 |  |
|
Odpri svoj eDnevnik Na prvo stran Naključni eDnevnik Nadzorna soba Celje.info / Kozjansko.info | |
Razmišljanja prakristjana | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Papež o totalitarnosti cerkvePapež priznal, da je katoliška cerkev totalitarna organizacijaV Evropskem parlamentu je potekala okrogla miza o totalitarizmih, s poudarkom na komunizmu. Govorci iz različnih držav so se strinjali, da je treba preteklost razčistiti, arhive odpreti, o tej pomembni tematiki pa poučiti predvsem mlade, so poročali na strani 24ur.com. Žal nihče od govornikov ni upal izpostaviti problematike totalitarnega režima Vatikana, ki s svojim delovanjem in naukom zastruplja celotno človeštvo. Celo nekdanji papež je priznal totalitarnost katoliške cerkve. V Slovenski enciklopediji pod geslom totalitarizem na stani 296 piše, da je papež Pij XI. v svoji polemiki o fašizmu 18.9.1930 zatrdil: " Če že obstoja totalitarni režim - totalitarizem v praksi in teoriji - je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način". Mnogi avtorji knjig opisujejo to totalitarno organizacijo, eden od njih je V.E. Howard, ki je v svojem delu The white house – American or Roman? (Bela hiša – ameriška ali rimska?, op. a.) objavil tudi nekaj katoliških absolutističnih naukov, izjav in zapisov, citiram: »Vsi dogmatični sklepi papežev so nezmotljivi in nespremenljivi. Ko je sklep enkrat sprejet, ga niti papež niti koncil ne morejo spremeniti ali ukiniti. – Catholic World, junij 1871 Papež je vrhovni sodnik, celo civilnega prava, zato ni možno, da bi bil komurkoli obvezan. – Civilita Cattolica Civilna poroka je samo odobren divji zakon oz. skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze. Zato ne bi smelo prihajati do takšnih legalnih ogabnosti in katoliška cerkev bi morala biti vrhovni sodnik pri porokah. – Western Watchman, 1912, katoliški časopis Svoboda vesti je perverzno mnenje sleparskega prizadevanja nevernikov. To je koruptivni vodnjak, norost, strupena zabloda. - Civilita Cattolica Heretikov naj ne bi samo izobčili, ampak tudi pravično usmrtili. - St. Thomas, Catholic Encyclopedia Herezija je strašen zločin… začetniki herezije so bolj krivi kot tisti, ki jih obsodi civilna vlada. Če ima država pravico izdajalce obsoditi na smrt, lahko smrtno kazen uporabijo tudi duhovne avtoritete. Popolna skupnost ima pravico do svojega obstoja… in tako tudi moč, da uporablja smrtno kazen. Katoliška cerkev je popolna skupnost in kot takšna ima pravico in moč, da brani svoj obstoj. - Catholic Tablet, 1938 Celotno poučevanje in organizacija šol, učitelji, učni načrt in učbeniki v vseh razredih bi morali biti pod vodstvom Cerkve… in to na vseh stopnjah, ne samo v osnovnih šolah, pač pa tudi na srednjih in univerzah… to velja tako za privatne kot javne šole. – enciklika papeža XI, 31.12.1929 Donato Crotaroio, član baptistične cerkve v Italiji, je moral iti za 15 dni v zapor, ker je obrekoval katoliško vero s tem, da je izobesil plakate pred veliko nočjo, na katerih je zapisal, da določene dogme v katolicizmu nimajo osnove v Bibliji, pač pa izvirajo iz današnjega časa. Vir: Arkansas Gazette, 11. April 1959) Španski kardinal Pedro Segura je v pastoralnem pismu zapisal, da je svoboda tiska eno od največjih zlih nevarnosti, ki ogroža moderno družbo. – 5.12. 1952, New York Herald Tribune Konkordat med Španijo in Vatikanom je pomenil, da ima katoliška cerkev v Španiji ekskluzivne pravice in da se izključi vse ostale religije. V ustavo so zapisali, da je vsem religijam, razen katoliški cerkvi, prepovedano opravljati vse ceremonije ali manifestacije. Celo, če se zbere skupina petih nekatoliških vernikov v svojem privatnem domu, da bi tam opravljala molitve, lahko zaradi tega gredo v zapor.« Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi Referendum in homoseksualnostAleš Primc, homoseksualnost in BiblijaAleš Primc, ki se zavzema, da istospolni partnerji ne bi smeli vzgajati otrok, je v rekordnem času zbral 40 tisoč podpisov za referendum o Družinskem zakoniku. V oddaji Ime tedna na 24ur.com ga je novinarka vprašala: »Kaj pa če se bo njegov sin zaljubil v drugega moškega in si z njim ustvaril družino z otrokom? Bo v sramoto očetu?« Primc je odgovoril: »O teh stvareh pa še nisem razmišljal.« Glede na to, da je bil Primc v prispevku predstavljen kot goreč vernik katoliške cerkve, njegov odgovor preseneča. Kajti goreči verniki upoštevajo nauk katoliške cerkve, ki temelji na Bibliji. Cerkev pravi, da je Biblija v celoti Božja beseda. In kako morajo ravnati katoliški verniki v primeru homoseksualcev? Biblija podaja odgovor: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) Ta biblijski citat je temelj katoliškega preganjanja istospolno usmerjenih ljudi skozi vso zgodovino in še seveda danes. Če je Primc res pravi katoličan, zanj ne bi smelo biti dileme kako ravnati, če se bo njegov sin zaljubil v moškega. Primc bi moral po cerkvenem nauku oba usmrtiti. Če pa se Primc ne strinja s tem naukom svoje cerkve, potem je resen kandidat, da ga katoliška cerkev pošlje v večni pekel. Kajti katoliški nauk pravi, da »kdor ne sprejme celotnega cerkvenega sporočila, napisanega kot nenapisanega, naj se ga izključi.« Beseda izključi zveni sicer precej nedolžno, toda v resnici za cerkev pomeni, da je človek izključen iz večne blaženosti in bo po fizični smrti poslan v večni pekel. Poudariti je potrebno, da je to katoliški nauk in ne nauk Jezus iz Nazareta, ki je v popolnem nasprotju s cerkvenim naukom. Jezus tudi ni ustanovil katoliške cerkve. V Bibliji sicer piše, da Kristus reče Petru: »Ti si Peter Skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.« Izvorni teksti govorijo povsem drugače od zgoraj navedenega. Izvorni teksti govorijo o tem, da je Oče nebeški rekel Kristusu: „Ti si skala in vrata peklenska je ne bodo obvladala“, ne pa da je Jezus to rekel Petru. Ta skala je Božji Duh, ki je znotraj vsake duše in človeka. Na osnovi tega ponarejenega biblijskega stavka (v tej knjigi je sicer okoli 3500 besedil ponarejenih) cerkev že dva tisoč let laže ljudem, da je Jezus ustanovil katoliško cerkev. In tako na nepošten način pridobiva vernike, ki mislijo, da pripadajo Kristusovi cerkvi. Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi Pedro Opeka in njegova cerkevSe je misijonar Pedro Opeka znašel v napačni instituciji? Papež je v božični poslanici vernikom po vsem svetu voščil božič v 65 jezikih, med drugim tudi v slovenščini. »Božje dete naj vam podeli blagoslov,« je slovenskim vernikom zaželel papež. Zakaj papež vsako leto vošči božič v številnih jezikih? Zato, ker se zaveda, da s takšno poceni marketinško potezo lahko pridobi na svojo stran veliko ljudi po celem svetu. Kajti povprečni ljudje v različnih deželah so bili navdušeni, ko je prebral voščilo v njihovem jeziku. Na tak način jim je postal bolj domač. Morda so nekateri celo pomislili, da se je verjetno sam naučil božične fraze v njihovem jeziku, ker mu ljudje v tej deželi tako veliko pomenijo. Ker ceni njihovo deželo. In mnogi novinarji v svojih državah so poročali na veliko, da je papež voščil božični blagoslov tudi v njihovem jeziku. To je bila ena od osrednjih božičnih novic. Tudi v Sloveniji. Ali niso papeževa vsakoletna voščila v številnih jezikih zgolj pesek v oči, ki ga ljudem zelo rad meče papež Benedikt XVI.? Kajti dovolj bi bilo, da papež prebere božično voščilo v enem jeziku, ki ga potem mediji prevedejo v svoj jezik. Kaj pomagajo domače papeževe besede milijonom ljudem, ki stradajo, ki ne vedo ali bodo preživeli današnji dan? Vsakoletne prijazne besede bogatega papeža, ki sedi na tisočih milijardah vrednemu premoženju katoliške cerkve, ne nahranijo nobenih lačnih ust. Slovenski misijonar Pedro Opeka se v dokumentarnem filmu »Dober prijatelj« čudi zakaj evropska skupnost nič finančno in materialno ne pomaga njegovemu projektu na Madagaskarju, kjer gradi hiše za revne ljudi in jih hrani. Morda bi moral Opeka to vprašanje najprej nasloviti na svojega šefa v Vatikanu, ki sedi na tisočih milijardah vrednemu premoženju katoliške cerkve, kot je bilo že omenjeno. Če bi papež dal Opeki samo drobtinice od svojega bogastva, bi bila revščina na Madagaskarju in še marsikje drugje po svetu zelo hitro odpravljena. »Ne le cerkev, tudi Evropa se je reševanja krize lotila na napačnem koncu, pri posledicah, in ne pri vzrokih,« pravi Opeka. (Sobotna priloga, 24. decembra 2011) Očitno se je Pedro Opeka znašel v napačni instituciji, kajti upanje, da se bo cerkev lotila krize pri vzrokih, je zelo majhno. Predvsem zato, ker je cerkev glavni vzrok za krizo človeštva v zadnjih dva tisoč letih. »Cerkev že od vsega začetka podpira delitev ljudi na revne in bogate, delitev na vladajoče in podrejene. To je zanjo neizogibna delitev. Čim več naj bo revnih in podrejenih, čim manj bogatih, je moto katoliške cerkve. Neposlušne podrejene in revne je potrebno kaznovati, če bi zahtevali več kot meni cerkev, da jim gre. Kaznovanje izvede cerkveni hlapec, to je pravna država. Papeška okrožnica Rerum novarum poziva h kaznovanju prevratnikov in k varovanju temeljne družbene ureditve: to je na delitev na revne in bogate, vladajoče in podrejene, moderne sužnje in moderne sužnjelastnike. (…) Ta ideologija je skozi stoletja in tisočletja postala del družbene zavesti in tako prežema vse pore družbe. Tudi gospodarsko-finančni sistem. Inštitucije pravne države temeljijo na načelu izkoriščanja ljudi, živali in narave. Zato ni čudno, da obstaja prepad med revnimi in bogatimi oz. se ta veča ter da število revnih narašča in da prihaja do vedno novih kriz, ki imajo za posledico vedno večjo siromašenje ljudstva.« (Stolnica in ne borza je pravi kraj za proteste, Vlado Began) »Mi kar gorimo od pohlepa po denarju
in medtem ko rohnimo proti denarju, »Cerkev je največja korupcija, kar si
jih je mogoče zamisliti.« Če misijonar Pedro Opeka resno misli s svojim javnim razmišljanjem, se je očitno čisto zares znašel v napačni instituciji.
Borislav Kosi, Slovenska Bistrica Basen o krvavem božičuPozna jesen, obdobje, ko večina ljudi pleše svoj za drevesa in živali smrtonosni potrošniški kultni ples po taktih sentimentalnih »božičnih« viž. Marsikdo med njimi ne ve več niti v glavi, kaj šele v srcu, kaj naj bi to bilo: božič.
Pozna jesen. Nemir v jati gosi je naraščal iz dneva v dan. Nekatere nekoliko mlajše goske so bile še posebej živahne. Neprestano so nekaj šušljale. Končno se ena ojunači in odstopica do glavne gosi v jati. Spoštljivo jo vpraša, če lahko njej in njenim prijateljicam pomaga pri razrešitvi nekega teološkega problema. »Bom poskusila.«, odgovori vprašana goska. »Glejte, nikakor ne moremo zadovoljivo, kaj šele neizpodbitno odgovoriti na vprašanje, ali obstaja življenje po verskem prazniku, ki ga ljudje imenujejo »božič«? Ne poznamo nobene goske, ki bi ga preživela in bi lahko pričala o tem!«
Katoliki so iz praznika, ko se spominjamo rojstva kneza miru Jezusa Kristusa, kneza miru ne samo za ljudi, ampak tudi za živali, in iz praznika duhovnega vstajenja – velike noči – naredili praznika klanja naših sobitij, prijateljic živali. Živali, ki so edine bile prisotne pri Jezusovem rojstvu. Zdaj, ko so Ga navidezno sprejeli tudi ljudje, se jim maščujejo z neverjetno množičnim in brutalnim mučenjem in klanjem. Ljudje namreč po svetu vsako minuto ubijejo več kot 85.000 živali in to tudi zaradi sprevržene sle po užitku ob kosih živalske mrhovine. Zaradi zdravja in dobrega počutja vsekakor ne, saj novejše znanstvene študije (nekatere so zbrane v slovenščino prevedeni »Kitajski študiji«) dokazujejo, da zaradi uživanja mesa ljudje zbolevajo. Dnevno ljudje pokončajo 22,4 milijonov nedolžnih žrtev. Zlasti za božične in velikonočne praznike doseže okrutno morjenje svoj višek. Pri tem se redno pozablja, da je le korak od klanja živali do klanja ljudi. Tudi pisatelj in vegetarijanec Tolstoj je ljudi opozarjal, da dokler bodo klavnice, bodo tudi bojišča. Videti je, kot da ljudje nasploh, katoliški verniki pa še posebej, z morjenjem živali "trenirajo" morebitno kršenje Ustave Republike Slovenije v njenem 17. členu (nedotakljivost človekovega življenja) in 18. členu (prepoved mučenja). Krivdo za tak položaj živali nosi v veliki meri ravno Rimskokatoliška cerkev, kajti njeni pismouki so že pred dobrim tisočletjem živalim vzeli dušo.
Med drugim je zanimivo tudi vprašanje, le kaj pomembnega se praktično oz. teološko zgodi, ko župnik "blagoslovi" šunko, ki jo vernik prinese za veliko noč, da se katolikom ta krvavi, pogansko - magijski obred zdi potreben še dandanes? Mogoče kasneje, po katoliškem prepričanju ta isti vernik, ko to šunko baše v svoje telo, doživi razsvetljenje, povezavo z Bogom? Če bi bilo tako, bi bila situacija na tem svetu drugačna, kot je. Čeprav živali ne ubijajo več v "božjih" hramih - cerkvah kot so jih nekoč, ampak namesto duhovščine to naredijo profesionalni morilci živali v klavnicah – mnogi med njimi so tudi katoliški verniki - je katoliški obred blagoslavljanja velikonočnih jedi vsekakor krvav! Saj kdor z nakupom šunke daje naročilo za ubijanje živali, ima tudi sam krvave roke.
Če bivši inkvizitor in sedanji papež g. Ratzinger oz. Benedikt XVI. misli, da je resnični Jezusov naslednik, bi med njegovimi ukrepi morala biti okrožnica, kjer bi ukazal, naj njegov kler neha brisati kri nedolžnih živali s šunke z njenim "blagoslavljanjem"- saj je tako obnašanje čisto zasmehovanje Nazarečana ter njegovega nauka ljubezni. Isto velja za tiho kleriško odobravanje božičnih pečenk. Kdor podpira ubijanje živali, tako da sam blagoslavlja in uživa kose njihovih trupel, naj se ne imenuje kristjan. Naj bo katolik ali luteranec, če hoče, vsekakor pa ni kristjan! To še posebej velja za tiste, ki trdijo, da so Njegovi namestniki na zemlji, ali pa pridigajo v Njegovem imenu.
Čeprav so se katoliški in drugi pismouki zelo potrudili, da bi v svojih verskih spisih - npr. v bibliji - zabrisali vsako sled o Jezusovem odnosu do živali, so poročila o tem le prodrla do nas. Najbolj očitna je Jezusova ljubezen do živali v dolgo nepoznanem spisu "Evangelij popolnega življenja", ki ga je objavil v začetku prejšnjega stoletja Anglež Ousley in v slovenščino prevedeni knjigi "To je Moja Beseda", kjer je vsebina spisa še poglobljena in razširjena. Tam piše o dogodkih, ko je Jezus npr. osvobodil ujete ptice, posvaril mučitelja konj in opominjal gonjača kamel, naj živali ne pretepa, temveč naj ravna z njimi kot z brati ipd. V tej knjigi najdemo tudi podrobno razlago dejstva, ki je bilo kristjanom v prvih stoletjih po Jezusu samoposebiumevno, namreč, da je bil Jezus – tako kot njegovi učenci - veganec in pacifist.
Zgoraj navedeno nam daje pravico vprašati se: "Kaj bi rekel Jezus danes, ko se zakolje na milijone živali (predvsem seveda živalskih dojenčkov, mladičkov) za praznovanje Njegovega rojstva in vstajenja?" Mogoče bi ljudi pozval k žalovanju za žrtvami božiča in velike noči in k izstopu iz vseh verskih skupnosti, npr.iz Rimskokatoliške cerkve, ki v Njegovem imenu teološko omogočajo te in ostale grozovitosti nad živalmi in so v preteklosti vegetarijance in ljubitelje živali tudi preganjale.
Končajmo vendar z norostjo morjenja in ubijanja za božič ter veliko noč in se odpovejmo kosom mrhovine na svojem krožniku. Končno obstaja veliko okusnih veganskih zamenjav za praznične jedi, za katere ni potrebno nikogar ubiti.
»Zemlja ima dovolj za potrebe vsakega človeka, toda ne za njegovo slo.« Mahatma Gandhi
»Nič ne bo toliko povečalo možnosti za preživetje na zemlji kot korak k vegetarijanski prehrani.« Albert Einstein, fizik
Mlada goska se je zahvalila za razlago in zamišljeno odšla. „Izgleda, da le obstaja življenje po božiču,“ je spotoma ugotavljala, „le kanibalski ljudje s svojim poželenjem po naših „okusno“ pripravljenih in menda za njihovo zdravje nujno potrebnih kadavrih to preprečujejo. Mogoče pa bodo pod udarci usode kot npr. „ptičja“ gripa, „nore“ krave in druge kužne bolezni, bolezni, katere so nam z napačnim obnašanjem sami vcepili, spoznali, da je pot do miru in sreče le enost z vsemi oblikami življenja. In čeprav so nam ljudje s svojim slabim duhovnim zgledom zelo škodovali ter smo prevzele veliko njihovih napak, živali še vedno vemo, da se do enosti ne pride z vase zagledanim, grabežljivo brezobzirnim pohodom na vse v svoji okolici – pa četudi je „blagoslavljan“ s strani predstavnikov samozvanih edino zveličavnih ver.“
Borislav Kosi, Slovenska Bistrica Otroci - zagovorniki pravic živaliKot otroci smo bili vsi zagovorniki pravic živali
Na strani
http://www.ninamvseeno.net/ si
lahko ogledate izredno poučno in dinamično predavanje o pravicah živali in
veganstvu, ki ga je imel Američan Gary Yourofsky, diplomant novinarstva na Oakland
University in radijskega moderatorstva na Specs Howard School of Broadcast
Arts. Gary je
predaval na stotinah šol po vseh ameriških državah. Kako bi se vi počutili, če bi na dan vašega rojstva nekdo že načrtoval
dan vaše usmrtitve?
Javna predvolilna vprašanjaJavna predvolilna vprašanja političnim strankam in ostalim kandidatom na volitvah glede njihovega stališča do odnosa država – verske skupnosti
Spoštovani. Glede na še vedno pomembno vlogo verskih skupnosti v življenju države bi javnost po mojem prepričanju zanimal vaš odnos do tega vprašanja. Z vašimi odgovori ali morebitnim molkom boste marsikomu pomagali pri odločitvi na dan volitev. Spodnja vprašanja je treba razumeti predvsem kot pomoč pri jasnejši sestavi vaših stališč.
1) Kakšen je vaš odnos do ločenosti katerekoli verske skupnosti od države – kot je to zaukazano v 7.členu Ustave Republike Slovenije?
2) Država ima 2 milijardi dolga in politiki ponujate na soočenjih takšne in drugačne rešitve, kako odpraviti ta dolg. Nihče pa še ni omenil, da bi morala država prenehati financirati že tako ali tako super bogato katoliško cerkev. Letno država preko raznih uradov in ministrstev ter občin transferira katoliški cerkvi in njenim institucijam v Sloveniji več kot 10 milijonov evrov, npr. v letu 2008 je bilo teh sredstev vsaj približno 20 milijonov. S tem denarjem bi se dalo marsikaj postoriti glede odprave revščine pri nas! Ali podpirate to, da država na veliko financira bogato katoliško cerkev? Ali menite, da je to pošteno do državljanov, ki so vedno bolj revni? Boste kaj spremenili?
3) Ali poznate PETICIJO ZA ODPRAVO DRŽAVNEGA FINANCIRANJA RIMSKO-KATOLIŠKE CERKVE Koalicije za ločitev države in cerkve? Dosedaj jo je podpisalo že na stotine državljanov Slovenije. Mogoče ste jo že, ali pa jo še nameravate podpisati tudi vi?
4) Bi vi pravnomočno obsojene cerkvene pedofile uvrstili na javno dostopen indeks pedofilov? Ali pa podpirate anonimnost pedofilskih zločincev – tudi cerkvenih – in s tem omogočate njihovo nadaljnje izživljanje nad nedolžnimi žrtvami?! Dober primer je katoliško premeščanje odkritih kleriških pedofilov iz župnije v župnijo!
5) Ali podpirate vedno bolj razširjeno prepričanje o neposredni povezanosti med prisilnim novačenjem katoliških vernikov s pomočjo neprostovoljnega krsta dojenčkov in izpostavljenostjo otrok teh vernikov zločinskemu izživljanju kleriških pedofilov?
6) V Bibliji je ogromno pozivov na pregon in pomor drugače mislečih, »neposlušnih« otrok, homoseksualcev, prešuštnikov, sosednjih narodov, živali itd. Po prepričanju katoliških teologov – pa ne samo njih – je taka vsebina biblije dana od Boga in je torej ne samo aktualna, ampak veljavna na veke vekov. Vsi ti biblijski pozivi so tudi neposredno kršenje 63. člena ustave naše države, ki govori o prepovedi spodbujanja k nestrpnosti in nasilju. Ali se zaradi tega tudi vi – kot vedno večji del javnosti – zavzemate za uvrstitev take biblije na indeks mladini nevarnih spisov? Saj kdor je v državi odgovoren za varstvo mladine in molče sprejema brutalna biblijska priporočila, je sokriv za ogrožanje duševnega in moralnega razvoja mladine – in s tem za dolgoročni demokratični razvoj države in njenih državljanov!
7) Glede na pretekla in sedanja dejstva glede cerkve – to je katoliški pomor celih narodov, npr. v Ameriki; milijonske žrtve inkvizicije in zatiranje žensk; neizmerno materialno grabežljivost; nespoštovanje državnih zakonov, zapisano v katekizmu rkc (evangeliji so nad zakoni); nedemokratični, avtoritarni notranji ustroj cerkve in njeno poskušanje totalitarnega obvladovanja sveta še kar naprej, ipd. – ali podpirate vedno bolj množično izstopanje vernikov iz take cerkve? Mogoče bo potem Vatikan prisiljen uskladiti svoje početje z modernimi demokratičnimi standardi.
8) Cerkev vedno bolj pritiska na slovensko državo glede vračila premoženja skozi denacionalizacijske postopke. Menda so ji bile v prejšnjem režimu storjene krivice. Glede na to, da ni razlike med krivicami izpred pol stoletja storjenimi nad cerkvijo in s strani totalitarne katoliške cerkve storjenimi krivicami v minulih 1800 letih nad ljudmi in naravo praktično po celem svetu – ali podpirate resnično, tako moralno kot materialno opravičilo Vatikana in lokalnih cerkva? Do sedaj takega opravičila še ni bilo, saj je obžalovanje za storjene zločine resno mišljeno samo takrat, ko poleg besednega opravičila tudi materialno popravimo škodo, ki smo jo storili – in tega ne počnemo več. Najprej pa seveda spremenimo ideološki temelj našega zločinstva, recimo biblijo. Vse to Vatikan še ni storil!
9) Ali tudi vi mislite, da so na državni ravni uzakonjeni cerkveni prazniki (božič, velika noč, Marijino vnebovzetje, dan mrtvih) kršenje 7. člena ustave Republike Slovenije, ki govori tako o ločenosti cerkve od države kot o enakopravnosti vseh verskih skupnosti pri nas? Ker v naši državi praznujemo nekatere katoliške praznike, bi posledično glede na ustavo morali praznovati tudi praznike drugih verskih skupnosti. Ali podpirate idejo, da bi državljani Slovenije praznovali samo take praznike, ki se tičejo države in vseh njenih državljanov? Verske skupnosti pa naj same praznujejo svoje praznike, kolikor želijo – brez s strani države podprtega misijonarskega nasilja nad drugače mislečimi!
10) Ali bi tudi vi podprli odpravo kršenja 7. člena Ustave Republike Slovenije, ki govori o kategorični ločenosti države od katerekoli verske skupnosti, ko je cerkvena šolska ustanova – to je teološka fakulteta – še kar naprej del javnega šolskega sistema oz. natančneje ljubljanske Univerze?
11) Ali bi tudi vi podprli ponovno uvrstitev cerkvenih zvonov na seznam povzročiteljev hrupa in s tem za zdravje ljudi nevarnih objektov? Na tem seznamu so zvonovi celo v zelo katoliški Italiji in s tem podvrženi preverjanju stopnje hrupa s strani države in lokalnih skupnosti.
12) Slovenija je demokratična država, povezana z drugimi demokratičnimi državami v Evropi v Evropsko Unijo. Jasno je tudi, da dokler bo Vatikan taka diktatorsko - avtoritarna država, kot je sedaj, da ne more biti sprejet v EU! A se strinjate s tem, da obstaja na ozemlju EU, oz. znotraj slovenske države izpostava Vatikana, ki je gospodarju primerno netransparentna in nekako napol tajna? Govor je o Opus Dei-ju, udarni pesti Vatikana in njegovi »tajni policiji«, ki je sicer registriran in ima celo tiskovnega predstavnika, članstvo pa je tajno. Izgleda, da se v naši državi nismo ničesar naučili iz zgodovine pred letom 1945, ko je tudi komunistična partija bila tajna. Posledice so znane.
13) Glede na vse znane, zgodovinsko dokazljive in dokazane grozljive zločine katoliške cerkve, za katere se ni nihče zares opravičil, ali podpirate postavitev spomenika žrtvam katoliške cerkve? Bil bi opomnik vsem nam, kakšne grozovitosti smo ljudje sposobni v imenu vere – ideologije in obenem pritisk na Vatikan in njegovo cerkev tako za spremembo njegove politike v smislu spoštovanja demokratičnih standardov in človekovih pravic kot za njegovo resnično opravičilo VSEM žrtvam katolicizma, vključno z materialno odškodnino.
14) Ali podpirate pobudo Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve, ki je preko svojega pravnega zastopnika v juniju 2008 tožilcu podalo predlog o začasni prepovedi rimskokatoliške cerkve, dokler ta svoje teorije in prakse ne uskladi s slovensko državno Ustavo in zakoni demokratične države?
To je le nekaj možnih vprašanj glede tematike odnosa države in verskih skupnosti pri nas. Za vaše morebitne odgovore se vam vaši potencialni volivci in ostali državljani Slovenije že vnaprej zahvaljujemo. Dobro je vedeti, kakšen odnos imajo do pomembnih vprašanj te države ljudje, ki ne samo, da bodo kot poslanci državnega zbora pomembno sooblikovali življenje v državi, ampak bodo naslednja štiri leta tudi živeli od žuljev naših rok oz. od davkoplačevalskega denarja.
S spoštovanjem državljan Slovenije in davkoplačevalec Borislav Kosi, Slovenska Bistrica
Zločinskost duhovniškega in medicinskega cehaPo besedah Slomška so vsi duhovniki božji angeli
Španijo pretresa škandal. Govorice, ki so nepreverjene tiho krožile več let, so se izkazale za resnične. Vse od časa Frankove diktature pa do leta 1990 naj bi nune, duhovniki in zdravniki ukradli in preprodali kar 300.000 novorojenčkov, poročajo mediji.
Ljudje, ki bolj pozorno in kritično spremljajo aktualne dogodke v zvezi s katoliško cerkvijo, niso več presenečeni nad takšnimi novicami. Cerkev se vedno bolj razkriva. Vedno več ljudi spoznava, da ta institucija nima nič skupnega z Bogom ljubezni in s Kristusom, pač pa zgolj zlorablja njuna imena za svoje koristi. Že pokojni indijski mirovni voditelj Gandhi je rekel, da ima satan največ uspeha, če se pojavi z besedo Bog na ustnicah.
Kaj bi ukradeni španski otroci in njihovi prevarani starši dejali ob izjavi Janeza Vianneya, arškega župnika: »Kadar je duhovnik pri oltarju in na prižnici, ga je treba gledati, kakor da bi bil Bog sam. O, kako nekaj velikega je duhovnik! (Med narcisom in Kristusom, Drago Ocvirk). Ali pa ob besedah pokojnega škofa Antona Martina Slomška: »Vsak Bogu posvečen duhovnik je angel miru in sprave, ljudem je poslan od Boga, da oznanja Božje spoznanje in povišuje Božjo čast, spoštovati in poslušati ga je sveta dolžnost. Glej, tvoj vidni angel varuh je Božji učitelj, ki te v šoli in v cerkvi uči, kako obvaruješ sveto nedolžnost in ohraniš ljubi dušni mir, ki ti ga hoče vzeti zapeljivi svet« (Krščanska beseda Antona Martina Slomška, izdajatelj Slomškova založba).
Tudi zdravniški ceh se vedno bolj razkriva. Prejemanje podkupnin od raznih lobijev, ki jim je malo mar za zdravje ljudi, napačen način zdravljenja (po nekaterih podatkih je napačno zdravljenje na četrtem mestu med vzroki za smrt ljudi), zloraba položaja predvsem na področju svetovanja glede zdrave prehrane.
Čeprav je znanstveno že dolgo časa dokazano, da je veganska prehrana najbolj zdrav način prehranjevanja, kar potrjujejo številne neodvisne raziskave s celega sveta (zbrane v slovenščino prevedeni knjigi Kitajska študija) in da je hrana živalskega izvora rizični faktor za številne civilizacijske bolezni, pa zdravniki uradne medicine v javnosti še vedno pogumno razlagajo, da je za zdravje potrebno jesti meso in da je izključno rastlinska prehrana izredno nevarna. Koliko ljudi je npr. v zadnjih sto letih sledilo tem škodljivim napotkom zdravnikov in so zaradi tega zboleli in predčasno umrli?
Verjetno na milijone. In za njihovo smrt so soodgovorni zdravniki. Morda bo zaradi takšnih smrtonosnih nasvetov kmalu nekdo tudi tožil kakšnega vplivnega zdravnika ali pa ljudi, ki pišejo smernice »zdravega prehranjevanja« zaradi zločinov proti človeštvu. Na srečo obstajajo tudi pogumni ozaveščeni zdravniki, predvsem v Združenih državah Amerike. Svetovno znani veganski predsednik Komiteja zdravnikov za odgovorno medicino v Washingtonu DC, Dr. Neal D. Barnard, obsoja živinorejsko industrijo z dejstvi, ki jih lahko dokaže: »Govedoreja je dala večji prispevek k smrti Američanov kot pa vse vojne v zadnjih 100 letih, vse naravne nesreče in vse avtomobilske nesreče skupaj. Če se vam govedina zdi resnično prava hrana za prave ljudi, bi bilo dobro, da živite prav blizu prave bolnišnice.«
Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi
Cerkveni pritisk na javne šoleMadžarski kardinal: »Šole brez verskih inštrukcij« so »kraj zločina« V Žurnalu24 (1.10.2011) so poročali, da so v Osnovni šoli v Zrečah učencem razdelili vabila za verouk in nadškofovo pismo. Po mnenju Urada za verske skupnosti je šlo za nedovoljeno oglaševanje, da je ravnatelj presegel pooblastila. Cerkev vedno bolj pritiska na šole, da bi lahko indoktrinirali učence in dijake s katoliškim naukom. To sicer ni nič novega, kajti že leta 1952 je v knjigi Catholic imperialism and world freedom (Katoliški imperializem in svetovna svoboda), znan pisatelj Avro Manhattan zapisal: »V kanonskem pravu 2391 (gre za stari Zakonik cerkvenega prava) piše, da sta katoliška poročena partnerja izobčena, če skleneta dogovor o izobraževanju vseh ali kateregakoli od njunih otrok izven katoliške cerkve. V večini narodov je izobraževanje v rokah države. Da bi se izognili peklu, morajo katoliki nasprotovati državi, ki po njihovem nima pravice do monopola nad izobrazbo njihovih otrok, takšna pravica pripada samo cerkvi. Papež Pij XII. je zapisal v Summi pontificatus, 20.10.1939: »Kakršenkoli trening mladih, ki nasprotuje ali odklanja občutke in duha krščanske vere, je zločin veleizdaje.« Katoliški starši ne smejo pošiljati svojih otrok niti v mešane šole, kot piše v kanonskem pravu 1374: »Katoliški otroci ne smejo obiskovati nekatoliških, nevtralnih ali mešanih šol, ki so prav tako odprte do nekatolikov.« Kaj je katoliška šola? Papež Pij XI. navaja v Divini Illius Magistri, 1931, da je to prostor, kjer »je vse poučevanje in celotna organizacija šole, njihovi učitelji, učni načrt, učbeniki vseh vrst prilagojeno katoliškemu duhu in je pod nadzorom Cerkve.« Tipičen primer: Španske šole pod katoliškim Francom, v katerih so mlade učili, da je liberalizem smrtni greh in da so svoboda vesti, svoboda tiska in različni drugi demokratični principi »smrt in pogubne napake.« Katoliki se morajo boriti proti vsakomur, ki se ne prilagodi katoliškim izobraževalnim zapovedim. V mnogih deželah, kjer država ponuja odlično, sodobno in brezplačno izobraževanje, so katoliki odločno zavrnili možnost, da bi poslali svoje otroke v državne šole, npr. v Franciji, Združenih državah, Belgiji, na Nizozemskem. Madžarski kardinal Mindszenty je preklel uradne učbenike državnih šol, rekoč »šole brez verskih inštrukcij« so 'kraj zločina'«. Papež Pij XII. je dejal katolikom, da bi moral biti davkoplačevalski denar od vseh ljudi namenjen za podporo katoliških šol.« Tipično za ljudomrznost katoliškega imperija je, da Vatikan do danes ni potrdil konvencije o otrokovih pravicah. Tudi so papež in njegova kamarila proti kakršnimkoli človekovim pravicam, tako kot je vprašanje odnosa samozvanega diktatorskega “zastopnika” Boga, to je papeža, do demokracije zgolj retorično vprašanje. Demokracijo in njeno tržno gospodarstvo cerkev zgolj zlorablja za neomejeno bogatenje in neprestano vmešavanje v notranje zadeve suverenih držav. Totalitarnost cerkve in njeno nespoštovanje pravic kogarkoli se vidi tako v njenem nepriznavanju dejanskega izstopa odraslih iz cerkve (priznajo samo formalen izstop), potem ko so jih kot dojenčke s pomočjo indoktriniranih staršev prisilno nanovačili v cerkev preko neprostovoljnega krsta, kot tudi v njenem nespoštovanju živali in celotne narave. Od take cerkve, ki je prototip totalitarizma, seveda ne moremo pričakovati drugačnega odnosa do otrok in njihove vzgoje, kot so zgoraj opisana navodila za ohranitev odtiskovanja navezanosti na cerkev in njeno ideologijo globoko v podzavest ljudi in posledično ohranitev odprtosti denarnic za kleriške vplive. Sedaj ko inkvizicijsko nasilje zaenkrat ni več možno, cerkev brez neprostovoljnega krsta otrok in njihove indoktrinacije preko vzgoje nima nič, ne možnosti jahanja države ne ničesar drugega. Z neprostovoljnim krstom dojenčkov in s katoliško vzgojo (beri: s strašenjem z večnim prekletstvom) cerkev stoji ali pade. Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru
Papež Benedikt sliši glasovePapež Benedikt sliši umrle in govori z njimi! Benedikt je o svojem umrlem predhodniku Janezu Paulu II. v nekem televizijskem intervjuju rekel: “Slišim in vidim ga govoriti. Tako sem lahko z njim v stalnem dialogu.” (Bild, 18.10.2005).
Je Benedikt medij?
Medij je medialno nadarjena oseba, ki trdi, da lahko sliši glasove umrlih direktno in brez pripomočkov. Psihologi svarijo: Slišanje duhov dobi včasih prisilne oblike. Verjetno se za temi seansami skriva psihotično stanje. Seanse so tipične za shizofrena obolenja.
Papež – spiritist?
Nič čudnega, da Benedikt ne more slišati Boga, če se ukvarja s spiritizmom! Spiritizem je sprejemanje, da duhovi umrlih v svetu delujejo kot nevidne moči in lahko postanejo zarotovani.
Papežev spiritizem vsekakor pojasnjuje nenavadne, že skoraj hipnotične evforije, katere je izzval obisk papeža Benedikta pri mladostnikih in politikih na svetovnem dnevu mladih.
“Spiritizem, okultizem, ... marsikdaj povezan z drogami, naredi mlade ljudi obsedene ..., je svaril škof dr. Heinrich Mussinghoff na svetovnem dnevu mladih v Kölnu.
Okultizem in spiritizem s krščansko vero naj ne bi bili združljivi”, je rekel tudi škof Schraml na svetovnem dnevu mladih v Kölnu. Logično sklepanje: Papež se ne sme več imenovati krščanski.
Papež potrebuje eksorcizem.
Kako je mogoče pomagati papežu v tej nevšečni situaciji? Za fenomen kot je slišanje glasov katoliška cerkev še vedno zapoveduje izganjanje hudiča. Na vatikanski univerzi poučujejo eksorcizem – samo v Italiji je več kot 70 izganjalcev hudiča. “Katoliška cerkev je poostrila borbo proti hudiču, papeževa akademija prireja tečaj za satanizem.” je dne 2.7.2005 poročal SPIEGEL ONLINE.
Luter: “Hudič deluje po papežu”. “Papež je hudič!”
In kako vidi evangeličanska cerkev to s hudičem? Za Martina Lutra, ustanovitelja te cerkve, je stvar jasna: “Verjamem, da je papež maskiran in živi hudič.” Ali: “Kajti hudič je ustanovil papeštvo, govori in deluje preko papeža in rimskega sedeža.” (R. Bäumer, Martin Luther in papež, str. 96). In kar se tiče eksorcizma: Če hoče hudič izganjati Belzebuba, so neizogibni problemi. Hudič vendar sam sebe ne bo izgnal.
Tekst je prirejen po članku Papst Benedikt hört Stimmen, DENK MIT št. 12
Vir: časopis Razmisli, številka 7, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in
žrtev cerkve O vplivu katoliškega krsta
Po cerkvenem nauku ima Bog rad samo katoliške otroke
"Bog ima vse otroke enako rad," je nedavno dejal vodja poslancev LDS Borut Sajovic, ki je prepričan, da tradicionalna družina z novim družinskim zakonikom ni prizadeta.
Sajovic ima prav, da ima Bog vse otroke enako rad. Toda po nauku katoliške cerkve ima Bog rad samo katoliške otroke, torej tiste, ki so bili krščeni v tej verski skupnosti. To razkriva knjiga Krstni nagovori, kjer Ludvik Počivavšek predlaga duhovnikom, kako naj ob krstu dojenčkov nagovorijo starše. Citiram nekaj nagovorov, zraven pa je dodan še moj komentar:
»Bog prižiga svojo luč v človeku pri svetem krstu.« Po nauku cerkve ima torej vsak človek v sebi temo, če ni bil krščen večinoma že kot otrok, pa čeprav živi pošteno, po Desetih zapovedih in Jezusovem Govoru na gori. In nekateri starši to verjamejo.
»Velikokrat čutimo, kako smo slabotni: četudi smo hoteli najboljše, nam vendar ni uspelo. Zato je potrebno nekaj brezpogojnega: to je božja milost. In ravno to je razlog, da otroka krstimo. Kajti pri Bogu novorojeni otrok ni preprosto samo registriran kot številka v kartoteki.« Se pravi tisti otroci, ki niso bili krščeni, so pri Bogu samo številke?
»In starši, ki prinesejo že majhnega otroka k svetemu krstu, želijo, da ga Bog spremlja že od samih začetkov njegovega mladega življenja.« Po tem nauku Bog spremlja samo krščene otroke, ostale pa ignorira, čeprav jih je sam ustvaril iz svoje brezpogojne ljubezni.
»Vaš otrok bo maziljen s sveto krizmo (za nevedne: to je mira, op. komentatorja). Na njegovo čelo bo duhovnik naredil znamenje križa in ga mazilil. To znamenje pomeni, da vaš otrok ne bo izročen 'temnim in zlobnim silam tega sveta', ampak ga bo nenehno spremljala skrivnostna božja roka, saj pri svetem krstu postane božji otrok.« Če otrok pri krstu ne bo izročen »temnim in zlobnim silam tega sveta«, kako je potem možno, da večino kriminala, gledano statistično, v zahodnem krščanskem svetu zagrešijo krščeni ljudje? Da ne omenjamo preveč takih zaključkov znanstvenikov: Po presoji zgodovinarjev na svetu ni organizacije, ki bi bila "v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev", tako na primer Karlheinz Deschner, teolog in zgodovinar. In nekdanji jezuit, grof Hoensbroch ugotavlja: "Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa." »Zaščita« krsta pred temnimi in zlobnimi silami očitno noče delovati že odkar cerkev krst uporablja, saj drugače večina klerikov s svojimi občudovalci ne bi tako v preteklosti kot tudi danes počela vseh teh grozodejstev. Ampak ne samo da »zaščita« krsta ne deluje, videti je, kot da ravno s krstom prodrejo temne in zle sile v človeka bolj, kot bi drugače. In če krst preprečuje prodor »temnih in zlih sil« v krščenega, kako to, da je toliko ljudi bolnih in nesrečnih?
»In sveti krst je pogoj in poroštvo za večno življenje.« Po tem nauku gre večina ljudi na tem planetu, ker niso bili krščeni, v večni pekel.
»Tudi izkustvo krhkosti in nevarnosti, katerim je izpostavljen njihov otrok v tem življenju ter velika odgovornost staršev za svojega otroka, vzpodbudi tudi malo manj verne starše k temu, da dajo svojega otroka krstiti. Kajti če bo njihov otrok krščen, je s tem nenehno pod varstvom Božjega blagoslova.« Bodo starši tožili cerkev, če se otroku kaj zgodi, saj cerkev zagotavlja, da je zaradi krsta stalno pod božjim varstvom? In če krščen otrok pri verouku ali kje drugje v cerkvi pade v kremplje pedofilskega duhovniškega zločinca, ki naj bi bil posrednik k Bogu oz. zastopnik Boga (mogoče ga je ta zločinec celo krstil), kako je v tem primeru z Božjim varstvom?
Očitno katoliški «bog« le ni tako vsemogočen, kot nas prepričujejo njegovi kleriški predstavniki. Bistveno pri vsem pa seveda je, da katoliški verniki verjamejo farškemu pripovedovanju in da klerikom za posredništvo k temu bogu plačujejo vedno znova lepe denarce.
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru
Vatikan in družinaTuja država napada slovenski družinski zakonik V Sloveniji poteka burna razprava o novem družinskem zakoniku. Mnogi mu oporekajo, predvsem tisti, ki spadajo sfero katoliške cerkve. Sama cerkev ne stoji ob strani, temveč se je postavila na čelo nasprotnikov zakonika in zahteva referendum o njem. Kot piše Ranka Ivelja v Dnevniku (Objektiv, 3.9.2011), je cerkev „za ta namen ponudila vso svojo infrastrukturo, od strežnikov, cerkva, so svojih institucij in ljudi.“ Nadalje piše Ranka Ivelja: „A čeprav v svoj zagrizeni ideološki boj tako nespodobno populistično žene tudi svoje premalo poučene in s predsodki prepojene cerkvene ovčice, ji ni mogoče odrekati pravice, da se o zakoniku izreče. Cerkev po ustavi pač ni ločena od družbe in politike, temveč od države. Nihče pa nima pravice lagati, s polresnicami zavajati ljudi ter pod pretvezo varovanja družine trgati določb zakona iz konteksta in jih zavijati v iracionalne strahove.“
Težko bi se bilo strinjati z navedbo R. Ivelje, da se sme cerkev izrekati o družinskem zakoniku. Katoliška cerkev je namreč tuj pravni subjekt, ki ima svoj sedež v Vatikanu. Na vrhu cerkvene hierarhije je papež, ki je absolutni vladar in ima oblast ne le nad vesoljno cerkvijo, temveč ima prvenstvo redne oblasti tudi nad vsemi delnimi cerkvami, kot to izhaja iz zakonika cerkvenega prava, ki je »ustava« katoliške cerkve. Katoliška cerkev s svetim sedežem na čelu ni demokratična institucija, temveč gre za diktaturo ene same osebe, to je papeža. Poleg diplomatskega predstavnika (nuncij) v neki državi, ima katoliška cerkev s svetim sedežem na čelu v tej državi tudi svoje organizacije oz. sestavne dele kot npr. škofovsko konferenco, škofije, župnije, redove … Vsi ti so vezani izključno na sveti sedež oz. papeža, torej na tujo državo in zato morajo v tej državi striktno izvajati politiko, ideologijo in vero te tuje države. Seveda vse to velja tudi v Sloveniji. To pa tudi pomeni, da katoliška cerkev v Sloveniji tudi na tej podlagi ne more in ne sme politično. Nobena tuja mednarodnopravna oseba, ki ima tako ali drugače status države, v Sloveniji ne sme delovati politično in agitirati za politiko, nauk ali ideologijo svoje države. Tako tega ne smejo delati npr. Avstrija, Hrvaška, Iran, ZDA ali druge države. Zato tega ne sme delati niti katoliška cerkev. Tega ne sme delati sama oz. preko svetega sedeža ali preko svojih delnih cerkva oz. sestavnih delov, kot so npr. škofije in župnije. Tudi te so namreč tuje pravne osebe, kot določa 2. člen Vatikanskega sporazuma in so tako neločljivi del tuje države oz. tujega mednarodno pravnega subjekta. Katoliška cerkev tudi preko teh ne sme politično delovati. Zato se katoliška cerkev v Sloveniji ne sme opredeljevati do družinskega zakonika, saj se s tem vmešava v notranje zadeve neke države. Moralo bi intervenirati zunanje ministrstvo RS in opozoriti sveti sedež in katoliško cerkev, da preneha s tem. Kako bi bilo, če bi npr. Avstrija v Sloveniji, če je mogoče v vsaki vasi, ustanovila svoje državne urade, ki bi promovirali avstrijsko politiko, njene vrednote in cilje, ti uradi pa bi se celo vključili v razpravo o družinskem zakoniku in bi podpirali Avstrijce, živeče v Sloveniji pri zahtevi za referendum. Podobno bi bilo, če bi npr. Iran imel v Sloveniji svoje državne organizacije, preko katerih bi širil svoje državne oz. politične ideje.
Bit katoliške cerkev je laganje, širjenje polresnic, zavajanje ljudi ... Zato ni čudno, da katoliška cerkev tudi v primeru razprave o družinskem zakoniku sledi svoji osnovni nalogi: širiti laž, zavajati ljudi …, o čemer govori tudi Ranka Ivelja v svojem članku Laži, manipulacije in izmišljije (Objektiv, 3.9.2011) S tem cerkev dela razdor med ljudmi in želi destabilizirati družbo v Sloveniji. Dela v smislu načela: loči, veži in vladaj, kar je osnovno demonsko načelo. Ve pa se koga cerkev zastopa.
Katoliška cerkev svojim klerikom prepoveduje imeti družine. Ali ni potem zelo nemoralno, da cerkev napada družinski zakonik in zahteva referendum o njem, sama pa svojim klerikom ne dovoli imeti družine? Delovati nemoralno pa je v nasprotju s slovensko ustavo, kajti morala je del načela pravne države.
Sicer pa je družina po meri cerkve naslednja: otrok nova stvar, mati stroj za rojevanje in gospodinjenje ter oče „bog i batina“, vsi trije pa morajo ubogati cerkev oz. so njena last, vsaj v duhovnem smislu, jo financirati in širiti vero; v primeru nepokorščine pa jim sledijo grožnje in celo večni pekel. Za takšen tip družine si cerkev z vsemi štiri prizadeva. Družinski zakonik pa podira to cerkveno podobo družine, zaradi česar ga cerkev srdito napada. Če se cerkvena slika o družini podre, družinski zakonik pa to, kot že navedeno, vedno bolj podira, se zamaje celotna cerkev. Če je vedno manj klasičnih družin, je vedno manj krstov dojenčkov in s tem vernikov, in to cerkev vedno bolj slabi. Katoliški cerkvi pri družinskem zakoniku ne gre za otroke same po sebi, temveč nje skupaj s klasično družino jemlje samo kot orodje za vladanje in izkoriščanje. In nič drugega. Vse ostalo so igrice za naivno javnost.
Vlado Began
Vir: http://www.began.si/komentar.html
Cerkev in mesojedstvoCerkveno zaničevanje živali in mesojedstvo Ob škandalozni tiskovni konferenci v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani v zvezi s smrtjo dojenčka zaradi sepse in priliko izkoriščajočem zdravniškem svarjenju pred vegetarijanstvom/veganstvom se človeku postavlja kar nekaj vprašanj o vzrokih takega ravnanja. Temeljni kamen višje stopnje grozodejstev nad živalmi - in posledično nezdravega, vsejedega načina življenja - kot v zgodovinskih obdobjih pred njo je vsekakor postavila Rimskokatoliška cerkev (RKC) z izbrisom dejstva, da imajo tudi živali dušo. Glavna akterja pri tem sta bila glavni katoliški teolog in »svetnik« Tomaž Akvinski in katoliški filozof Descartes. Tudi zaradi odnosa katolicizma do živali sem se pred približno petnajstimi leti IZPISAL iz RKC. Še danes se zaradi podpore Petrovega stola v imenu »boga« žrtvuje ogromno živali: klavnice, krznarske farme, lov, ribolov, poskusi na živalih, klanje živali za božič in veliko noč. Ja, res je. Danes katoliška duhovniška kasta živali ne mori več direktno, s svojimi rokami v cerkvah – kot je to počela tempeljska duhovščina v stari zavezi, ali pa še dandanes muslimani. Toda kakšen absurd! V imenu kneza miru, Jezusa Kristusa, in v Njegovo »slavo«, kneza miru, ki je prišel na ta planet tudi za živali in naravo, ne samo za ljudi, tečejo za oba največja katoliška praznika reke krvi na najbrutalnejši način ubitih živali – kar dandanes naredijo kar verniki sami. Na čigav ukaz? Na ukaz krutega katoliškega boga podzemlja? Kristus in Bog Oče-Mati nimata s tem nobene zveze! Kot so ugotovili veliki možje preteklosti (Pitagora, Leonardo da Vinci, Schopenhauer, Tolstoj, ... ): Mesojedi ljudje so resnično potujoči grobovi, v katerih so pokopane živali in dokler bodo klavnice, bodo tudi bojišča. Posvetilo in »blagoslov« pri umoru živali in zaužitju njihovih trupel pa daje katoliški kler – ali z žegnanjem šunke ali s Hubertusovimi mašami (žegen trupel divjih živali). Čeprav sem prepričan, da se tudi med duhovščino najdejo vegetarijanci/vegani, je vseeno bistveno več duhovnikov in župnikov, ki izživljajo svoje nizke, morilske strasti kot člani zelene, lovske bratovščine. Danes je tudi vse premalo znano, da je RKC l. 314, na koncilu v mali Aziji prepovedala in preklela vegetarijanstvo. Nadaljnjih tisoč in več let so vegetarijancem, če se niso spreobrnili k mesojedstvu, vlivali tekoči svinec v usta ipd. Še do danes se RKC vegetarijancem ni opravičila, niti ni preklicala anateme nad njimi. Kaj šele, da bi priznala živalim dušo! Torej odločitve RKC iz preteklosti še kako veljajo tudi dandanašnji. Logično je tudi vprašanje, zakaj je bilo in je cerkvi še vedno toliko do tega, da bi človeštvu prikrila Jezusovo ljubezen do živali in celotne narave in da bi zatrla vegetarijanstvo. Seveda tu ne gre samo za velikanske dobičke mesno predelovalne in farmacevtske industrije, kjer ima tudi cerkev svoje delnice in drug kapital. Danes je znanstveno dokazano s strani institutov in znanstvenikov s celega sveta – predvsem seveda tistih, ki niso na plačilni listi raznoraznih lobijev, da je mesojedstvo poleg drugega glavni rizični faktor za nastanek bolezni - berimo recimo »Kitajsko študijo«, prevedeno tudi v slovenščino, ali pa »Vegetarijansko jejmo, se mesu odpovejmo«, izdalo Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice. V moderni zahodni, na znanosti temelječi civilizaciji bi seveda moral po vsej zdravorazumarski logiki ta znanstveni dokaz o zdravem veganskem načinu življenja biti prenešen v prakso. Zakaj se to ne zgodi? Jasno je, da bi se zdravi, energije polni ljudje pustili bistveno manj manipulirati – bolehnih ljudi pa je zelo vesel tudi farmacevtski lobi. Zaradi veganskega načina življenja bi tudi bolj razvili sočustvovanje do živali, narave in soljudi. Nivo zavesti takih posameznic in posameznikov bi se tako dvignila, s tem pa tudi sposobnost kritičnega reagiranja na prefinjene, toda krute metode manipulacije političnega podzemlja, katerega bistveni nosilni sestavni del je ravno cerkev. To pa ne bi bilo dobro, da se zgodi, a ne!? Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru Devica Marija in žensko vprašanjePraznik vnebovzetja Device Marije kot simbol katoliškega kršenja ustave Republike Slovenije glede ženske enakopravnosti
Tudi v naši državi praznujemo vsakega 15. 8. od l.
1992 dalje praznik Marijinega vnebovzetja kot dela prost dan. Pustimo zaenkrat
ob strani dejstvo, da tudi ta katoliški verski praznik krši ustavo Republike
Slovenije o enakopravnosti vseh verskih skupnosti pri nas, saj praznikov drugih
verskih skupnosti – razen enega evangeličanskega – ne praznujemo. Za zdaj pa je
v Sloveniji registriranih okoli 40 verskih skupnosti.
Poglejmo si malce ta praznik. MARIJINO VNEBOVZETJE.
Kot izhaja iz tovrstne literature, npr. knjige »Samo za bistre glave in dobre
analitike. Kdo sedi na Petrovem stolu? I., II., III.« (izdajatelj založba Das
Wort) – kjer o zadevi pišejo tudi bivši katoliški in evangeličanski teologi –
je bila dogma, da je Marija »mati Boga« - torej ne samo Jezusova mati –
sklenjena na koncilu v Efezu l. 431. Ni naključno, da ravno v tem mestu, saj je
to mesto bilo takrat središče kulta boginje Diane, tudi božje matere. Podobne
boginje »božje matere« so bile tudi egipčanska Izis, grška Artemida, feničanska
Astarta, asirska Semiramida itn. Torej je poganskih vzorov katoliškega kulta o
boginji Devici Mariji kolikor hočeš! Kaj ima to opraviti z resničnim naukom
Jezusa Kristusa, pa je drugo vprašanje. Dogma, da je Devica Marija tudi telesno
vzeta v nebesa, je bila razglašena kot zadnja katoliška dogma l. 1950 s strani
papeža Pija XII. Vatikan je »moral« vpeljati kult Device Marije, kult mile
boginje priprošnjice, vedno polne razumevanja za ljudi, kot protiutež svojemu
patriarhalnemu, grozovitemu »bogu« kaznovanja, maščevalnosti in večnega
prekletstva. Da bi Vatikan spoznal in priznal, da je resnični Bog – nesebično,
brez izjeme, vedno vse ljubeči Stvarnik – tako Bog Oče, kot Bog Mati – to je
daleč nad nivojem in sposobnostmi katoliške teologije. Seveda je moral Vatikan
v obrambo Marijinega kulta izreči prekletstva in večna izobčenja, saj sta
ljudem notranji občutek in logično razmišljanje neprenehoma dopovedovala, da je
ta katoliški kult – kot tudi ostali vatikanski kulti – vse kaj drugega kot
logičen in zdravorazumski. Tako je večno preklet tisti, ki ne veruje v nauk o
brezmadežnem spočetju Jezusa Kristusa s strani »Sv. Duha« in večnem devištvu
Device Marije. Prav tako si večno preklet – brez izjem – če ne veruješ v
fizično vnebovzetje Device Marije. Torej je po katoliškem nauku, tu in zdaj,
saj nauk še vedno velja, nepreklicno prekletih najmanj 80% človeštva, od tega
vsaj 42% državljanov Slovenije, ki so se na popisu izrekli za ne-katoličane. Da
ne pozabimo – katoliška prekletstva so izrečena v imenu nesebične ljubezni
Jezusa Kristusa. Zame večji absurd ni možen.
Svoj vrhunec je ta diskriminacija dosegla na začetku
mračnega novega veka – v katerem še živimo – med l. 1450 in 1800, ko so
katoliški jurišniki s pomočjo inkvizicije in montiranih, nameščenih čarovniških
procesov pobili na milijone žensk po vsej Evropi. Števila o grozovito mučenih
in pobitih ženskah se razlikujejo, toda govorimo o najmanj 3 milijonih žrtev.
Pravi feminocid – spolna čistka, kjer si bil avtomatsko kriv, če si bil ženska.
In so ženske po katoliški ideologiji krive še dandanes. Na srečo jih kler ne
pobija več, a ne zaradi spremembe prepričanja, temveč zato, ker jih zaradi spremembe
politične klime ne more več. Da pa bi se Vatikan opravičil ženskam npr. z
odpravo svoje sovražne ideologije in prakse do njih, to meji že na znanstveno
fantastiko. Tako da se normalen človek resnično začudi, ne samo, če vidi kakšno
žensko v cerkvi, ampak da so ženske sploh še članice Rimskokatoliške cerkve.
Razlog takega stanja vidim v tako imenovanem stockholmskem sindromu – to je v
istovetenju žrtve z rabljem in to ne samo zaradi fizičnega, ampak tudi
psihičnega preživetja. Saj zaradi večstoletnega obupa, brezizhodnosti in
nezmožnosti spremeniti ženomrzno politiko katoliške cerkve ženske raje
sprejmejo ideologijo svojih rabljev za svojo. Danes je situacija kljub še vedno
obstoječi moči svetovne katoliške diktature na srečo tako daleč, da lahko posameznice
in posamezniki sledijo nasvetu, ki je še vedno zapisan v katoliški bibliji.
Nasvet v Janezovi Apokalipsi govori o IZSTOPU iz katoliške cerkve, babilonske
vlačuge. Pa čeprav sedanji papež Benedikt XVI., bivši veliki inkvizitor
Ratzinger, govori o ponovni »evangelizaciji« Evrope – verjetno tudi nasilni – s
pomočjo katoliških eksorcistov, to je izganjalcev hudiča oz. modernih
inkvizitorjev.
Me tudi zanima, če bi katerakoli druga verska
skupnost – ali drug del civilne družbe – imela tako z Ustavo nasprotujočo
teorijo in prakso kot katoliška cerkev – ali bi lahko ne samo nemoteno
delovala, brez zahtev ustanov državnega pregona, ki ščitijo ustavno ureditev po
uskladitvi z Ustavo – ampak, ali bi lahko delovala kot državna varovanka
številka ena, kot slovenske vlade bolj ali manj obravnavajo katoliško cerkev?
Odgovor je seveda negativen. In če velja nezastarljivost pregona zaradi zločinov
proti človeštvu za nacionalsocialistične (npr. holokavst) in komunistične
zločine (npr. povojni poboji v Sloveniji) še po pol stoletja od storitve,
vsekakor velja nezastarljivost tudi glede pregona katoliških morilcev žensk
izpred pol tisočletja. Ker so konkretni morilci seveda mrtvi, gre tu poleg
pridobitve moralnega zadoščenja in rehabilitacije žrtev predvsem za to, da se
na takem nuernberško-haaškem sodnem procesu obsodi in prepove ideologijo
Vatikana, ki je sploh omogočila grozovite katoliške zločine nad ženskami in
drugimi družbenimi skupinami. Saj je ta ideologija še danes neokrnjeno del
katoliškega nauka in kot taka lahko spet postane podlaga morebitnim novim
pregonom. V slovenskem primeru je prepoved katoliške teološke in konkretne
diskriminacije žensk vsebovana v 63. členu Ustave, kjer piše o prepovedi
spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti.
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru Odprto pismo papežu Benediktu XVIV svojem blogu je znana hrvaška pisateljica in novinarka Vedrana Rudan objavila odprto pismo papežu. Kot je iz njega razvidno, bi bilo stanje človekovih pravic in novinarske svobode pri nas slabše, če bi cerkev imela tako moč, kot jo tako ali drugače ima na Hrvaškem, ali pa recimo na Poljskem, da Nemčije ne omenjamo. Vedrana Rudan Odprto pismo papežu Benediktu XVI Objavljeno 13. junija 2011: http://www.rudan.info/otvoreno-pismo-papi-benediktu-xvi/ Dragi papež! Ne bi vas vznemirjala, če ne bi dobila odpovedi. Bilo je takole: V petek ob 21.30 sem prejela klic po mobitelu. Urednik Nacionala. ?! Zazeblo me je. Vedela sem, kaj me čaka, ampak zakaj zdaj. Ni bil precizen, rekel mi je, da se mi zahvaljuje za sodelovanje, da je večinski lastnik Nacionala gospod Harald von Seefried »konservativen«, nekaj o »žalitvi verskih čustev« ali nekaj podobnega, njemu je žal in me je lepo pozdravil. Danes je ponedeljek. Tri dni in tri noči ne spim, ne jem, po glavi mi rojijo moji teksti, nato pa dojamem, gospod Harald von Seefried je gospodar mojega življenja. Zelo kratko … Jes! Zadnji tekst. Tu je problem. Vi ne berete Nacionala, zato moram citirati samo sebe: »Papež je samo načelnik zločinske organizacije, ki dva tisoč let ubija, krade, posiljuje in budalom, ki vse to plačujejo, obljublja nebeško kraljestvo.« Dodala pa sem tudi, da bi vas morali spraviti v Haag. Za Indeks sem bila res bolj precizna, rekla sem, da bi morali tam odsedeti v slabši celici od tiste, v kateri je Mladić, ker so tudi vaši zločini večji. Mislila sem na odgovornost v zvezi z zapovedmi, nisem slišala, da ste osebno nekoga ubili, okradli hrvaški državni proračun ali posilili dečka v Bostonu. To so delali in delajo vaši »dečki«. Kje sem napravila napako? Ali katoliška cerkev krade, vara, laže, manipulira, zavaja … vi imate milijone, ki jih ne nameravate razdeliti revežem, ki jim obljubljate plačo, socialo in zdravstvo šele takrat, ko crknejo od lakote. Sveti oče, na nogah imate rdeče prada čevlje, kakršne sem si tudi jaz nameravala kupiti, če ostanem živa in zaposlena v Nacionalu. Pa me poglejte danes! Tudi mene čakajo čevlji v nebesih. Sveti oče, kaj je moj greh, preveliki greh? Spomnite se, koliko so vaši častitljivi po vsem svetu poflodrali oz. poseksali nedolžnih otrok, koliko ljudi je bilo ubitih v križarskih vojnah, koliko otročičkov so imeli nekateri papeži … A naši popi, to morda ne veste, v tej siromašni deželi, v kateri na sto tisoče ljudi ostaja brez zaposlitve, gradijo portale dvorcev iz oniksa, na Trsatu ne izstavijo računa, kadar prodajo madono iz gipsa. Če bi nekaj takega storila ženička v trafiki, bi cel dan držala glavo v kontejneru in ne samo po končanem delu. A to, da sem napisala, da bi morali v Haag, če mislite, da sem pretiravala, spomnite se, da ste vi osebno, vaša milost, tako pišejo vsi svetovni mediji, v vaših vrstah ščitili pedofile, jih selili iz župnije v župnijo, kot da posiljevanje otrok ni zločin, po moje za Haag, kaj drugega kot zmeden način sprostitve nesprejemljiv za zlobne nevernike. Sveti oče! Tole me ne more opravičiti, pa vam bom vseeno napisala. Najprej je moja izjava glede vaše svetosti izšla v Indexu. Ne boste verjeli, 841 ljudi je napisalo, da so jim moje teze všeč. Preverila sem. Nihče od njih ni dobil odpovedi. Mislite, da je to fer? Res, okrog dve sto ljudi je napisalo, da sem kurba, da me je treba j …, sežgati, razkosati, ampak to so katoliki, pa jim odpustim. Tudi na mojem facebooku so me mnogi pohvalili. Ne, nimam toliko sorodnikov. Vaša čistost, takole brez zaposlitve se počutim kot peder na splitski rivi. Na poooomooooč! Te dni sem prebrala, kako ste neko ciganko, ki jo je Berlusconi nameraval pognati v p … m …, naj vam prevedejo, pobožali po licu in zato jo Berlusconi ne bo dal pretepsti. Solze so mi stopile v oči. Zato vam, vaša vzvišenost, tudi pišem. Moj gospodar Harald von Seefried, pišejo naši mediji, »po narodnosti Nemec«, kot da je to bistveno, mi je dal odpoved, čim je postal lastnik Nacionala in moje usode. Prosim vas, da vi, seveda z Božjo pomočjo, nekaj ukrenete, da mi bo zgoraj omenjeni gospod z enako hitrostjo tudi plačal, kar mi je ostal dolžan. Upam, da ne pričakujem preveč od vas, sveti oče. Hvaljen Jezus in Marija, Vedrana Rudan P. S. Dolguje mi 11.000 kun.
Tudi zaradi zgoraj zapisanega je treba doseči sedaj v praksi neuresničevano ločitev države in cerkve, zapisano v 7. členu slovenske državne ustave, in udejanjenje prednosti državnega prava nad kanonskim/vatikanskim. S tem pade eden stoletnih temeljev svetovne katoliške diktature. Tako bomo postopno tudi bližje resnični demokraciji, kjer so zakoni enaki za vse, vseeno ali si far ali laik/navadni državljan. Tako bi cerkev in njene oprode postale bistveno bolj previdne in bi postopoma morebiti celo sprejele demokratična pravila igre. S tem bi se zamislili tudi ostali lobiji, ki pritiskajo na resnicoljubnost novinarskega ceha. Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru
Cerkev, piratsko skrpucaloAli bi se Jezus podpisal pod katoliški nauk? V knjigi Vlada Begana, Resnica in cerkev se izključujeta!, je zanimiv odlomek, citiram: »Predstavljajmo si: Eden naših prednikov je razvil enkraten proizvod najvišje kakovosti in ga dal na tržišče. Ta proizvod je najprej užival velik ugled med uporabniki in je bil visoko cenjen. Nato pa je prišel piratski proizvod in pod ime našega prednika postavil manj vreden proizvod, ki nosi le isto ime, nima pa vrednosti, po krajši uporabi človeku celo škoduje. Kako bi mi reagirali?« Takšno nesramno prevaro z etiketo si je privoščila katoliška cerkev, ki si je nadela oznako krščanska, uči pa nekaj popolnoma drugega, kar je učil ustanovitelj kristjanstva, Jezus iz Nazareta. Njihov piratski, manj vreden proizvod je povzročil človeštvu v zadnjih dva tisoč letih nepojmljivo škodo. Na srečo vedno več ljudi spoznava resnico s primerjavo Jezusovega originalnega nauka s katoliškim piratskim naukom, pod katerega se Nazarečan gotovo ne bi podpisal. Poglejmo bistvene razlike med originalom in piratsko verzijo: Jezus ni ustanavljal nikakršne zunanje religiozne institucije, temveč je učil notranjo vero. Ob njem se je zbrala skupnost ljudi, ki so v svojem življenju sledili Njegovim naukom in to brez duhovnikov, dogem in cerkvenih ritualov. Zgodovinski zapisi kažejo, da se je cerkvena institucija začela razvijati nekaj stoletij kasneje, pri tem pa je bilo prisotnih mnogo različnih razlag Jezusovega nauka. Nastajajoča cerkvena institucija je izmed njih določila izbor 'pravih', zagovornike drugačnih pogledov pa je z mnogimi, velikokrat nasilnimi metodami izločila iz svojega uradnega nauka. Kar je v njenem nauku in načinu delovanja ostalo, v mnogočem ne samo da nima s Kristusovim naukom nič skupnega, ampak mu jasno nasprotuje. Jezusov nauk je miroljuben, zelo jasno uči, naj ljubimo celo svoje sovražnike. Cerkev zagovarja upravičenost t.i. »pravičnih« vojn. Jezus ni nikogar postavljal za božjega namestnika. Učil je, naj izpolnjujemo njegove nauke in molimo k Očetu v tihi kamrici. Učil je, naj si bomo med seboj enaki, cerkve pa so postavile duhovniško hierarhijo, ki z nazivi, bogatimi oblačili in razkošnimi zgradbami utrjuje svojo vlogo. Zelo zanimivo izjavo glede namena razkošnih zgradb lahko preberemo v knjigi »Kdo sedi na Petrovem stolu«, 1.del. Citiram: »Med drugim je zanimivo, kaj duhovniška kasta misli o svojih vernikih. Pri tem se je papež Nikolaj V. razkrinkal, ko naj bi bil rekel: „Da bi v možganih neuke množice dosegli trajna prepričanja, mora obstajati nekaj, kar nagovori oko. Vera, ki se opira edino na doktrine, je lahko le šibka in omahljiva. Če pa bo avtoriteta Svetega sedeža vidna v majestetičnih zgradbah, ki dajejo videz, kot da jih je ustvaril Bog, bo vera rasla. “ – In kaj je rekel Jezus? On je govoril: „Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja“ (Mt 6, 19), govoril je o tem, da je človek tempelj Svetega Duha, da ne potrebuje zunanjih templjev in da lahko vsak v sebi najde Boga. Papež se celo imenuje božji namestnik in sveti oče, čeprav je Jezus jasno rekel: „Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Največji med vami bodi vaš strežnik. “ Jezus je učil, naj si na Zemlji ne zbiramo zakladov. Cerkev jih je mnogokrat pridobila povsem nezakonito in jih ni nikoli vrnila. Je cerkveni odnos do bogastva vzor uresničevanja Jezusovega nauka in prispevek k reševanju nepravične delitve dobrin na svetu? Namesto da bi v prvo vrsto postavila uresničevanje Kristusovega nauka in ga udejanjala kot prva, ponuja ljudem obrede, priprošnje k svetnikom, čaščenje Jezusove matere, čaščenje relikvij, kar nima z Jezusovim naukom nič skupnega, temveč se direktno navezuje na razne poganske kulte (kult Mitre, Izis ipd). Jezus je obsojal duhovščino z njenimi žrtvovanji živali. Cerkev je skušala prikriti, da se je Jezus zavzemal za živali. Od starozaveznega žrtvovanja živali Bogu je danes cerkev naredila še korak dlje: zagovarja žrtvovanje živali v korist človeka: za človeško gurmanstvo, za lovsko zabavo in v grozljivih poskusih, ki naj bi človeku prinesli zdravje in blagostanje. Ob vseh teh nasprotjih ni moč trditi, da je to Kristusova cerkev, ampak, da cerkev Kristusovo ime zlorablja. Največje tegobe današnjega sveta so vojne, revščina in uničevanje narave. Vsak lahko sam presodi, kaj je o tem učil in živel Jezus iz Nazareta in kaj uči in kako živi katoliška cerkev. Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi
Katoliška cerkev in verska svobodaV prostorih katoliške cerkve so predstavniki katoliške, evangeličanske in srbske pravoslavne cerkve ter islamske skupnosti v RS podpisali skupno izjavo ob 20-letnici samostojnosti slovenske države. V izjavi so navedli, da je naša domovina utemeljena na treh skupnih vrednotah, ki povezujejo slovensko družbo, in sicer na dostojanstvu vsake človekove osebe, družinskem življenju in verski svobodi. Nesporno je, da so dostojanstvo osebe, družinsko življenje in verska svoboda temelji Republike Slovenije. Vendar pa to niso tudi temelji katoliške cerkve (KC). Njen temelj niso človekove pravice, temveč krvava biblija in kršitve človekovih pravic. Kje je verska svoboda, če cerkev krsti dojenčke, ki tako brez svojega soglasja postanejo verniki organizacije, za katero zgodovinar Deschner pravi, da na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev. Prisilno postanejo „last“ cerkve, saj ta trdi, da krščenec ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl za ljudi. Kje je verska svoboda, če prisilno včlanjena oseba sploh ne more v celoti izstopiti, saj cerkev teh izstopov ne pozna. Kje je dostojanstvo človeka, če po cerkvenem nauku postane krščenec nova stvar? Otrok ne pripada več samemu sebi, temveč cerkvi, pa še stvar je. Kaj ima takšen katoliški nauk skupnega z dostojanstvom človeka? Kakšno dostojanstvo priznava katoliška cerkev npr. homoseksualcem, če uči: „Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.“ (3 Mz 20,13) To ne samo da nima nič skupnega z dostojanstvom človeka, to pomeni celo poziv k nasilju, mogoče celo poziv k ubijanju, saj je po katoliškem nauku stara zaveza božja beseda in to je potrebno, kot to izhaja iz biblije, vedno in povsod uresničevati. Dostojanstvo človeka ali cerkveni sovražni govor in poziv k nasilju? Kje je tu dostojanstvo judov, če cerkev preko svojega učitelja Ephraima pravi, da so judi suženjske narave, blazneži, hudičevi služabniki, morilci, njihovi voditelji so zločinci, njihovi sodniki podleži … Kje je tu dostojanstvo žensk, če cerkev po svojem učitelju Tomažu Akvinskemu uči, da je bistvena vrednota ženske v njeni sposobnosti rojevanja in gospodinjski koristi. Papež Pij II. je govoril o tem, da je ženska hudič oz. neke vrste pekel. Takšnih in podobnih cerkvenih smernic je v bibliji in drugih spisih ogromno. Družinsko življenje je temelj vsake družbe in države, izjavlja KC. Kakšna je družina po meri cerkve: otrok nova stvar, mati stroj za rojevanje in gospodinjenje ter oče „bog i batina“, vsi trije pa morajo ubogati cerkev, jo financirati in širiti vero; v primeru nepokorščine pa jim sledijo grožnje in celo večni pekel. To je temelj cerkve. Seveda pa to z demokratično in na pravicah temelječo družbo in državo nima nobene zveze. Dejstvo je, da katoliške vrednote niso verska svoboda, dostojanstvo osebe in družinsko življenje. Njene vrednote so ravno nasprotno: duhovno suženjstvo, preganjanje in ubijanje drugače mislečih in verujočih ter izkoriščanje družine. Zato je podpis katoliške cerkve pod uvodoma omenjeno izjavo varanje javnosti. Gre samo za lepšanje cerkvene podobe v javnosti in prikrivanje bistva cerkve, to pa je nasilje ter težnja po bogastvu in oblasti. Gre za nemoralno dejanje cerkve, ki se v javnosti prikazuje kot nekaj pozitivnega, v resnici pa je med vsemi organizacijami najbolj obremenjena z zločini in ima najbolj peklenski nauk. Seveda pa vse to ni samo nemoralno, temveč tudi protiustavno, saj katoliški nauk v mnogih pogledih nasprotuje slovenski ustavi: poziva k pobojem ljudi, kar nasprotuje ustavni določbi o nedotakljivosti človekovega življenja, ne priznava svobode vesti (krst dojenčkov in nemožnost izstopa) in dostojanstva oseb (ženske, judi ...), vključno z vlogo družine, kot dveh najpomembnejših ustavnih načel. Društvo za zaščito
ustave in žrtev cerkve Verniki - žrtve lastne cerkveVerniki krščanskih cerkva so postali žrtve izkrivljenega klerikalnega nauka in delovanja Med vero in izpolnjevanjem nauka duhovniške kaste je velik prepad, v katerem se nahajajo žrtve – verniki Zapisano je na primer, da je Jezus učil ljudi, naj gredo v tiho kamrico, za seboj zaprejo vrata in v tišini molijo k Bogu, kar pomeni tudi govorijo z Njim v tišini. Ni znano, da bi Jezus vodil ljudi v cerkveno institucijo, polno bleščečega razkošja pri verskih obredih in kultih. Ljudem je govoril, da so oni sami tempelj Duha. Danes ni več skrivnost, da je vedno več strokovnjakov s področja zgodovine in teologije, ki trdijo, da Jezus ni ustanovil rimsko-katoliške, pravoslavne niti Lutrove cerkve. Verjetno boste zdaj vprašali, kdo pa potem če ne On? Kdor se zave tega vprašanja in se začne spraševati ter analizirati, vidi dlje od prsta pred svojim nosom; postane jasni mislec in analitik, ki bo prišel do dna temu, kar se dogaja na svetu in predvsem temu, kako v pozunanjenih krščanskih religijah vernika vlečejo za nos, oziroma bo videl, da je postal njihova žrtev. Če beremo slovenske dnevnike in gledamo televizijo, bi nam moralo biti znano, da so te trditve in pripombe s strani intelektualcev in analitikov, pa tudi samih vernikov, vse bolj glasne. Da ta trditev drži, pa še več se sliši in to bolj konkretno: da je ime Jezusa Kristusa postalo za hierarhične krščanske institucije samo etiketa in vaba za pridobivanje premoženja ter oblasti nad ljudstvom. Krst dojenčka ni Jezusov nauk niti ni v duhu slovenske ustave, pa so vseeno s »prisilnim« krstom dojenčka mnogim vernikom naložili dolžnost in še se jim nalaga, da ubogajo z vodo krščeno duhovniško kasto ter njihove lakaje Ravno v Sloveniji mnogo ljudi sebe imenuje kristjan. Večina njih pripada rimsko katoliškemu ali pa luteranskemu cerkvenemu verovanju, oziroma cerkvenemu nauku. Mnogim so s »prisilnim« krstom naložili in jim nalagajo dolžnost, da ubogajo z vodo krščeno cerkev, s katero so se poročili, ne da bi jih kdo kaj vprašal. Od krsta naprej so torej vključeni v cerkev in tako so postali cerkveni tlačani. Če pa primerjamo cerkveno verovanje z obnašanjem pripadnikov, tlačanov, ugotovimo naslednje: med vero in izpolnjevanjem cerkvenega nauka je velik prepad. Kljub tej diskrepanci med verovanjem in izpolnjevanjem pa vsaka cerkvena institucija zahteva obulus od svojih vernikov ali pa visoke subvencije od države, največkrat pa oboje. Sprašujemo se, zakaj v sekularni in visoko razviti civilizaciji mnogi dajejo cerkvi obulus. Zakaj jo država subvencionira, kljub temu da je ločena od nje? Bi to lahko bil izraz zvestobe cerkvi? Ali izraz vedenja, da je tisti, ki je krščen, tlačan svoje »matere cerkve«? Menimo, da v demokratični družbi ni pričakovati, da bi se morali verniki vprašati, kako je z varnostjo v naročju cerkve, s skrbjo, ki jo je ta »mati« nudila in jo nudi svojim otrokom. Razmisliti bi tudi morali o grozečih podrobnostih in strah zbujajočih izrekih iz dogem ali o srednjem veku, ko je inkvizicija preganjala verne ljudi, jih bestialno mučila in okrutno usmrtila – pod skrbstvom matere »cerkve«. Njej zaupane duše. Postaja vse bolj jasno, da cerkvena elita in kleriki ne sledijo Jezusu Kristusu, verniki pa nekritično sledijo temu, kar jim materialno orientirani kler govori s prižnice. Med vero in izpolnjevanjem cerkvenega nauka je velik prepad in lahko bi rekli, da klerikalna cerkvena elita vernikom ponuja svoj produkt z napačno etiketo, da, neke vrste prevaro z etiketami. Ali so verniki žrtev manipulacije klerikalne cerkvene elite? Če cerkveno učenje in prakso primerjamo z Jezusovim življenjem in učenjem, moramo ugotoviti, da vse tako kaže. Religija je vedno imela in ima primerne instrumente za tlačenje, tudi danes Duhovniške kaste krščanskih religij so razvile vrsto dogmatskih instrumentov, ki bazirajo na zatiranju in prekletstvu, za tlačenje svojih vernikov in za izsiljevanje državne oblasti. Eden najbolj učinkovitih instrumentov za manipuliranje z verniki je verjetno ta, da duhovniška kasta Boga predstavlja kot maščevalnega, brezdušnega monstruma, kaznujočega »boga«, ki prekolne svoje lastne otroke in poziva na boj, na vojno proti domnevnim agresorjem, torej na pobijanje sobratov in sosester. Ni dvoma, da je »božja« podoba, o kateri je učila in uči cerkev, izkrivljena v nepristnega, okrutnega in strašnega tirana, ki naj bi svoje neposlušne otroke preklel in vrgel v večni pekel. Spoštovani bralci, očitno ni tako, kajti vsi preroki in mistiki, skratka, velike žene in možje tako danes kot v zgodovini in tudi posamezni priznani teologi strokovnjaki odločno nasprotujejo cerkveni podobi Boga. Posebej jasno nasprotujejo pri vprašanju Kdo in kje je Bog?, ko cerkveno učenje in delovanje analiziramo na podlagi Jezusovega življenja, učenja ter Njegove vizije prihodnosti za ljudstva in zemljo. Vse te cerkvene dogmatske trditve in podtikanja zvenijo kot grobo klevetanje Boga. Ni dvoma, da je podoba »boga«, o katerem je učila in uči cerkev, izkrivljena v nepristnega, okrutnega in strašnega tirana, vzrok, da so mnogi ljudje postali žrtve, tako da več ne zaupajo resničnemu Bogu, še več, Boga se bojijo. Tudi o Kristusu, o Njegovem življenju kot Jezusu iz Nazareta, o Njegovem nauku in Njegovem delovanju imajo v številnih vidikih neustrezno predstavo, ker se marsikaj prav tako spet podaja in uči grobo izkrivljeno. Lahko rečemo, da so cerkveni verniki, ne da bi to vedeli, postali žrtve izkrivljenega nauka in delovanja elite klera katoliške, pravoslavne in Lutrove cerkve. Kdor se potrudi in resno preštudira cerkvene dogme, bo ugotovil, da je bil že davno izključen iz cerkve in izročen peklenskemu ognju – čeprav še daje obulus Ravnodušnost in pasivnost večine tako imenovanih cerkvenih kristjanov tako glede vprašanj religije kot tudi etike in morale kaže, da ti ne živijo po dogmah svoje cerkve, oziroma da jih sploh ne poznajo, zaradi česar so večinoma, ne da bi se tega zavedali, tako ali tako že večno prekleti s cerkvenim izrekom o prekletstvu. Kdor se potrudi in resno preštudira cerkvene dogme, bo ugotovil, da je bil – čeprav še daje obulus – že davno izključen iz cerkve in izročen peklenskemu ognju. Peklenski usodi. Lahko se vpraša, ali želi vso večnost ostati v katoliškem, pravoslavnem ali pa Lutrovem peklu, ali pa se ga želi rešiti in zraven še prihraniti denar. Cerkveni dostojanstveniki ravnajo samopašno, kot da bi se Bog podrejal njihovim pravilom, ki so si jih izmislili sami, njihovim izrekom in dogmam in si prisvojil njihove parole o prekletstvu Samozvani namestniki boga trdijo za sebe tudi to, da jih je določil Bog, Kristus, da bi med drugim odločali tudi o sreči in nesreči ljudi in duš. Katoliška cerkev je npr. institucija z domnevnim »svetim očetom« na čelu, ki za sebe trdi, da je »namestnik Boga« z obširnimi pooblastili in obširnim moralnim katalogom za vernike in politike, nikakor pa za svojo lastno avantgardo, kardinale, nadškofe, škofe in župnike, skratka klerike. Iz tega je razvidno, da duhovniška kasta neposlušne vernike oziroma njihove duše zavrže in jim dodeli »večno prekletstvo«, kar pomeni »biti preklet za vso večnost«. Ali so verniki zavedeni s cerkvenim učenjem, oziroma so žrtev verske prevare? Če katoliško, pravoslavno in Lutrovo cerkev ter njeno učenje in delovanje primerjamo z Jezusovim naukom in življenjem, nujno pridemo do zaključka, da gre za prevaro. Kajti Jezus je govoril o izgubljenem sinu in očetovi ljubezni in vrnitvi domov vseh – cerkve pa govorijo o večnem prekletstvu in mukah v ognju za tiste, ki se ne podredijo »svetemu očetu« v Vatikanu ali pa nasploh božjim namestnikom. Absurd, shizofrenija ali pa nekaj tretjega – velik del katoličanov, pravoslavcev in luterancev ne živi po predpisih svoje cerkve pa vseeno ostaja v njej. Zakaj? Mnogi se sprašujejo, od kod prihaja ta nekritična in povsem suženjska poslušnost cerkvenim institucijam, katere jim nič ne dajejo, skoraj vse jemljejo, pa ne samo posameznikom, tudi državi. Ali gre za strah pred izstopom iz cerkve, ki grozi z »večnim prekletstvom«? Ali pa je to strah pred možnimi neugodnostmi v poklicu ali strah zaradi izgube ugleda v družbi in političnega vpliva? Ali gre tukaj za vezanosti na cerkveno institucijo, tlačanstvo, ki so se skozi inkarnacije zakoreninile v podzavesti? Ali pa gre za zaznamovanost, ki je posledica tega, za duhovno nevednost, ki lahko povzroči strah, da v primeru odklonitve ne bo »pravega pogreba«? Ali je strah cerkvenih ovc, tudi političnih veljakov, pred vladajočimi institucijami cerkvami – ki pri odločilnih vprašanjih občutno vplivajo na vladarje in medije – tako velik, da država kljub svoji nevtralnosti in ločenosti od vere mora še naprej kršiti ustavo in subvencionirati tudi z denarjem državljanov, ki niso verni, privilegirano in samozvano katoliško, pravoslavno in Lutrovo »Kristusovo cerkev«, oz. duhovniško hierarhijo? Verniki pa komajda kaj imajo od tega denarja. Od kod cerkvenim velikašem njihovo »dostojanstvo«? Že Jezusove besede – presenetljivo ohranjene v bibliji – ponazarjajo, kaj je Jezus Kristus mislil o cerkvenih oblastnikih. V Govoru na gori jim je rekel: »Gorje vam, pismouki in farizeji, vi hinavci! Ste kot pobeljeni grobovi, ki so na zunaj videti lepi, znotraj so pa polni mrtvaških kosti in vsakršne nesnage. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in pretvarjanja.« Te Jezusove besede ravno ne kažejo, da je On kdajkoli nameraval ustanoviti hierarhične cerkve katoliškega, pravoslavnega ali pa Lutrovega tipa. Dokazano je, da so si cerkveni oblastniki v svoji poganski kultni religiji drznili indirektno položiti Bogu v usta naslednje besede: » …kdor ni poslušen cerkvi, ta tudi ni poslušen bogu in je izključen in to ne samo iz občestva institucije ampak tudi iz občestva Boga«. To pomeni z drugimi besedami, kdor zavrača ali ne verjame vsemu kar uči cerkev, s tem zavrača tudi Boga. In Bog naj bi ga, po mnenju cerkve, za to njegovo heretično dejanje večno preklel. Spoštovani bralci, Boga enačiti s cerkvijo, torej tudi z njeno vero in prakso, je zločin nad Bogom in ljudmi, in o tem ne smemo molčati. Kot je bilo že povedano, so te soodvisnosti malokomu znane. Oblastniki cerkvenih institucij se glede tega ovijajo v plašč molčečnosti. Zakaj? Ali bi to lahko pomenilo, da so ravnodušni do blaginje ali gorja svojih bratov in sester, svojih soljudi? In da je tem »dušnim pastirjem« vseeno, kako bo z dušnim blagrom njihovih ovc? Jim gre samo za denar? Cerkvenim oblastem je pomembno, da »cerkveni kristjani« ostanejo v cerkvi in predvsem da plačujejo cerkveni davek. Tako je, in to povsem očitno. Toda kdor si zastavi vprašanje, zakaj so cerkvene oblasti tako skrivnostne glede anateme, glede neusmiljenega nauka dogem, pogleda natančneje, naleti na novo možnost: Ali gre konec koncev na prvi pogled samo za člane, ki plačujejo – ali pa je mogoče, da si cerkveni knezi in njihovi lakaji, podrejena duhovniška kasta, ne pustijo reči, da svojih navodil, dogem, sami ne izpolnjujejo? Da bi torej prav tako zapadli sankcijam, katere jim grozijo, če bi bile te resnične? V tem primeru bi lahko menili, da črna oblačila duhovniške kaste zavestno ali nezavedno kažejo njihovo »počrnitev«, tudi takrat ko se še dodatno okitijo z belim-modrim in rdečim okrasjem. Kdo je konj, kdo je jezdec? Marsikaj v današnjem svetu, tudi čudno, bizarno, celo noro in nepojmljivo, ljudje kar tako sprejmejo, ker je »to že vedno bilo tako«, z drugimi besedami: ker je to običajno, ker ustreza navadi oz. tradiciji. Toda vezanost na običaj oz. tradicijo in druge zunanje oblike napravi človeka za sužnja vladajočih religij in njihovih političnih zaveznikov. Seveda sme vsakdo živeti in razmišljati, kakor hoče. Ampak mogoče gre za tiste ljudi, ki imajo Jezusa za vzor in se trudijo slediti dobremu nasvetu Božjega Duha, Duha resnice in načelno želijo analizirati vsako posebnost – tako v osebnem kot tudi v javnem življenju – priti torej stvarem do dna. Za njih obstaja možnost, da s pomočjo svojih analiz in jasnih spoznanj pridejo do zaključkov in po potrebi do konsekvenc, da lahko zavestno živijo. Njihovo življenje postane pestro in zanimivo, njihova zavest se razširi, imajo pregled, vidijo globlje in zmorejo hitreje ločiti bistveno od nebistvenega. In marsikateri teh budnih in samostojnih mislecev, analitikov z globljim vpogledom, bo vedno znova odkrival, da res ni slučaja in da se za marsikatero običajno danostjo ali dogodkom skriva osupljivo zakulisje in vzročnosti drugačne vrste, katerih karakter učinkuje v površinske pojavne oblike. Primer: bela-modra-rdeča je slovenska državna zastava. Da si sodniki pri opravljanju svojega poklica v sodni dvorani čez vsakdanje oblačilo oblečejo togo, še lahko razumemo. Ne da pa se razumeti, da cerkveni velikaši soglasno s sodniki izražajo pripadnost državni zastavi – belo-modro-rdeči. Jezus iz Nazareta ni dal navodil za to. Zapisano je samo: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega.« To pa ne pomeni: »Dajte duhovniški kasti …«, tudi takrat ne ko je vlada duhovniško kasto – simbolno z barvami – sprejela kot nacionalni državni simbol. Če natančneje pogleda to konstelacijo, se budni mislec vpraša: Kdo je v tej simbiozi konj in kdo je jezdec? Kdo je tukaj komu podrejen? Je cerkev podrejena vladi in sodnikom? Ali je vlada s svojimi sodniki podrejena instituciji cerkvi? Za boljšo transparentnost svetujemo cerkvam, naj se imenujejo katoliške, pravoslavne in Lutrove nikakor pa ne krščanske. Na ta način ne bo zmede in ljudje bodo takoj vedeli, za koga se bodo odločili. Moris Hoblaj, teolog in sociolog Vir: časopis Razmisli, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
Zakaj "afera papež"?Mnogi, ki bodo vzeli v roke ta tekst, si bodo mogoče začudeno pomeli oči: »Papeža spraviti na sodišče? Nora ideja!« Ne bo malo takšnih, ki se bodo vprašali: »Zakaj šele zdaj?« Cerkvi zvesti katoliki bodo ogorčeni, svobodomisleci bodo občutili zadoščenje. Vzrok, da kazenska ovadba proti papežu zbuja emocije, leži v ovadeni osebi, ki jo imajo nekateri za Božjega namestnika, drugi pa za kneza teme. V tej pisni ovadbi na Mednarodno kazensko sodišče v Haagu on ni niti eno niti drugo, ampak enostavno »obdolženi dr. Joseph Ratzinger«, ki so mu očitani hudi zločini – nad spolno zlorabljenimi otroki s strani njegovih klerikov, nad ubitimi Afričani, ki jim je njegova prepoved uporabe kondomov prinesla smrt in nad cerkvenimi člani, ki jih je njegova totalitarna duhovščina zasužnjila. Ovadbo sem kot odvetnik pripravil skupaj z svojim kolegom dr. Gertom-Joachimom Hetzlom, zavedajoč se, da je čas dozorel, da se končno neha s srednjeveško klečeplaznostjo pred cerkvenimi knezi in da se jih prav tako kot druge državljane pokliče na odgovornost, kadar storijo zločin. Ta spis posvečava vsem tistim, ki so pod nečloveškim cerkvenim regimentom pretrpeli hude duševne muke, vsem tistim, ki so umrli zaradi ljudomrzne »seksualne morale« starih mož v Rimu, in predvsem neštetim otrokom, ki so postali žrtve seksualnih zločinov klerikov. V okviru svoje odvetniške dejavnosti sva doživela, kako žrtve še kot odrasli trpijo zaradi svoje usode v otroštvu. Predvsem zaradi njih smo podali kazensko ovadbo. Ti so velikokrat nehali verjeti v pravičnost, da, celo v Boga. Veselilo bi nas, da po možnosti spet najdejo oboje. dr. Christian Sailer Kazenska ovadba se podaja zaradi treh svetovnih zločinov, ki do danes niso bili prijavljeni, ker izhajajo iz institucije, na vrhu katere so »najvišji dostojanstveniki«, ki nastopajo, kot da so visoko nad kaznivimi dejanji. Tradicionalno spoštovanje do »cerkvene oblasti« je zameglilo zavest prava. Če bi neka nova verska skupina z grobim psihičnim pritiskom prisiljevala svoje člane, da svoje dojenčke včlanijo v skupino, da bi jo vse življenje financirali in se v vsem ravnali njenih direktiv, potem bi to skupino označili za »sekto«. Če bi bilo mogoče, bi država organizacijo razpustila in kaznovala »vodje sekte« zaradi prisile in izsiljevanja, toliko bolj, če skupina ne bi dopuščala izstopov, ampak bi te preprečevala z grožnjo najtežjih kazni in s tem pri mnogih svojih članih povzročila težke duševne poškodbe in ovirala njihovo svobodo razvoja. Ko gre za enake stvari, ali jih lahko drugače obravnavamo zgolj zato, ker gre za organizacijo, ki se ne obnaša tako samo do nekaterih, ampak po vsem svetu, in se imenuje »rimskokatoliška cerkev«, ki neprestano govori o verski svobodi, proti drugače mislečim pa ščuva »pooblaščence za sekte«. Ni drugače, samo navadili smo se na to. Od 1. 7. 2002 ta navada ni več dovoljena. Na ta dan je stopil v veljavo rimski statut o Mednarodnem kazenskem sodišču, ki za hudodelstva proti človečnosti zagroža s kaznijo. Če bi bila takšna nasilna sekta široko razširjena v današnji Afriki in bi svojim članom prepovedala uporabo kondomov pod grožnjo najtežjih kazni, bi s tem povzročeno prenašanje HIV/AIDS-a in smrtne primere pripisali voditeljem sekte in proti njim uvedli kazensko pravno preiskavo. Ali je lahko to drugače samo zato, ker se prisilno vzpostavljena sekta imenuje »cerkev« in si njen poglavar lasti pravico do nezmotljivosti? Če bi v neki svetovni nasilni sekti spolno zlorabili na sto tisoče otrok in bi zločine prikrili na ukaz voditelja sekte in onemogočili kazensko pravno preganjanje, bi bila proti tej kriminalni organizaciji in njenemu voditelju vložena tožba. Ali je lahko to drugače zgolj zato, ker se ta organizacija imenuje »cerkev« in ukaz, da je treba o zločinih molčati, ne pride od šefa mafije, ampak ga je izrekel papež? Ni drugače, ampak je to samo stoletja dolga navajenost na pedofilsko duhovščino in moč njenih vrhovnih duhovnikov. Odkar obstaja kaznivo dejanje hudodelstva proti človečnosti, gledanje stran ni več dovoljeno. V nadaljevanju podajamo ovadbo za tri hudodelstva proti človečnosti, za katere je kazensko pravno odgovoren dr. Joseph Ratzinger kot nekdanji kardinal in današnji papež: ohranjevanje in vodenje svetovnega totalitarnega prisilnega režima, ki svoje člane podjarmlja z grožnjami, ki zastrašujejo in ogrožajo zdravje; ohranjevanje smrtonosne prepovedi uporabe kondomov, tudi takrat, ko obstaja nevarnost infekcije z virusom HIV; vzpostavljanje in ohranjevanje svetovnega sistema za prikrivanje in podpiranje seksualnih zločinov katoliških duhovnikov, kar omogoča vedno nove zločine. Vir: Afera papež (slovenski prevod kazenske ovadbe) Podrobneje na: Angleški prevod ovadbe papeža:
Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve Afera papežSpoštovani!
V Društvu za zaščito ustave in žrtev cerkve smo pred kratkim izdali knjigo z naslovom Afera papež, ki je prevod nemškega dela Der Fall des Papstes. Avtorja, odvetnika Seiler in Hezel, sta v knjigi objavila kazensko ovadbo, ki sta jo na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu v imenu šestih državljanov EU vložila zoper papeža dr. Josepha Ratzingerja. Dr. Joseph Ratzinger kot nekdanji kardinal in sedanji papež je ovaden zaradi treh zločinov proti človečnosti in sicer zaradi: O kazenski ovadbi je poročal tudi Dnevnik, zapis si lahko preberete na http://www.dnevnik.si/novice/ Vabimo vas na predstavitev knjige, ki bo v sredo, 1.6.2011 ob 17.00 uri v Hostlu Celica, Metelkova 8, Ljubljana. Več o knjigi na http://www.zrtve-cerkve.org/
Na predstavitvi bo knjigo mogoče tudi kupiti. Cena je 7,80 evra. Vstop prost! Lep pozdrav! Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve: Zanj Janja Škrjanc, predsednica
______________________________ Tel.: 041 214 233 Ali nadškof Turnšek ne jemlje resno papeževega opravičila?Marjan Turnšek, mariborski nadškof, je v intervjuju za www.zurnal24.si izjavil: »Če nekdo ukrade avto ter pride k spovedi in pove, da je avto ukradel, spoved ne velja, če avta ne vrne.« Preprosto preverimo kaj je o tem rekel Jezus: »Spoznajte svoje grehe, obžalujte, popravite, kar je mogoče popraviti in tega ne počnite več.« Gospod Turnšek, če bi vas nekdo okradel in bi se potem želel opravičiti, kakšno opravičilo bi za vas bilo iskreno: Da se vam samo formalno opraviči, ker vas je okradel, vendar vam okradeno ne vrne, ali da se vam opraviči, iz srca obžaluje to dejanje in vam nakradeno blago vrne ter vam zagotovi, da vam tega nikoli ne bo več storil? { Prejšnja stran } { Stran 1 od 13 } { Naslednja stran } |
Na kratko o meni BKosi.eDnevnik.si
Na prvo stran Osebna stran Arhiv sporočil Kaj pišejo moji prijatelji Foto album Zanimive straniDruštvo za zaščito ustave in žrtev cerkveDruštvo za osvoboditev živali in njihove pravice Trgovine ibi - veganska hrana Kategorije
Najnovejša sporočilaPapež o totalitarnosti cerkveReferendum in homoseksualnost Pedro Opeka in njegova cerkev Basen o krvavem božiču Otroci - zagovorniki pravic živali Javna predvolilna vprašanja Zločinskost duhovniškega in medicinskega ceha Cerkveni pritisk na javne šole Moji prijateljisonja
Število zadetkov: 474699 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |