Razmišljanja prakristjana

Cerkveno bogastvo je krvav denar

- na tej osnovi gradijo vsi, ki cerkvi dajejo denar!

Katoliška cerkev poseduje nepredstavljivo veliko premoženje, ki je bilo v velikem številu primerov pridobljeno, kot to izhaja iz zgodovinskih zapisov, na nezakonit in nepošten način. Iz raznih virov je namreč znano, da se je cerkev ukvarjala s trgovino z ljudmi in imela sužnje, tlačani so morali plačevati tudi cerkvi, cerkev je prodajala titule, funkcije, blagoslovljena pisma, ...

Vatikan je največji verski gospodarski koncern

Leta 1952 je Vatikan razpolagal z bogastvom v zlatu v vrednosti 3,5 milijarde evrov, kar je bilo takrat drugo največje bogastvu v zlatu na svetu, takoj za ZDA. Kolikšno je njegovo bogastvu v zlatu danes? Vatikan ima mnogo svojih finančnih rezerv na Wall Streetu. Že leta 1958 naj bi celotna vrednost raznih cerkvenih vrednostnih papirjev oz. drugih finačnih instrumentov znašala približno 50 milijard nemških mark. Cerkev je tudi na veliko angažirana v številnih podjetjih na področju nepremičnin, plastike, elektronike, jekla, cementa, tekstila, kemije, živil in gradbeništva. Vatikan poseduje vrsto vplivnih bank in je soudeležen v Evropi, Severni in Južni Ameriki pri velikem številu gigantskih industrijskih firm, nekatere celo skoraj v celoti pripadajo Vatikanu.

Vatikan in nepremičnine

Cerkev je največja posestnica zemljišč na zahodu. V Nemčiji ima več milijard m2 zemljišč, v Italiji nad 500.000 ha njivskih površin, v Španiji, Portugalski, Argentini okoli 20% vseh polj, v ZDA pa nad 1.100.000 ha njivskih površin, travniki in gozdovi v to niso všteti. Vatikan je tudi največji lastnik raznih stavb, pri čemer zaradi ogromne posesti ni mogoče več govoriti le o nepremičninah, temveč že o mestih ali mestnih četrtih. Max Parisi je za časopis »La Padania« delal raziskavo o lastniških razmerjih v Rimu in je v svojem članku z dne 21.6.1998 prišel do zaključka, da je že skoraj 1/3 vseh hiš v Rimu v lasti Vatikana. Vse te nepremičnine sploh niso prikazane v katastru, ker veljajo za »inozemski teritorij«. Kaj ima Jezus opraviti z … najdražjimi terasnimi stanovanji v Rimu, se še sprašuje novinar Parisi.

Kako je cerkev prišla do tega bogastva?

Krvav denar od suženjstva

Trgovina z ljudmi in suženjstvo sta povečala premoženje cerkve, od katerega živi še danes. Cerkev je od začetka podpirala suženjstvo in ga zaostrila v marsikaterem pogledu. Papež Nikolaj V. je trgovino s sužnji proglasil za legitimno v buli« Divino amore communiti« (Iz božanske ljubezni do skupnosti) 18. junija 1452. Papež Gregor I. je imel na stotine sužnjev na svojih posestih in priredil je zakone, ki so prepovedovali sužnjem poročiti se s svobodnimi kristjani. Sužnja so obravnavali kot govedo. Cerkev je sužnja obravnavala kot »cerkveno lastnino« in ta je veljala za neodtujljivo. Cerkev je sužnjem prepovedala delati testamente. Ob smrti sužnja so njegovi prihranki pripadli cerkvi. Nezakonski otroci klerikov so bili dosmrtni cerkveni sužnji. »Sveti« Martin iz Toursa je imel 20.000 sužnjev. Tudi samostani so imeli sužnje, tako za delo v samostanih kot za postrežbo menihom. Na tisoče ujetih Slovanov in Saracenov so kot sužnje razdelili po samostanih. Prva angleška ladja za sužnje se je imenovala »Jezus«. Jezus je govoril o ljubezni do bližnjega. S početjem cerkve se tega ne da združiti.

Superbogati preko tlačanov

Tudi tlačani so povečevali bogastvo cerkve, od česar živi še danes. Že od 4. stoletja se je pod domeno cerkve tvorila drugačna vrsta sužnjeposestništva: tlačani. Tlačani so bili de facto izenačeni s sužnji. Niso smeli zapustiti svoje dežele in so bili izročeni velikim posestnikom, npr. kakšnemu samostanu. Z oderuškimi obrestmi so jih izsiljevali in šikanirali. Beda tlačanov je bila neizmerna. Marsikateri starši so bili prisiljeni prodati svoje otroke v suženjstvo ali v prostitucijo. Cerkev je stala na strani izkoriščevalcev in je pridigala o ponižnosti ter pokorščini. Cerkev je bila največja veleposestnica Evrope. Samostan Fulda je npr. imel 15.000 podeželskih posestev, samostan St. Gallen je razpolagal z dva tisoč tlačani.

Super bogati preko blagoslovov, titul in od odpustkov

Tudi prodaja blagoslovljenih pisem, titul, itd. je povečevala bogastvo cerkve. Za blagoslov z listino z osebnim papeževim podpisom je bilo potrebno plačati leta 1990 5.000 DM, 50.000 DM je bilo potrebno plačati za častni doktorski naziv, 2.5 milijona DM pa za povzdignjenje v knežji stan. Tudi za postopke proglasitve oseb za svetnike je potrebno plačati. To je del cerkvenega premoženja še danes. Papež Sixtus IV. je leta 1467 odločil, da delovanje cerkvenih odpustkov velja tudi za revne duše v vicah. Zato so samostani jemali denar za opravljanje molitev, da bi se umrli manj časa cvrli v vicah. Odpustke ponujajo še danes, v 21. stoletju. »Jubilejnega leta 2000« so pri vstopanju skozi različna vrata cerkva nudili odpustke. Po nekih raziskavah naj bi s pomočjo trgovine z odpustki v 600 letih obstoja le-te steklo v Rim okrog 1 milijarde guldnov. Posebno gnusna je trgovina z odpustki, ko cerkvi ne gre samo za finančno obogatitev, ampak ljudi napeljuje na morjenje in ubijanje, da bi hitreje prišli v nebesa … Papež Inocenc III. je obljubil dveletni odpustek vsakemu udeležencu križarskega pohoda na Albižane/Katare. Tako se je zbrala armada 200.000 mož, da bi napadli mestece Beziers. Ne oziraje se na starost, spol in religijo so pobili skoraj 20.000 ljudi. Celo ženskam in otrokom, ki so se zatekli v cerkev, niso prizanesli. Nazadnje so mesto požgali. Da bi dobila dovolj vojščakov za križarske pohode, je cerkev privabljala z rigoroznimi odpustki. Za en bojdašnji prostor v nebesih je bilo umorjenih na tisoče in tisoče ljudi. Lahko se vprašamo, kateri hudič bi kot »bog« rad imel okrog sebe bitja s tako krvavo "vstopnico"?

Krvavo zlato od roparskih umorov

Nešteto ljudi je bilo ubitih pri osvajanju Amerike – predvsem zaradi zlata. To zlato je še danes del katoliške cerkve, precej tega zlata se še danes drži marsikaterega cerkvenega stropa in cerkvenih oltarjev in iz zlata je mogoče zlita marsikatera monštranca, marsikatero »najsvetejše«. Tudi krvavo zlato je cerkev naredilo takšno, kakršna danes je: neizmerno bogato. In do danes zlato ni bilo vrnjeno! S prvim zlatom kot plenom iz Južne Amerike je dal papež Aleksander VI. v Santa Maria Maggiore v Rimu okrasiti in opremiti strop s simbolom svoje družine. Značilen primer je skoraj tri metre visoka monštranca , ki jo je kardinal Cisner dal narediti iz zlata, »ki ga je Kolumb našel na svojih potovanjih« in podaril katedrali v Toledu. Da bi iz Indijancev iztisnili poslednje zlato, so jih grozotno mučili. »Koga ne spreleti srh, ko občuduje z 20 tonami zlata v lističih pozlačen oltar katedrale v Sevilji in pri tem misli na prelito kri Indijancev v rudnikih.« Eden od veljakov je dal množico Indijancev obesiti, žive sežgati, zmetati psom, jim odsekati glavo, roke in noge ali iztrgati jezik. Kot poroča kronist Bartolomej iz Las Casas, so zaradi zlata najokrutneje poklali na milijone Indijancev. Guverner Jukatana je na stotine mladenk, ki jih je ugrabil, zamenjal za vino, olje ali kos slanine. »Papež je nadzoroval …izdajo lovnih dovoljenj, ki so jih izdali Evropejcem ropanje in plenjenje.« Katoliki so sekali in rezali Indijancem nosove in roke in s tem hranili pse. To je bil »največji genocid vseh časov«.

Krvav denar od inkvizicije in sežiganja čarovnic

Eden najbolj sramotnih načinov Vatikana, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Inkvizicija je bila ubijanje in linčanje v imenu »prave« vere. Cerkveni knezi so vedno znova pobirali krvav denar – tako ekscesivno, da je obstajala krilatica, da se najhitreje in najlaže obogati s sežiganjem čarovnic. Podlaga za mučenje in poboj tisočih in tisočih žensk v Evropi je bilo »čarovniško kladivo«, ki ga je leta 1487 odobril papež. Pravi obraz inkvizicije kažejo odredbe papeža Inocenca III. Ukazal je namreč »konfiscirati, razlastniniti premoženje heretikov in razdediniti njihove otroke«. Da bi krvav denar hitreje pritekal in da bi ga dobili na podlagi »obremenilnih priznanj«, so žrtve najokrutneje mučili. Drugovercem so odvzeli pravico imenovati se kristjani, delati testamente ali dedovati in smrtna kazen je čakala vse »odpadnike«. Kakor hitro so osumljenega krivoverstva pozvali in zaprli, so zasegli njegovo premoženje, še preden je sploh prišlo do procesa. Iz tega so jasno razvidni pravi razlogi za inkvizicijo. Ko so inkvizicijske oblasti nekoga obdolžile in odpeljale, so takoj prišli uradniki v hišo in popisali njegovo premoženje. Njegovo družino so ne glede na to, kako se bo pozneje končal proces, postavili pred vrata in je morala eventualno od lakote umreti. Bilo je zelo nevarno pomagati izpostavljenim, ker bi s tem lahko človek sam prišel v inkvizicijske mline. Seveda so pretežno ubijali predvsem bogate drugoverce (heretike). Tudi to kaže očitni glavni motiv inkvizicije. Posebno perverzno je bilo, da so lahko tudi umrle naknadno obdolžili krivoverstva. Tako so lahko premoženje umrlega pozneje zasegli pri dedičih. Ni za pozabiti:

Z roparskimi umori uplenjen krvav denar je še danes del – zaradi obresti in obresti na obresti na milijarde naraslega – cerkvenega premoženja.

Superbogati od ponarejanja listin, lova na dediščino in desetine

Da bi povečali cerkveno zemljiško posest, so menihi in drugi cerkveni ljudje ponarejali listine. Če je hotel škof ali opat povečati svojo zemljiško posest, je pogosto dal narediti falsifikat, ki so ga potem »našli« v arhivu, s čimer je »dokazal«, da je ta ali oni knez iz prejšnjih časov samostanu že zapustil dotični kos zemlje. Nekateri menihi so se izučili ponarejanja in so od samostana do samostana prepotovali deželo, da bi opravljali svoj poklic. Velik del srednjeveških listin je ponarejenih. Koliko te zemljiške posesti je kupljene in plačane s poštenim delom? In koliko je nakradene, prigoljufane in naropane? Glavni faktor pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike, zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina. Da ga ne bi osumili krivoverstva, je ob smrti vsak posestnik ali zakupnik zapustil en del cerkvi. Vsak svetni notar, ki je sestavil testament, ne da bi upošteval papežev predpis, je bil kaznovan z izobčenjem. Neprikrito je pridigal cerkveni oče Salvian v 5. stoletju: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Lov na dediščino s strani duhovnikov je znan do današnjih dni. Pomembno vlogo pri cerkvenih dohodkih je igrala tudi desetina. V srednjem veku so morali vsi zemljiški posestniki krajevni cerkvi odvesti desetino vseh pridelkov ali prihodka. Kmetje iz Stedingera so odrekli desetino in cerkev jih je s svojimi vitezi zavezniki množično pomorila in oropala, proti kmetom, ki so odrekli plačilo desetine bremenskemu nadškofu so leta 1229 sprožili strahoten proces inkvizicije.

Superbogati s pomočjo simonije in umorov

Prodaja funkcij (simonija) je papežu prinesla veliko denarja in posesti. Jezus ni poznal funkcij, zato jih tudi ni uvajal. Papež Inocenc III. je takoj po izvolitvi ustanovil 52 sekretariatov in jih prodal za 79.000 zlatih guldnov. Papež Leo X. je ustanovil 39 novih kardinalskih služb in za to dobil 511.000,- dukatov. Celo papeško funkcijo se je dalo kupiti in je šla k tistemu, ki je največ ponudil. Ko je leta 1492 umrl papež Inocenc VIII., je kardinal iz Rovere veljal za velikega favorita. Razpolagal je z več kot 1.000.000,- zlatimi dukati Republike Genove in nadaljnjimi 200.000,- francoskega kralja ter s tem svoji pretenziji dal poseben poudarek. Njegov konkurent Rodrigo Borgia je bil pod štirimi papeži podsekretar svetega sedeža. »Podkupnine, ki jih je ponudil, so jemale sapo. Podarjal je bogate opatije, luksuzne vile in cela mesta, da bi si zagotovil kardinalski glas.« Rodrigu je do zmage manjkal en glas. Odločilen glas je pripadel beneškemu menihu, ki je hotel 5000 kron in eno noč z Rodrigovo hčerko, očarljivo dvanajstletno Lukrecijo. Posel je bil potrjen in z glasovi dvaindvajsetih kardinalov v žepu je bil Rodrigo Borgia izvoljen za papeža Aleksandra VI.« Papeži se tudi pred umori niso zaustavili, če je šlo za njihove finančne ali politične prednosti. Zgodovinar Thomas Tomasi je o tem napisal: »Ne bi bilo mogoče prešteti vseh umorov, posilstev in primerov krvoskrunstva, do katerih je vsakodnevno prihajalo na papeškem dvoru. Človekovo življenje ni dovolj dolgo, da bi si zapomnil imena vseh umorjenih, zastrupljenih ali žrtev pri živem telesu vrženih v Tibero.«

Superbogati od stranskih prihodkov in prostitucije

Papeži so vedno znova našli poti, kako povečati svoje in cerkveno premoženje. Papež Aleksander VI. je morilce preprosto izpustil na svobodo – samoumevno proti majhni pristojbini. Isti papež je dovolil nekemu plemiču krvoskrunstvo s sestro – proti pristojbini 24.000 zlatnikov. Peter Mendoza, kardinal Valencije, si je pri papežu kupil dovoljenje, da sme svojega ljubimca-dečka imenovati za svojega rodnega sina. Nigel Cawthorne piše v svoji kroniki škandalov Vatikana o papežu Bonifaciju IX.: »Bil je morilec, ki je s prodajo funkcij (simonijo) polnil prazne papeške blagajne. Razen tega se je ukvarjal s trgovino z odpustki in dvignil pristojbine za razglasitev svetnikov ali izdajo potrdil o pristnosti listin za na novo odkrite relikvije, kot npr. Kristusovo kožico na spolnem udu. Bili so papeži in škofje, ki so obogateli od prostitucije in za to imeli lastne bordele. Da bi financiral vojno proti Turkom, je papež Sikst IV. (1471-1484) v Rimu zgradil eleganten bordel za oba spola. Za časa papeža Klemena VI. (1342-1352) so bile prostitutke tako številčne, da jih je papež Klemen obdavčil. Papež Julij II. je 2. julija leta 1510 v papeški buli odredil ustanovitev bordela, v katerem smejo mlade žene opravljati svoj poklic.

Tekst "Cerkveno bogastvo je krvav denar – na tej osnovi gradijo vsi, ki dajejo cerkvi denar" je prirejena vsebina brošure z naslovom Der Reichtum der Kirche ist Blutgeld (Cerkveno bogastvo je krvav denar), 1. izdaja 2003, ki so jo izdali Svobodni kristjani za Kristusa Govora na gori iz Nemčije. Viri citatov in drugih podatkov so navedeni v tej brošuri. Slovenski prevod brošure je dostopen na spletni strani www.zrtve-cerkve.org

Za konec še nekaj zanimivih drobcev:

V Avstraliji ocenjujejo, da bi tamkajšnja katoliška cerkev kot gospodarska korporacija kotirala med prvimi petimi v državi s premoženjem, vrednim več kot 60 milijard dolarjev in skoraj 10 milijardami dohodkov v letu 2005.« (Novice.Dnevnik.si, 24.4.2008)

(...) Vendar dokler bo Vatikan podpiral zahodni kapital  in njegov prodor v takoimenovani nerazviti svet z orožjem ali svojo etiko, se bo nadaljeval sedanji neoliberalni razvoj. (...). (Matjaž Hanžek, Mladina, 8.1.2010)

"Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščanstva ne poznam v antiki, srednjem in novem veku, še posebej v 20. stoletju, nobene svetovne organizacije, ki je hkrati tako dolgo, tako neprestano in ostudno obremenjena z zločini, kot je krščanska cerkev, še posebej rimsko-katoliška." (Karlheinz Deschner, zgodovinar in literarni znanstvenik)

Vir: časopis Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve "Razmisli", št. 8

Alberto Rivera: Atentat na papeža so zrežirali jezuiti, da bi povečali njegovo popularnost

Papež Benedikt XVI. se je v okviru obiska na Portugalskem v Fatimi spomnil svojega predhodnika Janeza Pavla II.. Fatimski Mariji se je zahvalil, da je poljskega papeža z nevidno roko rešila pred smrtjo v poskusu atentata nanj na Trgu svetega Petra v Rimu leta 1981. Janez Pavel II. je ob svojem tretjem obisku v Fatimi leta 2000 deloma razkril, da naj bi Fatimska Marija napovedala poskus atentata nanj.

Sedaj že pokojni, zelo vplivni bivši jezuit Alberto Rivera bi se verjetno zgolj nasmehnil izjavam obeh papežev. Po njegovih besedah so atentat na papeža zrežirali jezuiti, da bi povečali njegovo popularnost. V svoji knjigi "Vatikanske ubice" (Vatikanski morilci, op.a.) opisuje, da Vatikan iz ozadja vodijo ravno jezuiti, katerih glavni cilj je uničiti oz. zaustaviti napredek nekatoliških religij. Mnogi jih imenujejo tudi skrivna papeška vojska, kajti njihove metode uničevanja drugih religij in vplivnih posameznikov, ki nasprotujejo katoliški veri, so zelo prikrite.

V že omenjeni knjigi Rivera opisuje, kako so njegovi bivši stanovski kolegi ustvarili »atentat« na papeža:

»Nekdo bo vprašal: »Ali ni Musliman streljal na papeža in poskušal izvesti atentat na njega?« Da, jezuiti so to zelo dobro načrtovali. Množica ljudi je bila ganjena zaradi tega incidenta. To je povezalo papeža in ameriškega predsednika. Na oba so poskusili izvesti atentat in hitro sta postala prijatelja (ne pozabimo, da je Reagan kot prvi v zgodovini prisegel kot ameriški predsednik obrnjen proti obelisku, ki je krščanski (beri katoliški, op. a.) simbol svetne in verske prevlade na svetu). Papež je postal svetovno popularen in prejel je simpatije od vseh svetovnih voditeljev. Zaradi tega incidenta se je islam približal Vatikanu. Muslimani so bili zelo ponižni, ker so mislili, da je nekdo od njihovih ljudi streljal na človeka, ki predstavlja preroka Jezusa na zemlji, zato so islamski ajatoli papežu poslali opravičilo in sožalje.

Čeprav se mnogim zdi to neverjetno, naj spomnim na podrobnosti atentata. Atentator Mehmet Ali Agca je bil eden od bolj poznanih evropskih kriminalcev in izkušen strelec. Streljal je iz oddaljenosti samo treh metrov. Vsak naboj je zadel papeža pod popkom. Očitno je, da ni imel namena ubiti papeža. On je enostavno sledil navodilom jezuitov. Ko je svet videl papeža, kako odpušča Mehmetu Ali Agci, ker je streljal nanj, praktično ni bilo muslimana, da ne bi občudoval »njegovo svetost«.  Mehmet Ali Agca je potem izjavil, da se želi krstiti v rimskokatoliško cerkev.

Vse je bilo dobro načrtovano. Papež in muslimani so se zahvalili devici Mariji, ker ni podlegel ranam.«

Izgleda, da totalitarnemu katoliškemu imperiju in njegovemu diktatorskemu "usmerjevalcu zemeljske oble", "zemeljskemu Kristusu" iz Vatikana že nekaj časa resnično teče voda v grlo, da se je prisiljen posluževati takih manipulacij tajne papeške vojske jezuitov. Vatikan, ki je stoletja dolgo jahajoč svetne države brezkompromisno krvavo jurišal na celotni planet in pri tem sistematično proizvajal milijonske žrtve - recimo samo v Ameriki so katoliški Španci v imenu vatikanskega "boga" pobili 100 milijonov ljudi, čemur še danes papeži pravijo "srečna krivda" - mora danes za papeže ustoličevati gledališke igralce, kot recimo Poljaka Wojtylo, da bi zlorabljajoč moč modernih medijev dvignili ugled razkrajajoče se svetovne katoliške diktature. Pa to očitno še ni dovolj. Da bi sedaj že mrtvi showman z obrežja rimske Tibere bil bolj prepričljiv, mu jezuitski svetovalci pripravijo malce nevaren in boleč skeč/atentat.

V bistvu je to za zagovornike demokratičnih vrednot in človekovih pravic vesela novica.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru   

Kakšen bi bil svet brez politikov?

Politiki sedanje in vseh prejšnjih generacij nosijo zelo veliko odgovornost, da se je ta svet znašel v hudi stiski, lahko bi rekli na robu prepada. Kako je možno, da ljudje tako lahkomiselno dajemo moč nekaterim neozaveščenim posameznikom, ki imajo uničujoč vpliv na celoten svet, na ljudi, naravo in živali? Verjamem, da si je že marsikdo postavil vprašanje, zakaj sploh potrebujemo politike, če povzročajo svetu veliko več problemov kot ustvarjajo rešitev.

Politika in države obstajajo samo zato, ker ljudje med seboj ne živimo v miru. Jasno je, da na začetku zgodovine človeštva ni bilo držav, ljudje so bivali v sožitju in harmoniji. Potem pa so nekateri posamezniki zaradi pohlepa hoteli imeti več zase in tako so se začele vojne za ozemlja. Ljudje so začeli deliti zemljo na moje in tvoje, kar je v dolgem časovnem obdobju privedlo do nastajanja meja, danes so to državne meje. Vse države na svetu so torej umetno ustvarjene zaradi konfliktov med ljudmi. Podobno velja za jezike. Si predstavljate, kako veliko lažje bi se ljudje sporazumevali, če bi vsi govorili samo en jezik? Toda vse to je voda na mlin oblastiželjnim politikom, ki vsepovsod po svetu funkcionirajo po ego principu: deli, veži, vladaj. Zato je potrebno zelo z rezervo jemati izjave politikov, ko pogosto pravijo, da si želijo svetovni mir. Če bi vsi ljudje živeli v miru, tako v mislih in besedah kot dejanjih, potem bi lahko tudi med seboj sodelovali. To pa si politiki ne želijo, kajti če so ljudje ozaveščeni in povezani, potem je z njimi težko manipulirati. Dober primer so enotni delavci, ki lahko s stavko dosežejo, da odstopi npr. njihov šef.

Danes se vse več ljudi zaveda, da politiki v prvi vrsti predvsem skrbijo za svoje lastne interese in za interese peščice vplivnih ljudi. Dokaz za to je obnašanje opozicije in koalicije. Če npr. koalicija predlaga nek zakon, ki bi izboljšal življenje ljudi, potem skoraj praviloma opozicija glasuje proti zakonu. Kako je to možno? Zato, ker jim ni na prvem mestu blagostanje ljudi, pač pa oblast. In na oblast želijo priti tako, da blatijo in nasprotujejo vsemu, kar predlaga trenutno vladajoča koalicija. Ne glede na to ali so predlogi dobri ali slabi. Politiki iz nasprotnih strani najdejo praviloma skupen jezik samo v primeru, če gre za njihove lastne interese. V Sloveniji je dober primer za to enotno podprt zakon, ki še naprej omogoča, da poslanec lahko hkrati opravlja tudi župansko funkcijo. In tako prejema dve nadpovprečno visoki plači.

Mnogi ljudje  hodijo na volitve iz tradicije, čeprav vedo, da njihov izbran kandidat kljub zvenečim predvolilnim besedam in frazam ne bo prinesel blagostanja. Morda se volivci premalo zavedajo, da s tem, ko obkrožijo nekega kandidata in stranko, tem ljudem dajejo energijo in moč. Ko ti izvoljeni politiki potem delajo v državi veliko škodo na račun večine ljudi, živali in narave, kdo je odgovoren za to? Oni? Res je, toda tudi tisti, ki so jim s podporo na volitvah dali moč.

Kako bi izgledal svet brez politikov? Če bi čez noč odpravili politiko in s tem tudi njihove represivne organe, denimo policijo, prav gotovo to ne bi bilo najboljše. Na svetu je namreč še vedno preveč sovraštva med ljudmi, zato bi odprava policije in sodstva pomenila pravi kaos z množičnimi umori, ropi, vlomi. Rešitev za odpravo politike je, da vsak posameznik korak za korakom uredi samega sebe in se trudi živeti z vsemi ljudmi, naravo in živalmi v miru. Potem bodo odpadli tudi mnogi poklici in dejavnosti, ki jih sedaj država financira z davkoplačevalskim denarjem. In tudi ne bo več državnih zakonov, ki obstajajo samo zato, ker ljudje ne uresničujemo Deset Božjih zapovedi in preprost Jezusov Govor na gori, kjer je tudi zlato življenjsko pravilo: »Kar ne želiš, da tebi storijo, tega tudi ti drugim ne stori!«

Vse to nima nič opraviti s cerkvijo, ki je ljudem namesto Božjih zakonov, ki, če jih izpolnjujemo, prinašajo svobodo, srečo in samospoznanje, vsilila cerkvene dogme, rituale, obrede, s katerimi skušajo nase vezati ljudi in jim krasti duhovno ter materialno energijo.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

Ali blagoslovi motorjev pomagajo voznikom?

Vsako pomlad potekajo v nekaterih župniščih tradicionalni blagoslovi motorjev, motoristk in motoristov. Cilj cerkvenega blagoslova je zaželeti motoristom srečno vožnjo in prositi za božjo naklonjenost na cesti. Čeprav so ti blagoslovi izredno množični, pa statistika kaže, da na naših cestah vsako leto umre izredno veliko število motoristov. Kako je možno, da je kljub številnim blagoslovom toliko žrtev med motoristi?

Tudi sam se že nekaj let motorist in še nikoli nisem bil na blagoslovih motorjev. Zakaj ne? Naj pojasnim. V čigavem imenu župnik podeli blagoslov motoristom? To stori v imenu cerkve in njihovega poganskega, katoliškega boga, ki pa nima nič skupnega s pravim Bogom ljubezni. Že leta 1986 je svetovno priznan in večkrat nagrajen pisatelj in znanstvenik Karlheinz Deschner v svoji knjigi »Die beleidigte Kirche oder: Wer stört den öffentlichen Frieden?« (op. prev. Užaljena cerkev ali: Kdo moti javni mir?) ugotovil: »Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščanstva ne poznam v antiki, srednjem veku in novem času, vključno in posebno v 20. stoletju, nobene organizacije na svetu, ki je obenem tako dolgo, neprekinjeno, tako strahotno obremenjena z zločini kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko katoliška cerkev.« (str. 42/43)

Kdor torej sprejme blagoslov od duhovnika, je v vsakem primeru »blagoslovljen« - namreč z nebožjo energijo te religije. Resnično veren človek, ki se trudi, da se v svoji  notranjosti poveže z Bogom, bo verjetno rekel: "Blagoslov želim izključno od Kristusa, od resničnega, večnega Duha, ki biva v vsaki duši in v vsakem človeku. In blagoslov večnega Duha lahko sprejmem, ko oprostim, obžalujem svoje grehe, jih očistim, če je možno, poravnam storjeno škodo ali krivico in nedobrega več ne delam. Če več ne delam grehov, ki sem jih spoznal, priteka v mojo dušo blagoslov Kristusa Boga, Njegova svetloba in moč. Zame je jasno, da Bog ne blagoslavlja po papežih in duhovnikih, ampak da blagoslovi vsakega človeka, ki živi po Desetih Božjih zapovedih in Jezusovem Govoru na Gori."

Toda zakaj potem nekateri mislijo, da potrebujejo župnika? Ne potrebuje človek župnika, ampak župnik potrebuje človeka. Kajti župnik živi od vernikov. Od njih jemlje in dobiva energijo in denar, da bi lahko sam živel in vzdrževal drago institucijo.

Janez Škorjanc, Šentjanž pri Dravogradu

 

Cerkev hoče izbrisati svojo izdajalsko umazano podobo iz zavesti ljudi!

Ob počastitvi praznika zveze borcev in dneva upora proti okupatorju je Ciril Zlobec dejal, da glede sprave nismo dosegli ničesar, razen večjega sovraštva, morda celo večjega kot med vojno. Vprašal se je, kaj smo v tem času dobili. Meni, da smo dobili le to, da je tista stran, ki je iz vojne izšla sramotno označena s kolaboracijo, sebe postavila za nedolžne žrtve.

O tem podrobno piše Ivan Jan v knjigi Škof Rožman in kontinuiteta, ki med drugim poudarja, da je ravno cerkev, ki noče priznati svoje medvojne izdajalske vloge, glavni krivec za to, da še ni prišlo do sprave med Slovenci. Navajam odlomke iz omenjene knjige:

Cerkev se je dobro zavedala strahotnih napak, ki jih je zagrešila med vojno

Zoran Polič, član IOOF: »…Že med vojno, še posebno pa po njenem koncu, se je Cerkev dobro zavedala strahotnih napak, ki jih je zagrešila med vojno… Izbrisati to povsem iz zavesti ljudi je zahtevalo to zavest obremeniti z enako težkimi ali celo težjimi dejstvi. Pri tem iskanju so bili idejni nosilci, s škofovsko konferenco na čelu, zelo previdni… Program spreminjanja in popravljanja tako umazane podobe slovenske Cerkve, je bil zato postavljen na dolgi rok… privabljajo domobranske emigrante, ki odločilno prispevajo k vnašanju dvomov v dotlej znane resnice o 2. svetovni vojni…«

Škof Grmič pravi, da cerkev noče priznati svoje zablode med vojno

Škof dr. Vekoslav Grmič iz intervjuja v Nedeljskem: »…Glede ravnanja dela slovenske Cerkve med 2. svetovno vojno je že toliko znanega, da bi Cerkev lahko priznala svojo zablodo, jo obžalovala in začela odločno stopati po novi poti. Slovenska Cerkev tu občutno zaostaja in se vsaj delno znova in znova oklepa »idej«, ki skušajo s čudnimi miselnimi akrobacijami opravičevati izdajalsko vlogo, ki jo je zakrivil del slovenske Cerkve.«

Ob neki drugi priložnosti je Grmič dejal: »Cerkev ne bo spremenila politike. Že zdaj je za vsako ceno hotela dokazati, da je bilo tisto, kar se je med vojno pod vodstvom škofa Rožmana dogajalo v ljubljanski pokrajini, edino pravilno. Zato naj bi tisti, ki so zmagali, zdaj postali premaganci, premaganci pa naj bi postali zmagovalci… Ta miselnost zdaj prevladuje v slovenski Cerkvi in to se je pokazalo tudi ob papeževem obisku…«

Katoliški tisk hvali škofa Rožmana in verjame v njegovo nedolžnost

Častilci in pristaši škofa Rožmana so njegovo obsodbo vseskozi odklanjali in mu pripisovali velike zasluge, posebno med okupacijo. Tako tudi  dandanes. Za primer poglejmo, kako se je ob obletnici njegove smrti Družba sv. Mohorja v Celovcu »častno oddolžila spominu škofa – trpina – z obširnim življenjepisom.« Avtor duhovnik dr. Jakob Kolarič ga je opisal kot izključno dobrega dušnega pastirja, ki je za vero, slovensko Cerkev in slovenski narod storil veliko. Bil je za narod takoj pripravljen žrtvovati svoje lastno življenje.« Celo kardinal Mc Guegan je v Kanadi zapisal, »naj bi sledili njegovemu zgledu in posnemali njegove kreposti…« V celovškem Mohorjevem koledarju za 1978 leto piše: »Na svetu se vse spreminja in smemo pričakovati, da pride čas, ko se bo z besedami in pisanjem javno dokazalo, da so škofa dr. Gregorija Rožmana obsodili po nedolžnem…«

Bivši nadškof Rode pravi, da naj bi bil škof Rožman moralna avtoriteta

Ko je dr. Rode razlagal, kakšna avtoriteta je bil v Sloveniji škof Rožman, je ugotavljal: »Avtoriteta je bil že, ampak ne politična, po vsej verjetnosti je bil nekakšna moralna avtoriteta. Le kaj se mu lahko očita?«

Urednik Družine pravi, da je bil škof Rožman nedolžen

Dr. Janez Gril, nekdanji glavni urednik Družine je tudi velik zagovornik Rožmanove nedolžnosti, kar je izražal s sodelovanjem z bivšim "domobranskim" tožilcem Drobničem. Tudi med skupinskim obiskom v ZDA avgusta 1996 je v Clevelandu, kjer je škof Rožman živel in kjer je tudi pokopan, rekel: »… da bi tega moža, po nedolžnem in od komunističnega režima obsojenega ljubljanskega škofa, čimprej pripeljali v domovino.«

Cerkev govori o spravi, hkrati pa še naprej neti sovraštvo do NOB

Sovraštvo, ki je že skoraj zamrlo, se zadnja leta oživlja in poglablja vse ostreje in v raznih oblikah. Zdaj je najpriljubnejša obtožba o krvavem pobijanju nedolžnih ljudi in duhovnikov med vojno, še bolj pa množični poboji v Kočevskem Rogu, Teharjah in drugod. Kot da so domobrance pobijali vsi nekdanji partizani, kot da je bilo to nekakšno gibanje, ko pa je povelje za to dala le peščica vodilnih ljudi in ko so bili likvidatorji maloštevilne enote varnostnih služb. A zaradi teh pobojev, s katerimi hočejo sovražniki NOB-ja svoje kolaborantske grehe izničiti in zaradi katerih se je slovenski državni vrh že večkrat opravičil, obsodil in jih obžaloval, kar naprej blatijo in obtožujejo NOB. Hkrati pa govorijo o spravi!

Škof Kramberger pravi, da so domobranci vir duhovne moči za slovenski narod

Škof dr. Franc Kramberger je na slovesnosti ubitim v Teharjah skrajno žaljivo, izven vsake zgodovinske resnice, dejal: »Prepričani smo, da gre žrtvam povojnih pobojev, ki so vir duhovne moči za slovenski narod, zasluga za velike politične spremembe, za osamosvojitev in mednarodno priznanje Slovenije.« Odkod škofom in njim podobnim moč za take misli in besede, odkod jim moč za tako skrivenčena in pohabljena dejanja, odkod jim morala, tendenčnost in tako zblodele besede? Naj to pomeni zgled novim generacijam, da bi v primeru stisk ali napadov ter poskusov okupacije stopili na stran okupatorjev? In kako more kdo govoriti o zaslugah domobrancev za mednarodno priznanje Slovenije, ko pa sodobni svet, zlasti Evropa, ne mara in obsoja kolaboracijo in kolaborante?! Pri tem nespoštljivo izkoriščajo mrtve kolaborance. In tako naši cerkveni predstavniki, kot je zapisal Gabrijel Platiše, »vijejo roke, objokujejo nedolžne žrtve in iščejo krivce za teharsko (in druge) tragedije pri drugih…«

Nikjer po svetu pošteni ljudje ne poskušajo rehabilitirati narodnih izdajalcev

»Zelo neprijetno je spet pisati o takem možu, ki je dolga leta stal na čelu ljubljanske škofije, kajti zlonamerneži bi spet lahko rekli, da pišemo proti veri. Taki nočejo videti resnice, nočejo priznati, da Rožman ni bil sojen zato, ker je bil cerkveni poglavar, temveč zato, ker si je kot najvišji duhovni pastir nakopal na glavo zgodovinske grehe…« »Nikjer po svetu pošteni ljudje ne poskušajo rehabilitirati narodnih izdajalcev, vojnih zločincev in takih, ki so stopili na stran nacifašističnih okupatorjev…«

Katoliška cerkev uporablja Hitlerjevo geslo za manipuliranje z množico

Ob potvarjanju zgodovine nas spreletavajoče misli odnesejo celo k nekaterim Hitlerjevim geslom: »Če lažeš, laži na debelo… v debeli laži je vedno nekaj prepričljivega… Ljudske množice v primitivni preproščini svojega duha laže nasedejo debelim lažem, kakor majhnim…« »Samo z neprestanim ponavljanjem se človeku končno posreči, da množici vtisne v spomin kako misel!«

Iz cerkve na Sv. Urhu, kjer so domobranci poklali največ »bratov«, so odstranili vse podatke o žrtvah

Na koncu knjige »sv. URH« je avtorica Štefanija Ravnikar-Podbevšek prepričano zapisala: »Cerkev na Sv. Urhu je edina v Sloveniji, v kateri se ne sme več opravljati bogoslužje, ker je bila ona sama in njena neposredna okolica oskrunjena z najhujšimi zločini.« A kako se je motila! Leta 1993 so cerkveni možje že vzpostavljeno spominsko zbirko odstranili, odstranjeni so podatki o dogajanjih na Urhu in v njenih mučilnicah, odstranjeni so podatki o žrtvah!

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

Preganjanje vegetarijancev v zgodovini

»Če ima nekdo mesne jedi,

ki jih je Bog dal ljudem za uživanje,

za nečiste in …  se jim [mesnim jedem]

odpove … , je obsojen na anátemo.«

To anátemo je razglasil papež Janez III. leta 561 n.št. na sinodi v Bragi na Portugalskem. Posledica izobčenja je bila popolna brezpravnost: izobčenec je bil izključen iz družbe in je s tem izgubil vse pravice. Ampak zakaj je katoliška cerkev preganjala vegetarijance?

Zakaj je Cerkev preganjala »krivoverce«, ki so živeli vegetarijansko?

Danes je že splošno znano, da je katoliška cerkev (in kasneje tudi luteranska) več stoletij preganjala na sto tisoče tako imenovanih krivovercev, jih okrutno mučila in dala brutalno ubiti – pogosto s sežiganjem pri živem telesu. Zanimivo pa je vendarle, in to le redki vedo, da so imele vse preganjane skupnosti, ki so bile zveste prakrščanskemu verovanju, nekaj skupnega: Strogo so se ogibale ubijanja živali in uživanja mesa! Kot krivoverce jih je cerkev stoletja dolgo preganjala in neusmiljeno iztrebila. Kaj je te ljudi spodbudilo k temu, da so živali spoštovali kot sostvaritve? Kakšna je bila njihove etika, s katero so bili daleč naprej pred svojim časom, pa tudi v primerjavi z obnašanjem mnogih ljudi današnjega časa?

Kdo so bili t.i. krivoverci?

Z nastankom rimske oblastne cerkve v prvih stoletjih se je cerkev vse bolj oddaljevala od prakrščanskega nauka. Še posebno v srednjem veku je bilo očitno, da cerkev ne hodi več po sledeh Jezusa iz Nazareta. Sodobnik tistega časa je zapisal: »Dekadentni prelati, škofi, ki vse bolj bogatijo na račun brezobzirnega plenjenja svojih skupnosti, papeži in kardinali s svojo obsežno trumo nezakonskih otrok, samostani, ki so na zelo neposreden način 'hiše naslade in veselja' … škofi, ki so celotna območja prekrili z vojnami in uničenjem …, da bi razširili svoje področje oblasti in svoje teritorije« - to so bila plodna tla, ki so zbujala hrepenenje po prvotnem krščanstvu in podpirala njegovo ponovno prebujanje. Nova prakrščanska gibanja so se pritoževala nad katoliško cerkvijo, da nima z naukom Jezusa iz Nazareta nič skupnega. V rimski cerkvi so prepoznali pogansko kultno religijo. Pogrešali so osnovne nauke Jezusa, ki po večini niso bili sprejeti v Biblijo, in katoliška verska načela, kot na primer: spoštovanje živali kot sostvaritve, nauk o reinkarnaciji ali zakon setve in žetve.

Škof Buchard iz Orte, obredni mojster papeža Aleksandra VI., je o razmerah v Vatikanu v 15. stoletju zapisal: »Če bi hotel našteti vse umore, ropanja in grozote, ki se dogajajo v Rimu, jim ne bi bilo konca. Koliko posilstev in krvoskrunstev! Koliko pokvarjenosti se v tej papeževi palači širi brez sramu pred Bogom ali ljudmi! Koliko trum zvodnic in prostitutk se potika okrog palače svetega Petra!«

Tako je na eni strani stala krvoločna cerkev, nepremagljiva v svoji krutosti in perverznosti, in na drugi strani t.i. krivoverci, ki so se trudili živeti miroljubno življenje tudi do rastlin in živali v smislu Jezusovega Govora na gori.

Od kod zmerljivka »krivoverec«?

Beseda »krivoverec« (nem. Ketzer) je bila izpeljana iz besede katar. Katari so bili prakrščansko gibanje v južni Franciji v 12. in 13. stoletju. »Katari« v prevodu pomeni »čisti«. Tako so to gibanje poimenovali ljudje. Katari namreč niso kopičili lastnine, temveč so med sabo vse delili tako, kot naj bi se poročalo o prakrščanskih skupnostih v prvem stoletju po Jezusu. Katari so pomagali revnim in bolnim ljudem. Odklanjali so vsako obliko nasilja. Niso jedli živali in živeli so vzdržno. Zaradi tega je oznaka »krivoverec« pravzaprav kvalitetna oznaka.

Žal o veri teh prakrščanskih skupnosti skorajda ni originalnih dokumentov. Kajti nasilna cerkev ni le preganjala in morila »krivovercev«, ampak je poskušala zatreti tudi njihov nauk, zato je večina njihovih spisov prav tako končala v ognju. Če želimo o t.i. krivovercih izvedeti kaj več, imamo na voljo le protokole storilcev, to je inkvizitorjev. Toda celo iz teh virov lahko zvemo marsikaj presenetljivega.

Inkvizitorski protokoli dokazujejo: Mnogo krivovercev je bilo vegetarijancev in veganov

V dokumentih inkvizicije najdemo o skupnosti katarov zapisano:

• »… niso smeli … ubijati živali.«
•  »Nadalje so verovali, da je tudi v najhujši stiski smrtni greh jesti meso, jajca ali sir …«
• »… pogosto so molili, se postili in se ves čas odpovedovali mesu, jajcem in siru …«

Vir: Petra Seifert/Manfred Pawlik, Geheime Schriften mittelalterlicher Sekten. Aus den Akten der Inquisition, Pattloch Verlag, Augsburg 1997

O skupnosti valdežanov je bilo med inkvizicijo v zapisnik napisano:

• »Niso jedli ne mesa ne jajc in pili niso ne mleka ne vina.«

Vir:Cod. Alderspac. 184 (membranac. Saec. XIV.)

•  »… vsako prelivanje krvi je bilo zanje smrtni greh.«

 Vir:Seifert/Pawlik, str. 311

O skupnosti manihejcev lahko v  inkvizicijskih dokumentih beremo:

• »Nadalje, v nobenem primeru ne bi ubili živali ali perjadi, ker pravijo in verjamejo, da se v teh brezrazumnih živalih in celo v pticah nahajajo tiste duše, ki so ubežale človeškim telesom …«

Vir:Bernard Gui, Manuel de l'Inquisiteur, Zvezek 1, Pariz 1926 (Les Clasiques de l'Histoire de France au Moyen Âge 8), str. 18-22.

•  »Omenjeni krivoverci pravijo tudi, da človek ne bi smel jesti mesa in to pojasnjujejo tako:  … nikjer ne piše, da je Kristus jedel meso … Kot piše, tudi veliko svetih ni jedlo mesa, torej ga tudi mi ne jemo.«

Vir:Cod. Monac. lat 544 (Saec. XV.)

•  »Ker človek mora jesti, da lahko živi na zemlji, je bolje, da uživa živila, ki vsebujejo velik delež svetlobe, kot so na primer sadje v sijočih barvah, melone, buče in kumare. Strogo pa naj bi se ogibali mesa in vina, saj podpirata poželenje in čutnost.«

V: Seifert/Pawlik, str. 116

•  »Jedli pa niso mesa … Celo jajc niso jedli … Niso se smeli hraniti z nobenim mrtvim telesom … Pili niso niti mleka …«

V: Seifert/Pawlik, str. 115

Enako se je ohranilo od inkvizitorjev o skupnosti bogomilov:

• »Uživanje vina in mesa, mleka in mlečnih izdelkov, sira, jajc … je bilo prepovedano.«

V: Seifert/Pawlik, str. 116

V kaj so verjeli krivoverci?

Tudi to vemo danes le iz zapisnikov, ki so jih pisali nasprotniki prakrščanskega gibanja.

V inkvizicijskem zaslišanju inkvizitorja Petrusa iz leta 1398 med drugim piše naslednje:

To so zmotni nauki krivovercev iz sekte valdežanov:

• »Verjamejo, da imajo le od Boga in ne od papeža ali kateregakoli katoliškega škofa pooblastilo, da razglašajo Božjo besedo.«
• »Nadalje obsojajo rimsko Cerkev zato, ker ta od časa papeža Silvestra prevzema, zadržuje in pridobiva posestva. (…)«
• »Nadalje ne verjamejo, da naj bi bila posvečena cerkev bolj sveta od katerekoli druge poljubne navadne stavbe.«
• »Nadalje ne verjamejo, da naj bi bil posvečeni oltar bolj svet od kateregakoli drugega poljubnega kupa kamenja.«
• »Nadalje obsojajo in zavračajo čaščenje podob.«
• »Nadalje obsojajo in zavračajo poljubljanje relikvij.«
• »Nadalje obsojajo in zavračajo odpustke cerkvenih knezov. (…)«

Vir: Cod. S. Emmeram. Ratisb. X, 5.

V rokopisu iz Würzburga iz časa preganjanja krivovercev piše naslednje:

• »Trdijo, da je krst pri otrocih neveljaven, saj še ne morejo zares verovati.«
•  »Trdijo, da je zakrament birme brez vrednosti, namesto tega zakramenta pa njihovi učitelji svojim učencem polagajo roke.«
• »Trdijo, da telo in kri Kristusa niso pravi, temveč le blagoslovljen kruh, ki je na določen način imenovan Kristusovo telo..«
• »… posvetnim sodnikom naj ne bi bilo dovoljeno zločince obsoditi na smrt, saj nekateri pravijo, da naj tudi ne bi bilo dovoljeno ubijati živali, ribe in podobno …«

Vir: Cod.Wirceburg., 190 fol.

Jezus iz Nazareta, njegovi učenci in prvi kristjani so živeli vegetarijansko

Jezus, njegovi učenci in prvi kristjani v praskupnostih so bili vegetarijanci. To dokazujejo dokumenti zgodnjih cerkvenih očetov.

Klemen Aleksandrijski je pisal o učencu Mateju, ki naj bi živel le od rastlinske hrane in se ni dotaknil mesa (Pedagog II,1). Cerkveni oče in škof Evzebij iz Cezareje (264 – 349) v svojem delu Zgodovina cerkve (II, 2,3) citira cerkvenega pisca Hegesipa, po katerem naj bi učenec Janez nikoli ne užival mesne hrane. V istem viru je Jakob mlajši (imenovan Pravični) opisan kot svet iz materinega telesa, ki ni užival opojnih pijač niti jedel ničesar, kar je imelo dušo (II, 23, 5.6). Jakob je bil vodja prve krščanske skupnosti v Jeruzalemu. Po evangeličanskem nauku velja za Jezusovega brata, po katoliškem pojmovanju pa za njegovega bratranca.  

»Inkvizicijsko zaslišanje« - to se sliši prav nedolžno, ampak slike kažejo, kako kruta so bila ta zaslišanja, ki so se praviloma končala s smrtjo »krivoverca«. Milijoni ljudi so postali žrtve katoliške inkvizicije.  Število se giblje okrog 10.000.000 mrtvih ter nešteto mučenih, trpinčenih ali ustrahovanih. (Vir: Der Spiegel, 1. 6. 1998).

•  Janez Krizostom je v 4. stoletju poročal o skupini zglednih kristjanov:

»Pri njih ne tečejo potoki krvi, ni klanja in razkosavanja mesa … Pri njih ni vonja po strahotni pari mesnega obreda … Če si zaželijo obilnega obeda, je njihova pojedina iz sadežev …«

Homil 69

•  Miroljubne in vegetarijansko živeče prakristjane so v prvih stoletjih deloma krvavo preganjali bojeviti Rimljani, ki so jih v Koloseju metali levom za hrano.
• Cesar Konstantin je po svojem prihodu na oblast v 4. stoletju krščanstvo imenoval za državno religijo – iz političnih razlogov. Do tedaj miroljubno živeči kristjani so bili zdaj uradno prisiljeni služiti vojsko in jesti živali. Tisti pa, ki so prakrščanski veri ostali zvesti, so bili preganjani. O Konstantinu poročajo, da je ukazal vegetarijancem vlivati tekoči svinec v grlo.«
• Papež Janez III. (561 – 574) je leta 561 na sinodi v Bragi na Portugalskem razglasil prekletstvo nad vegetarijanci, ne nazadnje tudi zato, da so potem lahko lažje preganjali vegansko živečo skupnost manihejcev:

»Če ima nekdo mesne jedi, ki jih je Bog dal ljudem za uživanje, za nečiste in … se jim odpove …, je obsojen na anátemo .«

•  Medtem ko je bilo v vzhodnorimskem cesarstvu uživanje klobas še vedno prepovedano, pa je katoliški zahod to izrazito podpiral – kar je vse bolj slabšalo položaj živali. Tako sta cerkvena svetnika Avguštin in Tomaž Akvinski živalim odrekla nesmrtno dušo in so bile s tem izrecno izključene iz Kristusovega odrešenja. V takšnem okolju so bili ustanovljeni mesarski cehi in vegetarijanci so bili preganjani.
• Cerkvena inkvizicija srednjega veka je dala celo usmrtiti ljudi, ki so zavračali ubijanje živali. Kot dokaz svoje pravovernosti je moral osumljeni na primer javno zaklati žival. V knjigi o papeštvu lahko preberemo:

»Na škofovskem zborovanju v Glosarju v Franciji leta 1051 je bilo veliko krivovercev obsojenih na smrt, ker so odklonili, da bi ubili kokoš: v skladu s svojimi nazori katari niso ubijali živali. Celo zunanji izgled obdolžencev je zadostoval, da so jih obsodili kot krivoverce, saj so njihovo bledico pripisovali življenjskemu slogu katarov, ki so uživali izključno rastlinsko hrano.«

Graf von Hoensbroech: Das Papsttum in seiner sozial-kulturellen Wirksamkeit, Volksausgabe, leipzig, Breitkkopf und Härtel, 1904, str. 35.

Križarske vojne proti katarom

Prakrščansko skupnost katarov v južni Franciji, ki je živela vegetarijansko in celo vegansko, je skoraj popolnoma iztrebila uradno podprta križarska vojna rimske cerkve.

»Če jih ne morete spreobrniti, potem jih pobijte!« To je zahteval Bernhard von Clairvauxja, križarski pridigar, ki ga je njegova cerkev pozneje celo razglasila za svetega.

Papež Aleksander III. je leta 1179 sprejel, da zapade prekletstvu, kdor se je družil s krivoverci ali jih sprejel. Hiše tistih, ki so podpirali krivoverce, so uničili in jih niso smeli več zgraditi. Kdor se ni priključil vojni proti krivovercem, je bil izključen iz »sprejetja Gospodovega telesa in krvi«. Zato pa je papež vsakemu obljubil odpustek za dve leti, če se je boril proti krivovercem.

Papež Inocenc III. je vsakomur, ki se je udeležil preganjanja katarov v času od 1209 do 1229, obljubil odpustek.

Tako se je zbrala vojska z do 200.000 možmi, da bi napadla mestece Béziers. Brez ozira na starost, spol in religijo je bilo pomorjenih 20.000 ljudi. Julija 1210 so v mestu Minerve na veliki grmadi zažgali najmanj 140 katarov. V maju 1211 je bilo na grmadi zažganih okrog 400 ljudi. Županjo, katarko, so živo vrgli v vodnjak. Leta 1243 je vojska 10.000 mož oblegala katare na Montségurju. 205 katarov so zažgali na veliki grmadi pri živem telesu. Leta 1249 je bilo v mestu Agen zažganih 80 osumljenih. V vaseh in mestih je bila inkvizicija postavljena kot orožje proti drugače verujočim. Inkvizitor Bernhard de Caux je dal samo v dveh letih zaslišati 5470 oseb. Do konca 13. stoletja so bili katari v južni Franciji popolnoma iztrebljeni.

Zaradi ponarejanja Jezusovega nauka je moralo in mora trpeti nešteto ljudi in živali

V srednjem veku je bilo pod znamenjem križa v križarskih vojnah pobitih na tisoče »krivovercev«. Med inkvizicijo je bilo v imenu križa mučenih in zažganih na milijone ljudi.

Vse do danes mora zaradi živalim sovražnega ravnanja in nauka cerkve dan za dnem nešteto živali plačati s svojim življenjem.  

Tako kot je bil Jezus, sin Boga, pred 2000 leti pribit na križ, tako je danes križano božje stvarstvo: na milijarde in milijarde živali je v grozotnih pogojih natlačenih v hlevih množične reje in zaklanih – z odkritim blagoslovom cerkve. Na milijone in milijone živali trpi in umira skozi vse leto v laboratorijih za poskuse – z odkritim blagoslovom cerkve. Vsakih 6 sekund v Nemčiji pod lovčevo roko umre ena žival – z odkritim blagoslovom cerkve. Toda zagotovo ne z blagoslovom Boga.

Kajti v zgodovini stvarjenja je Bog rekel ljudem:

»Glejte, dal sem vam za hrano vse rastline, ki dajejo semena, ki rastejo po vsej zemlji, in vsa drevesa s plodovi, ki imajo semena. (1.Mz 1, 29)

Nasprotno pa je v katoliškem katekizmu, ki vsebuje rokopis takratnega papeža, zapisano sledeče:

2417 Bog je živali postavil pod oblast človeka, ki ga je ustvaril po svoji podobi. Zato se sme človek posluževati živali za hrano in za izdelavo obleke … Medicinski in znanstveni poizkusi so etično dopustni …

2418 … Nedostojno je tudi zanje dajati denar, ki je v prvi vrsti namenjen za lajšanje človeških stisk. Človek sme imeti živali rad, ampak naj jim ne posveča ljubezni, ki je primerna le za ljudi.

Jezus je ljubil živali: trgovce z živalmi je nagnal iz templja in osvobodil živali

Na Jezusa iz Nazareta se cerkev ne more sklicevati, kajti Jezus je ljubil živali in je trgovce z živalmi z bičem nagnal iz templja. Da Jezus Kristus ni prišel na zemljo le za ljudi, temveč tudi za živali, je jasno iz njegovega rojstva v betlehemskem hlevu – na svet je prišel med živalmi.

Profesor dr. Erich Grässer, upokojeni redni profesor za Novi testament na univerzi v Bonnu, je pred nekaj leti dobro pripomnil: »Kaj je s cerkvijo in zaščito živali? Na tem mestu moram biti zelo jasen: Ko se bo nekoč pisala zgodovina naše cerkve, bo tema 'cerkev in zaščita živali' v 20. stoletju predstavljala prav tako črno poglavje kot tema 'cerkev in sežiganje čarovnic' v srednjem veku.«

Cerkev in zaščita živali - »črno poglavje«

Danes je zapihal nov veter. Vedno več ljudi je danes vegetarijancev – in nič več se jim ni treba bati, da jih bodo gledali postrani ali jih zasmehovali. Vedno več ljudi tudi obsoja sovražnost cerkve do živali. Prijatelji živali protestirajo, ko duhovniki in župniki blagoslavljajo in posvečujejo novo zgrajene centre za poskuse na živali ali cerkvene občine prodajajo zemljišča za izgradnjo objektov za poskuse na živalih. Protestirajo proti t.i. Hubertovim mašam, v katerih župniki in duhovniki blagoslavljajo lovce in njihovo orožje kot tudi njihov »lovski plen« - okrutno ustreljene živali.

Papež Benedikt je na avdienci jeseni 2007dal svoj poseben blagoslov: »Vaša ljubezen do narave naj se izkaže v službi čudovitemu božjemu stvarstvu!« Njegov papeški nuncij, monsignor Kühn, se je proti kritiki zaščitnikov živali v zvezi s Hubertovimi mašami v Bambergu 2008 postavil v bran lovcev. Po njegovem naj bi bilo legitimno imeti veselje pri lovu. Složno skušajo lovci in predstavniki cerkve prek medijev očrniti zaščitnike živali, ki se iz etičnih razlogov zavzemajo proti ubijanju živali. Zato ni čudno, da vedno več prijateljev živali – pa ne le teh – izstopa iz cerkve.

Vir: Freiheit für Tiere št.1/2010, prevod: Gretta Mikuž Fegic

Vir slovenskega prevoda: revija Osvoboditev živali, april 2010

Zaradi vse pogostejših razkritij cerkvenih pedofilskih škandalov po celem svetu vedno več ljudi predlaga Vatikanu, naj opusti celibat. Bivši duhovnik in terapevt W. Richard Sipe v svojih knjigah "Seks, duhovnik in moč, anatomija krize" in "Skrivnostni svet: Seksualnost in težnja po celibatu" analizira realnost, ki jo cerkvena hierarhija želi prikriti. "Od leta 1960 je v Združenih državah Amerike 22 tisoč duhovnikov zapustilo duhovniški poklic, večina od njih se je poročila. V povprečju ima vedno okoli 20% uglednih duhovnikov seksualna razmerja z ženskami, okoli 80% duhovnikov eksperimentira v spolnosti, približno polovica od njih je heteroseksualno aktivnih, okoli 30% pa ima homoseksualna nagnenja. Okoli 50% heteroseksualnih in homoseksualnih duhovnikov naj bi bilo v celibatu," navaja Sipe.

Vidimo torej, da samo manjšina duhovnikov prakticira celibat, večina njih pa prikriva resnico.

Kot večina zadev povezanih z Vatikanom in njegovimi katoliškimi izpostavami v posameznih državah je tudi vprašanje spolnosti Vatikanu podrejenih cerkvenih uslužbencev oz. klerikov denarno vprašanje, vprašanje nenehnega grabeža vsega, kar se nagrabiti da - od nepremičnin prek "vrčev zlata" do delnic ipd. Predvsem pa je problematika spolnosti katoliških klerikov v povezavi z delitvijo neizmernega bogastva katoliške cerkve! 

Znani ekonomist Dražen Kalođera pravi, da so ga posebno zanimali ekonomski medsebojni odnosi v katoliški cerkvi, ki so ozko povezani s celibatom. "Eden od glavnih razlogov za uvedbo celibata je strah cerkve, da se ne izgubi ali 'razdrobi' premoženje, do česar bi lahko prišlo, če bi dedovali legalno priznani potomci duhovnikov. Cerkev je ekonomsko popolno organizirana: vsaka raven ima svoj neodvisni finančni sistem – od župnije, škofije, do Vatikana. Zamislite si, da se katoliški duhovniki poročijo in da otroci z dedovanjem zmanjšajo imetje župnije in škofije! Zato se cerkveni vrh boji, da bi ukinitev celibata pripeljala do razpada obstoječih ekonomskih odnosov," pravi Kalođera. 

Zanimivo je tudi, da so celibat/spolno abstinenco v okviru vatikanske cerkve dokončno uvedli šele v času Clunyjske reforme v 11. stoletju, predvsem zaradi DEDNEGA PRAVA - in to kljub močnemu odporu klera predvsem severno od Alp in navkljub dejstvu, da je uvedba celibata in cerkvenopravna podreditev škofov in posvetnih vladarjev rimskemu škofu/papežu privedla do shizme, razpada do tedaj kolikor toliko enotnega evropskega verskega prostora na katoliški in pravoslavni del.

Neverjetna množičnost pedofilskih in drugih seksualnih izpadov katoliških klerikov - kot recimo posiljevanje nun - ne bi dobila takih grozljivih razsežnosti, če se Vatikan s samooklicanim zastopnikom boga na zemlji papežem na čelu ne bi počutil in tudi stoletja dolgo učil podrejenost svetne države cerkvi. Na tej podrejenosti temelji še dandanes neverjetna aroganca katoliških klerikov. 

V knjigi "Papal theonomy and America today" (Papeški božji red in današnja Amerika) je avtor Ronald Cooke zapisal: "Jezuiti so stoletja učili, da se imajo duhovniki pravico izogniti sodnim procesom na civilnih sodiščih v svoji deželi. Jezuit Ferdinand de Castro Palao je izjavil: "Duhovniki so izvzeti od obravnave posvetnih sodnih oblasti, kar seveda pomeni, da ne morejo biti obsojeni na podlagi državnih zakonov." Busenbaum: "Duhovščina je po božanski pravici izvzeta od obravnave državnih oblasti, to pomeni, da ne morejo biti kaznovani na podlagi posvetnih zakonov.""

Če bi država kleriške pedofilske zločince vedno kaznovala kot vse druge in jim njihova cerkev s prikrivanjem in premeščanjem ne bi vedno znova omogočala dostopa do novih otroških žrtev, bi bil problem danes dosti manjši. Toda "enotnost" bogastva katoliške cerkve je bila Vatikanu vedno pomembnejša od pravičnosti.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

Bivši katoliški monsignor: Vatikan je glavni razlog za materialno in duhovno krizo človeštva!

V velikonočni poslanici je ljubljanski nadškof Anton Stres dejal, da čas, v katerem živimo, marsikoga navdaja s skrbjo, negotovostjo in dvomom. Ne samo, da so se življenjske razmere poslabšale, mnogi se tudi sprašujejo, kaj je sploh še res in prav ter kaj ni - je dejal. Prav tako se zaradi številnih nasprotnih primerov, o katerih poročajo od vsepovsod, ljudje sprašujejo tudi, ali je še vredno pristajati na tradicionalne krščanske in občečloveške vrednote kot so poštenje, pravičnost, zvestoba, družinsko življenje, resnicoljubnost, solidarnost, nesebičnost in dejavna ljubezen.

Ali najvišji predstavniki katoliške cerkve in Vatikana živijo krščanske vrednote, da lahko drugim pridigajo o njih? Rafael Rodriguez Guillen, bivši  katoliški monsignor in vatikanski zgodovinar, je pol stoletja zelo podrobno od znotraj spoznaval delovanje katoliške cerkve in Vatikana in na podlagi svojih izkušenj in opažanj napisal vrsto kritičnih knjig o tej instituciji, ki po njegovem deluje proti krščanskim vrednotam. Citiram nekaj odlomkov iz knjige Finance Vatikana:

"Ne morem dovolj poudariti, da je vatikanski posel po celem svetu glavni razlog za materialno in duhovno krizo, v katero je padlo človeštvo.

Če pogledate bančni račun, posestva, luksuzna potovanja in razkošni življenjski stil teh nesramno bogatih politikov s trgovsko žilico in dvoličnostjo, ki trdijo, da predstavljajo Kristusovo cerkev na zemlji, toda v resnici delujejo proti Kristusu, kajti svojo čredo so zapeljali s sholastično filozofijo, boste ugotovili, da so nam oprali možgane, da so nam njihove laži predstavili kot resnico in nas prepričali, da je črno v bistvu belo.  

Popolnoma sem prepričan, da bi človeštvo, če Vatikan in katoliška cerkev ter njihove zveze z diktatorskimi katoliškimi vladami ne bi obstajale, danes živelo v veliko večjem duhovnem in ekonomskem napredku.  

Ko smo skušali izvedeti resnico o financah Vatikana, so nam z vso predrznostjo in posmehom odgovorili, da ima na to vprašanje ustrezen odgovor samo božji sveti duh in da je papež edini pristni bankir Boga.

Ko sem bil misijonar pri indijancih v Panami, sem želel izvedeti, kam Vatikan preusmerja milijone dolarjev, ki jih prejme od organizacije Domund (Svetovni dan za propagando vere). Mislil sem, da bodo s tem denarjem pomagali mojim revnim indijancem, toda moje prošnje za pomoč so ostale neuslišane.

V mojih zgodovinskih arhivih glede vatikanskih financ, ki sem jih pridobil od prestižne angleške revije »The economist«, piše, da je Vatikan leta 1965 investiral za 3900 milijonov dolarjev delnic v podjetja kot so Casino de Montecarlo, Berretta de armaments, Rothschild Bank…  

Podjetje Berretta de armaments izdeluje orožje in jaz sem bil v španski državljanski vojni priča, kako je Vatikan to orožje in denar poslal generalu Francu, da je uničil špansko demokracijo in vsilil državi fašistično diktaturo.

Noben diktatorski režim ni dovolil ljudem vpogleda v njihove finance, enako je tudi pri Vatikanu.

Vatikan in katoliška cerkev sta v imenu krščanstva postali najvplivnejša mafija na tem planetu.

Bil sem zaslepljen, misleč, da služim Kristusu. Toda odkril sem, da je to velika laž in da sem služil najbolj satanski diktatorski politični državi na tem planetu.

Vatikansko bogastvo se je tako enormno povečalo, da se mnogo vlad sooča z nevarnostjo, da ne bi vatikanski škofje prevzeli oblast nad ozemlji drugih narodov.

Katoličani, odprite oči! Prebudite se iz zasanjanosti v realnost! Nikoli ne bom prenehal s pisanjem o korupciji in financah katoliške cerkve in navajanjem dokazov, ki potrjujejo zakaj ta cerkev ne more biti Kristusova cerkev.

Katoliška cerkev še vedno drži milijone vernikov v pravljičnem snu, da so duhovniki in cerkev revni in da zato od njih še vedno potrebujejo darove za svoje preživetje.

Katoliška cerkev ni nič boljša od satanske pošasti.

Je to krščanstvo ali trgovina? Na tem planetu ne more biti bolje organizirane poslovne ali finančne institucije kot je Vatikan.

Katoliško cerkev sta vedno zanimala samo moč in denar.

Vatikanu je v vsej svoji zgodovini ogromno denarja prineslo razglašanje svetnikov in njihovo čaščenje. Če pogledamo v koledar svetnikov v vsaki državi, lahko ugotovimo, kako nesramno je Vatikan preslepil svoje vernike. Večina od tisočev teh svetnikov sploh nikoli ni obstajala in njihove podlage za beatifikacijo niso nič drugega kot večletni teater v izvedbi katoliške cerkve.

Niko Gorjup, Nova Gorica

STA je poročala, da so zamaskirani štirje tatovi predzadnjo februarsko nedeljo zvečer oropali 60-letnega župnika Janeza Šilarja iz župnišča v Borovnici. V župnišče v Borovnici so tatovi v zadnjih dveh letih vlomili že petkrat, da bi preprečili vlome, pa so zamenjali več protivlomnih vrat. Med vzroki za poslabšanje varnosti duhovnikov je nadškof Stres omenil tudi pogosto poročanje nekaterih medijev o domnevnem bogastvu Katoliške cerkve.

Nobena stvar v življenju ni naključje. Tako posameznik kot organizacije so podvržene zakonu setve in žetve oz. akcije in reakcije. Če seješ slabe stvari, potem boš enkrat tudi žel slabe stvari, razen če napačnih potez ne priznaš, jih iskreno obžaluješ in poravnaš škodo, ki si jo povzročil. Ali niso vlomi v cerkve in župnišča bumerang za katoliško cerkev, ki je v vsej svoji krvavi zgodovini na najbolj sramotne načine prišla do bogastva? Po vsem svetu danes to bogastvo verjetno znaša več 1.000 milijard evrov, ki je bilo v velikem številu primerov pridobljeno, kot to izhaja iz zgodovinskih zapisov, na nezakonit in nepošten način. Iz raznih virov je namreč znano, da se je cerkev ukvarjala s trgovino z ljudmi in imela sužnje, tlačani so morali plačevati tudi cerkvi, cerkev je prodajala titule, funkcije, blagoslovljena pisma, ..., uvedla je tudi trgovino z odpustki. Menihi in drugi cerkveni ljudje so ponarejali listine, da so prišli do zemljiške posesti. Bili so tudi papeži in škofje, ki so obogateli od prostitucije, imeli so celo lastne bordele.

Eden najbolj sramotnih načinov, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Tako inkvizicija končno ni bila nič drugega kot ropanje in linčanje, četudi sedanji papež danes to predstavlja drugače in javno izjavlja, da je bila inkvizicija »napredek«. Cerkveni knezi so vedno znova pobirali krvnino in sicer na tako ekstremen način, da je takrat obstajala krilatica, ki se je glasila: najhitrejše in najlažje sredstvo, da se postane bogat, je sežiganje čarovnic.

Glavni faktor pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike, zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina. Cerkveni oče Salvian je že v 5. stoletju pridigal: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Papež Aleksander III. je leta 1170 odredil, da ni veljaven noben testament, ki ni bil narejen v prisotnosti duhovnika. Vse to in še marsikaj drugega negativnega je podlaga današnjega cerkvenega bogastva.

In vsega tega naropanega in nepošteno pridobljenega bogastva, ki verjetno znaša več milijard evrov, cerkev še vedno ni vrnila.

Veliko teh podatkov o nezakonitem delovanju cerkve je zbral znani in svetovno priznani cerkveni zgodovinar ter pisatelj Karl Heinz Deschner, ki je izjavil: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini, kot je rimskokatoliška cerkev. Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in s pomočjo moje »kriminalne zgodovine krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.« Karl Heinz Deschner, Die beleidigte Kirche, s. 42.  

Slavko Brumen, Križe

V sobotni prilogi Dela (6.2.2010) je bil objavljen intervju z nadškofom Stresom.

V tem intervjuju je dr. Stres med drugim v zvezi s cerkveno pedofilijo dejal, da je ponavadi tako, da škof za spolne zlorabe izve šele, ko je škandal zunaj. Iz odgovora bi bilo mogoče sklepati, da škofje v Sloveniji ne vedo za pedofilijo svojih duhovnikov in zanje ponavadi izvedo šele, ko nastane škandal. Temu nasproti je potrebno postaviti izjavo dr. Sajeta, tiskovnega predstavnika Slovenske škofovske konference, ki je v nekem intervjuju (Mag, 11.10.2006) izjavil, da ima cerkev (KC) učinkovit pregled in nadzor nad delom duhovnikov. Če ima KC učinkovit pregled in nadzor nad delom svojih duhovnikov, potem je iz tega mogoče sklepati, da dobro ve, kateri duhovnik spolno zlorablja otroke. Ker gre za dve različni izjavi o isti stvari, se postavi vprašanje, kdo ima prav: dr. Stres, ki pravi, da škof za cerkveno pedofilijo izve šele takrat, ko nastane škandal, ali dr. Saje, iz besed katerega jasno izhaja, da cerkev, torej tudi škof, dobro pozna svoje duhovnike, iz česar je mogoče sklepati, da ve za njihove spolne zlorabe otrok še pred nastankom škandala? Kdo ne govori resnice? Ker je cerkev pravi mojster v nadzoru nad ljudmi, se je mogoče bolj nagibati k besedam dr. Sajeta, še posebej zaradi tega, ker njegovo izjavo cerkev ni demantirala. Ali mogoče besede dr. Stresa služijo olepševanju podobe cerkve v javnosti in s tem zavajanju, v čemer je cerkev pravi mojster?

Ko je bil sedanji papež v letu 2008 na obisku v ZDA, je med drugim dejal, da v cerkvi ne more biti več prostora za pedofile in da bodo iz nje izključeni. Ker je v Sloveniji že nekaj pravnomočno obsojenih duhovnikov, npr. Frantar, Žnidarič, se postavi vprašanje, ali je KC v Sloveniji omenjena duhovnika že izključila iz cerkve? To bi namreč moralo biti narejeno glede na papeževe besede o izključitvi pedofilov iz cerkve. Če da, zakaj o tem ni obvestila javnosti, saj je bila papeževa izjava o izključitvi javno objavljena, če pa ne, ali ne deluje v nasprotju s papeževo voljo. Ali pa so bile mogoče papeževe besede o izključitvi pedofilov samo pesek v oči javnosti in duhovniki pedofili ne bodo izključeni iz cerkve?

V omenjenem intervjuju v Delu je dr. Stres tudi dejal, da v Sloveniji predstavljajo darovi vernikov okrog 80% sredstev za delovanje cerkve, neko malenkost pa primakne še država. Kot je javno objavila KC, so bili npr. prihodki škofij v letu 2008 okoli 25 milijonov evrov, iz informacij javnega značaja pa je razvidno, da je država v letu 2008 transferirala cerkvi, na kakršni koli pravni podlagi, kakšnih 20 milijonov evrov, če ne še več. Ker je 20 milijonov bistveno več kot nekaj malega glede na 25 milijonov prihodkov slovenskih škofij, je jasno, da zadeve ne gredo skupaj. Ali ne drži izjava dr. Stresa, da država za zadovoljevanje cerkvenih potreb primakne samo nekaj malega, ali pa prihodki škofij niso vsi prihodki KC v Sloveniji, kot bi bilo to sklepati iz dejstva, da je npr. cerkev za leto 2008 objavila samo prihodke škofij. Mogoče pa prihodki škofij sploh ne zajemajo prihodkov župnij, ki so del škofij, ali redov, karitasa, opus dei in drugih. Če je temu tako, ali niso bili potem prihodki cerkve v Sloveniji v letu 2008 bistveno večji kot 25 milijonov evrov, na kar namiguje cerkev z javno objavo samo prihodkov škofij. Če država primakne samo neko malenkost, kot to pravi dr. Stres, ali niso bili potem prihodki cerkve v letu 2008 kakšnih 100 milijonov evrov ali še več? Če je temu tako, ali katoliška cerkev, s tem, ko javno objavlja samo prihodke škofij, ostalih cerkvenih organizacij pa ne, namerno zavaja javnost?

Koliko časa bo cerkev še vlekla ljudi in državo za nos? Koliko časa bo še moralo revno ljudstvo financirati super bogato cerkev, cerkev, katere premoženje se po svetu ocenjuje na več 1000 milijard evrov, v Sloveniji pa na več milijard evrov?

 

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:

Zanj Janja Škrjanc, predsednica in

Vlado Began, pooblaščenec društva

V ljubljanski nadškofiji je bil umeščen nov nadškof. Maše oz. verskega obreda umestitve novega nadškofa se je udeležil tudi slovenski državni vrh. V cerkvi je bilo mogoče videti predsednika države, vlade in SAZU, ljubljanskega župana, predsednika vrhovnega sodišča, načelnika generalštaba Slovenske vojske in druge.

Katoliška cerkev je po ustavi ločena od države. To pomeni, da mora biti država do nje nevtralna. Med drugim to pomeni tudi, da se država oz. njeni predstavniki ne smejo udeleževati verskih obredov te cerkve. Zato je nerazumljivo, da so se umestitve novega nadškofa udeležili predstavniki slovenske države. Ali se niso s tem priklonili novemu nadškofu oz. cerkvi, torej zasebni organizaciji, ki niti ne priznava pravnega reda Slovenije, če je v nasprotju z njenimi evangeliji? Ali niso s svojo udeležbo priznali primat katoliške cerkve nad slovensko državo? Cerkve, katere nauk v mnogočem krši slovensko ustavo, saj npr. ne priznava pravice do življenja, poleg tega pa krsti otroke brez njihovega soglasja, kar je huda kršitev svobode vesti, ki je ena temeljnih pravic po ustavi. Namesto da bi predstavniki države v skladu s svojimi dolžnostmi cerkveni nauk in cerkvena dejanja spravili v ustavni okvir, hodijo na njene verske prireditve in se ji s tem klanjajo ter tako krepijo njeno pozicijo. Ali ni slovenski državni vrh cerkvi s svojo udeležbo na verskem obredu umestitve nadškofa in svojimi izjavami ob tem namignil, da ji bo še bolj popuščal, kot ji je sedaj in da bo dobila to, kar zahteva. Še več denarja, kmalu tudi državno financirano vojaško škofijo, nato verouk v javni šolski prostor, kasneje kaj drugega, na koncu pa oblast v Sloveniji. In vse to ob načelu ločitve države in cerkve.

Slovenski državni funkcionarji predstavljajo državljane Slovenije. Med njimi so tudi prakristjani, protestanti, judi in pripadniki mnogih drugih ver ter ateisti. Tudi vse te predstavlja državni vrh in mora zato delovati tudi v njihovem imenu. Državni vrh se je s tem, ko se je udeležil spornega verskega obreda, le-tega udeležil tudi v imenu prej navedenih skupin državljanov. Ali je imel soglasje, da se lahko v njihovem imenu udeleži njim tujega verskega obreda? Katerega se mnogi sami sigurno ne bi udeležili! Če ga ni imel, ali ni kršil njihove svobode vesti? Ker je malo verjetno, da bi imel omenjeno soglasje, je jasno, da je državni vrh kršil ustavno določilo glede svobode vesti, vsaj na simbolni ravni. S tem je državni vrh pokazal, da mnogim državljanov ne priznava svobode vesti, s čimer se je izenačil s katoliško cerkvijo, ki tudi ne priznava te svobode, kar je razvidno vsaj iz tega, da krsti dojenčke. Pa čeprav celo v svoji bibliji omenja Jezusove besede, ki je rekel, da se naj prvo uči in nato krsti.

Vse to pa ni kršitev samo svobode vesti, temveč tudi poniževalno in diskriminatorsko do mnogih nekatolikov, saj so ti samo orodje političnih iger med državo in cerkvijo. Tako se je državni vrh vključil tudi v evangelizacijo Slovenije, ki jo vrši cerkev. In to na žalost tudi s pomočjo države, ki poleg tega, da se udeležuje verskih obredov, še sofinancira mnoge cerkvene dejavnosti s preko 10 milijonov evrov letno, v letu 2008 kar s okoli 20 milijoni, pa čeprav je premoženje katoliške cerkve v Sloveniji vredno več milijard evrov, na svetu pa več tisoč milijard.

Škoda, da državni vrh ni sledil zgledu direktorja urada za verske skupnosti, ki se, kar je v skladu z ustavo, ni udeležil verskega obreda umestitve novega nadškofa. Državni vrh je s tem pokazal svojo servilnost organizaciji, katere zgodovina je polna krvi in ki še do danes ni preklicala svojega nauka, ki je to povzročil.

Državni vrh je s svojo udeležbo pri maši mnoge ljudi prizadel. Ali se jim bo opravičil? Če ne, ali še bo imel njihovo zaupanje? Ali še bo veljal za verodostojnega?

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:

Zanj Janja Škrjanc, predsednica in
Vlado Began, pooblaščenec društva