Večer (Delo tudi) o mariborskem županu praviloma ne piše negativno, ne raziskuje njegovih vratolomij v gradbeništvu in ne komentira spornih prodaj mestnega premoženja. Če bo šlo tako naprej, bo mesto ob koncu njegovega mandata komunalno uničeno (ceste so v dveh letih padle na raven kakšnega romunskega predmestja v 80' letih prejšnjega stoletja), onesnaženo (voda iz vodovoda je bila pred zadnjimi lokalnimi volitvami ena najčistejših v državi, letos poleti pa so jo pričeli klorirati), alternativna kultura bo pregnana iz mesta (Pekarna). Center (peš cona) se je spremenil v en velik kafič, saj je vsak gostinec razširil vrt do sosednjega, tako da je včasih že običajen sprehod mučen. Župan prodaja mestno srebrnino, tako da bo mesto po koncu njegovega mandat najbrž ostalo brez lastnih prihodkov. Sicer pa kaj drugega je bilo pričakovati od človeka, ki je v predvolilni kampanji prostodušno izpljunil, da že leta ni prebral nobene knjige (ker baje ni imel časa)? Človek je pred kratkim izjavil, da se bo po koncu mandata »preizkusil« v gospodarstvu, najbrž si mora ustvariti ugodne razmere.

Oddaljeni od dogajanja tega najbrž ne vedo. Problem, gromozanski problem pa je ta, da se sami meščani tega ne zavedajo. O tem ne poročata ne 24 ur ne nacionalka, Večer in Delo pa skorajda ne pišeta. Ker večina meščanov pridobiva informacije praviloma le iz Večera, se jim niti sanja ne o mestnih problemih, vsi skupaj pa smo že zdavnaj brezvoljni tudi za tiste očitno vidne nepravilnosti (ceste). O teh stvareh piše le Dnevnik in v manjši meri tudi Mladina (letos sem prav iz Mladine in le iz Mladine (!) izvedel, kako onesnaženo je moje mesto, prej se mi niti sanjalo ni o tem), ki pa v mestu nista med najbolj branimi časniki. Žal.

S stališča meščana je popolnoma vseeno, ali Šrot obvladuje Večer preko ene izmed svojih družb ali preko Dela, rezultat je namreč isti. Če pa je prišlo do spora med Šrotom in Kanglerjem, pa to lahko pomeni le plus za mesto. Če se ne bosta pobotala, bo Šrot najbrž pričel sesuvati župana in tako bodo meščani končno prejeli prepotrebne informacije tudi iz Večera.

»Sem rojen Mariborčan v delavski družini, ki me je vzgajala v poštenega, načelnega, spoštljivega in verujočega državljana. To vzgojo sem poskušal upravičiti in kot dokaz temu je sledilo priznanje v osnovni šoli, kjer sem prejel pohvalo za lep odnos do sošolcev in učiteljev.«

To niso moje besede, ampak besede mladca, ki se v posebni predvolilni izdaji mesečnika (opa, zaenkrat še) parlamentarne stranke, na katerega seveda nisem naročen, pa se je kljub temu znašel v mojem poštnem nabiralniku, trudi prepričati mene in moje someščane, da bi na prihajajočih volitvah dali svoj glas njemu oz. stranki, iz katere prihaja. Ok, zavedam se, da v tem času ti ljudje trosijo naokrog precej obljub, ki jih nikakor in nikdar ne bodo mogli ali hoteli izpolniti. Ampak ta pa je vseeno prehuda. Vzorno vedenje v osnovni šoli da je kvalifikacija za delo v parlamentu?

»Lastna hvala se pod mizo valja,« pravi star pregovor. Sam ga sicer ne priznavam, mnenja sem namreč, da se v določenih situacijah človek mora pohvaliti tudi sam, saj na takšen način opozori okolico na nekatere svoje dosežke. Če pa me nekdo, ki se trudi postati del zakonodajne oblasti, skuša prepričati, da je oh in sploh, je to znak za sumničavost.

Mladec nas prepričuje tudi s temi besedami: »Ob morebitni izvolitvi bodo moji glavni cilji pokrivali segmente družina, zdravje in medgereacijski dogovor: 1. Posredovanje pri vseh občinskih projektih, še zlasti tistih, ki so odvisni od ministrstev, da bodo čim prej in čim bolje izvedeni...«

Mladec, ki bi rad bil predstavnik vsega ljudstva, ki ni vezan na kakršnakoli navodila, izjavlja, da bo posredoval pri vseh občinskih projektih. Posredovanje (in lobiranje) ni delo parlamentarcev, pravzaprav gornje besede dišijo po morebitni korupciji, v vsakem primeru pa dokazujejo, da morebitni bodoči poslanec ne ve, kaj bi naj v primeru izvolitve počel. Ker nima potrebnih znanj in ker zgolj poljubno ve, kaj je vloga poslanca, bo, če bo seveda izvoljen, najbrž zgolj roka, ki bo pritiskala na glasovalni gumb.

Žal mnogi, ki kandidirajo za posamezne politične funkcije, nimajo potrebnih znanj za opravljanje teh del. Poslanec je lahko praktično vsakdo, če se le uspe prebiti skozi strankina sita in je (in oz. ali njegova stranka) dovolj prepričljiv. V parlamentu odločajo o ustavi, zakonih, drugih splošnih aktih, lastnem poslovniku, državnem proračunu, ratifikaciji mednarodnih pogodb, referendumih, volijo, imenujejo in razrešujejo izvršno in sodno oblast in nekatere druge pomembnejše funkcionarje v državi in opravljajo nekatere nadzorne funkcije. Kljub temu pa so poslanci tudi ljudje, ki se jim o teh stvareh niti sanja ne. O nekaterih bistvenih vprašanjih za naše življenje torej odločajo tudi popolni analfabeti. Smola...

Kar nekaj časa se zaradi suma korupcije paca predsednik izraelske vlade (še iz časov, ko je bil župan Jeruzalema - torej stari grehi!). O tem so poročali tudi naši mediji. Nikjer nisem zasledil kakršnihkoli dokazov, ki bi jih o domnevni korupciji v svojih člankih ali televizijskih prispevkih pokazali novinarji slovenskih medijev.

Maja je zaradi suma korupcije odstopil tedanji irski premier (podkupnine bi naj prejemal v 90' letih prejšnjega stoletja - torej stari grehi!). O tem so poročali tudi naši mediji. Nikjer nisem zasledil kakršnihkoli dokazov, ki bi jih o domnevni korupciji v svojih člankih ali televizijskih prispevkih pokazali novinarji slovenskih medijev.

Pričakujem, da bo Sašo Hribar odpotoval v Izrael, da bo lahko opravil intervju z Olmertom, Bizovičar pa na Irsko k Ahernu. Hkrati pa se bojim, da nas bosta tako Izrael kot Irska zasula z diplomatskimi notami. Ne dvomim, da sta parlamenta obeh držav že opravila izredna zasedanja, na katerih so obsodili blatenje njunih predsednikov vlad, vladajočih strank in obeh držav v slovenskih medijih. Tudi ne dvomim, da sta njuna parlamenta obtožila opoziciji obeh držav, da so njuni člani skonstruirali ti aferi in pozvala vodje protikorupcijskih teles (če jih imajo), naj odstopijo.

Bega me le majhna, morda nepomembna malenkost - Bertie Ahern je zaradi afere "Bertiegate" dejansko odstopil, Ehud Olmert pa je napovedal umik iz političnega življenja.

Ko sem se včeraj znašel na lokalnem pokopališču, so mi (ponovno) pot prekrižali nagrobniki s fotografijami pokojnikov. Nagrobnih spomenikov s fotografijami pri nas ni prav veliko, jih pa je ogromno vsaj v eni izmed sosednjih držav. Čeprav mi je takšno čaščenje prednikov nekoliko tuje, pa z nagajivo radovednostjo rad vržem oči na te fotografije, zlasti tiste starejše iz preteklega ali celo predpreteklega stoletja. Vedno znova me preseneti starost oseb na fotografijah in kot že tolikokrat prej sem presunjen ob ugotovitvi, da s skoraj vseh fotografijah vame zrejo starci.

Vzrokov, zaradi katerih svojci vsemu planetu razkazujejo podobo osebe, pokopane pod spomenikom, niti najmanj ne poznam in me pravzaprav ne zanimajo. Vsakdo ima pravico na svoj edinstveni način urejati svoje življenje, če le ne posega v pravice drugih. Odnos med pokojniki in njihovimi svojci pa se tiče le slednjih. Še sanja se mi ne, zakaj svojci izmed vsaj nekaj sto fotografij pokojnika, ki jih, najbrž, imajo na razpolago, izberejo prav tisto, ki nato iz kamna ponosno zre na naključne mimoidoče. Nedoumljivo pa mi je, zakaj praviloma izberejo fotografijo iz zadnjih dni (let) pokojnikovega življenja. Zakaj iz fotografij na nagrobnih spomenikih v nas zrejo starci?

Podobe so zanimiva zadeva. Vsi imamo v glavah podobe pomembnih oseb iz zgodovine, in zanimivo – to niso podobe starcev. Marsikatere znane podobe so podobe starejših ljudi, nikakor ne starcev. Slike Sule, Napoleona, Avgusta, Stalina, Homerja, Wayna, Broza in npr. Chaplina ter seveda množice drugih niso podobe starcev. V naših predstavah, pa tudi v medijskih prispevkih o njih, prevladujejo podobe, ko so bili ti ljudje v »najboljših letih«. To so podobe iz časa njihovega ustvarjalnega vrhunca, kakršnokoli je to ustvarjanje že bilo. Večine zgodovinskih oseb se ne spomnimo kot betežnih starcev, prej kot ljudi z ogromno energije. Če v spominu ohranjamo pomembne in malo manj pomembne soustvarjalce zgodovine na takšen način, zakaj potem tiste, ki bi nam naj bili po definiciji najbližji, ovekovečimo v odcvetelem obdobju njihovega življenja?

Najbrž redko kdo pomisli, kakšen bo nagrobni spomenik, če sploh bo, čez sto, tisoč let. Je pa dejstvo, da vsak najdeni nagrobni kamen izpred tisoč in več let na koncu konča v nekem muzeju. Ali pa v kakšni privatni zbirki. Vzemimo teoretično možnost, da bo nek nagrobni spomenik z imenom in priimkom, rojstnim datumom in datumom smrti ter s fotografijo preživel vse jezdece apokalipse, ki bodo naslednja tisočletja divjali preko tega koščka planeta in da bo tak končal v nekakšnem futurističnem muzeju prihodnosti. Ali ljudje res želijo, da se jih bodo prihodnji rodovi spominjali le kot starce?