Razmišljanja prakristjana

STA je poročala, da so zamaskirani štirje tatovi predzadnjo februarsko nedeljo zvečer oropali 60-letnega župnika Janeza Šilarja iz župnišča v Borovnici. V župnišče v Borovnici so tatovi v zadnjih dveh letih vlomili že petkrat, da bi preprečili vlome, pa so zamenjali več protivlomnih vrat. Med vzroki za poslabšanje varnosti duhovnikov je nadškof Stres omenil tudi pogosto poročanje nekaterih medijev o domnevnem bogastvu Katoliške cerkve.

Nobena stvar v življenju ni naključje. Tako posameznik kot organizacije so podvržene zakonu setve in žetve oz. akcije in reakcije. Če seješ slabe stvari, potem boš enkrat tudi žel slabe stvari, razen če napačnih potez ne priznaš, jih iskreno obžaluješ in poravnaš škodo, ki si jo povzročil. Ali niso vlomi v cerkve in župnišča bumerang za katoliško cerkev, ki je v vsej svoji krvavi zgodovini na najbolj sramotne načine prišla do bogastva? Po vsem svetu danes to bogastvo verjetno znaša več 1.000 milijard evrov, ki je bilo v velikem številu primerov pridobljeno, kot to izhaja iz zgodovinskih zapisov, na nezakonit in nepošten način. Iz raznih virov je namreč znano, da se je cerkev ukvarjala s trgovino z ljudmi in imela sužnje, tlačani so morali plačevati tudi cerkvi, cerkev je prodajala titule, funkcije, blagoslovljena pisma, ..., uvedla je tudi trgovino z odpustki. Menihi in drugi cerkveni ljudje so ponarejali listine, da so prišli do zemljiške posesti. Bili so tudi papeži in škofje, ki so obogateli od prostitucije, imeli so celo lastne bordele.

Eden najbolj sramotnih načinov, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Tako inkvizicija končno ni bila nič drugega kot ropanje in linčanje, četudi sedanji papež danes to predstavlja drugače in javno izjavlja, da je bila inkvizicija »napredek«. Cerkveni knezi so vedno znova pobirali krvnino in sicer na tako ekstremen način, da je takrat obstajala krilatica, ki se je glasila: najhitrejše in najlažje sredstvo, da se postane bogat, je sežiganje čarovnic.

Glavni faktor pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike, zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina. Cerkveni oče Salvian je že v 5. stoletju pridigal: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Papež Aleksander III. je leta 1170 odredil, da ni veljaven noben testament, ki ni bil narejen v prisotnosti duhovnika. Vse to in še marsikaj drugega negativnega je podlaga današnjega cerkvenega bogastva.

In vsega tega naropanega in nepošteno pridobljenega bogastva, ki verjetno znaša več milijard evrov, cerkev še vedno ni vrnila.

Veliko teh podatkov o nezakonitem delovanju cerkve je zbral znani in svetovno priznani cerkveni zgodovinar ter pisatelj Karl Heinz Deschner, ki je izjavil: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini, kot je rimskokatoliška cerkev. Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in s pomočjo moje »kriminalne zgodovine krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.« Karl Heinz Deschner, Die beleidigte Kirche, s. 42.  

Slavko Brumen, Križe

V sobotni prilogi Dela (6.2.2010) je bil objavljen intervju z nadškofom Stresom.

V tem intervjuju je dr. Stres med drugim v zvezi s cerkveno pedofilijo dejal, da je ponavadi tako, da škof za spolne zlorabe izve šele, ko je škandal zunaj. Iz odgovora bi bilo mogoče sklepati, da škofje v Sloveniji ne vedo za pedofilijo svojih duhovnikov in zanje ponavadi izvedo šele, ko nastane škandal. Temu nasproti je potrebno postaviti izjavo dr. Sajeta, tiskovnega predstavnika Slovenske škofovske konference, ki je v nekem intervjuju (Mag, 11.10.2006) izjavil, da ima cerkev (KC) učinkovit pregled in nadzor nad delom duhovnikov. Če ima KC učinkovit pregled in nadzor nad delom svojih duhovnikov, potem je iz tega mogoče sklepati, da dobro ve, kateri duhovnik spolno zlorablja otroke. Ker gre za dve različni izjavi o isti stvari, se postavi vprašanje, kdo ima prav: dr. Stres, ki pravi, da škof za cerkveno pedofilijo izve šele takrat, ko nastane škandal, ali dr. Saje, iz besed katerega jasno izhaja, da cerkev, torej tudi škof, dobro pozna svoje duhovnike, iz česar je mogoče sklepati, da ve za njihove spolne zlorabe otrok še pred nastankom škandala? Kdo ne govori resnice? Ker je cerkev pravi mojster v nadzoru nad ljudmi, se je mogoče bolj nagibati k besedam dr. Sajeta, še posebej zaradi tega, ker njegovo izjavo cerkev ni demantirala. Ali mogoče besede dr. Stresa služijo olepševanju podobe cerkve v javnosti in s tem zavajanju, v čemer je cerkev pravi mojster?

Ko je bil sedanji papež v letu 2008 na obisku v ZDA, je med drugim dejal, da v cerkvi ne more biti več prostora za pedofile in da bodo iz nje izključeni. Ker je v Sloveniji že nekaj pravnomočno obsojenih duhovnikov, npr. Frantar, Žnidarič, se postavi vprašanje, ali je KC v Sloveniji omenjena duhovnika že izključila iz cerkve? To bi namreč moralo biti narejeno glede na papeževe besede o izključitvi pedofilov iz cerkve. Če da, zakaj o tem ni obvestila javnosti, saj je bila papeževa izjava o izključitvi javno objavljena, če pa ne, ali ne deluje v nasprotju s papeževo voljo. Ali pa so bile mogoče papeževe besede o izključitvi pedofilov samo pesek v oči javnosti in duhovniki pedofili ne bodo izključeni iz cerkve?

V omenjenem intervjuju v Delu je dr. Stres tudi dejal, da v Sloveniji predstavljajo darovi vernikov okrog 80% sredstev za delovanje cerkve, neko malenkost pa primakne še država. Kot je javno objavila KC, so bili npr. prihodki škofij v letu 2008 okoli 25 milijonov evrov, iz informacij javnega značaja pa je razvidno, da je država v letu 2008 transferirala cerkvi, na kakršni koli pravni podlagi, kakšnih 20 milijonov evrov, če ne še več. Ker je 20 milijonov bistveno več kot nekaj malega glede na 25 milijonov prihodkov slovenskih škofij, je jasno, da zadeve ne gredo skupaj. Ali ne drži izjava dr. Stresa, da država za zadovoljevanje cerkvenih potreb primakne samo nekaj malega, ali pa prihodki škofij niso vsi prihodki KC v Sloveniji, kot bi bilo to sklepati iz dejstva, da je npr. cerkev za leto 2008 objavila samo prihodke škofij. Mogoče pa prihodki škofij sploh ne zajemajo prihodkov župnij, ki so del škofij, ali redov, karitasa, opus dei in drugih. Če je temu tako, ali niso bili potem prihodki cerkve v Sloveniji v letu 2008 bistveno večji kot 25 milijonov evrov, na kar namiguje cerkev z javno objavo samo prihodkov škofij. Če država primakne samo neko malenkost, kot to pravi dr. Stres, ali niso bili potem prihodki cerkve v letu 2008 kakšnih 100 milijonov evrov ali še več? Če je temu tako, ali katoliška cerkev, s tem, ko javno objavlja samo prihodke škofij, ostalih cerkvenih organizacij pa ne, namerno zavaja javnost?

Koliko časa bo cerkev še vlekla ljudi in državo za nos? Koliko časa bo še moralo revno ljudstvo financirati super bogato cerkev, cerkev, katere premoženje se po svetu ocenjuje na več 1000 milijard evrov, v Sloveniji pa na več milijard evrov?

 

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:

Zanj Janja Škrjanc, predsednica in

Vlado Began, pooblaščenec društva

V ljubljanski nadškofiji je bil umeščen nov nadškof. Maše oz. verskega obreda umestitve novega nadškofa se je udeležil tudi slovenski državni vrh. V cerkvi je bilo mogoče videti predsednika države, vlade in SAZU, ljubljanskega župana, predsednika vrhovnega sodišča, načelnika generalštaba Slovenske vojske in druge.

Katoliška cerkev je po ustavi ločena od države. To pomeni, da mora biti država do nje nevtralna. Med drugim to pomeni tudi, da se država oz. njeni predstavniki ne smejo udeleževati verskih obredov te cerkve. Zato je nerazumljivo, da so se umestitve novega nadškofa udeležili predstavniki slovenske države. Ali se niso s tem priklonili novemu nadškofu oz. cerkvi, torej zasebni organizaciji, ki niti ne priznava pravnega reda Slovenije, če je v nasprotju z njenimi evangeliji? Ali niso s svojo udeležbo priznali primat katoliške cerkve nad slovensko državo? Cerkve, katere nauk v mnogočem krši slovensko ustavo, saj npr. ne priznava pravice do življenja, poleg tega pa krsti otroke brez njihovega soglasja, kar je huda kršitev svobode vesti, ki je ena temeljnih pravic po ustavi. Namesto da bi predstavniki države v skladu s svojimi dolžnostmi cerkveni nauk in cerkvena dejanja spravili v ustavni okvir, hodijo na njene verske prireditve in se ji s tem klanjajo ter tako krepijo njeno pozicijo. Ali ni slovenski državni vrh cerkvi s svojo udeležbo na verskem obredu umestitve nadškofa in svojimi izjavami ob tem namignil, da ji bo še bolj popuščal, kot ji je sedaj in da bo dobila to, kar zahteva. Še več denarja, kmalu tudi državno financirano vojaško škofijo, nato verouk v javni šolski prostor, kasneje kaj drugega, na koncu pa oblast v Sloveniji. In vse to ob načelu ločitve države in cerkve.

Slovenski državni funkcionarji predstavljajo državljane Slovenije. Med njimi so tudi prakristjani, protestanti, judi in pripadniki mnogih drugih ver ter ateisti. Tudi vse te predstavlja državni vrh in mora zato delovati tudi v njihovem imenu. Državni vrh se je s tem, ko se je udeležil spornega verskega obreda, le-tega udeležil tudi v imenu prej navedenih skupin državljanov. Ali je imel soglasje, da se lahko v njihovem imenu udeleži njim tujega verskega obreda? Katerega se mnogi sami sigurno ne bi udeležili! Če ga ni imel, ali ni kršil njihove svobode vesti? Ker je malo verjetno, da bi imel omenjeno soglasje, je jasno, da je državni vrh kršil ustavno določilo glede svobode vesti, vsaj na simbolni ravni. S tem je državni vrh pokazal, da mnogim državljanov ne priznava svobode vesti, s čimer se je izenačil s katoliško cerkvijo, ki tudi ne priznava te svobode, kar je razvidno vsaj iz tega, da krsti dojenčke. Pa čeprav celo v svoji bibliji omenja Jezusove besede, ki je rekel, da se naj prvo uči in nato krsti.

Vse to pa ni kršitev samo svobode vesti, temveč tudi poniževalno in diskriminatorsko do mnogih nekatolikov, saj so ti samo orodje političnih iger med državo in cerkvijo. Tako se je državni vrh vključil tudi v evangelizacijo Slovenije, ki jo vrši cerkev. In to na žalost tudi s pomočjo države, ki poleg tega, da se udeležuje verskih obredov, še sofinancira mnoge cerkvene dejavnosti s preko 10 milijonov evrov letno, v letu 2008 kar s okoli 20 milijoni, pa čeprav je premoženje katoliške cerkve v Sloveniji vredno več milijard evrov, na svetu pa več tisoč milijard.

Škoda, da državni vrh ni sledil zgledu direktorja urada za verske skupnosti, ki se, kar je v skladu z ustavo, ni udeležil verskega obreda umestitve novega nadškofa. Državni vrh je s tem pokazal svojo servilnost organizaciji, katere zgodovina je polna krvi in ki še do danes ni preklicala svojega nauka, ki je to povzročil.

Državni vrh je s svojo udeležbo pri maši mnoge ljudi prizadel. Ali se jim bo opravičil? Če ne, ali še bo imel njihovo zaupanje? Ali še bo veljal za verodostojnega?

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:

Zanj Janja Škrjanc, predsednica in
Vlado Began, pooblaščenec društva

Ne podpiram obiska lovcev v vrtcih in osnovnih šolah

 

V osnovnih šolah in vrtcih se otrokom predstavljajo razne družbene dejavnosti. Na primer gasilci, lovci in podobno. Predstavitev dela gasilcev vsekakor podpiram in pozdravljam. To je izredno požrtvovalna in visoko etična dejavnost, polna samo odrekanja in poguma.

Z lovstvom pa niti slučajno ni tako. Res, da so v lovskih vrstah tudi ljudje, ki imajo živali radi in jim pomagajo. Vendar se na žalost s prepoznavnimi znaki, kot je obleka, puška in tudi samo ime, enačijo s tistimi lovci, ki pa so pravi lovci, torej zasledovalci, plenilci, trofejaši. V naravi imamo naravne plenilce, živali, ki pospravljajo obnemoglo divjad, do katere se dokopljejo po naravnih zakonih, razen tistih plenilcev, ki so jih iztrebili prav lovci.

Pri lovstvu naravnih zakonov ni. V lovskih kočah in po domovih lovcev visijo kapitalski primerki, ki so bili ponos tropa in nosilci najboljšega genskega materiala za ohranitev moči vrste. Lovci ubijajo iz prež in iz zasede s tehnološko visoko razvitim orožjem brez lastnega tveganja. Ta borba je neenakopravna, saj oni niso nikdar ogroženi. Izzid njihovega pohoda v gozd je vedno znan.

To ni naravno in ni niti najmanj v skladu s tem, kar lovci trdijo, da so. Če bi imele živali enako orožje kot oni in bi znale z njim upravljati, ne bi bilo nobenega lovca na spregled …

Frakcija lovcev, ki ubijanja ne podpira, bi morala nositi drugačne uniforme in biti brez pušk. Imenovati bi se morali varuhi gozdnih živali, ali kaj podobnega, ne pa lovci. Take ljudi bi z veseljem tudi sam podprl in jih priporočil za predavanja v vrtcih in šolah. Pravoverni oboroženi lovci pa nimajo tam kaj iskati.

Ljudje si izmislimo vse mogoče, da bi opravičili ubijanje. Najzvitejši argument je tisti, da so tudi rastline živa bitja. Res je. Na Zemlji se ne da preživeti, če ne ubijaš. Tudi vegetarijanci to počnemo. Celo z dihanjem in hojo. Vendar je pomembna stopnja zavesti in čutenja bitja, ki mu vzamemo življenje, ter namen odvzema življenja. Rastlinska telesa imajo toliko nižjo zavest in čutenje, da v celotnem svojem življenju človek skozi prehrano ne povzroči toliko trpljenja (in s tem dušnega dolga zase), kot z ubojem ene same majhne toplokrvne živali, na primer zajčka. Tega mediji nikakor nočejo objaviti, kadar teče debata o tem vprašanju. Po drugi strani pa vsak od nas čuti, da z ubijanjem živali nekaj ni v redu, saj prepuščamo ubijanje mesarjem, ker sami živali ne bi mogli zaklati. Vprašati se moramo, zakaj z rastlinami in sadjem nimamo takšnih problemov, ne pa da si zatiskamo oči pred tem, kar v podzavesti še kako dobro vemo.

Najbolj grozljivo pa je, da pri lovstvu ne gre niti za prehrano. Tu gre za strast. Živali se celo umetno goji, da se jih nato v velikem številu izpušča v naravo, kjer zaradi prenaseljenosti delajo škodo kmetom. Kmetje, ki so pravzaprav žrtve te manipulacije, na koncu prosijo lovce za odstrel, davkoplačevalci pa plačujemo odškodnine za uničene kmetijske pridelke.

Nikdar se ne pove, koliko lovske družne zaslužijo od odstrela enega samega medveda. Precej pušk se kupi za ta denar. V Sloveniji je letni načrt za odstrel kar 80 do 100, ne medvedov, temveč 'primerkov za odvzem iz narave', da se lepše sliši! Ta morija se dogaja globoko v gozdovih, daleč od naših oči za denar in strast. Ne podpirajmo več tega početja!

Če vodstvo nekaterih šol in vrtcev resnično misli, da ima lov pozitivno sporočilo za naše otroke, ali bi enako razmišljali, če bi lovec prišel v razred s puško in nožem, pred učenci ustrelil ali celo obstrelil žival  in jo potem do konca ubil, odrl in razkosal.

Tomaž Grom, Vrhnika

Človek se vpraša, kje so korenine našega bestialnega odnosa do živali in celotne narave? Del odgovora na to vprašanje mogoče ponuja naslednje javno pismo Društva za osvoboditev živali in njihove pravice:

 

V Večeru je bil dne 12.12.2009 objavljen intervju z novim ljubljanskim nadškofom Stresom. Ta je v intervjuju med drugim dejal: “Napet odnos med državo in Cerkvijo povzroča nujno politizacijo. Toda za to nismo mi krivi, ampak politika. Če bi slovenska politika zadeve s Cerkvijo že uredila, tako kot so jih drugod, ne bi bilo konfliktov. Niti potrebe po cerkvenem liderju. Kdaj je nujen vojskovodja? V vojnem stanju! Ampak tega vojnega stanja nismo mi povzročili. Povzroča nam ga oblast. In javno mnenje.”

Iz Stresovih besed je mogoče zaključiti, da obstaja vojno stanje med katoliško cerkvijo in slovensko državo in da je to povzročila Slovenija.  Ni mogoče najti besed, s katerimi bi se dalo opisati neverjetne Stresove besede: Slovenija naj bi ustvarila  vojno stanje z Vatikanom oz. katoliško cerkvijo. Resnica pa je seveda ravno obratna. Če res obstaja vojno stanje med Slovenijo in Vatikanom, je to stanje povzročila ravno cerkev oz. njena matica Vatikan. Ta že ves čas napada Slovenijo in zahteva verouk v javne šole, zahteva še več državnega financiranja lastnih dejavnosti, zahteva nove konkordate, zahteva s strani države financirano vojaško škofijo, ponižuje Slovenijo in njene državljane, … Poleg tega cerkev sploh ne priznava slovenskega pravnega reda, če je v nasprotju z njenimi evangeliji, njen verski nauk pa je v globokem nasprotju s slovensko ustavo (krst dojenčkov, še vedno veljavna katoliška smrtna kazen, poniževanje žensk, drugače verujoči nimajo pravice do življenja, …). Ker naj bi bilo vojno stanje v Sloveniji, je tudi logično, da ga je lahko povzročila samo cerkev, saj Slovenija ne more napasti Slovenije oz. sama sebi povzročiti vojnega stanja. Skratka, Vatikan že ves čas smatra Slovenijo za svojo kolonijo, kjer želi slej ali prej ustvariti cerkveno državo in to s tendenco, da bo v njej vladala zelo krvava stara zaveza. Ta, ki je že ves čas v glavnem podlaga za cerkveno nasilje v družbi. In ki z Bogom vsekakor ne more imeti nobene zveze. Slovenija hlapec, Vatikan gospodar. Kdaj se bo slovenska politika oz. javnost zbudila?

V istem intervjuju je vatikanski vojskovodja, kot je v bistvu Stres sam sebe imenoval, še dejal, da se cerkev brani, je v šibkejšem položaju, nima oblasti. Sedaj je cerkveni vojskovodja javno med vrsticami povedal, kaj cerkev želi v Sloveniji: OBLAST. In do te očitno hoče priti, če ne zlepa, pa zgrda oz. s pomočjo vojnega stanja. Na vsak način jo hoče imeti. Zakaj? Najmanj zato, da se polasti davkoplačevalskega denarja. Ne zadoščajo ji tisoče in tisoče milijard, ki jih ima po vsem svetu, ne zadoščajo ji milijarde, kolikor je vredno cerkveno premoženje v Sloveniji.

Če je v Sloveniji res vojno stanje med Vatikanom in slovensko državo, morajo državni organi takoj reagirati. Potrebno bi bilo razmisliti o tem, da se obvesti OZN o napadu na Slovenijo, pa tudi pakt Nato, da se ustrezno aktivira severnoatlantska pogodba. Takoj bi bilo potrebno razpustiti katoliški vojaški vikariat v Slovenski vojski, saj je to trojanski konj, odstraniti teološko fakulteto iz državne univerze in prenehati kakršno koli državno financiranje katoliške cerkve. Še posebej pa bi bila važna prepoved delovanja katoliške cerkve v Sloveniji v smislu 12. člena Zakona o verski svobodi. Če je v Sloveniji res vojno stanje med Vatikanom in slovensko državo, potem tudi ni jasno, kako se lahko vatikanski agresorji s svojim vojskovodjem na čelu prosto sprehajajo po slovenskih ulicah.

Zadnji čas je, da slovenski politični vrh na čelu s predsedniki Türkom, Gantarjem in Pahorjem reagira ter zavaruje suverenost Slovenije in njenih državljanov oz. ljudstva. Plačan je zato, da deluje za blaginjo Slovenije in ne Vatikana. V ta namen so mnogi tudi prisegli.

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:

Zanj Janja Škrjanc, predsednica in

Vlado Began, pooblaščenec društva

 Božični masaker nad živalmi in drevesi

Upam, da bosta sledeči razmišljanji dveh kritičnih državljank Slovenije, brez ideoloških plašnic "stabilnost" ohranjujoče tradicije na očeh zanimivi še marsikomu, kot sta meni:

Večino članov katoliške ali evangeličanske ustanove bomo zaman iskali med letom v njihovih cerkvah. Samo še nekaj odstotkov prebivalcev redno prihaja k nedeljskim božjim službam, čeprav je na papirju približno dve tretjini Slovencev v eni ali drugi cerkvi. Statistiko popravi samo božič: takrat so cerkve polne. Zadnji ostanek krščanstva v sicer posvetni družbi?

Cerkvam bi bilo všeč, če bi bilo vedno tako. Stoletja so znale vezati čustva ljudi na zunanje običaje, zadovoljevati njihovo sentimentalnost in iz svojih vsako leto ponavljajočih se praznikov božiča, velike noči, binkošti, ipd. narediti udobno tradicijo. Vendar zaradi tega ti običaji še nikakor niso kristjanski. Da je gospodarstvo lahko iz predbožičnega časa tako neobrzdano naredilo takšno nakupovalno orgijo, potrjuje le brezsmiselnost, do katere pa je prišlo že mnogo prej. Komajda kdo se vpraša, ali so prvi kristjani sploh praznovali božič ali veliko noč. V rimski cerkvi se je uveljavil 24. december kot »datum rojstva«. To je bil dan pomembnega praznika boga sonca v Mitrovem kultu. Tudi Grki in Egipčani so na ta dan praznovali velik praznik; za Germane je bil to dan zimskega sončevega obrata.

Tudi ostali adventni in božični običaji nimajo ničesar skupnega s kristjanstvom, temveč so poganskega izvora. Vsa tradicija, ki je tako domača, prijetna, ki privabi na dan toliko sentimentalnosti - vse je samo človeška iznajdba iz raznih obdobij. Kdor bi rad sledil tej tradiciji, lahko to dela, toda pri tem naj se ne sklicuje na Boga!

Kaj je učil Jezus iz Nazareta? Kaj uči Kristus danes?

Kristus je bil duhovni revolucionar, ki je ohranjene rituale duhovništva razkrinkal kot votle oblike. Človek je tempelj Duha, torej ne potrebuje ritualov. »Pridi in mi sledi«, se je glasila Njegova poslanica. Sledi Njemu, največjemu preroku vseh časov, ne srčkanemu otroku v jaslicah, ki sploh ne zna govoriti. Kateremu odraslemu človeku bi prišlo na misel, da praznuje svoj lastni rojstni dan tako, da prinese s podstrešja otroško zibko in ob njej poje uspavanke?

»Poglejte lilije na polju!« Jezus je ljubil tudi rastline in živali. Svoje učence je učil, da je Božje življenje v vseh življenjskih oblikah. Ni rekel: Posekajte mlada drevesa in jih okrasite z lametami in svečami - samo v Nemčiji letno posekajo kar 28 milijonov smrek, ki predstavljajo simbol življenja. Ali pa: na Moj rojstni dan naj vam dobro tekne praznična pečenka.

Že Kanaanci so za svoj kult podirali drevesa, Germani so krasili svoje hiše pozimi z vejami. Da se je v Evropi pojavil prvi »božični drevešček«, je trajalo vse do 16. stoletja. Tudi jaslice niso starejše. Božična potica in keksi so verjetno spomin na stare običaje, v katerih so z darovanjem kruha hoteli odvrniti nesrečo. In kopica daril? Šele v času reformacije se je začelo obdarovanje otrok, za katere je 6. decembra prišel Miklavž (in ne ameriški »božiček«). Jezušček je iznajdba Martina Lutra. Šele 150 let je družinski praznik, prepoln pričakovanj in klišejev. Adventni venec izvira celo iz 20. stol..

Prirejeno iz: »Non der Wiege bis zur Bahre Die Praktiken der Kirche Das hat Jezus nicht gewollt«, str. 36, založba Das Weisse Pferd

Daša Žugelj iz Pirana

Božič, praznik miru in ljubezni, je poseben čas in največji praznik leta.

Vsako leto znova pride Jezušček. Kam pride in h komu? Ali prileti v obilna zemeljska telesa najbogatejših med bogatimi, v telesa cerkvenih vodij, gospodarstvenikov in znanstvenikov ter njihovih posnemovalcev iz naroda, da bi jim pomagal prebaviti slastne kose purana in divjačine, najboljši kos govedine ali teletine ali polnjene gosi ali race?

Ali prileti v laboratorije znanstvenikov, ki se trudijo, da si povečajo svojo slavo tako, da živali, ki se ne morejo braniti, naslednje bližnje, zverinsko mučijo, jih okužijo, razrežejo, samovoljno spremenijo njihove dedne zasnove in jih tako odtujijo od njihove prvotne narave. Vsako leto ista lajna o Jezuščku. Mnogi bodo rekli: Božič je tradicija. Kaj pomeni tradicija? Neguje se tradicija jaslic, toda koliko teh tradicionalnih božičnih živali je moralo med letom umreti?

Ali so mnogi ljudje postali tako rekoč zli duhovi za živali gozda, polja, zraka, voda in hlevov? Niso mnogi postali zli duhovi za vso naravo? Kristjan podira drevje ne glede če je pomlad, poletje, jesen ali zima, podobno kot muči, tepe in ubija živali. Kristjani so postali ubijalci in klavci kraljestev narave. Živali pobegnejo pred živalskim kanibalom človekom. Mnogi ljudje to vzamejo kot samoumevno, saj se počutijo kot gospodarji zemlje.

Spremenimo stare tradicije, običaje in letošnji božič naj postane notranje bogat. Odpovejmo se živalskim proizvodom, kajti trpljenje živali in matere zemlje je naše trpljenje, kajti vsi smo eno in izviramo iz enega Boga. Kaj nam pomaga vsa tehnika, če smo naravi obrnili hrbet, ne zavedajoč se, da je samo ona tista, ki nas hrani. Vso trpljenje, ki ga povzročamo živalim in naravi, bomo morali občutiti mi vsi, preko bolezni, ki vsak dan naraščajo, preko naravnih katastrof, ki jih je vsako leto več. Zbudi se človek, naj se tvoje kamnito srce omehča, da v sebi občutiš novo rojstvo, Kristusovo svetlobo v sebi. Če si pravi kristjan in izpolnjuješ zapovedi, ki jih je dal Jezus Kristus, občutiš vso trpljenje, ki ga povzroča človek in se zaveš enosti in skupnega sožitja z naravo in živalmi.

Ne daj se zapeljevati lepim besedam politikov, cerkvenih dostojanstvenikov, že v bibliji piše: po njihovih delih jih boste spoznali. In kakšen je videti današnji svet? Zemlja in vode zastrupljene, na milijone živali strahotno trpi, kakor tudi mati zemlja, ki kliče: Otroci moji, zakaj me tako mučite, ne morem več prenašati, kar delate z mano. Vso to trpljenje gre v kozmos in nekega dne se bo vse to zgrnilo na nas in potem bo človek kričal in jokal v nepredstavljivih mukah in se spraševal: Zakaj moram tako trpeti in zopet bomo krivca iskali drugje, obsojali druge. Ne, človek ti si tisti, ki lahko danes, v tem trenutku spremeniš svoj odnos do živali in narave. Vse se začne v malem z enim človekom, ki je spoznal, da je samo on tisti, ki lahko spremeni svet, s tem ko spremeni sebe in svoj odnos do živali in narave.

Prebudi se, kristjan, za živali in naravo, ter božično novoletni čas preživi s svojo družino v miru in v ljubezni, povezan z drugimi.

Miela Trefalt iz Ivančne Gorice

Slovenska cerkev je začela vojno proti OF zaradi

gospodarskih interesov, ne zaradi obrambe vere

Spodnji odlomki so iz knjige Škof Rožman in kontinuiteta, avtor Ivan Jan. Dodani so samo glavni naslov in mednaslovi.

Predvojni katolicizem je vodil v fašizacijo slovenske družbe

Filozof in publicist Peter Kovačič-Peršin, znan poznavalec slovenskega katolištva: »Poskus rehabilitacije ljubljanskega nadškofa Gregorija Rožmana dokazuje, da slovenska Cerkev ni sprejela zgodovinske resnice, da je predvojni katolicizem vodil v fašizacijo slovenske družbe in da je opazni del te Cerkve zagrešil kolaboracijo. Tudi škof Rožman.«

Pred vojno so se zaslišali klerikalno-bojni klici s Katoliško akcijo. Pojavili so se Stražarji in predvsem bojeviti Mladci, ki so začeli izdajati glasilo "Mi mladi borci". Že v prvi številki, namenjeni srednješolcem, je bil zapisan bojni citat, ki ga je vihtel bojeviti klerikalizem vseh časov, da namreč »Kristus na zemljo ni prinesel miru, temveč meč.« Glasilo je vse leto 1937, ko so se razmere v družbi vse bolj zaostrovale, razglašalo boj „proti brezbožnemu komunizmu“.  Ta mladčevska organizacija je nato 1940 leta v Kranju priredila shod za katoliške intelektualce. Takrat je spregovoril tudi škof dr. Gregorij Rožman in poudaril, da je ves propad na Slovenskem pospešila katoliška kulturna boječnost. In tedaj je škof Rožman vzkliknil tisti razvpiti stavek: »Potreben nam je nov Mahnič, pa čeprav bi šel kdaj kak korak predaleč! Katoliška akcija je tista, ki poživlja…« Mladci in ostali Rožmanovi ljudje so »korak dalje« naredili že naslednje leto ter jih nadaljevali vse obdobje okupacije. Strahotne posledice so se pokazale med in na koncu NOB.

Cerkvi je zelo ustrezala predvojna kapitalistična ureditev, zato se je borila proti komunizmu

Vzroki poznejšega škofovega delovanje in njegove protipartizanske usmeritve, kakor običajno, tiče v gospodarsko-politični ureditvi in delovanju družbe. Kmečke in delavske množice so bile brezobzirno izkoriščane, brezposelnost je bila kronična. Po deželi so kraljevali veleposestniki, mali kmetje so zaradi strahotne zadolženosti in davkov propadali, bančni, industrijski in veleposestniški veljaki pa so bogateli. V ta kapitalistični razvoj je bila vse bolj vključevana tudi katoliška Cerkev. Tiste katoliške duhovnike ter voditelje Katoliške akcije, ki so v različnih gospodarskih odborih prijateljsko sodelovali z „liberalnimi brezverci“, to ni prav nič motilo. Nič čudnega, saj je bila cerkev zelo bogata. Tako je na primer le 15 največjih cerkvenih fevdalnih posestev, ki so jih obšle vse agrarne reforme, upravljalo kar 37 tisoč ha obdelovalne zemlje in gozdov. Poleg različnih vrednosti in velikih dohodkov je Cerkev tudi od države letno dobivala več denarja, kakor slovensko kmetijstvo, socijala in zdravstvo skupaj. Zato je Cerkvi še kako ustrezala kapitalistična ureditev, ki so jo podpirali „z dušo in telesom“. A tudi tuji kapital in kapitalisti so imeli vplivno gospodarsko moč, zlasti nemški.

Tudi Tone Tomšič je bil prepričan, da se je cerkev vključila v vojno zaradi gospodarskih interesov

Častilci in zagovorniki škofa Rožmana radi poudarjajo tudi, kako se je »boril za življenje Toneta Tomšiča«, organizacijskega sekretarja CK KPS, ki je bil 16. maja 1942 obsojen na smrt. Ohranjena so Tomšičeva pisma, ki jih je iz zapora pisal svoji zelo verni materi. Nekaj odlomkov: »…Na Gorenjskem sem bil zaprt z globoko vernimi katoliki, ki so vsak večer molili rožni venec, pa bili z dušo in srcem na strani osvobodilne fronte…« »…Ne pozabite, da so fašisti začeli streljati talce šele, ko jim je škof Rožman dal svoj žegen. Je vprašanje, če bi se Italijani sploh upali začeti streljati talce, če jim ne bi škof in vsi drugi izrodki našega naroda dali pri tem polno podporo. In vse to še zavijajo in olepšavajo, kakor da bi šlo za vero, da je vera v nevarnosti. Kakšna laž in hinavstvo! Lepa stvar je, če vero branijo in rešujejo tisti pokvarjeni zločinci, ki dan za dnem posiljujejo slovenske žene in dekleta. Te zločince kličejo škof in ostali na pomoč, da jim rešijo ne vero, kakor oni lažejo, ampak ohranijo njihovo zavoženo gospodarstvo nad Slovenci…« Še preden so ustrelili Toneta, sta odšli Bernotova mama in Ivica, Tonetova sestra, prosit škofa Rožmana, naj bi pri papežu posredoval, da Toneta ne bi ustrelili. Ivica je celo pokleknila pred škofa in ga prosila, naj se zavzame za njenega brata, za Toneta, saj se je bojeval proti okupatorju kot zaveden Slovenec. Škof pa se je zasmejal in rekel: »Ne Ivica, lagali pa ne bomo…«

Konec citatov.

Za konec:

Seveda danes ni nič drugače. Ves prokatoliški zgodovinski revizionizem, ogromen napor pri demoniziranju prejšnjega režima (kjer cerkvi niti približno ni šlo slabo, kot to nenehno prikazuje, samo neomejenega nadzora nad dušami in žepi državljanov ni imela), nenehno potrpežljivo prodiranje v vse pore slovenske države (tudi z vračanjem fevdalne cerkvene lastnine jačana gospodarska moč slovenske podružnice Vatikana, kar se odraža tudi z raznoraznimi z davkoplačevalskim denarjem plačevanimi duhovniki - kurati v državnih institucijah, vztrajnimi poskusi prodora v javne šole in s tem bistveno močnejšim vplivom na zavest in podzavest bodočih davkoplačevalcev, kot pa je to možno sedaj s katehezo v župniščih, ipd.). Vse to in še kaj je seveda namenjeno, kot večina zadev v 1800 letni zgodovini cerkve, zgolj in samo zgolj neomejenemu bogatenju in rasti politične moči vatikanskega imperija in njegovih lokalnih izpostav/cerkva po posameznih državah. Jaz, meni, zame, na kakršenkoli način in z vsemi sredstvi - to v bistvu piše na krvavem praporju na našo srečo propadajočega črnega imperija.

»Cerkev je največja korupcija, kar si jih je mogoče zamisliti.«

Nietzsche, nemški filozof

»Mi kar gorimo od pohlepa po denarju in medtem ko rohnimo proti denarju,

polnimo vrče z zlatom in nič nam ni dovolj.«

Škof Heronim

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

    

     Dokazi o sodelovanju škofa Rožmana s fašisti

Spodnji odlomki so iz knjige Škof Rožman in kontinuieta, avtor Ivan Jan. Dodani so samo glavni naslov in mednaslovi.

Škof Rožman ukazal na cerkve izobesiti italijanske zastave

Ob priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji, je škof Rožman tudi Mussoliniju poslal spomenico, ki se (delno) glasi: …«Izražam popolno lojalnost in prosim Boga, da blagoslovi Vaše in naše prizadevanje za dobrobit našega ljudstva.« Na vseh cerkvenih zvonikih v Ljubljani in v Ljubljanski pokrajini pa so na Graziolijevo željo in po Rožmanovem nalogu izobesili italijansko zastavo! Kaj takega se v zgodovini še ni dogajalo! To bi škof zlahka odklonil, kajti cerkev naj bi bila vendarle cerkev. V Škofovi poslanici, ki je bila 6. maja (daljša) 1941 objavljena v italijanskem in ljubljanskem časopisju na prvih straneh, je tudi pisalo: »…najglobja zahvala v imenu vse duhovščine… zaradi širokogrudne in skrbne ureditve… Duce, sprejmite tudi izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja…«.

Škof Rožman javno priznal sodelovanje s fašisti

V ljubljanskem škofijskem listu 31. 7. 1941 je objavljeno pismo škofa Rožmana: »… Kar pa se tiče sodelovanja predstavnikov cerkve z novo fašistično Italijo, je za nas katoličane merodajna božja beseda, ki pravi: vsak človek bodi višjim oblastem pokoren. Torej takojšnja pripravljenost sodelovanja z okupatorji, brez pomisleka, v nadaljnem pa odločno proti sodelovanju z OF….«

Mussolini odlikoval škofa Rožmana za sodelovanje

To sodelovanje je bilo tako tesno, zvesto in učinkovito, da je bil škof v začetku oktobra 1941 (5.oktobra 1941 je to objavil tudi Slovenec) po Mussoliniju nagrajen z visokim italijanskim odlikovanjem. Pa ne za verske obrede, temveč za tisto, kar se dejansko imenuje kolaboracija in narodna izdaja.

Škof Rožman vodil zahvalno mašo za fašiste

Italijanski osvajalci so svoj zmagoviti konec napada na Jugoslavijo in Slovenijo, 22. maja svečano proslavili tudi z veličastno zahvalno mašo. Daroval jo je sam škof dr. Rožman, asistirali pa so mu visoki škofijski gospodje. Prisostvovale so ji tudi vodilne okupatorske osebnosti. O tem dogodku je 24. maja 1941 Slovenec pisal: »Slovesnost se je vršila z vsem sijajem, ki ga ob takih prilikah razvija Cerkev…« To škofovo zadržanje je na verne množice nujno delovalo negativno. Odražalo se je kot hud pritisk zlasti na tiste vernike, ki so že množično sodelovali v Osvobodilni fronti upirajočega se slovenskega ljudstva. Prav tako na domoljubni del duhovščine, ki ni bila okužena s klero-fašizmom.

Škof piše italijanskemu generalu naj bolj ostro nastopi proti OF

V Ljubljani so se 16. februarja 1942 pri škofu sestali glavni predstavniki bivših strank z namenom, da ustanove neke vrste odbor, ki naj bi italijanske oblasti odvedel do boljšega vladanja zasedenega ozemlja… Vodstvo tega odbora, je prevzel škof… Na tem sestanku so sestavili spomenico, ki izraža nezadovoljstvo zaradi »premehkega« vladanja in ukrepov italijanskih oblasti in v kateri predlagajo in žele dovoljenje, da se samostojno, z legalnimi sredstvi pobija komunistično okužbo. Taka spomenica je bila fašističnim okupatorjem ponovna vzpodbuda za dodatno poostritev nasilja nad svobodoljubnimi Slovenci, zlasti nad pripadniki OF in partizani. Tako je »vojskujoči se škof Rožman«, kot ga je pozneje opisal gauleiter dr. Rainer, veliko prispeval, da so začele nastajati oborožene enote vaških straž in belogardističnih oddelkov - MVAC. Poleti 1942 je bilo vse to razkrito v krvavih in skupnih nastopih italijansko-belogardističnih oddelkov.

Glavno škofovo pismo italijanskemu generalu za skupen boj proti OF

Spomenica, ki jo je ljubljanski škof 12. septembra 1942 poslal generalu Robottiju:

»Kot zdravi del Slovencev, ki so izrazili pripravljenost, resno sodelovati z italijanskimi oblastmi, da bi ponovno vzpostavili red ter zatrli prevratniške in puntarske elemente, predlagamo vojaškim oblastem naslednje: dovolite ustanoviti v vseh krajih oborožene varnostne straže pod slovenskim poveljstvom… Dalje smemo trditi, da bi ustanovitev okrepila zaupanje prebivalstva v italijanske oblasti, ki so ga že močno omajali komunistična propaganda… Z ustanovitvijo takšnih varnostnih straž bi oblast prepričljivo dokazala, da ne namerava zatreti slovenskega naroda in razdejati njegove blaginje, marveč hoče le uničiti uporniške elemente… Z ustanovitvijo varnostnih straž bi bila odstranjena možnost, da bodo krivci ostali na prostosti in nedolžni kaznovani. To bi pomenilo nov sloves v zgodovini rimske pravičnosti…«

Škof Rožman se je zavzemal, da iz taborišč rešijo le »njegove« ljudi

Škof Rožman je v spomenici predlagal, naj bi iz internacije spustili slovenske rojake, toda »lojalne«. Iz internacije naj bi torej dobivali in osvobajali le lojalne Slovence, kar je pomenilo k izdajstvu nagnjene in s sovraštvom do partizanov prežete ljudi, ali vsaj k temu pripravljene. In tako se je začelo »reševanje« internirancev. Predlogi italijanskima generaloma so hitro porajali »sadove«. Komaj je od tega minilo teden dni, že so iz internacije spustili okoli 400 predvsem klerofašističnih dijakov in študentov ter drugih lojalnih elementov. Cena je bila vstop v oborožene belogardistične oddelke.

Nek moški je Rožmanu podaril vse premoženje, ker mu je škof natvezil, da je med vojno pomagal njegovemu bratu, v resnici pa ga je pognal v smrt

Stane Potokar pripoveduje kaj je doživljal kot otrok med vojno: » Mojega očeta (sedmih otrok) Antona so belogardisti zaradi sodelovanja v NOV aretirali 23 oktobra 1942… in ga obsodili na smrt. Po razglasitvi sodbe smo iskali možnost, da bi moža in očeta sedmih otrok, starih od 4 do 14 let ter bolnega človeka rešili smrti. Gospa N. Šušmelova je organizirala sprejem pri škofu Rožmanu in pri visokem italijanskem oficirju. Otroci smo bosi in napol goli hodili za gospo in mamo kot piščeta za kokljo. Kmalu smo se znašli v neki sobani… v škofovem uradu… Poldrugo uro smo čakali v upanju na škofovo pomoč, dokler ni ta končno samozavestno in oholo stopil v sobo. Naša spremeljevalka Šušmelova je začela pripovedovati, zakaj smo prišli, mati je začela jokati, škof Rožman pa je prekinil govor naše spremljevalke in kratko, jedrnato odgovoril: »Kar je zaslužil, to je tudi dobil«, in vehementno odšel brez slovesa... Leta 1945 je škof Rožman pobegnil na Koroško, od tam pa naprej v Cleveland. Kmalu po prihodu v ZDA je navezal stik z očetovim stricem Janezom-Jochanom Potokarjem… Govoril mu je, da je zastavljal svojo besedo za rešitev mojega očeta itd. Posledica pogostih obiskov je bila ta, da je naš stric dal zapisati vse svoje premoženje škofu Rožmanu oz. Cerkvi, mi oz. mama pa je dobila simbolično dediščino, s katero je lahko kupila le kozo.

Italijanski general je izjavil, da MVAC (bela garda) med Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga 50 let ne bomo mogli odpraviti

Lastnoročno pisano pismo (objavljeno v knjigi) škofa Rožmana Mirku Javorniku, uredniku Slovenskega doma o razgovorih z italijanskim generalom Ruggero jeseni 1942, med veliko italijansko ofenzivo. Vsebina je zelo zanimiva, ker odkriva veliko. Med drugim škof povsem iskreno sporoča, kako mu je tudi ta general rekel, da se »partizanov po gozdovih sploh ne da uničiti« in da »MVAC med vami Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti.« Kako modro je prerokoval sovražni italijanski general. 

Škof se je ob slovesu zahvalil italijanskemu generalu za sodelovanje

Rožmanovo ljubeznivo in hvale polno pismo italijanskemu generalu Robottiju pred njegovo premestitvijo (lastnoročno pisano pismo je objavljeno v knjigi), 12. decembra 1942: »Z velikim presenečenjem sem sprejel novico, s katero mi, Ekscelenca, javljate, da zapuščate Slovenijo in odhajate na novo službeno mesto. Ob tej priliki se Vam, Ekscelenca, prisrčno zahvaljujem za Vašo veliko dobrohotnost in pripravljenost, s katero ste vedno vzeli v obzir prošnje, s katerimi sem se obračal do Vaše ekscelence in mi ustregel vedno, če so Vam le dopuščale prilike in zakoni…«

Nekatere ocene o izdajalskem delovanju škofa Rožmana

Zgodovinar dr. Janko Pleterski, akademik: »Priznanje aneksije je škof izrazil tudi s častno navzočnostjo med nosilci oblasti Italije na obeh proslavah obletnice aneksije v letih 1942 in 1943. Očitno je bilo za Italijane poglavitna osebnost škof. dr. Gregorij Rožman, čeprav je bil cerkvena oseba. Priznanje aneksije iz njegovih ust je bilo za Italijo najdragocenejše. Italijanska oblast ga je za to prizanje tudi nagradila.«

Zgodovinar dr. Tone Ferenc: »Nisem videl fotografije, na kateri bi kakšen katoliški škof bil tako dobro razpoložen v družbi z nacističnimi krvniki, kot nam kažejo fotografije dr. Rožmana v družbi z Rösenerjem«.

Filozof in krščanski socialist Peter Kovačič-Peršin: »Njegova krivda je dokazljiva z že znanimi dokumenti. Kriv pa je tudi po tedaj veljavnem  cerkvenem pravu, ker je zapustil svojo škofijo brez izrecnega dovoljenja Vatikana.«

Škof Rožman je po vojni izdal tudi svoje domobrance

Krščanski socialist in znan politični delavec Franc Miklavčič: »Škof Rožman ne le, da je odobril ustanovitev domobranstva pod Nemci, marveč je že v predhodnem letu 1942 odobril ustanovitev vaških straž pod italijanskim skrbništvom.  Domobranci so ljudi pošiljali v Dachau… vaške straže pa so pošiljale ljudi v ustrelitev Italijanom. Škof Rožman je dejansko od prve do zadnje ure sodeloval najprej z italijanskim, potem pa z nemškim okupatorjem… Ko je ob koncu vojne zbežal v Celovec, se ni pridružil domobrancem v vetrinjskem taborišču, marveč je v skrbi za lastno življenje s svojim avtom in šoferjem odpotoval na Tirolsko v varnejšo ameriško cono. Če bi se pridružil svojim ljudem v vetrinjskem taborišču in jih tamkaj v svojih škofovskih oblačilih ter s škofovsko avtoriteto zastopal pri britanski komandi, kateri bi razložil svoje videnje domobranstva - morda Angleži ne bi bili izročili domobrancev v gotovo smrt in bi kakšnih 12 tisoč ljudi lahko še živelo…«

Ljubljanski nadškof Uran je ob petdesetletnici smrti nadškofa Rožmana daroval mašo in ob tem dejal: »Tudi od procesa dalje so se tako v strokovni literaturi kakor v različnih medijih vrstili napadi nanj in izkrivljali njegovo podobo. Šele v zadnjem času se je vsaj nekaj premaknilo. Okrožno sodišče v Ljubljani pa je letos 10. aprila odločilo, da se kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavi.«

Spodaj citiram zelo zanimive odlomke iz knjige Škof Rožman in kontinuiteta, ki jo je napisal Ivan Jan Srečko. V knjigi je zbranih ogromno nespornih dokazov, podprtih s številnimi fotografijami, uradnimi dokumenti in pismi o sodelovanju škofa Rožmana in dela slovenske duhovščine z fašistično in nacistično oblastjo. Veliko je tudi objavljenih pisem tedanjih duhovnikov, ki so skušali prepričati škofa naj takoj konča s kolaboracijo, ker s tem dela veliko sramoto za cerkev.

Duhovnik in pisatelj Finžgar pravi, da je kolaboracija velik črni madež

Duhovnik in pisatelj Franc Saleški Finžgar: »Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljiva kapitalistična usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin.«

Škof je odstranil duhovnika Mikuža, ker je želel voditi maše za partizane

Zaradi suspenza dr. Metoda Mikuža, kar je škof Rožman storil 10. junija 1943, so se katoličani iz Sv. Petra ceste - zdaj Trubarjeve - ogorčeno pritožili 5. avgusta 1943 z zahtevo, da škof suspenz prekliče. Poziv: »Katoličani iz sv. Petra ceste v Ljubljani smo z začudenjem in ogorčenjem sprejeli vest, da je ljubljanski škof Gregorij Rožman prepovedal duhovniku Mikužu opravljanje verskih obredov med narodno osvobodilnimi partizanskimi odredi. Osvobodilna fronta je s sprejemom katoliškega duhovnika v svoje vrste jasno izpričala načelo popolne verske svobode ter s tem dokazala, da se ne vmešava v verske zadeve Katoliške cerkve…«

Izidor Cankar svari Rožmana naj preneha s kolaboracijo

Nekdanji minister londonske kraljeve vlade, duhovnik in ugledni diplomat dr. Izidor Cankar je svojega prijatelja škofa Rožmana svaril pred tistim, kar je počenjal in kar so počenjali domobranci - a brez uspeha. Rožmanu je posredoval zelo jasno opozorilno pismo: »…Upam, da je še čas, da se kaj stori, da se najusodnejša politična napaka na Slovenskem popravi in te prosim, da storiš, kar moreš. Mnogo, zelo mnogo je odvisno od tega ali boš ti jasno videl stvari… Po koncu vojne so bodo nekateri razbežali, ko Nemci odidejo, drugi bodo pobiti, če se bodo borili. Čemu? In kdo bo odgovarjal za to nesrečo?...« S tem se je dr. Cankar že med vojno odločil za kriterij, da bo škof Rožman največji krivec za pobite domobrance. Tako kot npr. dr. Trstenjak ali dr. Grmič po vojni. Dr. Alojzij Kuhar, duhovnik in tudi eden izmed voditeljev SLS, ki je posebno prek radia London do nedavnega razvijal propagando proti komunistom in partizanom, je ob dr. Cankarju in Snoju tudi spoznal zgrešenost domobranstva.

Mariborski škof se je uprl kolaboraciji

Akademik dr. Anton Trstenjak: »Ko je ljubljanski škof Rožman odobril ustanovitev domobranstva, so poslali odposlance tudi v Maribor s prošnjo, da bi tudi mariborski škof podprl ustanavljanje domobranskih odredov. Ta pa se je uprl: »Kaj, ali hočete zlo, ki ste ga razširjali v svoji ljubljanski škofiji, prenesti tudi v mojo škofijo? To vam jaz kot škof odločno prepovedujem« Lahko greste!« Pa jim je vrata pokazal. To mi je dobesedno sam povedal. Škof Tomažič je imel torej čisto drugačno stališče do tega. Sreča! Tako na Štajerskem ni bilo domobranstva, niso se med seboj pobijali in tudi medsebojnega sovraštva ni bilo, tudi če je kdo po naključju bil domobranec. To pa se je zlahko zgodilo, saj  poznam ljudi, ki so bili postavljeni pred izbiro, ali jih Nemci mobilizirajo v svojo vojsko ali pa gredo k domobrancem, eno ali drugo je bilo hudo.

Jezuit Cerar: »Domobranci so s svojim bojem grešili zoper evangelij!«

Jezuit Cerar je napisal knjigo z naslovom »Partizan nekoliko drugače«. Zakaj? Po maturi je šel v partizane. Pozneje je postal jezuit in duhovnik in zdaj je napisal spomine. Njegovi jezuitski sobratje zdaj berejo to knjigo in jim ne ugaja preveč. V njej je zapisana tudi misel, ki je edina pravilna, pa je nihče ne navaja: »Domobranci so s svojim bojem, v katerem naj bi se borili za Kristusa, grešili zoper evangelij. Lahko pogledate zgodovino - jaz jo dobro poznam. Nobena križarska vojna, noben papeški pohod zoper sovražnike vere ni bil uspešen. Bog ne da blagoslova »krščanskemu« orožju, ker to ni po božji volji. Mi smo poklicani, da se bojujemo z duhovnim orožjem, z močno vero, ki se naslanja na milost.«

Škof Grmič obsoja kolaboracijo, zaradi katere so se zgodili povojni poboji

Škof dr. Vekoslav Grmič iz intervjuja v Nedeljskem: »… klerikalni voditelji in voditelji Katoliške akcije ter del predstavnikov uradne Cerkve v Sloveniji so pognali del slovenskega ljudstva v boj zoper Osvobodilno fronto… Vendar je najhuje bilo to, da so svoje bojevnike pridružili nemškim policijskim enotam.  Slepili so jih potem do konca… in jih odpeljali na Koroško, da so jih Angleži kot izdajalske enote vrnili in je večina njih s smrtjo plačala ceho. Kaznovani bi morali biti v resnici voditelji, a ti so se umaknili na varno…«

Bogoslovec Peter Kovačič-Peršin pravi, da je cerkev kriva za bratomorno vojno

»…Že kot bogoslovec sem prišel do spoznanja, da sta slovenska klerikalna politika in vodstvo slovenske Cerkve poglavitna krivca za bratomorno vojno, za zlorabo vernih množic v svoje politične namene, da je njun duhovni zločin v tem, da sta izdala evangelij in svoje ljudi.«

Niko Gorjup, Nova Gorica

Tudi pred leti umrli hrvaški predsednik Franjo Tuđman se je tako v svoji knjigi Zmote zgodovinske resnice, ki je izšla 1989 leta, v opravičilo za genocid nad narodnostnimi manjšinami izrecno skliceval na Biblijo, ko je napisal: “Zgodovino človeštva je vedno spremljal fenomen nasilja ... Genocid je naravni fenomen, je v skladu s človeško-socialno in mitološko-božansko naravo. Genocid ni samo dovoljen, temveč se ga priporoča. Nadalje je vsemogočni Jehova s svojimi lastnimi besedami genocid vedno priporočal takrat, kadar je koristen za preživetje in za na novo ustoličeno oblast kraljestva izvoljenega ljudstva ali za njegovo ohranitev kot tudi za širjenje svete vere.”

Tudi številni papeži so v imenu Jezusa Kristusa, ki je učil ljubezen in nenasilje, množično pobijali ljudi. V knjigi Kristusovi nasledniki avtor Peter de Rosa opisuje življenje najbolj zločinskih papežev. »Inocenc III., veliki državnik in papež z neizmerno voljo, je nemoteno in največkrat s pomočjo nasilja vladal krščanskemu svetu skoraj dvajset let. Kronal in odstavljal je vladarje, izrekal interdikt oziroma prepoved bogoslužja celim ljudstvom in ustvaril papeško ozemlje čez vso osrednjo Italijo od Sredozemlja do Jadranskega morja. Niti enega samega spopada ni izgubil. Za svoje cilje je prelil več krvi kot katerikoli papež. Svojo neverjetno sprevrženost je izrazil v enem samem stavku, ki človeku jemlje sapo: "Vsak duhovnik mora ubogati papeža, četudi mu ukazuje nekaj, kar je zlo; kajti papeža ne more nihče presojati."Na stotisoče jih je bilo na njegov ukaz ubitih z ognjem in mečem. Kot edini nosilec resnice je bil Inocenc prepričan, da sme z vsemi razpoložljivimi sredstvi iztrebljati herezijo.« Lord Acton je v isti knjigi izjavil: »Papeži niso bili le množični morilci; ubijanje so spremenili v zakoniti temelj katoliške cerkve in postalo je pogoj odrešitve.«

Za konec: Koliko ljudi je v zgodovini človeštva umrlo in še danes umira zato, ker nekateri verjamejo, da je morjenje Božja volja in da je avtor zločinskih citatov iz Biblije, ki pozivajo ljudi k ubijanju, Bog? Vse te izjave nimajo nobene zveze z resničnim Bogom ljubezni, ki je proti ubijanju, ne samo ljudi, pač pa tudi živali. „Božje“ citate iz Biblije, ki pozivajo ljudi k nasilju, je spisala tedanja duhovniška kasta.

Slavko Brumen, Križe

V svetu in v Sloveniji se poglablja kriza. Ljudje izgubljajo službe, podjetja propadajo, država se zadolžuje, da bi omilila posledice krize. Mnogi pravijo, da kriza še ni dosegla svojega dna in da najhujše šele prihaja. Strokovnjaki in politiki ne vedo, kdaj se bo situacija popravila in se bo začela ponovna rast gospodarstva in s tem blaginje. V krizah so najbolj prizadeti revni, pa tudi srednji sloj. Ker je vedno manj zaposlenih in ker je manjša potrošnja, v državni proračun priteka vedno manj denarja. Zato se mora država zadolževati, da lahko blaži krizo.

Podobno je na ravni občine. Finančni položaj občin se slabša, mnoge občine so zadolžene. Tudi v mnogih občinah se veča revščina. Ljudje izgubljajo službe, socialni problemi se večajo, nastajajo pa tudi novi. Za reševanje socialnih problemov ljudi je potrebno vedno več sredstev, pomemben je praktično vsak evro. Mnogo sredstev je potrebnih tudi za razvojne projekte, ki lahko izboljšajo prihodnost občin.

Obstaja pomemben vir, kjer bi lahko občine prihranile tisoče, desettisoče in stotisoče evrov ter jih namenile za pomoč ljudem v stiski ali za razvojne projekte. To bi bilo sedaj izjemno pomembno, saj se, kot že navedeno, kriza poglablja. Gre za sredstva, ki jih občine vsako leto namenijo za financiranje takšnih ali drugačnih dejavnosti katoliške cerkve in njenih organizacij, ki delujejo na območju občine ali pa so z občino kako drugače povezane. Občine namreč financirajo oz. sofinancirajo karitas, katoliške vrtce, cerkvene domove za starejše, razne druge cerkvene projekte, obnovo in vzdrževanje cerkva in drugih katoliških kulturnih spomenikov, osvetljevanje cerkva in podobno. Vsako leto občine namenijo za te namene več milijonov evrov. Tako občine za obnovo in vzdrževanje cerkvenih kulturnih spomenikov porabijo več kot 1 milijonov evrov letno, še več gre za katoliške vrtce, več stotisoč evrov dobijo razne organizacije v sistemu karitasa in drugo. S tem denarjem se bogati tujec, saj ima katoliška cerkev svoj sedež v Vatikanu in je tuja pravna oseba, je sama oz. preko Svetega sedeža subjekt mednarodnega prava »sui generis«. V Sloveniji ima svoje institucije, ki so pravne osebe, ustanovljene v smislu kanonskega prava, torej tujega prava.

Seveda pa zgoraj omenjena sredstva niso edino premoženje katoliške cerkve v Sloveniji. Ta organizacija je namreč zelo bogata, saj ima preko svojih organizacij v upravljanju za več 100 milijonov evrov lastniških deležev v slovenskih podjetjih, prav tako je cerkev dobila vrnjeno nacionalizirano premoženje, tudi fevdalnega izvora, oz. odškodnino zanj, vse v vrednosti, ki se že približuje 200 milijonom evrov. Sicer pa je katoliška cerkev po svetu neizmerno bogata. Celotno cerkveno premoženje, to je premoženje svetega sedeža in sestavnih delov cerkve oz. njenih institucij po vsem svetu, je po ocenah nekaterih poznavalcev več 1.000 milijard evrov. Gre za nepredstavljivo veliko premoženje, gre za premoženje, o katerem lahko mnoge države samo sanjajo. In to premoženje upravlja samo ena oseba - papež.

Če občine ne bi financirale katoliške cerkve, ne bi samo prihranile milijonov evrov, temveč bi ravnale tudi v skladu s slovensko ustavo, ki v 7. členu določa, da so država in verske skupnosti ločene. Iz načela ločenosti namreč izhaja tudi to, da država ne sme financirati nobene verske skupnosti, niti njene dejavnosti ali pa njenih organizacij, saj se sicer postavi na stran te verske skupnosti in pomaga pri širjenju vere te skupnosti. Kajti npr. katoliška cerkev kot verska skupnost teži k temu, da vsepovsod širi svojo vero. Država ni več nevtralna. To vse velja tudi za občine, saj so one tudi del države. Že dolgo časa država s financiranjem cerkve krši omenjeno ustavno načelo, ki je zelo pomembno, saj je tudi branik pred rekatolizacijo državnih oz. javnih struktur.

Občinam oz. mestnim občinam v Sloveniji zato predlagamo, da prenehajo s financiranjem katoliške cerkve, njenih organizacij oz. dejavnosti in tako prihranjena sredstva namenijo za reševanje socialnih problemov v občini ali pa za projekte, ki bodo prinesli razvoj in s tem nova delovna mesta. Menimo, da katoliška cerkev s prenehanjem občinskega financiranja ne bo ogrožena, saj ima po lastnih besedah več kot milijon svojih vernikov, ki so po katoliškem katekizmu in zakoniku cerkvenega prava dolžni poskrbeti za materialne potrebe cerkve.

Obrazložitev:

1. Kot že uvodoma navedeno, se nahajamo v vedno globlji krizi. V tej krizi so pomembna vsa sredstva, ki jih pridobi oz. ima država in njeni sestavni deli, kot so to občine. Simbolično rečeno, vsak evro pomaga. Zato je potrebno s temi sredstvi ravnati zelo gospodarno in seveda zakonito. Še posebej je to pomembno, ker se v Sloveniji širi revščina. Vedno več ljudi je namreč revnih, po podatkih Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) naj bi bilo v Sloveniji že ob koncu leta 2008 kakšnih 600.000 Slovencev, ki živijo v revščini. Če bi k temu prišteli še samozaposlene, delavce po avtorskih pogodbah in kmete, bi se ta številka še povečala (Dnevnik, 18.10.2008). Sedaj je stanje še slabše, saj se število nezaposlenih veča, v nekaj letošnjih mesecih se je to število povečalo na slabih 100.000.

2. Na drugi strani imamo sloj bogatih oz. super bogatih ljudi oz. organizacij. Med te organizacije seveda spada tudi katoliška cerkev. Ta že slabih dva tisoč let zbira svoje bogastvo in zato poseduje nepredstavljivo veliko premoženje, po vsem svetu je to verjetno več 1.000 milijard evrov, ki je bilo v velikem številu primerov pridobljeno, kot to izhaja iz zgodovinskih zapisov, na nezakonit in nepošten način. Iz raznih virov je namreč znano, da se je cerkev ukvarjala s trgovino z ljudmi in imela sužnje, tlačani so morali plačevati tudi cerkvi, cerkev je prodajala titule, funkcije, blagoslovljena pisma, ..., uvedla je tudi trgovino z odpustki. Menihi in drugi cerkveni ljudje so ponarejali listine, da so prišli do zemljiške posesti. Bili so tudi papeži in škofje, ki so obogateli od prostitucije, imeli so celo lastne bordele. Eden najbolj sramotnih načinov, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Glavni faktor pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike, zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina. Cerkveni oče Salvian je že v 5. stoletju pridigal: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Papež Aleksander III. je leta 1170 odredil, da ni veljaven noben testament, ki ni bil narejen v prisotnosti duhovnika. Vse to in še marsikaj drugega negativnega je podlaga današnjega cerkvenega bogastva. Danes cerkev, čeprav je neizmerno bogata, mnogo sredstev dobi še iz državnih proračunov (npr. v Nemčiji vsako leto okoli 14 milijard evrov). Nekaj podatkov o bogastvu cerkve:

•  Katoliška cerkev je največji nedržavni zemljiški posestnik zahodnega sveta. V Nemčiji je cerkev z 8,5 milijardami m2 največji zemljiški posestnik. V ZDA in Italiji ima več kot 1 milijon hektarov njivskih površin, v Španiji, Portugalski in Argentini poseduje okoli 20% vseh njivskih površin.
•  Katoliška cerkev v Nemčiji ima 400 milijard evrov vredno premoženje (celoten letni proračun Slovenije je okoli 9 milijard evrov).
•  Katoliška cerkev je največji nepremičninski posestnik. V Rimu je že skoraj 1/3 vseh stavb v posesti cerkve. V drugih italijanskih mestih in tudi v Nemčiji je stanje podobno.
•  Zlate rezerve Vatikana so bile leta 1952 po velikosti druge na svetu, takoj za ameriškimi, in so znašale 3,5 milijarde evrov. Kakšno je stanje danes?
•  Katoliška cerkev je danes največji verski gospodarski koncern na svetu in močno angažirana na področju nepremičnin, kemije, elektronike ... ter soudeležena pri velikem številu gigantskih firm. Samo v Nemčiji ima okoli 100 milijard evrov kapitala in naložb, delnic in vrednostnih papirjev.
•  Katoliška cerkev poseduje mnoge banke. Znan je primer italijanske banke Intesa, ki združuje katoliške denarne ustanove in se je združila z banko San Paolo Imi v največjo banko v Italiji in eno največjih v Evropi.
•  Premoženje nemške Karitas je po podatkih iz leta 1995 znašalo 65 milijard evrov.
•  Katoliška cerkev ima v lasti tudi večje število tiskovnih agencij, časopisov, revij, radijskih in televizijskih postaj oz. hiš.
•  …

3. Vrhovni upravitelj in oskrbnik tega neizmerno velikega premoženja je papež. Ena oseba torej upravlja z bogastvom, o katerem lahko večina držav samo sanja. Nemški nadškof oz. kardinal zasluži mesečno več kot 11.000 evrov, plače škofov pa se začenjajo pri 7.500 evrov. Večinoma jih plačuje nemški državni proračun. Ali si želite, da bi bilo tako tudi v Sloveniji?

Jezus iz Nazareta: »Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo« (Mt 19,34). Čeprav cerkev uči omenjene Jezusove besede, sama ravna proti njim in se zato tudi postavi vprašanje, ali bo sploh kdaj prišla v nebesa, še posebej zaradi tega, ker svojega bogastva noče razdeliti revnim.

4. Katoliška cerkev oz. njene institucije tudi v Sloveniji dobijo mnogo sredstev iz državnega proračuna. Tako dobi katoliško šolstvo okoli 10 milijonov evrov letno (teološka fakulteta, gimnazije in osnovna šola), za obnovo in vzdrževanje katoliških cerkvenih kulturnih spomenikov je bilo v letu 2008 namenjenih okoli 2 milijona evrov, za cerkvene arhive je država namenila okoli 150.000,00 evrov, za cerkvene gozdove slabih 200.000,00 evrov, za slovenske katoliške misije in Rafaelovo družbo pa nekaj čez 100.000,00 evrov. V tem letu je namenila tudi okoli 2.000.000,00 evrov za socialne prispevke katoliških uslužbencev oz. duhovnikov. Skupaj je država namenila največji in najbogatejši svetovni cerkveni ustanovi, katere skupno premoženje se ocenjuje na več 1.000 milijard evrov, okoli 15 milijonov evrov. Revni financirajo bogate.

5. Mnogo sredstev dobi najbogatejša nevladna organizacija na svetu, tako se namreč cerkev sama mnogokrat označuje, tudi iz občinskih proračunov. Kakšne 3 milijone evrov, mogoče pa še več, saj ne razpolagamo z vsemi podatki, je katoliška cerkev dobila od občin v letu 2008. Te financirajo obnovo in vzdrževanje katoliških cerkvenih spomenikov, karitas, katoliške vrtce in domove za ostarele, skavte, oratorije, miklavževanje, cerkvene pevske zbore, razne programe, kot npr. za pomoč odvisnikom in njihovim svojcem, za urejanje socialnih stisk zaradi alkoholizma, za samopomoč osebam s težavami v duševnem zdravju in drugo. Občina Črnomelj je v letu 2008 namenila Župnijskemu Karitasu Črnomelj 1.500,00 EUR za sofinanciranje projekta »šola nogometa«, ki je namenjen romom. Cerkev se ukvarja torej tudi z nogometom, očitno postaja tudi športna organizacija. V nogometu se vrti ogromno denarja. Enako privlači enako.

6. Mnoge občine so bile v letu 2008 do katoliške cerkve in njenih institucij zelo radodarne. Tako je Mestna občina Ljubljana na kakršnikoli pravni podlagi odobrila cerkvenim organizacijam kar okoli 1 milijon evrov, od tega je Škofijska klasična gimnazija dobila 38.712,45 evrov za mladinske raziskovalne projekte - potepuški tabor 2008 za SŠ in kot refundacijo šolskih kosil, Zavod Salesianum pa 45.591,50 evrov (refundacija stroškov glasbene šole, sofinanciranje projektov oz. programa mladinskih aktivnosti v MOL (2008-2010), sofinanciranje soc. varstv. programov, refundacija šolskih kosil). Zelo radodarne so bile tudi občine Vrhnika (okoli 300.000,00), Domžale (več kot 200.000,00, Logatec (okoli 200.000,00), Celje, Železniki in Slovenska Bistrica okoli 150.000,00 evrov, Kamnik okoli 120.000,00 evrov, Maribor okoli 110.000,00 evrov, ... Gre za nakazila sredstev na katerokoli pravni podlagi, tudi za plačilo dela razlike med ceno programa in plačilom staršev v katoliških vrtcih oz. drugih programov, kar morajo občine plačevati na podlagi predpisov. Občine na splošno mnogo sredstev namenjajo katoliškim vrtcem, tako je bilo tudi leta 2008. Tako je Občina Domžale plačala cerkvi oz. njenim vrtcem okoli 220.000 evrov, Mestna občina Ljubljana je Uršulinskemu zavodu nakazala 116.036,16,  več kot 100.000 evrov je namenila katoliškemu otroškemu varstvu tudi Mestna občina Celje, Mestna občina Maribor pa je vrtcu Montessori nakazala 38.562,73 evrov. Občina Logatec je v letih 2007-2009 plačala za katoliško predšolsko vzgojo v nekem vrtcu kar okoli 550.000,00 evrov.

7. Iz občinskih proračunov je šlo cerkvi za obnovo in vzdrževanje sakralnih spomenikov tudi mnogo sredstev. V letu 2008 je šlo v ta namen več kot 1 milijon evrov. Mnoge občine izdatno sofinancirajo to obnovo oz. vzdrževanje, nekatere celo več 100.000,00 evrov letno. Tako je npr. Občina Izola investirala v obnovo cerkve Marije Alietske samo v letu 2008 111.407,00 evrov, v preteklih letih pa skupaj kar 432.742,00 evrov. Zelo radodarna je bila tudi Občina Šmarje pri Jelšah, ki je za obnovo kulturnega spomenika Kalvarija in Sv. Rok dala cerkvi okoli 40.000,00 evrov. Mnoge občine namenjajo za te namene po več tisoč evrov, mnoge pa celo po več deset tisoč evrov.

8. Redke so občine, ki katoliški cerkvi oz. njenim institucijam ne namenjajo sredstev.

9. Republika Slovenija, kamor seveda sodijo tudi občine, torej daje mnogo sredstev cerkvi.  Postavi se vprašanje, kaj dobi Slovenija za to nazaj od cerkve?

10. V zahvalo je kardinal Rode, predstavnik Svetega sedeža, torej tuje osebe, v intervjuju z naslovom Slovenija je moj dom, ki je bil objavljen v tedniku Družina (20.9.2009), na vprašanje novinarja Bogomirja Štefaniča, ki se je glasilo: »V kakšno smer pa gremo denimo z imenovanjem LDS-ovega politika za novega direktorja vladnega urada za verske skupnosti?« odgovoril: »Take provokacije si niti partija ni dovolila. To imenovanje je neodgovorno.« Torej, predstavnik tuje države žali Slovenijo in se vmešava v notranje zadeve naše države. Vse to v zameno za sredstva, ki jih slovenski davkoplačevalci namenjajo za cerkev, tudi za Rodeta?

11. Vendar pa to še ni najhujše, kar daje katoliška cerkev Sloveniji.

12. Še huje je to, da npr. katoliška cerkev:

•  ne priznava slovenske ustave, če je ta v nasprotju z njenimi evangeliji
•  prisilno krsti dojenčke in z večnim peklom grozi tistim, ki ne dajo krstiti svojih otrok
•  ne priznava celovitega izstopa in izobči oz. prekolne tiste, ki iz nje izstopijo
•  ne priznava pravice do življenja, saj je v bibliji, ki je zanjo božja beseda in je še sedaj veljavna,  predvidena smrtna kazen za mnoge moralne prekrške (po predpisih stare zaveze, ki jih mora vsak katolik vestno izpolnjevati, je potrebno pobiti homoseksualce, prešuštnike, trmoglave sinove, čarovnice, tiste, ki ne poslušujo duhovnikov in podobno)
•  želi odstraniti vse tisto, kar ni katoliško, npr. jude, ateiste, drugače verujoče
•  še ni preklicala izobčenja vegetarijancev iz 6. stoletja (tisti, ki npr. iz etičnih razlogov ne uživajo mesa in tako ne škodujejo živalim in okolju, so večno prekleti še v 21. stoletju).

Vse to je v nasprotju s slovensko ustavo in hudo krši dostojanstvo mnogih ljudi.

13. Katoliška cerkev trdi, da "Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. - Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš." (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 382) Poleg tega katoliška cerkev trdi, da "nihče, ki je zunaj katoliške Cerkve, ne le pogani", ampak tudi ne Judje ne krivoverci ali od edinosti ločeni (schismatici), ne morejo biti deležni večnega življenja; šli bodo marveč v večni ogenj, pripravljen hudiču in njegovim angelom (Mt 25,41), če se ne bodo pred koncem življenja njej (Cerkvi) priključili" (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 381). Iz obeh citatov je razvidno, da katoliška cerkev ne priznava ničesar drugega kot samo katolištvo in da zaradi čistosti vere odstranjuje vse tisto, kar ni v skladu z njenim naukom. Odstranjevanje pa je včasih pomenilo tudi ubijanje ljudi, sedaj pa so načini odstranjevanja bolj prefinjeni. S financiranjem katoliške cerkve država oz. občina v bistvu podpira tudi katoliško odstranjevanje drugače mislečih. Nekatoliki v Sloveniji tako s svojimi davki financirajo cerkveno borbo oz. gonjo proti samim sebi.

14. Res je, da cerkev dobi sredstva v mnogih primerih na podlagi razpisov, vendar to ne spremeni dejstva. Na razpisu ali brez, dobi jih. Res je tudi, da mnogokrat dobi sredstva kot plačilo za opravljene storitve. Toda tudi to ne spremeni osnovnega dejstva, da je bit katoliške cerkev samo obramba in širjenje katoliške vere in da je vse podrejeno temu. Tudi njene dobrodelne ali druge organizacije. Vse so ustanovljene z enim samim ciljem: braniti in širiti katoliško vero vedno in vsepovsod. Kajti v Zakoniku cerkvenega prava piše:

•  Vsi verniki imajo dolžnost in pravico prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje (kanon 211)
•  Ker je celotna Cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj vsi verniki, zavedajoče se svoje odgovornosti, sprejmejo svoj delež pri misijonskem delu (kanon 781).

Iz kanona 209 pa je še razvidno, da so verniki s samim svojim načinom delovanja dolžni ohranjati občestvo s Cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor do delne Cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo. Cilj katoliške cerkve je evangelizacija slovenske družbe in v končni fazi spremeniti Slovenijo, kot to navaja dr. Tine Hribar (Delo, 15.12.2007), v katoliško državo. Cerkev za ta svoj cilj očitno uporablja tudi občinska sredstva.

15. Papež Benedikt XVI. je za svetovni dan misijonov izdal poslanico z naslovom Evangelizacija vseh ljudi (Družina, 18.10.2009). V njej je rekel, »da je evangelizacija« vseh ljudi bistvena dolžnost Cerkve.« Cerkev ima torej namen evangelizirati tudi ljudi po slovenskih občinah in zato bo uporabila, seveda če jih bo dobila, celo občinska sredstva.

16. Še nekaj dejstev o katoliški cerkvi.

17. Cerkveni religiozni del je v mnogih delih v nasprotju s slovensko ustavo. Katoliška cerkev, kot že navedeno, ne priznava slovenske ustave oz. pravnega reda, če je v nasprotju z nauki evangelija, ne priznava temeljne pravice ljudi, ki jo kot neodtujljivo določa slovenska ustava, to je pravica do življenja. Svoje člane novači prisilno, to je s krstom dojenčkov, celovit izstop iz nje sploh ni mogoč. Na ta način hudo krši ustavno pravico ljudi do svobode vesti. Njen nauk temelji na bibliji, ki je bila v Sloveniji spoznana kot najbolj škodljiva knjiga na svetu (Jana, 12.7.2005), saj namreč vsebuje sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. V celotni svetovni zgodovini ni dela, ki bi bolj zaničevalo človeka in druga živa bitja. Nasilna biblijska ideologija je odgovorna za krvavo cerkveno zgodovino, ki šteje desetine milijard ubitih in mučenih živih bitij, od tega desetine, mogoče celo stotine, milijonov ljudi.

18. V bibliji, ki je temelj nauka katoliške cerkve, je mnogo mest, kjer se poziva na ubijanje ljudi. Tako je mogoče v bibliji (stara zaveza) zaslediti tudi naslednje:

•  Čarovnice ne puščaj pri življenju (2 Mz 22,17)
•  Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica (3 Mz 20,10)
•  Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13)
•  Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; ...” (5 Mz 17,12)
•  Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre...'” (5 Mz 21,18-22)
•  Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite (3 Mz 20,15)
•  Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo (2 Mz 21,15)
•  Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo (2 Mz 21,17).

19. Primerov, ko se v bibliji napotuje na usmrtitev ljudi, je še mnogo. Gre za neverjetne stvari. Stara zaveza je eden temeljnih doktrinarnih tekstov katoliške cerkve in je v celoti, seveda po nauku te cerkve, božja beseda (št. 121 in 123 KKC). To besedo je potrebno po katoliškem nauku (kanon 211 ZCP), ob upoštevanju starozaveznega božjega navodila, kot ga seveda prikazuje katoliška cerkev, in ki se glasi: Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj! (5 Mz 13,1), upoštevati dobesedno, saj ni bila preklicana. Zato je potrebno v celoti izpolnjevati navodila iz stare zaveze, kar pomeni, da je katolik v Sloveniji, in to leta 2009, dolžan, seveda po nauku katoliške cerkve, usmrtiti vse tiste, ki so navedeni v zgornjih alinejah in v drugih primerih, ki jih določa biblija (teh pa je še mnogo). Ali on to naredi ali ne, ni pomembno, pomembno je, da je to njegova dolžnost. To pa tudi pomeni, da biblija oz. katoliški nauk napeljuje k ubijanju  ljudi. To pa je v nasprotju s 17. členom ustave, ki določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. Zato je katoliški nauk v tem delu v nasprotju z ustavo in seveda katoliška cerkev ne more biti splošno koristna organizacija, kot je to opredeljeno v Zakonu o verski svobodi. Kako je lahko neka organizacija koristna, in to celo splošno, če s svojim verskim naukom v 21. stoletju napeljuje k morjenju ljudi? Kako je lahko organizacija koristna, in to celo splošno, torej za vse ali vsaj večino, če ima za mnoge moralne prekrške smrtno kazen, ki je v Sloveniji po ustavi izrecno prepovedana? Cerkveni nauk, ki je v preteklosti povzročil toliko gorja v svetu, še vedno velja, in to tudi v Sloveniji, saj ni bil preklican. Zaradi njega so v Sloveniji ogrožene mnoge skupine ljudi, ki ne spadajo v koncept katoliške doktrine (homoseksualci, prešuštniki...), saj je takšne ljudi potrebno, seveda po nauku te cerkve, glede na to, da se katoliška cerkev smatra za varuhinjo razodete resnice, odstraniti iz družbe - kako pa se to stori, pa določa biblija. V tem trenutku res ne gorijo grmade, vendar ne zaradi tega, ker bi se cerkev temu odpovedala, temveč zaradi tega, ker politične razmere temu niso naklonjene. Takoj ko se te spremenijo, se lahko zopet zelo hitro uvedejo grmade in odstranjevanje vseh tistih, ki niso katoliki in to npr. po reku »Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje Judov« cerkvenega dostojanstvenika Ambrozija svetega. Nihče drug kot znani filozof Karl Jaspers je zato svaril pred nevarnostjo, da bi vsak čas lahko spet zagorele grmade, če bi politične razmere to dovolile.

20. Več o tej tematiki pa si lahko preberete na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve na naslovu http://www.zrtve-cerkve.org/ 

Tukaj najdete to problematiko v predlogu za prepoved delovanja katoliške cerkve v smislu 12. člena Zakona o verskih skupnostih. Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve je namreč predlagalo prepoved delovanja katoliške cerkve, saj ta s svojim delovanjem in seveda tudi s svojimi nameni, cilji in načinom svojega delovanja hudo krši ustavo, spodbuja k neenakopravnosti, k nasilju in vojni, razpihuje sovraštvo oz. nestrpnost in preganjanje, ogroža življenje in zdravje ter pravice in svoboščine drugih na način, s katerim se hudo krni človekovo dostojanstvo, zaradi česar so podani razlogi, da sodišče, na predlog državnega tožilca, prepove delovanje katoliške cerkve. Prepoved naj bi veljala, dokler cerkev svojega nauka in delovanja ne uskladi s slovensko ustavo in mednarodnimi akti o človekovih pravicah.

21. Ob koncu še nekaj dejstev o pravnem položaju katoliške cerkve in o njenem položaju in vplivu na svetu.

22. Katoliška cerkev je tuja pravna oseba. Svoj sedež ima v Vatikanu. V posamezni državi je ta cerkev prisotna kot samostojna država, ki ima v tej državi svoje diplomatske predstavnike, prav tako imajo pri katoliški cerkvi oz. njenem svetem sedežu v Vatikanu diplomatska predstavništva posamezne države. Papeški nuncij je v mnogih državah celo dekan diplomatskega zbora. Tudi pri EU je papeški nuncij dekan diplomatskega zbora (Družina, 19.7.1998), kar velja tudi za Slovenijo. Položaj katoliške cerkve oz. svetega sedeža in s tem katoliške cerkve je urejen z medržavnimi oz. mednarodnimi pogodbami, večinoma s konkordati. Na vrhu cerkvene hierarhije je papež, ki je absolutni vladar in ima oblast ne le nad vesoljno cerkvijo, temveč ima prvenstvo redne oblasti tudi nad vsemi delnimi cerkvami, kot to izhaja iz zakonika cerkvenega prava, ki je »ustava« katoliške cerkve. To velja seveda tudi v Sloveniji.

23. Tudi Slovenija je sklenila mednarodno pogodbo s katoliško cerkvijo, kar tudi dokazuje, da je ta cerkev tuja pravna oseba. Slovenija je sklenila omenjeno pogodbo s svetim sedežem, ki je sicer najvišji in suvereni organ vesoljne katoliške cerkve in je subjekt mednarodnega prava sui generis. Gre za znani »Vatikanski sporazum« oz. Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, ki je bil v letu 2004 ratificiran v slovenskem parlamentu. Sicer pa sveti sedež s papežem na čelu ni le najvišji organ vesoljne katoliške cerkve, temveč tudi države Vatikanskega mesta, ki je v letu 2001 sprejela celo novo ustavo; po njej ima papež kot suveren države Vatikan celotno zakonodajno, izvršilno in sodno oblast. V eni osebi je torej skoncentrirana celotna oblast v neki državi. Takšna »enost« oblasti je značilna za fevdalne družbe oz. države. Demokracija ni stvar katoliške cerkve, je izjavil papež (Večer, 27.11.1998).

24. Slovenija v smislu »Vatikanskega sporazuma« priznava ne samo pravno osebnost katoliške cerkve, temveč tudi pravno osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij s sedežem v Sloveniji, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava. Cerkvena oblast jih mora samo priglasiti pristojnemu državnemu organu, da jih registrira (2. člen sporazuma). Vse to pomeni, da so cerkvene institucije v Sloveniji kot npr., nadškofiji, škofije, župnije, ... pravne osebe, ustanovljene po tujem pravu, kanonsko pravo je namreč tuje pravo, pravo tuje države, in zato v nekem pogledu tuje osebe, čeprav imajo sedež v Sloveniji. Republika Slovenija tako financira tujo osebo, ki ima v Sloveniji svoje dele v obliki raznih župnij, samostanov, škofij in podobno.

25. Nekaj mnenj v zvezi s katoliško cerkvijo:

»Katoliška cerkev je sicer verska skupnost, toda kot institucija je katoliška cerkev naddržavni in meddržavni politični svetovni imperij, na čelu katerega je vatikanska sveta stolica kot država in papež kot absolutni vladar«. (pokojni akademik dr. Stojan Pretnar, Delo, 7.3.1998)

»Učinkovitost, tajnost, gibčnost, natančnost in razsežnost vatikanske diplomacije so nedosegljive. Cerkvena »obveščevalna služba« je navzoča na vseh koncih sveta. Skoraj vedno ima dostop do najvišjih ustanov in do najbolj zanesljivih virov informacije. Dela potrpežljivo, tajnost ji zagotavlja mir pred javnimi kritikami, in ker cerkveni cilj ni sestavni del tega sveta, je čas le redko breme. Nikamor se jim ne mudi. Povedano po domače, ameriška Cia ne seže vatikanskim diplomatom niti do kolen«. (dr. Laris Gaiser, Mag, 20.9.2006)

»Tako je neizogibno, da ima vsaka beseda predstavnika najstarejše oblasti na svetu svojo vnaprej pretehtano specifično težo. Za papeža, uradno danes še edinega absolutističnega vladarja, so besede orožje. Njihova pomembnost doseže na Svetem sedežu včasih nerazumljive razsežnosti.« (dr. Laris Gaiser, Mag, 20.9.2006)

26. Cerkev za svoje cilje uporablja, kot že navedeno, tudi občinska sredstva. Kako je videti širjenje katoliške vere preko dobrodelnosti, je razvidno na naslednjem primeru.

27. Slovenska Karitas je organizacija, ki jo je ustanovila katoliška cerkev in je zato dolžna uresničevati cilje oz. naloge te cerkve. Ker je glavni in bistveni cilj oz. naloga omenjene cerkve obramba in širjenje katoliške vere, velja seveda to tudi za karitas. Bistvo karitasa torej ni pomoč ljudem, temveč obramba in širjenje vere, pri čemer za to svoje poslanstvo uporablja tudi necerkvena sredstva. Za obrambo in širjenje katoliške vere karitas tako uporablja tudi sredstva, ki jih dobi od države, vključno od občin, pa tudi če se ta sredstva dejansko uporabijo za dobrodelnost oz. pomoč socialno šibkim. Dobrodelnost je namreč samo v funkciji širjenja vere in nima svoje lastne vrednosti, kot npr. pri Rdečem križu. Dobrodelnost je tu torej drugotnega pomena. Država in verske skupnosti so po ustavi ločene. Zato država ne sme financirati nobene verske skupnosti ali njenih organizacij. Država tako ne sme financirati niti organizacij karitasa, saj gre za cerkvene organizacije, ki jim je glavni namen širjenje vere, pri čemer za to uporablja dobrodelnost. V Nemčiji ima karitas premoženje, ki je vredno več 10 milijard evrov. Ne glede na ostalo je nerazumljivo, da revna Slovenija financira karitas oz. neizmerno bogato katoliško cerkev. Cerkev sicer pomaga ubogim, vendar večinoma s tujimi in ne s svojimi sredstvi, čeprav ima le-teh na pretek. Karitas si s tujimi sredstvi gradi dobro podobo v javnosti. Da je mera polna, država plačuje še za prispevke uslužbencev verskih skupnosti, ki delajo v okviru karitasa (več 10.000 evrov letno).

28. Podobno kot za karitas velja tudi za cerkveno šolstvo in vrtce. Tudi ti so v funkciji širjenja katoliške vere, čeprav učijo oz. vzgajajo po javnoveljavnem programu. Pri tej cerkveni dejavnosti, predvsem pri vrtcih in osnovni šoli, pa je sporno še nekaj. Otroci so v cerkvenih vzgojno-izobraževalnih zavodih deležni katoliške vzgoje, kar je sporno z vidika ustave. Otroci imajo namreč po 41. členu ustave svobodo vesti in pravico do verske opredelitve, usmerjanje staršev glede verske vzgoje pa mora biti v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo ter njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. Zato mora otrok dati svojo privolitev h katoliški vzgoji, saj gre za versko vzgojo, to pa lahko da šele, ko je dovolj star in zrel, da se lahko pravilno odloči. Obiskovanje katoliških vrtcev, kot tudi osnovne šole, je tako v nasprotju z ustavo, saj otrok k temu ni dal soglasja oz. njegovo soglasje nima teže, saj v tem času še ni sposoben sprejemati premišljenih in zrelih odločitev v smislu 3. odst. 41. člena ustave. Zato občine s svojim sofinanciranjem katoliških vrtcev delujejo v nasprotju z interesi otrok, ki so po ustavi in drugih predpisih glavno vodilo pri vzgoji otrok. Res pa je, da predpisi zahtevajo od občin financiranje katoliških vrtcev, zato je izvirni greh na strani Državnega zbora oz. izvršilne oblasti.

29. Postavi se še vprašanje, ali je takšen transfer občinskih, torej javnih oz. državnih sredstev v žep tuje osebe, kar katoliška cerkev vsekakor je, v skladu s slovensko ustavo. Postavi se tudi vprašanje, ali je takšen transfer v skladu z moralno-etičnimi načeli.

30. Po 7. členu ustave so država in verske skupnosti ločene. To velja tudi v primeru katoliške cerkve oz. njenih institucij.

31. Ker mnogi ne vedo, kaj pomeni načelo ločenosti države in verskih skupnosti, ga na kratko obrazlagamo. Iz tega načela izhaja, da mora biti država v pogledu verskih skupnosti zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisionarskemu delovanju v korist neke verske skupnosti. To pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega prostora niti del državne ali lokalne oblasti. Na področju šolstva npr. to pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega pouka oz. izobraževanja, ki ga zagotavlja država v javnem interesu. Država mora biti namreč nevtralna do vseh verstev in verskih skupnosti, pri čemer ni pomembno število pripadnikov posamezne vere. Če pa država kakorkoli že sodeluje s pripadniki teh verstev, se z njimi ne sme identificirati. Splošna zapoved nevtralnosti države do vseh verstev se kaže tudi v tem, da se država ne sme opredeljevati za nobeno vero ali proti njej. Tako se mora država izogniti vsaki indoktrinaciji v korist neke vere oz. verske skupnosti. Zato je potrebno da je načelo ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi nevtralnosti države dosledno ter strogo izpeljano. Demokratična država (1. člen ustave) je na temelju ločitve države in verskih skupnosti (7. člen ustave) pri izvajanju svoje dejavnosti dolžna zagotoviti nevtralnost do verskih skupnosti in preprečiti prevlado ene vere nad drugimi, saj nima nihče pravice od države zahtevati podpore pri izražanju vere. Javno življenje je sekularizirano. Država in njeni deli, kot so npr. državni organi, občine ali pa institucije, kjer je država ustanovitelj, morajo biti versko nevtralni. Država se ne sme identificirati z nobeno vero ali versko skupnostjo, nobene podpirati (niti ne sme ovirati) in nikogar indoktrinirati z neko vero. Država tudi ne sme od nikogar zahtevati, da bi sprejel določeno versko ali drugo prepričanje. Del države ne more biti neka inštitucija verske skupnosti, prav tako država ne more zaposlovati npr. duhovnikov, ki bodo preko državnih organov širili svojo vero. Iz načela ločenosti izhaja tudi to, da država ne sme financirati nobene verske skupnosti niti nobene njene dejavnosti, najsi bo to verska ali neverska dejavnost. Namreč, večina verskih skupnosti svojo versko kot tudi neversko dejavnost uporablja v bistvu za širjenje svoje vere oz. promocijo svoje vere ali verske skupnosti. Tipičen primer je že omenjeni karitas, ki ga je ustanovila katoliška cerkev in deluje po načelih katoliške vere ter je sredstvo za širjenje in obrambo katoliške vere (kanon 211 Zakonika cerkvenega prava določa, da so si verniki dolžni prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja vedno bolj širilo med ljudi in to vsepovsod). Financiranje določene verske skupnosti pomeni, da se je država opredelila za to vero, s to versko skupnostjo se je identificirala in na ta način širi oz. pomaga širiti njeno vero. Država se je tako postavila na stran neke verske skupnosti in proti drugim verskim skupnostim, kajti mnoge verske skupnosti so izključujoče, kot npr. katoliška cerkev, ki po svojem nauku, po svoji doktrini preganja drugače verujoče in jih hoče odstraniti iz družbe. Vse to velja seveda tudi za občine oz. mestne občine.

32. Ustava v 2. členu vsebuje tudi načelo socialne države. Slovenija je po tej ustavi socialna država. To med drugim tudi pomeni, da bi morala poskrbeti, da ljudje ne bi bili revni in da bi imeli dovolj sredstev za normalno življenje. To je njena pomembna naloga. Vendar tega v glavnem ne dela. Namesto, da bi javna sredstva namenila za svoje prebivalce in jim tako pomagala v teh težkih časih, časih hude gospodarske krize in vedno večje revščine, raje ta sredstva daje katoliški cerkvi, super bogati organizaciji, katere celotno premoženje se ocenjuje na več 1.000 milijard evrov, v Sloveniji pa na kakšno milijardo. Tu so seveda mišljena tista sredstva, ki jih država daje cerkvi v smislu prej navedenih zneskov. Raje tuji, ekstremno bogati cerkvi kot svojim ljudem. Organizaciji, kjer celotno premoženje, torej več 1.000 milijard evrov upravlja samo en človek, to je papež. To je zelo nenormalno in v nasprotju z moralno-etičnimi postulati moderne družbe. Seveda pa je do revnih prebivalcev Slovenije tudi zelo poniževalno, saj krši njihovo osebno dostojanstvo, ki jim ga garantira ustava.

33. Čeprav je katoliška cerkev v Sloveniji zelo bogata organizacija, kot je že večkrat omenjeno, pa je deležna še sredstev iz lokalnih skupnosti. Gre za več milijonov evrov na letni ravni. Namesto, da bi ta denar šel za socialne ali razvojne namene, gre cerkvi, če gre za dotacije. Če pa gre za plačila za storitve cerkvenih organizacij, pa bi lahko s tem denarjem na lokalni ravni razvili nevladni sektor, ki bi namesto cerkvenih opravljal te storitve. S tem bi tudi zmanjšali nezaposlenost. Nevladni sektor je v Sloveniji slabo razvit in zaposluje malo ljudi v primerjavi z EU. Seveda med nevladni sektor ni mogoče šteti katoliške cerkve in njenih organizacij, saj gre za tuj mednarodno pravni verski subjekt. Cerkveni sektor z redukcijo javnih občinskih sredstev sploh ne bi bil prizadet in bi lahko še naprej opravljal svoje dejavnosti, saj je katoliška cerkev izjemno bogata, ne samo v svetovnem merilu, temveč tudi v Sloveniji. Spremenil bi se samo vir pridobivanja sredstev za te dejavnosti: namesto javnih sredstev bodo to lastna cerkvena sredstva.

34. Glede na zgoraj navedeno, torej glede na veliko bogastvo cerkve, ne samo po svetu, temveč tudi v Sloveniji, kot že navedeno, je popolnoma zakonito in moralno-etično upravičeno, da se preneha financirati vsakršna dejavnost katoliške cerkve oz. njenih organizacij in se ta denar nameni za pomoč ljudem, ki so mogoče tudi zaradi cerkvenega podpiranja delitve na bogate in revne, postali revni ali pa za razvojne programe. To je tudi popolnoma v skladu z ustavo, saj ta vsebuje že večkrat omenjeno načelo ločenosti države in verskih skupnosti oz. načelo socialne države. Del tega denarja pa bi se lahko namenil tudi za zaščito živali, saj imajo lokalne skupnosti na podlagi Zakona o zaščiti živali tudi naloge na področju zaščite živali, predvsem pri zapuščenih živalih.

35. Zaradi prenehanje javnega financiranja katoliške cerkve oz. njenih organizacij, pa le-ta ne bo osirotela. Poleg že omenjenega bogastva, lahko vsak čas uvede tudi cerkveni davek. Pravno podlago za ta ukrep ima v svojem Zakoniku cerkvenega prava, ki v kanonu 222 določa, da so verniki dolžni  podpirati cerkev v njenih potrebah, tako pri bogočastju, delih apostolata, krščanski dobrodelnosti in vzdrževanju služabnikov. Podobno izhaja tudi iz Katekizma katoliške cerkve, kjer je zapisano, da so verniki dolžni, da po svojih močeh poskrbijo za materialne potrebe cerkve (2042). Ta cerkev je v zadnjem času v tem smislu celo spremenila peto cerkveno zapoved, ki sedaj od vernikov zahteva, da jo v skladu s svojimi možnostmi podpirajo v gmotnih potrebah. Dolžnost vernikov je sedaj torej povzdignjena celo v cerkveno zapoved, ta dolžnost je na cerkveni hierarhični lestvici zelo visoko.

36. Na podlagi navedenega predlagamo občinam oz. mestnim občinam, da:

•  prenehajo s financiranjem katoliške cerkve in njenih institucij, tako tudi raznih društev, zavodov in podobnih organizacij, ki jih je ustanovila cerkev, kadar gre za sredstva, ki jih po svobodni volji odobravajo drugim
•  predlagajo pristojnim organom (npr. državni zbor, vlada, ministrstva), če same ne morejo zagotoviti prenehanja financiranja iz javnih sredstev, ker gre za izvrševanje zakonskih oz. drugih dolžnosti, da ti organi sprejmejo odločitev, ki bo pomenila prenehanje financiranja katoliške cerkve in njenih organizacij oz. njenih dejavnosti.

37. Glede na enakopravnost verskih skupnosti iz 7. člena ustave pa je jasno, da je potrebno vse to narediti tudi za ostale verske skupnost, torej da se predloga iz prejšnje točke te pobude nanašata na vse verske skupnosti in ne samo na katoliško cerkev.

38. Ker gre v tem primeru za peticijo splošnega pomena (45. člen ustave), vas pozivamo, da nam nanjo odgovorite v zakonitem roku.

39. Za konec še ena zanimiva informacija: V "krščanskih" državah, torej državah, kjer so krščanske cerkve cerkve okolja, je tudi večina od 10.000 jedrskih glav, ki jih lahko takoj namestijo na rakete ali letala, od tega jih je več kot 5.000 v Rusiji in več kot 4.000 v ZDA (Indirekt, 10.6.2008).

Lep pozdrav!

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve,

zanj odvetnik Vladko Began, pravni zastopnik društva

Vir:

•  dokumenti s strani občin oz. mestnih občin (informacije javnega značaja)
•  dokumenti vlade in njenih služb ter ministrstev (informacije javnega značaja)
•  kot v tekstu

Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je pripravila novinarsko konferenco, na kateri je predsednik komisije nadškof Anton Stres pokomentiral nov družinski zakonik, ki naj bi tudi izenačeval istospolna partnerstva z zakonsko zvezo. Kot ocenjuje, bodo nekatere predlagane spremembe sedanje družinske zakonodaje pripeljale do tega, da bodo vrednoto družine "v percepciji ljudi pravzaprav še bolj zrelativizirale". Tako bo "tradicionalna družina, ki je edina pravi nosilec prihodnosti in edino pravo okolje za vzgojo in osebnostno rast mladih rodov, postavljena nekako še bolj na stranski tir, ter bo še bolj razvrednotena, ker bo pač ena izmed možnih."

Katoliška cerkev pogosto poudarja vrednote družine, toda ali ni v ozadju tega predvsem želja, da bi preko tradicionalnih katoliških družin povečali število članov. Znano je namreč, da katoliška cerkev vsako leto prisilno in protiustavno krsti na tisoče dojenčkov, ki tako brez svoje privolitve postanejo člani RKC.

Če torej slišimo od cerkvenih funkcionarjev, da je za njih družina vrednota, moramo vedeti, da imajo v mislih tudi novačenje novih članov oz. rojstvo novih katolikov. Cerkev tega dejstva tudi ne skriva, kar lahko preberemo v knjigi Pereča pravna vprašanja, v kateri avtor Stanislav Slatinek opisuje cerkveno pravo. Eno od pravil cerkvenega prava na področju zakonskih zvez se glasi: "Sodnik cerkvenega sodišča mora katoličanu prepovedati skleniti zakonsko zvezo, če se v času ničnostne zakonske pravde na cerkvenem sodišču zanesljivo ugotovi, da je katera od strank absolutna nezmožna spolne združitve. Tako je 25.1. 2005 določil Papeški svet za razlago zakonskih besedil v navodilu z naslovom Dostojanstvo zakona.V ZCP iz leta 1983 beremo, da je predhodna in trajna nezmožnost spolne združitve pri moškem ali pri ženski, pa naj bo absolutna ali relativna, razdiralni zadržek, ki onemogoča sklenitev zakona. Nezmožnost spolne združitve lahko nastopi tudi v času trajanja zakonske zveze. Sem spada vsaka hotena sprememba spola, pa čeprav se opravi v skladu s predpisi civilnega prava, pa tudi vsaka hotena sterilizacija moškega, ki povzroči, da pri moškem ne pride do izlitja semena. Za vsako veljavno sklenitev novega zakona je namreč potrebno, da je zaročenec sposoben za spolno dejanje, ki samo po sebi vodi do roditev otrok."

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi