da z ribakom nimava več skrbi z otroci na dve tački...
 
Ampak...
Trenutno sva kar precej zaposlena z najino "hčerkico" na štiri tačke. In to prav zaradi njene zadnje desne tačke.
Ja, ja, je malo preveč skakala, zdaj pa ima...
Mirovanje.
In to njeno mirovanje pa pomeni, da imam jaz zato malo manj mirovanja.
Ker...
Iz tega, da je tukaj (v MB) bil "potreben" en tako malo daljši sprehod na dan...
Ki je še kako koristil tudi meni...
Je sedaj na vrsti "sprehajanje" za njeno vsako odtakanje tekočine.
In, ker to v naselju, kjer trenutno bivamo, ni dovoljeno, da bi počela kar sama...
Ali pa kar tako...

To pomeni...
Da ima vedno ob sebi "garde damo", ki jo mora spremljati.
To pa se začne že tam nekje ob pol šestih zjutraj.
In to sedaj zaradi te njene tačke po sistemu...
 
Ker pa je pri njej poleg lulanja prisotno tudi pomanjkanje zraka...
In pa še bolj valjanja po travi...
Je tota pametna bučka ugotovila...
Kako lahko mene še večkrat kot bi to bilo nujno potrebno spravi iz stanovanja.
Enostavno se vsede pred vhodna vrata.
In tako milo zacvili...
Ko malo mače.

Hja, potem pa je na vrsti...
Ali, da jo lepo, no to je že res malo bolj glasno, napodim nazaj na njeno koco...
Ali pa, da se oblečem in obujem...
No - na sebe kar preko pidžame navlečem trenirko, pa jakno prek.

In z njo ven. V "prijetno" temno in mrzlo jutro.

Ker...
Če ne trofim pravega vzroka...
In jo pustim malo dalje z njenim polnim "rezervoarjem"...
Me zna potem na poti do travice, tako vleči...
Da imam včasih občutek, kot da sem na suhem treningu za vodno smučanje.
In to po vseh teh letih najinega sobivanja, ko sem vrvico pri njej uporabljala bolj za vzorec kot pa za neko resno vodenje.

No, potem je na vrsti tudi...
Lepšanje moje zunanje samopodobe.
 
Ker...
Dejstvo je pač takšno, da bolj kot vsa leta na meni, se mi moj EMŠO pozna po času bivanja v kopalnici.

Je pa res, da pa je prav prijetno pa...
Ko iz kuhinje že tako prijetno diši po kuhani kavici.
Ja, ja, to pa je ribakovo vsakojutršnje razvajanje.
In, ker sva pač v fazi šparanja...
Sva se odločila, da namesto zajtrkov recimo ob sedmih in pa potem še kavica ob kakšnih desetih, enajstih...
Imava raje kar kavico s sladoledom ob kakšnih devetih.
Ja, ja.. Je pač res treba šparat.

To, da nimam računalnika tudi v tem našem "zasilnem" bivanju, pa je krivo tudi za to, da si ne morem privoščiti tega...


No, pa saj ni samo to vzrok...
Moram priznati, da sem, kljub temu, da se nikoli nisem imela za ne vem kakšno dobro kuharico, v kuhanju začela prav uživati.
In tako imava z ribakom že kar nekaj let navado, da se že pri zajtrku dogovoriva, kaj bova imela za kosilo.
No, pa pospravljanja tudi ne zmanjka...

Urca pa teče in nič ne reče.

Popoldneve pa si zapolniva tako, da...

se posvetim tudi kakšnemu svojemu štrikarskemu hobiju. In, ravnokar je na vrsti dokončevanje zimske jope. Zadrga je že všita, zdaj je potrebno samo še nitke porihtati. Pa bo.
Pravijo, da bo zima še hladna.
Pa glede na praznike, ki se tudi hitro približujejo... Je tudi kak obisk katere od trgovinic tudi del katerega dneva...

In, tople rokavice pa res vedno prav pridejo.
No, potem pa je že itak na vrsti večerja.
Ja, ja, saj vem... Eni jejo, da živijo, midva pa živima, da lahko jeva.
In, prav tako kot pravijo, da gre ljubezen skozi želodec... In to po tistem, ko ne more več iti kje drugje...
 
Je pa vseeno dobro, da naši želodčki niso preveč...
Prazni.

Tako...
Zdaj pa je ribak spet doma..
To pa pomeni...
 
Da je potrebno nekaj stvari spakirati...
In...
Pa pa in adijo...
Do naslednjič!







Trenutno stanje duha: hiteče...