eDnevnik
  

Razmišljanja prakristjana

Cerkev in homoseksualnost

Po cerkvenem nauku homoseksualci nimajo pravice do življenja!

Na strani http://www.dnevnik.si/novice/svet/1042376163 so objavili novico iz Italije, kjer je magazin Panorama objavil zgodbo s fotografijami duhovnikov, ki so zahajali v gej klub, kjer so si privoščili občasni seks z neznanimi moškimi. Katoliška cerkev je po objavi zgodbe odgovorila s pozivom, naj se homoseksualni duhovniki, ki živijo dvojno življenje, razkrijejo in naj odstopijo iz duhovništva.

Da je homoseksulnost med duhovniki, tudi v Vatikanu, bolj razširjena kot mislimo, opisuje Joe Rigert v knjigi “Zlorabe, molk in laži, spolno nasilje v Irski katoliški cerkvi”, citiram: »V resnici sem v Vatikanu, ki naj bi bil enklava celibatu zapriseženih mož, tudi sam spoznal, da je  homoseksualnost tam vsakdanji pojav – od švicarskih gardistov na dnu do najvišjih prelatov. Po trditvah zanesljivih virov iz gejevskih vrst, se za zmenke dogovarjajo na samem trgu svetega Petra, v različnih parkih in v gejevskih kopališčih. Homoseksualni vatikanski uradniki imajo odnose tudi med seboj. Neka zasebna preiskava je ugotovila visoko stopnjo okuženosti z virusom HIV pri semeniščnikih. Neki nemški sociolog je med svojim raziskovalnim projektom, o katerem je poročal tudi dopisnik iz Vatikana John L. Allen, dobil na vatikanskih hodnikih kar 64 ‘vabil’ različnih duhovnikov. Duhovniki naj bi redno uporabljali storitve ‘fantov na klic’, ki delajo v bližini rimske železniške postaje. Med tistimi, ki si na takšen način iščejo spolne partnerje, naj bi bil tudi vatikanski diplomat in nadškof, ki so ga pred leti odpoklicali iz tujine prav zaradi neprimernega spolnega vedenja. Ko je bil sredi devetdesetih let umorjen papežev služabnik Enrico Sini Luzi, sicer dober znanec iz rimskih gejevskih klubov, je policija na njegovem truplu našla zanesljiva znamenja sadomazohističnih spolnih iger.

Najbolj nenavaden je bil pogovor z Vladimirjem Luxurio, kar je umetniško ime Vladimirja Guadagne, dvospolnega plesalca in lastnika disko kluba, ki napada vatikansko sprenevedanje in hinavščino v zvezi s homoseksualnostjo (leta 2006 je bil izvoljen v italijanski parlament). Luxuria mi je pripovedoval o duhovnikih, ki vodijo ‘fante na klic’ v svoja stanovanja, o duhovniku, ki so ga na našli na ulici preoblečenega v ženska oblačila, o dobro znanem monsinjorju, ki je homoseksualec. In kako ve, da je ta človek homoseksualec? Geji imajo za to šesti čut, je odgovoril. Luxuria je pripovedoval o svojih prizadevanjih za organizacijo svetovnega gejevskega ‘Dneva ponosa’, ki bi sovpadal s cerkvenim jubilejnim letom 2000. V okviru te akcije je nameraval razgaliti homoseksualce iz Vatikana, vendar si je pozneje premislil, ker je, kot je rekel, dobil grozilno pismo, v katerem so ga neznanci spraševali ali želi biti v grobu oblečen kot moški ali kot ženska. ‘Hinavščine je ogromno,’ je rekel.«

V knjigi opisuje tudi zgodbo gejevskega bivšega monsinjora Michaela Cashmana, ki je moral zatajevati svojo homoseksualnost in je zato svoje spolne potrebe tešil pri materi in njenih dveh otrocih, in to ne le enkrat ali dvakrat, temveč skozi obdobje nekaj let. Ko je odstopil s položaja, je cerkev obtoževal, da ga je s svojo ‘nesmiselno okrutno vojno proti gejem in lezbijkam’ potisnila v samozanikanje in samoobtoževanje – in celo na rob samomora. Rekel je, da ni sposoben živeti po cerkvenih načelih spolnosti, zaradi katerih se je že od pubertete dalje prisiljen pretvarjati in lagati.

In kakšen je sicer uradni odnos katoliške cerkve do istospolno usmerjenih? V Bibliji, za katero cerkev trdi, da je čista božja beseda, piše: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) Po cerkvenem nauku homoseksualci torej nimajo pravice do življenja. Tudi homoseksualni duhovniki. Ta biblijski citat je temelj katoliškega preganjanja istospolno usmerjenih ljudi skozi vso zgodovino in seveda še danes.

Niko Gorjup, Nova Gorica



Cerkveni blagoslov državne vojaške ladje


 

V ruski ladjedelnici Almaz so 21.7.2010 splovili slovensko vojaško ladjo Triglav. Tradicionalni krst ladje je opravila dekanja Fakultete za pomorstvo in promet dr. Elen Twrdy, ladjo pa je blagoslovil katoliški vojaški vikar dr. Jože Plut, ki je sicer zaposlen na Ministrstvu za obrambo.


Kot že navedeno, je ladjo blagoslovil katoliški vojaški vikar. Ob tem se postavlja vprašanje, ali je takšno dejanje v skladu z ustavo RS? Ustava v 7. členu govori o enakopravnosti verskih skupnosti. Ali so vojaško ladjo blagoslovili tudi predstavniki drugih verskih skupnosti? Kot izhaja iz medijev, temu ni bilo tako. Zakaj ne? Ali zato, ker niso hoteli ali zato, ker niso imeli možnosti? Skoraj gotovo je, to pa izhaja iz izkušenj ob podobnih dogodkih, da druge verske skupnosti, ali pa vsaj večina med njimi, te možnosti ni imela. In če je ni imela, potem so bile te verske skupnosti v neenakopravnem položaju s katoliško cerkev, ki je ta to možnost imela. Zato je bil kršen 7. člen ustave v delu, ki govori o enakopravnosti verskih skupnosti. Sedmi člen ustave pa določa tudi ločenost države in verskih skupnosti. To pomeni, da mora biti država nevtralna do teh skupnosti oz. njihovih ver. Nobene ne sme podpirati, nobene ovirati, z nobeno se ne sme identificirati in podobno. V konkretnem primeru temu ni bilo tako. Državni uslužbenec, kar vojaški vikar je, je izvedel katoliški verski obred blagoslavljanja. To pa pomeni, da je ta obred izvedla država. Država je torej izvedla točno določen verski obred točno določene verske skupnosti. S tem se je postavila na njeno stran, jo podprla in s tem izgubila svojo versko nevtralnost. Država se je torej postavila na stran katoliške cerkve. Ker so vsi verski obredi katoliške cerkve namenjeni obrambi in širjenju katoliške vere, je država s svojim verskim obredom - blagoslovom svoje ladje, sodelovala pri obrambi in širjenju te vere. Država je tako izgubila svojo versko nevtralnost, kar pomeni kršitev ustavnega načela ločenosti države in katoliške cerkve. Država je tako pri blagoslovu vojaške ladje kršila kar dve ustavni načeli iz 7. člena: ločenost države in katoliške cerkve in enakopravnost vseh verskih skupnosti.

 

Katoliški blagoslov ladje je zanimiv še po eni strani. Cerkev uči Božjo zapoved Ne ubijaj. To pomeni, da ni dovoljeno ubijanje ljudi in drugih živih bitij. Iz zapovedi ne izhaja nobena izjema. Njena kršitev je po nauku cerkve smrtni greh.

 

Katoliški duhovnik je blagoslovil vojaško ladjo, torej ladjo, katere deli (orožje, npr. top, raketni sistemi, mitraljezi) so namenjeni za ubijanje ljudi in drugih živih bitij ter uničevanje materialnih dobrin. Ali ni s tem prekršil zapovedi Ne ubijaj? Kajti, če ni dovoljeno ubijanje, ali ni torej prepovedano tudi potrjevanje vsega tistega, kar pomaga in služi ubijanju, npr. ladje in orožja?

 

Vojaški vikar je duhovnik, ki po katoliškem nauku deluje kot nosilec Kristusove avtoritete, torej v imenu Jezusa Kristusa. To pomeni, da je duhovnik Plut blagoslovil vojaško ladjo v imenu Jezusa iz Nazareta. Ker pa je bil Jezus proti ubijanju in pacifist, rekel pa je tudi, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan, se postavi vprašanje, ali bi tudi Jezus blagoslovil slovensko vojaško ladjo, ki je namenjena za ubijanje in uničevanje živih bitij, bitij, ki jih je po cerkvenem nauku ustvaril Bog? Če Jezus tega ne bi storil, ali ni potem katoliški duhovnik deloval proti Jezusu iz Nazareta? Če je temu tako, ali ni potem Jezus žrtev katoliškega klerika Pluta?

 

Cerkev že dolgo blagoslavlja orožje. Uči eno, dela drugo. Uči Ne ubijaj, deluje pa proti tej zapovedi, kot je to storila tudi pri blagoslovu slovenske vojaške ladje. Ali je to moralno? Ali ni delovanje v skladu z moralnimi načeli del pravne države? V obligacijskem pravu je pogodba, ki je v nasprotju z moralnimi načeli, nična. Ali je tudi blagoslov ničen?

 

Na gornje javno pismo Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve in komentarje drugih državljanov Slovenije je reagiralo tudi Ministrstvo za obrambo. Spodaj objavljam odgovor našega društva:

 

Ministrstvo za obrambo priznalo kršitev ustave?




Ministrstvo za obrambo se je odzvalo na razne komentarje in zapise v zvezi z blagoslovom vojaške ladje Triglav. V svojem pojasnilu (28.7.2010) ministrstvo med drugim navaja, da je vodja vikariata dr. Plut blagoslovil ladjo v imenu vseh konfesij, ki so zastopane v okviru vojaškega vikariata Slovenske vojske, blagoslov pa da je del tradicionalnega krsta plovil, ob blagoslovu pa je bila podana tudi molitev, ki je bila namenjena posadki.

 

Mogoče je res, da je bil blagoslov ladje podan v imenu vseh konfesij, ki so zastopane v vojaškem vikariatu, vendar pa je potrebno pri tem povedati, kar pa je bilo zamolčano, da sta v vikariatu zastopani samo dve konfesiji in to katoliška in evangeličanska. To pa pomeni, da je bil blagoslov opravljen samo v imenu dveh verskih skupnosti, ostalih pa ne. Zakaj ne? Ker niso hotele ali ker jim ni bila dana možnost? Če jim ni bila dana možnost, da bi same opravile blagoslov ali pooblastile koga drugega, da ga opravi v njihovem imenu, ali niso bili v neenakopravnem položaju glede na katoliško in evangeličansko cerkev? Ker je zelo dvomiti, da bi imele omenjeni možnosti, je mogoče z veliko verjetnostjo trditi, da so bile te verske skupnosti v tem dogodku v neenakopravnem položaju s kat. in evang. cerkvijo.

 

Zato se je potrebno pridružiti mnenju direktorja urada za verske skupnosti A. Guliča, ki je dejal, da je bila s tem dejanjem načeta ustavna ločitev države in verskih skupnosti in njihova ustavno zagotovljena enakopravnost. Direktorju A. Guliču je potrebno dati priznanje, da si je upal izreči tisto, kar misli marsikdo v državnih strukturah, pa si ne upa izreči. Na splošno pa je v delu omenjenega urada videti premike v smeri 7. in 41. člena slov. ustave, kar je vsekakor zelo pohvalno.

Ker gre pri omenjenem dejanju ministrstva za sum kršenja enakopravnosti, bi bilo potrebno, da policija oz. tožilstvo izvedeta predpisani postopek ugotavljanja ali je bilo mogoče storjeno kakšno kaznivo dejanje, npr. kršitev enakopravnosti iz 131. člena KZ. Na splošno pa je mogoče tudi reči, da je žalostno, kako malo v očeh države velja ustavno načelo enakopravnosti verskih skupnosti, ločitve države in verskih skupnosti ali svoboda vesti otrok in podobno.

 

Ob blagoslovu je vojaški duhovnik podal tudi molitev. Ker je šlo za katoliškega duhovnika, je jasno, da je šlo za katoliško, ki je mogoče imela, zaradi v vikariatu prisotnih evangeličanov, kakšen mali ekumenski pridih. V vsakem primeru je šlo za versko molitev. Ker je katoliški vikar državni uslužbenec, je molil v imenu države. Ali bi lahko rekli, da je molila Republika Slovenija? Da so molili vsi državljani Slovenije!? Da so tudi ateisti, budisti, prakristjani, ... v simbolnem smislu molili katoliško molitev! H katoliškemu bogu, ki jim, ker niso katoliki, sploh ne priznava pravice obstoja (»Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje Judov.« (Ambrozij »sveti«)! Ali ni država zelo ponižala teh ljudi? Versko nevtralna država je molila h katoliškemu oz. evangeličanskemu bogu!? Čeprav je Slovenija ločena od katoliške cerkve izvaja versko dejavnost točno določene verske skupnosti. Kaj ima to opraviti z ustavo in njenim 7. členom, ni jasno.

 

Katoliški vikar dr. Plut je javno povedal, da bo vojaška ladja služila samo dobrim stvarem. Ker je bistvo vojaške ladje ubijanje in uničevanje, je očitno za katoliško cerkev ubijanje in uničevanje nekaj dobrega, pa čeprav na ves glas govori: Ne ubijaj! Po dejanjih jih boste spoznali.

 

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:

Zanj Janja Škrjanc, predsednica in

Vlado Began, pooblaščenec društva

www.zrtve-cerkve.org

 

 

 

 

 

 



Cerkveno bogastvo je krvav denar!

Cerkveno bogastvo je krvav denar

- na tej osnovi gradijo vsi, ki cerkvi dajejo denar!

Katoliška cerkev poseduje nepredstavljivo veliko premoženje, ki je bilo v velikem številu primerov pridobljeno, kot to izhaja iz zgodovinskih zapisov, na nezakonit in nepošten način. Iz raznih virov je namreč znano, da se je cerkev ukvarjala s trgovino z ljudmi in imela sužnje, tlačani so morali plačevati tudi cerkvi, cerkev je prodajala titule, funkcije, blagoslovljena pisma, ...

Vatikan je največji verski gospodarski koncern

Leta 1952 je Vatikan razpolagal z bogastvom v zlatu v vrednosti 3,5 milijarde evrov, kar je bilo takrat drugo največje bogastvu v zlatu na svetu, takoj za ZDA. Kolikšno je njegovo bogastvu v zlatu danes? Vatikan ima mnogo svojih finančnih rezerv na Wall Streetu. Že leta 1958 naj bi celotna vrednost raznih cerkvenih vrednostnih papirjev oz. drugih finačnih instrumentov znašala približno 50 milijard nemških mark. Cerkev je tudi na veliko angažirana v številnih podjetjih na področju nepremičnin, plastike, elektronike, jekla, cementa, tekstila, kemije, živil in gradbeništva. Vatikan poseduje vrsto vplivnih bank in je soudeležen v Evropi, Severni in Južni Ameriki pri velikem številu gigantskih industrijskih firm, nekatere celo skoraj v celoti pripadajo Vatikanu.

Vatikan in nepremičnine

Cerkev je največja posestnica zemljišč na zahodu. V Nemčiji ima več milijard m2 zemljišč, v Italiji nad 500.000 ha njivskih površin, v Španiji, Portugalski, Argentini okoli 20% vseh polj, v ZDA pa nad 1.100.000 ha njivskih površin, travniki in gozdovi v to niso všteti. Vatikan je tudi največji lastnik raznih stavb, pri čemer zaradi ogromne posesti ni mogoče več govoriti le o nepremičninah, temveč že o mestih ali mestnih četrtih. Max Parisi je za časopis »La Padania« delal raziskavo o lastniških razmerjih v Rimu in je v svojem članku z dne 21.6.1998 prišel do zaključka, da je že skoraj 1/3 vseh hiš v Rimu v lasti Vatikana. Vse te nepremičnine sploh niso prikazane v katastru, ker veljajo za »inozemski teritorij«. Kaj ima Jezus opraviti z … najdražjimi terasnimi stanovanji v Rimu, se še sprašuje novinar Parisi.

Kako je cerkev prišla do tega bogastva?

Krvav denar od suženjstva

Trgovina z ljudmi in suženjstvo sta povečala premoženje cerkve, od katerega živi še danes. Cerkev je od začetka podpirala suženjstvo in ga zaostrila v marsikaterem pogledu. Papež Nikolaj V. je trgovino s sužnji proglasil za legitimno v buli« Divino amore communiti« (Iz božanske ljubezni do skupnosti) 18. junija 1452. Papež Gregor I. je imel na stotine sužnjev na svojih posestih in priredil je zakone, ki so prepovedovali sužnjem poročiti se s svobodnimi kristjani. Sužnja so obravnavali kot govedo. Cerkev je sužnja obravnavala kot »cerkveno lastnino« in ta je veljala za neodtujljivo. Cerkev je sužnjem prepovedala delati testamente. Ob smrti sužnja so njegovi prihranki pripadli cerkvi. Nezakonski otroci klerikov so bili dosmrtni cerkveni sužnji. »Sveti« Martin iz Toursa je imel 20.000 sužnjev. Tudi samostani so imeli sužnje, tako za delo v samostanih kot za postrežbo menihom. Na tisoče ujetih Slovanov in Saracenov so kot sužnje razdelili po samostanih. Prva angleška ladja za sužnje se je imenovala »Jezus«. Jezus je govoril o ljubezni do bližnjega. S početjem cerkve se tega ne da združiti.

Superbogati preko tlačanov

Tudi tlačani so povečevali bogastvo cerkve, od česar živi še danes. Že od 4. stoletja se je pod domeno cerkve tvorila drugačna vrsta sužnjeposestništva: tlačani. Tlačani so bili de facto izenačeni s sužnji. Niso smeli zapustiti svoje dežele in so bili izročeni velikim posestnikom, npr. kakšnemu samostanu. Z oderuškimi obrestmi so jih izsiljevali in šikanirali. Beda tlačanov je bila neizmerna. Marsikateri starši so bili prisiljeni prodati svoje otroke v suženjstvo ali v prostitucijo. Cerkev je stala na strani izkoriščevalcev in je pridigala o ponižnosti ter pokorščini. Cerkev je bila največja veleposestnica Evrope. Samostan Fulda je npr. imel 15.000 podeželskih posestev, samostan St. Gallen je razpolagal z dva tisoč tlačani.

Super bogati preko blagoslovov, titul in od odpustkov

Tudi prodaja blagoslovljenih pisem, titul, itd. je povečevala bogastvo cerkve. Za blagoslov z listino z osebnim papeževim podpisom je bilo potrebno plačati leta 1990 5.000 DM, 50.000 DM je bilo potrebno plačati za častni doktorski naziv, 2.5 milijona DM pa za povzdignjenje v knežji stan. Tudi za postopke proglasitve oseb za svetnike je potrebno plačati. To je del cerkvenega premoženja še danes. Papež Sixtus IV. je leta 1467 odločil, da delovanje cerkvenih odpustkov velja tudi za revne duše v vicah. Zato so samostani jemali denar za opravljanje molitev, da bi se umrli manj časa cvrli v vicah. Odpustke ponujajo še danes, v 21. stoletju. »Jubilejnega leta 2000« so pri vstopanju skozi različna vrata cerkva nudili odpustke. Po nekih raziskavah naj bi s pomočjo trgovine z odpustki v 600 letih obstoja le-te steklo v Rim okrog 1 milijarde guldnov. Posebno gnusna je trgovina z odpustki, ko cerkvi ne gre samo za finančno obogatitev, ampak ljudi napeljuje na morjenje in ubijanje, da bi hitreje prišli v nebesa … Papež Inocenc III. je obljubil dveletni odpustek vsakemu udeležencu križarskega pohoda na Albižane/Katare. Tako se je zbrala armada 200.000 mož, da bi napadli mestece Beziers. Ne oziraje se na starost, spol in religijo so pobili skoraj 20.000 ljudi. Celo ženskam in otrokom, ki so se zatekli v cerkev, niso prizanesli. Nazadnje so mesto požgali. Da bi dobila dovolj vojščakov za križarske pohode, je cerkev privabljala z rigoroznimi odpustki. Za en bojdašnji prostor v nebesih je bilo umorjenih na tisoče in tisoče ljudi. Lahko se vprašamo, kateri hudič bi kot »bog« rad imel okrog sebe bitja s tako krvavo "vstopnico"?

Krvavo zlato od roparskih umorov

Nešteto ljudi je bilo ubitih pri osvajanju Amerike – predvsem zaradi zlata. To zlato je še danes del katoliške cerkve, precej tega zlata se še danes drži marsikaterega cerkvenega stropa in cerkvenih oltarjev in iz zlata je mogoče zlita marsikatera monštranca, marsikatero »najsvetejše«. Tudi krvavo zlato je cerkev naredilo takšno, kakršna danes je: neizmerno bogato. In do danes zlato ni bilo vrnjeno! S prvim zlatom kot plenom iz Južne Amerike je dal papež Aleksander VI. v Santa Maria Maggiore v Rimu okrasiti in opremiti strop s simbolom svoje družine. Značilen primer je skoraj tri metre visoka monštranca , ki jo je kardinal Cisner dal narediti iz zlata, »ki ga je Kolumb našel na svojih potovanjih« in podaril katedrali v Toledu. Da bi iz Indijancev iztisnili poslednje zlato, so jih grozotno mučili. »Koga ne spreleti srh, ko občuduje z 20 tonami zlata v lističih pozlačen oltar katedrale v Sevilji in pri tem misli na prelito kri Indijancev v rudnikih.« Eden od veljakov je dal množico Indijancev obesiti, žive sežgati, zmetati psom, jim odsekati glavo, roke in noge ali iztrgati jezik. Kot poroča kronist Bartolomej iz Las Casas, so zaradi zlata najokrutneje poklali na milijone Indijancev. Guverner Jukatana je na stotine mladenk, ki jih je ugrabil, zamenjal za vino, olje ali kos slanine. »Papež je nadzoroval …izdajo lovnih dovoljenj, ki so jih izdali Evropejcem ropanje in plenjenje.« Katoliki so sekali in rezali Indijancem nosove in roke in s tem hranili pse. To je bil »največji genocid vseh časov«.

Krvav denar od inkvizicije in sežiganja čarovnic

Eden najbolj sramotnih načinov Vatikana, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Inkvizicija je bila ubijanje in linčanje v imenu »prave« vere. Cerkveni knezi so vedno znova pobirali krvav denar – tako ekscesivno, da je obstajala krilatica, da se najhitreje in najlaže obogati s sežiganjem čarovnic. Podlaga za mučenje in poboj tisočih in tisočih žensk v Evropi je bilo »čarovniško kladivo«, ki ga je leta 1487 odobril papež. Pravi obraz inkvizicije kažejo odredbe papeža Inocenca III. Ukazal je namreč »konfiscirati, razlastniniti premoženje heretikov in razdediniti njihove otroke«. Da bi krvav denar hitreje pritekal in da bi ga dobili na podlagi »obremenilnih priznanj«, so žrtve najokrutneje mučili. Drugovercem so odvzeli pravico imenovati se kristjani, delati testamente ali dedovati in smrtna kazen je čakala vse »odpadnike«. Kakor hitro so osumljenega krivoverstva pozvali in zaprli, so zasegli njegovo premoženje, še preden je sploh prišlo do procesa. Iz tega so jasno razvidni pravi razlogi za inkvizicijo. Ko so inkvizicijske oblasti nekoga obdolžile in odpeljale, so takoj prišli uradniki v hišo in popisali njegovo premoženje. Njegovo družino so ne glede na to, kako se bo pozneje končal proces, postavili pred vrata in je morala eventualno od lakote umreti. Bilo je zelo nevarno pomagati izpostavljenim, ker bi s tem lahko človek sam prišel v inkvizicijske mline. Seveda so pretežno ubijali predvsem bogate drugoverce (heretike). Tudi to kaže očitni glavni motiv inkvizicije. Posebno perverzno je bilo, da so lahko tudi umrle naknadno obdolžili krivoverstva. Tako so lahko premoženje umrlega pozneje zasegli pri dedičih. Ni za pozabiti:

Z roparskimi umori uplenjen krvav denar je še danes del – zaradi obresti in obresti na obresti na milijarde naraslega – cerkvenega premoženja.

Superbogati od ponarejanja listin, lova na dediščino in desetine

Da bi povečali cerkveno zemljiško posest, so menihi in drugi cerkveni ljudje ponarejali listine. Če je hotel škof ali opat povečati svojo zemljiško posest, je pogosto dal narediti falsifikat, ki so ga potem »našli« v arhivu, s čimer je »dokazal«, da je ta ali oni knez iz prejšnjih časov samostanu že zapustil dotični kos zemlje. Nekateri menihi so se izučili ponarejanja in so od samostana do samostana prepotovali deželo, da bi opravljali svoj poklic. Velik del srednjeveških listin je ponarejenih. Koliko te zemljiške posesti je kupljene in plačane s poštenim delom? In koliko je nakradene, prigoljufane in naropane? Glavni faktor pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike, zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina. Da ga ne bi osumili krivoverstva, je ob smrti vsak posestnik ali zakupnik zapustil en del cerkvi. Vsak svetni notar, ki je sestavil testament, ne da bi upošteval papežev predpis, je bil kaznovan z izobčenjem. Neprikrito je pridigal cerkveni oče Salvian v 5. stoletju: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Lov na dediščino s strani duhovnikov je znan do današnjih dni. Pomembno vlogo pri cerkvenih dohodkih je igrala tudi desetina. V srednjem veku so morali vsi zemljiški posestniki krajevni cerkvi odvesti desetino vseh pridelkov ali prihodka. Kmetje iz Stedingera so odrekli desetino in cerkev jih je s svojimi vitezi zavezniki množično pomorila in oropala, proti kmetom, ki so odrekli plačilo desetine bremenskemu nadškofu so leta 1229 sprožili strahoten proces inkvizicije.

Superbogati s pomočjo simonije in umorov

Prodaja funkcij (simonija) je papežu prinesla veliko denarja in posesti. Jezus ni poznal funkcij, zato jih tudi ni uvajal. Papež Inocenc III. je takoj po izvolitvi ustanovil 52 sekretariatov in jih prodal za 79.000 zlatih guldnov. Papež Leo X. je ustanovil 39 novih kardinalskih služb in za to dobil 511.000,- dukatov. Celo papeško funkcijo se je dalo kupiti in je šla k tistemu, ki je največ ponudil. Ko je leta 1492 umrl papež Inocenc VIII., je kardinal iz Rovere veljal za velikega favorita. Razpolagal je z več kot 1.000.000,- zlatimi dukati Republike Genove in nadaljnjimi 200.000,- francoskega kralja ter s tem svoji pretenziji dal poseben poudarek. Njegov konkurent Rodrigo Borgia je bil pod štirimi papeži podsekretar svetega sedeža. »Podkupnine, ki jih je ponudil, so jemale sapo. Podarjal je bogate opatije, luksuzne vile in cela mesta, da bi si zagotovil kardinalski glas.« Rodrigu je do zmage manjkal en glas. Odločilen glas je pripadel beneškemu menihu, ki je hotel 5000 kron in eno noč z Rodrigovo hčerko, očarljivo dvanajstletno Lukrecijo. Posel je bil potrjen in z glasovi dvaindvajsetih kardinalov v žepu je bil Rodrigo Borgia izvoljen za papeža Aleksandra VI.« Papeži se tudi pred umori niso zaustavili, če je šlo za njihove finančne ali politične prednosti. Zgodovinar Thomas Tomasi je o tem napisal: »Ne bi bilo mogoče prešteti vseh umorov, posilstev in primerov krvoskrunstva, do katerih je vsakodnevno prihajalo na papeškem dvoru. Človekovo življenje ni dovolj dolgo, da bi si zapomnil imena vseh umorjenih, zastrupljenih ali žrtev pri živem telesu vrženih v Tibero.«

Superbogati od stranskih prihodkov in prostitucije

Papeži so vedno znova našli poti, kako povečati svoje in cerkveno premoženje. Papež Aleksander VI. je morilce preprosto izpustil na svobodo – samoumevno proti majhni pristojbini. Isti papež je dovolil nekemu plemiču krvoskrunstvo s sestro – proti pristojbini 24.000 zlatnikov. Peter Mendoza, kardinal Valencije, si je pri papežu kupil dovoljenje, da sme svojega ljubimca-dečka imenovati za svojega rodnega sina. Nigel Cawthorne piše v svoji kroniki škandalov Vatikana o papežu Bonifaciju IX.: »Bil je morilec, ki je s prodajo funkcij (simonijo) polnil prazne papeške blagajne. Razen tega se je ukvarjal s trgovino z odpustki in dvignil pristojbine za razglasitev svetnikov ali izdajo potrdil o pristnosti listin za na novo odkrite relikvije, kot npr. Kristusovo kožico na spolnem udu. Bili so papeži in škofje, ki so obogateli od prostitucije in za to imeli lastne bordele. Da bi financiral vojno proti Turkom, je papež Sikst IV. (1471-1484) v Rimu zgradil eleganten bordel za oba spola. Za časa papeža Klemena VI. (1342-1352) so bile prostitutke tako številčne, da jih je papež Klemen obdavčil. Papež Julij II. je 2. julija leta 1510 v papeški buli odredil ustanovitev bordela, v katerem smejo mlade žene opravljati svoj poklic.

Tekst "Cerkveno bogastvo je krvav denar – na tej osnovi gradijo vsi, ki dajejo cerkvi denar" je prirejena vsebina brošure z naslovom Der Reichtum der Kirche ist Blutgeld (Cerkveno bogastvo je krvav denar), 1. izdaja 2003, ki so jo izdali Svobodni kristjani za Kristusa Govora na gori iz Nemčije. Viri citatov in drugih podatkov so navedeni v tej brošuri. Slovenski prevod brošure je dostopen na spletni strani www.zrtve-cerkve.org

Za konec še nekaj zanimivih drobcev:

V Avstraliji ocenjujejo, da bi tamkajšnja katoliška cerkev kot gospodarska korporacija kotirala med prvimi petimi v državi s premoženjem, vrednim več kot 60 milijard dolarjev in skoraj 10 milijardami dohodkov v letu 2005.« (Novice.Dnevnik.si, 24.4.2008)

(...) Vendar dokler bo Vatikan podpiral zahodni kapital  in njegov prodor v takoimenovani nerazviti svet z orožjem ali svojo etiko, se bo nadaljeval sedanji neoliberalni razvoj. (...). (Matjaž Hanžek, Mladina, 8.1.2010)

"Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščanstva ne poznam v antiki, srednjem in novem veku, še posebej v 20. stoletju, nobene svetovne organizacije, ki je hkrati tako dolgo, tako neprestano in ostudno obremenjena z zločini, kot je krščanska cerkev, še posebej rimsko-katoliška." (Karlheinz Deschner, zgodovinar in literarni znanstvenik)

Vir: časopis Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve "Razmisli", št. 8



Bogastvo katoliške cerkve v Sloveniji


cerkev1Čeprav je katoliška cerkev v Sloveniji, kot seveda tudi po svetu, zelo bogata, je Republika Slovenija nerazumljivo radodarna do nje in njenih institucij. Država namreč financira oz. sofinancira razne projekte in dejavnosti te cerkve, kot npr. kurate, katoliške gimnazije, katoliško osnovno šolo, teološko fakulteto, cerkvene arhive, socialne prispevke duhovnikov, katoliške skavte, katoliška društva, oratorije, vrtce in domove za ostarele, karitas, oskrbo žrtev trgovine z ljudmi, miklavževanje in drugo, pa tudi katoliške gozdove. Letno država preko raznih uradov in ministrstev ter občin transferira katoliški cerkvi in njenim institucijam v Sloveniji več kot 10 milijonov evrov, v letu 2008 pa je bilo teh sredstev vsaj približno 20 milijonov. Gre za znesek, ki so ga cerkev oz. njeni sestavni deli ali organizacije dobili na kakršni koli pravni podlagi in za različne namene. Koliko izgub Mure d.d. iz leta 2008, izguba tega podjetja v tem letu pa je znašala nekaj čez 3 milijone evrov, bi lahko s tem denarjem pokrili? Mogoče bi lahko rešili vsa podjetja iz sistema Mura, če bi npr. namesto za teološko Teološko fakulteto v Ljubljani, ta letno dobi okoli 2 milijona evrov javnih sredstev in socialne prispevke duhovnikov, tudi okoli 2 milijona evrov letno, ta denar vsako leto namenili za prestrukturiranje Mure. Ali bi v tem primeru izgubilo delo toliko ljudi, kot jih je po zlomu Mure? Socialni problemi se poglabljajo, bogastvo katoliške cerkve pa veča in to tudi na račun države. Cerkveno premoženje je sedaj vredno več milijard evrov.

Cerkev kot gospodarski subjekt
Katoliška cerkev preko svojih podjetij in drugih institucij obvladuje velik del slovenskega gospodarstva. Razni cerkveni gospodarski subjekti imajo delnice oz. deleže drugih podjetij. Razen tega pa so škofije ustanovile tudi podjetja kot npr. Metropolitano d.o.o. in Gospodarstvo Rast d.o.o. Metropolitana d.o.o., ki jo je ustanovila Nadškofija Ljubljana je imela v letu 2008 3.637.103 evrov čistih prihodkov od prodaje in dobička nekaj čez milijon evrov. Nadškofija Maribor, Škofija Celje in Škofija Murska Sobota so ustanovile podjetje Gospodarstvo Rast d.o.o., ki je imelo v letu 2008 704.122 evrov čistih prihodkov od prodaje in 415.005 evrov dobička, odprte pa ima kar tri transakcijske račune. Preko tega podjetja Nadškofija Maribor obvladuje tudi Zvon ena holding d.o., ki ima deleže v mnogih slovenskih podjetjih. Cerkev je prisotna v kemiji, gozdarstvu, turizmu, telekomunikacijah, finančnih storitvah, trgovini, založništvu in drugje. Po mnenju poznavalcev je vrednost tega premoženja več 100 milijonov evrov.
Katoliška cerkev je po naravi stvari religiozna organizacija in tako cerkve in druge verske skupnosti opredeljuje tudi zakon o verski svobodi. Zato je nerazumljivo, da država dopušča, da se cerkev tako ali drugače ukvarja s pridobitnimi oz. gospodarskimi dejavnostmi. Še posebej zaradi tega, ker je v cerkvenem pravu jasno določeno, da morajo verniki skrbeti za vzdrževanje svoje cerkve, ta lahko celo predpiše cerkveni davek za pokrivanje svojih potreb. Ali ne bi bilo normalno, da bi cerkev predpisala davek svojim članom in če ga ti ne bi plačali, bi ga izterjala preko svojega cerkvenega sodišča. Vprašanje je, ali cerkvena gospodarska dejavnost služi pridobivanju sredstev za religiozno delovanje ali za povečevanje političnega in gospodarskega vpliva v družbi.

Denacionalizacija – vračilo fevdalnega premoženja
Katoliška cerkev je na račun vračila nacionaliziranega premoženja že dobila vrnjeno za okoli 200 milijonov evrov premoženja, vsi postopki pa še niso končani. Poleg tega je cerkev dobila še mnogo sredstev na račun odškodnin za nezmožnost uporabe nacionaliziranega premoženja, tako je npr. dobila  kar 8,1 milijona evrov odškodnine za nezmožnost uporabe denacionaliziranega objekta na Vrbanski 30 v Mariboru, kot tudi 221.000 evrov odškodnine za nezmožnost uporabe objekta v Kamniku, kjer je sicer okrajno sodišče. Zneski iz tega naslova bodo visoki in se bodo verjetno gibali v desetine milijonov evrov. Zanimivo pri vsem tem je tudi dejstvo, da so edino cerkve oz. verske skupnosti upravičenci za vračilo premoženja fevdalnega izvora, druge osebe pa ne. Jasno je, zakaj se samo verskim skupnostim vrača to premoženje. Zaradi katoliške cerkve oz. nemoči slovenske države v razmerju do Vatikana. Na ta način se neizmerno kopiči cerkveno premoženje, s katerim upravlja tuj vladar – vladar, ki spada v kategorijo absolutističnih vladarjev. Čeprav je Slovenija po ustavi demokratična republika, z delom premoženja pri nas upravlja tuj absolutistični vladar, saj po kanonu 333 Zakonika cerkvenega prava namreč zoper sodbo, odlok ali odločbo papeža ni ne priziva ne pritožbe. Cerkev je dobila vrnjenih že okoli 100.000 ha raznih zemljišč, vključno z gozdovi, večje število stanovanjskih enot in poslovnih prostorov. Nihče v zasebnem sektorju v Sloveniji ne bo imel v lasti toliko nepremičnin kot katoliška cerkev preko svojih subjektov. Tako kot je v drugih zahodnih deželah, je tudi v Sloveniji: cerkev postaja največji nedržavni zemljiški oz. nepremičninski posestnik. Koliko se bo njeno premoženje povečalo še za odškodnine za nezmožnost uporabe nacionaliziranih nepremičnin, je še uganka. Bodo pa te številke izjemno velike, saj je država mariborski nadškofiji, kot že navedeno, samo za odškodnino za nezmožnost uporabe objekta na Vrbanski 30 v Mariboru priznala 8,1 milijona evrov. Če znaša samo odškodnina za ta objekt 8 milijona evrov, koliko bodo znašale odškodnine za vse cerkvene objekte? Ali bodo šle številke v desetine ali celo stotine milijonov, saj denacionalizacijski postopki trajajo izjemno dolgo?

Občinska radodarnost
Slovenske občine so zelo radodarne s plačili cerkvi oz. njenim organizacijam. Tako je Mestna občina Ljubljana v letu 2008 na kakršni koli pravni podlagi nakazala cerkvenim organizacijam kar okoli 1 milijon evrov. Več kot polovica te vsote gre na račun odkupa zemljišča, kar je dokaj nesporno, razen če se vprašamo, ali ni odkupljeno zemljišče fevdalnega izvora oz. ali je bilo to v preteklosti pridobljeno na pošten in zakonit način. Znano je namreč, da je cerkev pridobila mnogo zemljišč s prevarami ali na nepošten način. Mnogo občin je cerkvenim organizacijam izplačalo več kot 100.000 evrov, zelo redke pa so občine, ki cerkvi niso dale nobenih sredstev.

Sredstva iz javnih razpisov
Mnogo sredstev je cerkev dobila na javnih razpisih. Vse lepo in prav, bi rekel marsikdo. Vendar pa temu ni tako. Tudi sredstva, ki jih cerkev dobi na teh razpisih, so javna sredstva, tako kot tista, ki jih cerkev dobi kot donacijo brez razpisa. V obeh primerih cerkev uporabi denar za svoje namene. Tudi projekti, ki jih cerkev prijavi na javne razpise, so projekti s katerimi se izvaja dejavnost katoliške cerkve, ne glede na to, kakšne vsebine so, pa tudi če gre za socialne ali kulturne vsebine. Vse te vsebine morajo namreč biti prežete s cerkvenim duhom in preko njih je potrebno širiti katoliško vero. Ker je v skladu s 7. členom ustave država ločena od cerkve in država zato ne sme financirati cerkve oz. njenih dejavnosti, saj potem ni več nevtralna, postavila se je namreč na stran cerkve, tudi ne bi smela financirati cerkve oz. njenih dejavnosti preko javnih razpisov. Še posebej tudi zaradi tega, ker je katoliška cerkev tuja pravna oseba, njeni sestavni deli pa so ustanovljeni po kanonskem pravu, torej tujem pravu.

Cerkvena vzgoja in izobraževanje
V Sloveniji deluje več katoliških zavodov, ki se ukvarjajo s šolstvom. To so Škofijska gimnazija Vipava, Zavod Antona Martina Slomška, Zavod sv. Frančiška Saleškega in Zavod sv. Stanislava za vzgojo. Sedaj, poleg štirih gimnazij, deluje tudi že prva cerkvena osnovna šola. Cerkev ima tudi teološko fakulteto, ki je celo del Univerze v Ljubljani, je torej del javnega sektorja, kar ostale niso. Mislili bi, da je plačnik cerkvenega šolstva katoliška cerkev, vendar pa ni tako. Glavni plačnik tega šolstva je Republika Slovenija, ki letno nameni za cerkveno šolstvo okoli 10 milijonov evrov. Mnogo denarja država namenja, v njenem okviru pa predvsem lokalne skupnosti, tudi za katoliške vrtce, ki jim plača del razlike med ceno programa in plačilom staršev. Verjetno gre za ta namen več milijonov evrov na letni ravni. Tako je Občina Domžale v letu 2008 plačala cerkvi oz. njenim vrtcem okoli 220.000 evrov, Mestna občina Ljubljana je Uršulinskemu zavodu nakazala 116.036,16,  več kot 100.000 evrov je v letu 2008 namenila katoliškemu otroškemu varstvu tudi Mestna občina Celje, Mestna občina Maribor pa je vrtcu Montessori nakazala 38.562,73 evrov.
Vsaka cerkvena organizacija je dolžna širiti katoliško vero oz. evangelizirati ljudi. To velja tudi za cerkveno šolstvo, tako osnovno, kot srednje, seveda pa tudi fakultetno. Zato te organizacije tako ali drugače to tudi počno. Pri tem pa sodeluje s svojimi sredstvi tudi država, ki tako cerkvi pomaga pri širjenju katoliške vere. Tako ni več nazorsko nevtralna, kar bi morala biti v smislu 7. člena ustave.
Podobno velja tudi glede katoliških vrtcev. Tam poteka katoliška vzgoja otrok, ki jo s svojimi sredstvi podpira država oz. občine. To ni v nasprotju samo s 7. členom, temveč tudi z 41. členom ustave, po katerem imajo tudi otroci glede verske vzgoje svobodo vesti in s tem verske opredelitve oz. opredelitve glede dotične vzgoje. Otrok bi moral dati svojo privolitev h katoliški vzgoji, to pa lahko da šele, ko je dovolj star in zrel, da se lahko pravilno odloči. Obiskovanje katoliških vrtcev, kot tudi osnovne šole, je tako v nasprotju z ustavo, saj otrok k temu ni dal soglasja oz. njegovo soglasje nima teže, saj v tem času še ni sposoben sprejemati premišljenih in zrelih odločitev v smislu 3. odst. 41. člena ustave. Ker tudi za občine velja 7.  člen, torej načelo ločitve, in seveda tudi 41. člen ustave, se postavi vprašanje, ali tudi občine ne delujejo protiustavno.

Financiranje teološke fakultete
Letno dobi teološka fakulteta za svoje delovanje približno 2 milijona evrov. Ta fakulteta je, čeprav je del javnega šolskega prostora oz. del javne (državne) univerze, tudi institucija katoliške cerkve. Ima dvojni značaj, tako je po eni strani del katoliške cerkve, po drugi strani pa del države oz. Republike Slovenije. Učitelji so v glavnem teologi, večina izmed njih je celo duhovnikov. Študijski program je sestavljen iz kopice predmetov, ki so tipično verski oz. konfesionalni kot npr. sklopi predmetov s področja biblije, eksegeze stare in nove zaveze, liturgije in bogoslužja, kot tudi npr. nauk o Bogu, nauk o Kristusu, nauk o zakramentih, misiologija in drugo. To so predmeti, preko katerih katoliška cerkev posreduje svoj nauk študentom oz. slušateljem. To so očitno tudi predmeti, ki jih Republika Slovenija, ker je teološka fakulteta njen del, posreduje svojim študentom. Država tako posreduje v javni prostor vero neke verske skupnosti in na ta način tudi podpira to versko skupnost, zaradi česar je zgubila svojo versko nevtralnost, saj se je zelo jasno postavila na stran katoliške cerkve in ji tako s tem pomaga pri širjenju njene vere. Država se je v tem delu identificirala s katoliško cerkvijo, s čimer je kršeno tudi načelo sekularizacije oz. ločitve države od katoliške cerkve. Država ni versko nevtralna, kar bi glede na načelo ločenosti države in verskih skupnosti iz 7. člena ustave morala biti, temveč preferira točno določeno versko skupnost in njeno vero. 2 milijona evrov javnega denarja torej služi širjenju katoliške vere. Duhovnik dr. Štuhec, profesor te fakultete, je v letu 2008 izjavil, da judi danes delajo velike neumnosti in so vredni marsikatere obsodbe (Večer, 11.2.2008), Tibetansko budistično kongregacijo Dharmaling pa je označil kot trojanskega konja, ker naj bi bil eden izmed piscev t.i. Guličevega zakona budist (Dnevnik, 9.6.2006). Javna sredstva za zmerjanje drugače verujočih!?

Duhovniki celo že državni uslužbenci
Katoliška cerkev je prodrla v mnoge pore države. Tako so njeni duhovniki celo državni uslužbenci na ministrstvu za obrambo, saj opravljajo kuratsko službo. Katoliški duhovniki so po katoliškem nauku dolžni braniti in širiti katoliški nauk ob vsakem času in vsepovsod, tako tudi kot državni uslužbenci. Davkoplačevalci torej plačujejo širjenje katoliške vere, ki jo po naravi stvari morajo izvajati katoliški kurati. Kje je tu verska nevtralnost, ki izhaja iz 7. člena ustave? Nerazumljivo je, da so lahko predstavniki tuje pravne osebe, katoliška cerkev je namreč tuja država »sui generis«, uslužbenci v državnem organu in tam v imenu slovenske države opravljajo katoliške verske obrede. Ali živimo v cerkveni državi? Nerazumljivo in protiustavno je, da predstavniki tuje pravne osebe, ki sploh ne priznava slovenskega pravnega reda, če je v nasprotju z evangeliji, skrbijo za duševno oskrbo mnogih slovenskih vojakov oz. državljanov. In duhovna podlaga te oskrbe je tudi krvava biblija! Popolnoma nerazumljivo je, da je vodilo pri delu osebja vojaškega vikariata, torej dela slovenskega državnega organa,: »Zvest Bogu in domovini.« Slovenski državni uslužbenec torej javno služi tuji državi, saj mora biti zvest bogu, torej cerkvi, in domovini, ne pa tudi državi. Poleg tega stanejo katoliški kurati davkoplačevalce okoli 200.000 evrov letno.

Financiranje sakralnih spomenikov
Država je zelo radodarna do cerkve tudi na področju kulturnih spomenikov. Sofinancira vzdrževanje oz. obnovo mnogih cerkva in drugih objektov. Če se vrnemo v preteklost v čas gradnje teh objektov, lahko vidimo, da so zaradi gradnje mnogi ljudje zelo trpeli, mnogo jih je tudi umrlo. Namesto da bi ljudje uporabili denar za svoje družine, so morali financirati gradnjo mnogih izjemno razkošnih stavb. Gradnja sedanjih spomenikov je bila v mnogih primerih kraja ljudem. In to se sedaj v drugi obliki nadaljuje. Država z davkoplačevalskim denarjem sofinancira obnovo oz. vzdrževanje mnogih sakralnih objektov. Mnogi, ki živijo pod pragom revščine in svojim otrokom ne morejo privoščiti najbolj običajnih stvari, morajo financirati obnovo objektov super bogate tuje pravne osebe. V letu 2008 je ministrstvo za kulturo namenilo za sofinanciranje izvedbe gradbeno-obrtniških posegov za ohranjanje kulturnovarstvenih vsebin na katoliških kulturnih spomenikih in za sofinanciranje izvedbe konservatorsko-restavratorskih posegov na katoliških kulturnih spomenikih okoli 900.000 evrov, v letu 2009 pa je bilo za to namenjeno več kot 1 milijon evrov. V primeru dodatnih sredstev, pa bi lahko cerkev dobila v letih 2008-2009 še največ za nekaj več kot 3 milijone evrov. To pa ni vse, kar je v letu 2008 namenilo ministrstvo za kulturo katoliški cerkvi, Slovenska škofovska konferenca je za varstvo cerkvenega arhivskega gradiva dobila še 152.566 evrov sredstev.
Ali daje cerkev državi v zameno za sredstva, ki jih prejme od nje, kaj kulturnega? Zgodovina je jasna: cerkvena preteklost in cerkveni nauk sta prežeta z nekulturnim. Cerkev ima na vesti stotine milijonov živih bitij, zaradi nje so tekli potoki krvi in še tečejo. Nauk, ki je to omogočal, cerkev nikoli ni preklicala in zato velja še danes. Tako ni niti odveč prisluhniti znanemu filozofu Karlu Jaspersu, ki je svaril pred nevarnostjo, da bi vsak čas lahko spet zagorele grmade, če bi politične razmere to dovolile.

Financiranje cerkvene prižnice
Tajnik kongregacije za nauk vere, nadškof Amato, je dejal, da je katoliški radio novodobna prižnica. To novodobno prižnico financira seveda tudi slovenska oblast. Tako je radio Ognjišče dobil v letu 2008 kar 115.000 evrov davkoplačevalskega denarja. Ta radio financirajo torej tudi ateisti in drugače verujoči - ti pa po nauku cerkve sploh nimajo pravice do obstoja oz. življenja. Seveda pa Ognjišče, d.o.o. ni dobilo samo omenjene vsote, temveč še dodatnih 57.000 evrov. Ali bo cerkev preko svojih medijev z državnim denarjem širila protiustavne vsebine? Ali se bodo preko radijskih valov npr. slišale naslednje biblijske besede: »Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,17) ali »Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; …« (5 Mz 17,12) Kakšne posledice bo to imelo na otroke, ki bi to slišali?

Biblijski »biseri«, za katere obstaja možnost, da jih slišite iz novodobne prižnice:

»Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica.« (3 Mz 20,10)
»Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13)
»Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite!« (3 Mz 20,15)
»Če se ženska približa kateri koli živali, da bi se z njo parila, ubijte žensko in žival; naj bosta usmrčeni; njuna kri pade nanju!«  (3 Mz 20,16)
»Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; …« (5 Mz 17,12)
»Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: "Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec." Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji.«  (5 Mz 21,18-21)
»Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,15)
»Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,16)
»Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,17)
»Čarovnice ne puščaj pri življenju.« (2 Mz 22,17)
V bibliji tudi piše: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 31,1)
To pa pomeni, da velja biblija v polnosti tudi danes in je v svoji celoti del katoliškega nauka.

Zavajajoče cerkvene bilance
Katoliška cerkev v zadnjih letih javno objavlja finančna poročila nadškofij in škofij. Prihodki vseh škofij v Sloveniji so bili v letu 2008 po teh poročilih okoli 25 milijonov evrov. S tem v javnosti ustvarja vtis, da so to vsi finančni prihodki oz. premoženje cerkvenih organizacij v Sloveniji. Vendar ni tako. V to ni zajeta vrednost nepremičnega premoženja nadškofij, niti finance karitasa, župnij in drugih cerkvenih organizacij, kot npr. redov, samostanov, združenj ali cerkvenih gibanj. V Sloveniji je okoli 800 župnij in okoli 40 redov. Finančne podatke za te organizacije cerkev javno ne objavlja, čeprav npr. razpolaga s podatki za župnije, kajti po kanonu 1287 Zakonika cerkvenega prava morajo upravitelji kakršnegakoli cerkvenega premoženja, ki ni zakonito odtegnjeno vodstveni oblasti krajevnega škofa, po uradni dolžnosti vsako leto predložiti krajevnemu ordinariju obračun gospodarjenja. Če ocenimo letni prihodek povprečne župnije v Sloveniji na 20.000 evrov, potem so prihodki vseh župnij kar okoli 16 milijonov evrov. Tudi redovi verjetno niso revni, njihovi prihodki verjetno znašajo kar nekaj milijonov evrov letno. Prihodki cerkvenih organizacij so letno verjetno okoli 50 milijonov evrov, če ne več. Pravne osebe zasebnega prava so po zakonu dolžne vsako leto predložiti AJPES-u letna poročila, ki vključujejo tudi finančne podatke. Po podatkih omenjene organizacije cerkvene pravne osebe tega v letu 2008 niso storile. Ali so v prekršku? Ali Vatikan ignorira slovenski pravni red? Ali pa mu je država priznala izjemen status?
Podobno cerkev zavaja na mednarodni ravni. Sveti sedež je imel v letu okoli 250 milijonov evrov prihodkov in slab milijon primanjkljaja. Vendar pa bilanca svetega sedeža ne vključuje bilanc delnih cerkva, torej škofij, župnij,  redov in drugih po svetu. Mnogi od teh pa so ekstremno bogati in imajo velike prihodke. Vatikan namenoma ne objavlja bilance na ravni celotne katoliške cerkve, torej svetega sedeža in sestavnih delov. Razlog je enostaven. Če bi to naredil, bi prišlo na dan neizmerno bogastvo katoliške cerkve, česar pa noče, saj ne bi več mogel govoriti o revni cerkvi. 250 milijonov prihodkov svetega sedeža so samo prihodki vrhovne cerkvene uprave oz. rimske kurije in ne katoliške cerkve. Bogastvo cerkve gre v več tisoč milijard evrov po vsem svetu. In to je bistvo. Milijoni in milijoni stradajo in umirajo od lakote, papež oz. cerkev pa se redi.

Kaj Republika Slovenija dobi od cerkve v zameno za njeno financiranje
Kot že navedeno, cerkev vsako leto dobi od države veliko denarja. Zanimivo je videti, kaj cerkev nudi v zameno za to, oz. kaj dobijo ljudje od nje?
Cerkev npr.:
• ne priznava slovenske ustave, če je ta v nasprotju z njenimi evangeliji
• prisilno krsti dojenčke in z večnim peklom grozi tistim, ki ne dajo krstiti svojih otrok
• ne priznava celovitega izstopa in izobči oz. prekolne tiste, ki iz nje izstopijo
• ne priznava pravice do življenja, saj je v bibliji, ki je zanjo božja beseda in je še sedaj veljavna,  predvidena smrtna kazen za mnoge moralne prekrške (po predpisih stare zaveze, ki jih mora vsak katolik vestno izpolnjevati, je potrebno pobiti homoseksualce, prešuštnike, trmoglave sinove, ženske, ki so jih razglasili za čarovnice, tiste, ki ne poslušujo duhovnikov in podobno)
• želi odstraniti vse tisto, kar ni katoliško, npr. jude, ateiste, drugače verujoče
• še ni preklicala izobčenja vegetarijancev iz 6. stoletja (tisti, ki npr. iz etičnih razlogov ne uživajo mesa in tako ne škodujejo živalim in okolju, so večno prekleti še v 21. stoletju).
Vse to je v nasprotju s slovensko ustavo in hudo krši dostojanstvo mnogih ljudi! Vsi davkoplačevalci financirajo cerkveno nepriznavanje slovenske ustave v tistih delih, ki nasprotujejo njenim evangelijem. Naravnost absurdno, poniževalno in žaljivo do davkoplačevalcev, še posebej tistih, ki niso katoliške vere in morajo financirati verski nauk, ki jim ne priznava niti pravice do življenja.

Državne subvencije niso slovenska posebnost
Cerkev ni deležna subvencij samo v Sloveniji, temveč tudi drugod po svetu. V Nemčiji npr. dobi letno od države kakšnih 10 milijard evrov, v Italiji približno 3, v obeh državah pa je cerkev oproščena mnogih davkov, kar ji prinaša še nekaj milijard, v Italiji npr. okoli 6. Podobno je tudi v mnogih drugih državah zahodne poloble, posebno v tistih, kjer prevladuje katoliška cerkev.

Prejemki nekaterih teologov na Teološki fakulteti v Ljubljani letu 2006 in 2007 (Vir: Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta):

zap. št. ime in priimek prejemki v letu 2006 prejemki v letu 2007 skupaj (v EUR)
1. Juhant Janez 41.622,75 48.937,14 90.559,89
2. Kolar Bogdan 42.535,89 45.806,53 88.342,42
3. Košir Borut 32.045,74 37.998,02 70.043,76
4. Krašovec Jože 40.192,06 40.724,36 80.916,42
5. Ocvirk Drago Karl 26.653,03 37.730,14 64.383,17
6. Štuhec Janez 42.490,37 35.794,12 78.284,49
7. Turnšek Marjan 28.014,85 15.093,24 43.108,09

Nakazila nekaterih državnih organov in občin cerkvi oz. njenim institucijam

Državna nakazila v letu 2008 v evrih (najmanj):
Obnova in vzdrževanje cerkvenih sakralnih objektov: več kot 2 milijona
- Cerkveno srednje šolstvo: okoli 7 milijonov
- Socialni projekti: okoli 900.000
- Karitas: več kot 2 milijona
- Cerkveni arhivi: okoli 150.000
- Obnova in vzdrževanje gozdov: okoli 180.000
- Slovenske katoliške misije po svetu in Rafaelova družba: okoli 100.000
- Socialni prispevki za duhovnike: okoli 2 milijona
- Teološka fakulteta: okoli 2 milijona
- Cerkveni vrtci: več kot 1 milijon
- Katoliški mediji: okoli 290.000 evrov
- Kurati: okoli 200.000 evrov
- Pomoč katoliški cerkvi: 35.000
- Ostalo: ... ?
Vir: podatki državnih organov

Nakazila nekaterih občin v letu 2008 (v evrih):
- Ljubljana: okoli 1 milijon (tudi nakup nepremičnine)
- Vrhnika: 300.000
- Domžale: več kot 200.000
- Logatec: okoli 200.000
- Celje, Železniki in Slovenska Bistrica: vsaka okoli 150.000
- Maribor: okoli 110.000
Vir: podatki občin

Vir časopis Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve Razmisli št. 8

www.zrtve-cerkve.org



Beatifikacija žrtev katoliške cerkve




Kdaj bodo beatificirali oz. za blažene razglasili milijonske žrtve katoliške cerkve?

Na slovenskem evharističnem kongresu 13. junija 2010 v Celju je bil za blaženega razglašen Lojze Grozde, član Katoliške akcije, ki so ga med vojno ubili partizani zaradi domnevnega sodelovanja z okupatorjem.

Imenovanje ljudi za mučence je eden od najbolj donosnih marketinških potez katoliške cerkve, kajti s tem želijo vtisniti ljudem v zavest podobo cerkve kot žrtve. V psihologiji pa je znano, da ljudje radi simpatizirajo z žrtvami.

Marsikdo se ob tem vpraša, kdaj pa bodo beatificirali milijonske žrtve katoliške cerkve? Katoliška cerkev je v svoji celotni zgodovini pomorila na milijone ljudi: inkvizicija, križarske vojne, pregon čarovnic, osvajanja Amerike, trgovina s sužnji, genocid nad Srbi…. Med žrtve katoliške cerkve štejemo tudi Žide, pobite s strani nemške države v 20. stoletju, kajti sodelovanje Vatikana s katolikom Hitlerjem je bilo že večkrat dokazano. Hitler je v svoji knjigi Mein Kampf napisal: »Delam samo to, kar cerkev počne že 1500 let, vsekakor temeljiteje.«

Andrew Sinclair je v knjigi "The great silence conspiracy" (Velika tiha zarota) razkril, da je bila celotna nacistična hierarhija rimokatoliška. Citiram: »Najbolj zloglasen protižidovski dokument Der Stuermer je objavil eden od najbolj ključnih Hitlerjevih mož, Julius Streicher, ki je bil katolik. Hitler je sam pogosto izjavil, da je njegov mentor pri antisemitizmu katoliški vodja avstrijske krščanske socialne stranke in župan Dunaja dr. Karl Lueger. Nacistični minister za propagando je bil katolik dr. P.J. Goebbels.«

Konstantin, bavarski vojvoda, je v svoji knjigi "The pope" (Papež) zapisal, da se je Goebbels »izobraževal pri jezuitih in sicer na akademiji v katoliškem Rhinelandu in je prejel štipendijo za trening od katoliške institucije. Goebbelsa so torej trenirali svetovno najbolj predrzni lažnivci. Himmler, vodja Gestapa, je bil prav tako katolik od rojstva. On je ukazal postaviti prvo koncentracijsko taborišče v Dachau. Hoess, komandant razvpitega Auschwitza, je bil prav tako katolik. Nacistična stranka je bila ustanovljena v katoliški Bavarski, njen sedež je bil v Münchnu.

Hitler je bil proizvod katoliške izobrazbe.«

Dr. Henry Picker, avtor knjige "The Hitler phenomenon" (Hitlerjev fenomen), je zapisal, da »je Hitler vedno plačeval cerkveni davek… Že v času, ko je kot deček pel v cerkvenem zboru v samostanu Lambach, je občudoval katoliško cerkev in njeno organizacijo, ceremonije, simbole, prapore in vse to je do najmanjše podrobnosti prenesel na posvetno oblast. "Mein Kampf"(Moj boj), nacistično biblijo, ni napisal Hitler, kot mnogi mislijo, pač pa katoliški duhovnik Bernhardt Stempfle iz Hitlerjevih zapiskov.

Tiso, slovaški katoliški duhovnik, je leta 1939 po nalogu Hitlerja postal vodja slovaške države. Ta duhovnik je leta 1941 poslal prvo množico Židov v Auschwitz in tisti, ki niso bili zmožni delati, so jih nemudoma poslali v plinske celice in potem v krematorij.

Veliko pove podatek, da so vsi fašistični tirani kot Salazar, Franco, Petain, Hitler in Mussolini sklenili konkordat z Vatikanom.

Nekdanji nemški podkancler Franz Von Papen je leta 1933 pred volitvami izjavil: »Zedinjenje katoliške ideologije in narodnega socializma bi morali pozdraviti z vsem srcem.«

Zgodovinar Friedrich Heer je leta 1964 za katoliški The commonweal izjavil: »Moram priznati, da so vsi katoliki, od najvišje do najnižje rangiranih, duhovniki, kaplani…, soodgovorni za genocid na Židi.«

Nemški škofje so junija 1933 objavili pastoralno pismo, v katerem so pozdravili dejstvo, da »nam človek na čelu naše države daje formalno zagotovilo, da se bo postavil za krščanstvo (beri katolištvo, op.a.) …«.

Nemški kapitalist Fritz Thyssen, ki je financiral Hitlerja, je bil katolik. Ko je Hitler prišel na oblast, sta se s Thyssenom sprla in da je Thyssen rešil svoje življenje, je pobegnil v Švico. V švicarskem časopisu so potem o njem objavili članek z naslovom: »Pacelli (tedanji papež, op.a.) je ustvaril diktatorja Hitlerja.«

 

Janez Škorjanc, Šentjanž pri Dravogradu

 

 



Atentat na papeža

Alberto Rivera: Atentat na papeža so zrežirali jezuiti, da bi povečali njegovo popularnost

Papež Benedikt XVI. se je v okviru obiska na Portugalskem v Fatimi spomnil svojega predhodnika Janeza Pavla II.. Fatimski Mariji se je zahvalil, da je poljskega papeža z nevidno roko rešila pred smrtjo v poskusu atentata nanj na Trgu svetega Petra v Rimu leta 1981. Janez Pavel II. je ob svojem tretjem obisku v Fatimi leta 2000 deloma razkril, da naj bi Fatimska Marija napovedala poskus atentata nanj.

Sedaj že pokojni, zelo vplivni bivši jezuit Alberto Rivera bi se verjetno zgolj nasmehnil izjavam obeh papežev. Po njegovih besedah so atentat na papeža zrežirali jezuiti, da bi povečali njegovo popularnost. V svoji knjigi "Vatikanske ubice" (Vatikanski morilci, op.a.) opisuje, da Vatikan iz ozadja vodijo ravno jezuiti, katerih glavni cilj je uničiti oz. zaustaviti napredek nekatoliških religij. Mnogi jih imenujejo tudi skrivna papeška vojska, kajti njihove metode uničevanja drugih religij in vplivnih posameznikov, ki nasprotujejo katoliški veri, so zelo prikrite.

V že omenjeni knjigi Rivera opisuje, kako so njegovi bivši stanovski kolegi ustvarili »atentat« na papeža:

»Nekdo bo vprašal: »Ali ni Musliman streljal na papeža in poskušal izvesti atentat na njega?« Da, jezuiti so to zelo dobro načrtovali. Množica ljudi je bila ganjena zaradi tega incidenta. To je povezalo papeža in ameriškega predsednika. Na oba so poskusili izvesti atentat in hitro sta postala prijatelja (ne pozabimo, da je Reagan kot prvi v zgodovini prisegel kot ameriški predsednik obrnjen proti obelisku, ki je krščanski (beri katoliški, op. a.) simbol svetne in verske prevlade na svetu). Papež je postal svetovno popularen in prejel je simpatije od vseh svetovnih voditeljev. Zaradi tega incidenta se je islam približal Vatikanu. Muslimani so bili zelo ponižni, ker so mislili, da je nekdo od njihovih ljudi streljal na človeka, ki predstavlja preroka Jezusa na zemlji, zato so islamski ajatoli papežu poslali opravičilo in sožalje.

Čeprav se mnogim zdi to neverjetno, naj spomnim na podrobnosti atentata. Atentator Mehmet Ali Agca je bil eden od bolj poznanih evropskih kriminalcev in izkušen strelec. Streljal je iz oddaljenosti samo treh metrov. Vsak naboj je zadel papeža pod popkom. Očitno je, da ni imel namena ubiti papeža. On je enostavno sledil navodilom jezuitov. Ko je svet videl papeža, kako odpušča Mehmetu Ali Agci, ker je streljal nanj, praktično ni bilo muslimana, da ne bi občudoval »njegovo svetost«.  Mehmet Ali Agca je potem izjavil, da se želi krstiti v rimskokatoliško cerkev.

Vse je bilo dobro načrtovano. Papež in muslimani so se zahvalili devici Mariji, ker ni podlegel ranam.«

Izgleda, da totalitarnemu katoliškemu imperiju in njegovemu diktatorskemu "usmerjevalcu zemeljske oble", "zemeljskemu Kristusu" iz Vatikana že nekaj časa resnično teče voda v grlo, da se je prisiljen posluževati takih manipulacij tajne papeške vojske jezuitov. Vatikan, ki je stoletja dolgo jahajoč svetne države brezkompromisno krvavo jurišal na celotni planet in pri tem sistematično proizvajal milijonske žrtve - recimo samo v Ameriki so katoliški Španci v imenu vatikanskega "boga" pobili 100 milijonov ljudi, čemur še danes papeži pravijo "srečna krivda" - mora danes za papeže ustoličevati gledališke igralce, kot recimo Poljaka Wojtylo, da bi zlorabljajoč moč modernih medijev dvignili ugled razkrajajoče se svetovne katoliške diktature. Pa to očitno še ni dovolj. Da bi sedaj že mrtvi showman z obrežja rimske Tibere bil bolj prepričljiv, mu jezuitski svetovalci pripravijo malce nevaren in boleč skeč/atentat.

V bistvu je to za zagovornike demokratičnih vrednot in človekovih pravic vesela novica.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru   



So politiki potrebni?

Kakšen bi bil svet brez politikov?


Politiki sedanje in vseh prejšnjih generacij nosijo zelo veliko odgovornost, da se je ta svet znašel v hudi stiski, lahko bi rekli na robu prepada. Kako je možno, da ljudje tako lahkomiselno dajemo moč nekaterim neozaveščenim posameznikom, ki imajo uničujoč vpliv na celoten svet, na ljudi, naravo in živali? Verjamem, da si je že marsikdo postavil vprašanje, zakaj sploh potrebujemo politike, če povzročajo svetu veliko več problemov kot ustvarjajo rešitev.


Politika in države obstajajo samo zato, ker ljudje med seboj ne živimo v miru. Jasno je, da na začetku zgodovine človeštva ni bilo držav, ljudje so bivali v sožitju in harmoniji. Potem pa so nekateri posamezniki zaradi pohlepa hoteli imeti več zase in tako so se začele vojne za ozemlja. Ljudje so začeli deliti zemljo na moje in tvoje, kar je v dolgem časovnem obdobju privedlo do nastajanja meja, danes so to državne meje. Vse države na svetu so torej umetno ustvarjene zaradi konfliktov med ljudmi. Podobno velja za jezike. Si predstavljate, kako veliko lažje bi se ljudje sporazumevali, če bi vsi govorili samo en jezik? Toda vse to je voda na mlin oblastiželjnim politikom, ki vsepovsod po svetu funkcionirajo po ego principu: deli, veži, vladaj. Zato je potrebno zelo z rezervo jemati izjave politikov, ko pogosto pravijo, da si želijo svetovni mir. Če bi vsi ljudje živeli v miru, tako v mislih in besedah kot dejanjih, potem bi lahko tudi med seboj sodelovali. To pa si politiki ne želijo, kajti če so ljudje ozaveščeni in povezani, potem je z njimi težko manipulirati. Dober primer so enotni delavci, ki lahko s stavko dosežejo, da odstopi npr. njihov šef.


Danes se vse več ljudi zaveda, da politiki v prvi vrsti predvsem skrbijo za svoje lastne interese in za interese peščice vplivnih ljudi. Dokaz za to je obnašanje opozicije in koalicije. Če npr. koalicija predlaga nek zakon, ki bi izboljšal življenje ljudi, potem skoraj praviloma opozicija glasuje proti zakonu. Kako je to možno? Zato, ker jim ni na prvem mestu blagostanje ljudi, pač pa oblast. In na oblast želijo priti tako, da blatijo in nasprotujejo vsemu, kar predlaga trenutno vladajoča koalicija. Ne glede na to ali so predlogi dobri ali slabi. Politiki iz nasprotnih strani najdejo praviloma skupen jezik samo v primeru, če gre za njihove lastne interese. V Sloveniji je dober primer za to enotno podprt zakon, ki še naprej omogoča, da poslanec lahko hkrati opravlja tudi župansko funkcijo. In tako prejema dve nadpovprečno visoki plači.


Mnogi ljudje  hodijo na volitve iz tradicije, čeprav vedo, da njihov izbran kandidat kljub zvenečim predvolilnim besedam in frazam ne bo prinesel blagostanja. Morda se volivci premalo zavedajo, da s tem, ko obkrožijo nekega kandidata in stranko, tem ljudem dajejo energijo in moč. Ko ti izvoljeni politiki potem delajo v državi veliko škodo na račun večine ljudi, živali in narave, kdo je odgovoren za to? Oni? Res je, toda tudi tisti, ki so jim s podporo na volitvah dali moč.


Kako bi izgledal svet brez politikov? Če bi čez noč odpravili politiko in s tem tudi njihove represivne organe, denimo policijo, prav gotovo to ne bi bilo najboljše. Na svetu je namreč še vedno preveč sovraštva med ljudmi, zato bi odprava policije in sodstva pomenila pravi kaos z množičnimi umori, ropi, vlomi. Rešitev za odpravo politike je, da vsak posameznik korak za korakom uredi samega sebe in se trudi živeti z vsemi ljudmi, naravo in živalmi v miru. Potem bodo odpadli tudi mnogi poklici in dejavnosti, ki jih sedaj država financira z davkoplačevalskim denarjem. In tudi ne bo več državnih zakonov, ki obstajajo samo zato, ker ljudje ne uresničujemo Deset Božjih zapovedi in preprost Jezusov Govor na gori, kjer je tudi zlato življenjsko pravilo: »Kar ne želiš, da tebi storijo, tega tudi ti drugim ne stori!«


Vse to nima nič opraviti s cerkvijo, ki je ljudem namesto Božjih zakonov, ki, če jih izpolnjujemo, prinašajo svobodo, srečo in samospoznanje, vsilila cerkvene dogme, rituale, obrede, s katerimi skušajo nase vezati ljudi in jim krasti duhovno ter materialno energijo.


Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi



Cerkveno blagoslavljanje motorjev

Ali blagoslovi motorjev pomagajo voznikom?

Vsako pomlad potekajo v nekaterih župniščih tradicionalni blagoslovi motorjev, motoristk in motoristov. Cilj cerkvenega blagoslova je zaželeti motoristom srečno vožnjo in prositi za božjo naklonjenost na cesti. Čeprav so ti blagoslovi izredno množični, pa statistika kaže, da na naših cestah vsako leto umre izredno veliko število motoristov. Kako je možno, da je kljub številnim blagoslovom toliko žrtev med motoristi?

Tudi sam se že nekaj let motorist in še nikoli nisem bil na blagoslovih motorjev. Zakaj ne? Naj pojasnim. V čigavem imenu župnik podeli blagoslov motoristom? To stori v imenu cerkve in njihovega poganskega, katoliškega boga, ki pa nima nič skupnega s pravim Bogom ljubezni. Že leta 1986 je svetovno priznan in večkrat nagrajen pisatelj in znanstvenik Karlheinz Deschner v svoji knjigi »Die beleidigte Kirche oder: Wer stört den öffentlichen Frieden?« (op. prev. Užaljena cerkev ali: Kdo moti javni mir?) ugotovil: »Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščanstva ne poznam v antiki, srednjem veku in novem času, vključno in posebno v 20. stoletju, nobene organizacije na svetu, ki je obenem tako dolgo, neprekinjeno, tako strahotno obremenjena z zločini kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko katoliška cerkev.« (str. 42/43)

Kdor torej sprejme blagoslov od duhovnika, je v vsakem primeru »blagoslovljen« - namreč z nebožjo energijo te religije. Resnično veren človek, ki se trudi, da se v svoji  notranjosti poveže z Bogom, bo verjetno rekel: "Blagoslov želim izključno od Kristusa, od resničnega, večnega Duha, ki biva v vsaki duši in v vsakem človeku. In blagoslov večnega Duha lahko sprejmem, ko oprostim, obžalujem svoje grehe, jih očistim, če je možno, poravnam storjeno škodo ali krivico in nedobrega več ne delam. Če več ne delam grehov, ki sem jih spoznal, priteka v mojo dušo blagoslov Kristusa Boga, Njegova svetloba in moč. Zame je jasno, da Bog ne blagoslavlja po papežih in duhovnikih, ampak da blagoslovi vsakega človeka, ki živi po Desetih Božjih zapovedih in Jezusovem Govoru na Gori."

Toda zakaj potem nekateri mislijo, da potrebujejo župnika? Ne potrebuje človek župnika, ampak župnik potrebuje človeka. Kajti župnik živi od vernikov. Od njih jemlje in dobiva energijo in denar, da bi lahko sam živel in vzdrževal drago institucijo.

Janez Škorjanc, Šentjanž pri Dravogradu

 



Jezuiti in fatimska potegavščina

 

Bivši visoko rangirani jezuit: romarska Fatima je velika    potegavščina Vatikana

Papež Benedikt XVI. je v okviru obiska na Portugalskem imel tudi sveto mašo pred fatimskim romarskim svetiščem, kjer naj bi se v prejšnjem stoletju prikazovala Jezusova mati. Se je tam res zgodil čudež, ali pa gre za prevaro Vatikana? Bivši, visoko rangirani jezuitski duhovnik Alberto Rivera je brez sence dvoma prepričan, da je Fatima velika potegavščina Vatikana. Rivera je, bolj kot je napredoval po cerkveni hierarhiji jezuitskega reda, zaznal več pokvarjenosti v tej instituciji. Ko je odstopil iz jezuitskega reda, so ga v Vatikanu na različne načine skušali ubiti, ker je imel preveč informacij o prikritih načrtih katoliške cerkve in prikritih zgodovinskih dejstvih o zločinih Vatikana.

Napisal je knjigo "Vatikanske ubice" (Vatikanski morilci, op.a.), v kateri med drugim tudi zelo podrobno opisuje razloge, zakaj je Vatikan ustvaril Fatimo, citiram:

«Na Portugalskem so muslimani neko planinsko naselje poimenovali »Fatima« v čast Mohamedove hčerke, toda nikoli niso niti sanjali, da bo to naselje postalo svetovno znano.

Leta 1910 je Portugalska postala socialistična država. Vsepovsod so vihrale rdeče zastave. Katoliška cerkev se je soočala z veliko težavo. Vodje socialističnega gibanja so želeli uničiti cerkev. Bilo je samo vprašanje pravega trenutka, kdaj se bo pojavila devica Marija.

Toda potrebno je bilo zagotoviti več koristi od prikazovanja, ne samo držanje Portugalske v lasti Vatikana. Jezuiti so hoteli vmešati tudi Rusijo, toda lokacija te vizije, ravno v Fatimi, bi morala imeti ključno vlogo pri vključevanju islama v Mater cerkev.

Leta 1917 se je devica Marija prikazala v Fatimi. Prikazovanje Matere božje je imelo popolni uspeh. Kot rezultat tega so socialisti na Portugalskem utrpeli velik poraz. Jezuiti so si izmislili posebno molitev za Fatimo, ki traja devet dni, v kateri so molili v Severni Afriki, da bi vzpostavili dobre odnose z islamskim svetom. Naivni Arabci so verovali, da so to molitve v čast Fatime, Mohamedove hčerke. Rimokatoliki po celem svetu so prav tako začeli moliti za spreobrnitev Rusije (devica Marija naj bi pri prikazovanju naznanila, da se bodo pravoslavci spreobrnili v katoliško vero, op. a.).

Kot neposreden rezultat vizije v Fatimi, je papež Pij XII. ukazal nacistični vojski, da uniči Rusijo in pravoslavno religijo in da mora Rusija postati rimokatoliška.

Jezuiti imajo tudi načrt, da se bo Marija štiri do petkrat prikazala na Kitajskem, nekajkrat v Rusiji in da bo nekaj velikih prikazovanj v Združenih državah Amerike. In ljudje bodo temu verjeli.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi



 

 



Cerkveno potvarjanje zgodovine


Cerkev hoče izbrisati svojo izdajalsko umazano podobo iz zavesti ljudi!


Ob počastitvi praznika zveze borcev in dneva upora proti okupatorju je Ciril Zlobec dejal, da glede sprave nismo dosegli ničesar, razen večjega sovraštva, morda celo večjega kot med vojno. Vprašal se je, kaj smo v tem času dobili. Meni, da smo dobili le to, da je tista stran, ki je iz vojne izšla sramotno označena s kolaboracijo, sebe postavila za nedolžne žrtve.


O tem podrobno piše Ivan Jan v knjigi Škof Rožman in kontinuiteta, ki med drugim poudarja, da je ravno cerkev, ki noče priznati svoje medvojne izdajalske vloge, glavni krivec za to, da še ni prišlo do sprave med Slovenci. Navajam odlomke iz omenjene knjige:


Cerkev se je dobro zavedala strahotnih napak, ki jih je zagrešila med vojno


Zoran Polič, član IOOF: »…Že med vojno, še posebno pa po njenem koncu, se je Cerkev dobro zavedala strahotnih napak, ki jih je zagrešila med vojno… Izbrisati to povsem iz zavesti ljudi je zahtevalo to zavest obremeniti z enako težkimi ali celo težjimi dejstvi. Pri tem iskanju so bili idejni nosilci, s škofovsko konferenco na čelu, zelo previdni… Program spreminjanja in popravljanja tako umazane podobe slovenske Cerkve, je bil zato postavljen na dolgi rok… privabljajo domobranske emigrante, ki odločilno prispevajo k vnašanju dvomov v dotlej znane resnice o 2. svetovni vojni…«


Škof Grmič pravi, da cerkev noče priznati svoje zablode med vojno


Škof dr. Vekoslav Grmič iz intervjuja v Nedeljskem: »…Glede ravnanja dela slovenske Cerkve med 2. svetovno vojno je že toliko znanega, da bi Cerkev lahko priznala svojo zablodo, jo obžalovala in začela odločno stopati po novi poti. Slovenska Cerkev tu občutno zaostaja in se vsaj delno znova in znova oklepa »idej«, ki skušajo s čudnimi miselnimi akrobacijami opravičevati izdajalsko vlogo, ki jo je zakrivil del slovenske Cerkve.«


Ob neki drugi priložnosti je Grmič dejal: »Cerkev ne bo spremenila politike. Že zdaj je za vsako ceno hotela dokazati, da je bilo tisto, kar se je med vojno pod vodstvom škofa Rožmana dogajalo v ljubljanski pokrajini, edino pravilno. Zato naj bi tisti, ki so zmagali, zdaj postali premaganci, premaganci pa naj bi postali zmagovalci… Ta miselnost zdaj prevladuje v slovenski Cerkvi in to se je pokazalo tudi ob papeževem obisku…«


Katoliški tisk hvali škofa Rožmana in verjame v njegovo nedolžnost


Častilci in pristaši škofa Rožmana so njegovo obsodbo vseskozi odklanjali in mu pripisovali velike zasluge, posebno med okupacijo. Tako tudi  dandanes. Za primer poglejmo, kako se je ob obletnici njegove smrti Družba sv. Mohorja v Celovcu »častno oddolžila spominu škofa – trpina – z obširnim življenjepisom.« Avtor duhovnik dr. Jakob Kolarič ga je opisal kot izključno dobrega dušnega pastirja, ki je za vero, slovensko Cerkev in slovenski narod storil veliko. Bil je za narod takoj pripravljen žrtvovati svoje lastno življenje.« Celo kardinal Mc Guegan je v Kanadi zapisal, »naj bi sledili njegovemu zgledu in posnemali njegove kreposti…« V celovškem Mohorjevem koledarju za 1978 leto piše: »Na svetu se vse spreminja in smemo pričakovati, da pride čas, ko se bo z besedami in pisanjem javno dokazalo, da so škofa dr. Gregorija Rožmana obsodili po nedolžnem…«


Bivši nadškof Rode pravi, da naj bi bil škof Rožman moralna avtoriteta


Ko je dr. Rode razlagal, kakšna avtoriteta je bil v Sloveniji škof Rožman, je ugotavljal: »Avtoriteta je bil že, ampak ne politična, po vsej verjetnosti je bil nekakšna moralna avtoriteta. Le kaj se mu lahko očita?«


Urednik Družine pravi, da je bil škof Rožman nedolžen


Dr. Janez Gril, nekdanji glavni urednik Družine je tudi velik zagovornik Rožmanove nedolžnosti, kar je izražal s sodelovanjem z bivšim "domobranskim" tožilcem Drobničem. Tudi med skupinskim obiskom v ZDA avgusta 1996 je v Clevelandu, kjer je škof Rožman živel in kjer je tudi pokopan, rekel: »… da bi tega moža, po nedolžnem in od komunističnega režima obsojenega ljubljanskega škofa, čimprej pripeljali v domovino.«


Cerkev govori o spravi, hkrati pa še naprej neti sovraštvo do NOB


Sovraštvo, ki je že skoraj zamrlo, se zadnja leta oživlja in poglablja vse ostreje in v raznih oblikah. Zdaj je najpriljubnejša obtožba o krvavem pobijanju nedolžnih ljudi in duhovnikov med vojno, še bolj pa množični poboji v Kočevskem Rogu, Teharjah in drugod. Kot da so domobrance pobijali vsi nekdanji partizani, kot da je bilo to nekakšno gibanje, ko pa je povelje za to dala le peščica vodilnih ljudi in ko so bili likvidatorji maloštevilne enote varnostnih služb. A zaradi teh pobojev, s katerimi hočejo sovražniki NOB-ja svoje kolaborantske grehe izničiti in zaradi katerih se je slovenski državni vrh že večkrat opravičil, obsodil in jih obžaloval, kar naprej blatijo in obtožujejo NOB. Hkrati pa govorijo o spravi!


Škof Kramberger pravi, da so domobranci vir duhovne moči za slovenski narod


Škof dr. Franc Kramberger je na slovesnosti ubitim v Teharjah skrajno žaljivo, izven vsake zgodovinske resnice, dejal: »Prepričani smo, da gre žrtvam povojnih pobojev, ki so vir duhovne moči za slovenski narod, zasluga za velike politične spremembe, za osamosvojitev in mednarodno priznanje Slovenije.« Odkod škofom in njim podobnim moč za take misli in besede, odkod jim moč za tako skrivenčena in pohabljena dejanja, odkod jim morala, tendenčnost in tako zblodele besede? Naj to pomeni zgled novim generacijam, da bi v primeru stisk ali napadov ter poskusov okupacije stopili na stran okupatorjev? In kako more kdo govoriti o zaslugah domobrancev za mednarodno priznanje Slovenije, ko pa sodobni svet, zlasti Evropa, ne mara in obsoja kolaboracijo in kolaborante?! Pri tem nespoštljivo izkoriščajo mrtve kolaborance. In tako naši cerkveni predstavniki, kot je zapisal Gabrijel Platiše, »vijejo roke, objokujejo nedolžne žrtve in iščejo krivce za teharsko (in druge) tragedije pri drugih…«


Nikjer po svetu pošteni ljudje ne poskušajo rehabilitirati narodnih izdajalcev


»Zelo neprijetno je spet pisati o takem možu, ki je dolga leta stal na čelu ljubljanske škofije, kajti zlonamerneži bi spet lahko rekli, da pišemo proti veri. Taki nočejo videti resnice, nočejo priznati, da Rožman ni bil sojen zato, ker je bil cerkveni poglavar, temveč zato, ker si je kot najvišji duhovni pastir nakopal na glavo zgodovinske grehe…« »Nikjer po svetu pošteni ljudje ne poskušajo rehabilitirati narodnih izdajalcev, vojnih zločincev in takih, ki so stopili na stran nacifašističnih okupatorjev…«


Katoliška cerkev uporablja Hitlerjevo geslo za manipuliranje z množico


Ob potvarjanju zgodovine nas spreletavajoče misli odnesejo celo k nekaterim Hitlerjevim geslom: »Če lažeš, laži na debelo… v debeli laži je vedno nekaj prepričljivega… Ljudske množice v primitivni preproščini svojega duha laže nasedejo debelim lažem, kakor majhnim…« »Samo z neprestanim ponavljanjem se človeku končno posreči, da množici vtisne v spomin kako misel!«


Iz cerkve na Sv. Urhu, kjer so domobranci poklali največ »bratov«, so odstranili vse podatke o žrtvah


Na koncu knjige »sv. URH« je avtorica Štefanija Ravnikar-Podbevšek prepričano zapisala: »Cerkev na Sv. Urhu je edina v Sloveniji, v kateri se ne sme več opravljati bogoslužje, ker je bila ona sama in njena neposredna okolica oskrunjena z najhujšimi zločini.« A kako se je motila! Leta 1993 so cerkveni možje že vzpostavljeno spominsko zbirko odstranili, odstranjeni so podatki o dogajanjih na Urhu in v njenih mučilnicah, odstranjeni so podatki o žrtvah!


Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi



Cerkev, vegetarijanci in resnični kristjani

Preganjanje vegetarijancev v zgodovini

»Če ima nekdo mesne jedi,

ki jih je Bog dal ljudem za uživanje,

za nečiste in …  se jim [mesnim jedem]

odpove … , je obsojen na anátemo.«

To anátemo je razglasil papež Janez III. leta 561 n.št. na sinodi v Bragi na Portugalskem. Posledica izobčenja je bila popolna brezpravnost: izobčenec je bil izključen iz družbe in je s tem izgubil vse pravice. Ampak zakaj je katoliška cerkev preganjala vegetarijance?

Zakaj je Cerkev preganjala »krivoverce«, ki so živeli vegetarijansko?

Danes je že splošno znano, da je katoliška cerkev (in kasneje tudi luteranska) več stoletij preganjala na sto tisoče tako imenovanih krivovercev, jih okrutno mučila in dala brutalno ubiti – pogosto s sežiganjem pri živem telesu. Zanimivo pa je vendarle, in to le redki vedo, da so imele vse preganjane skupnosti, ki so bile zveste prakrščanskemu verovanju, nekaj skupnega: Strogo so se ogibale ubijanja živali in uživanja mesa! Kot krivoverce jih je cerkev stoletja dolgo preganjala in neusmiljeno iztrebila. Kaj je te ljudi spodbudilo k temu, da so živali spoštovali kot sostvaritve? Kakšna je bila njihove etika, s katero so bili daleč naprej pred svojim časom, pa tudi v primerjavi z obnašanjem mnogih ljudi današnjega časa?

Kdo so bili t.i. krivoverci?

Z nastankom rimske oblastne cerkve v prvih stoletjih se je cerkev vse bolj oddaljevala od prakrščanskega nauka. Še posebno v srednjem veku je bilo očitno, da cerkev ne hodi več po sledeh Jezusa iz Nazareta. Sodobnik tistega časa je zapisal: »Dekadentni prelati, škofi, ki vse bolj bogatijo na račun brezobzirnega plenjenja svojih skupnosti, papeži in kardinali s svojo obsežno trumo nezakonskih otrok, samostani, ki so na zelo neposreden način 'hiše naslade in veselja' … škofi, ki so celotna območja prekrili z vojnami in uničenjem …, da bi razširili svoje področje oblasti in svoje teritorije« - to so bila plodna tla, ki so zbujala hrepenenje po prvotnem krščanstvu in podpirala njegovo ponovno prebujanje. Nova prakrščanska gibanja so se pritoževala nad katoliško cerkvijo, da nima z naukom Jezusa iz Nazareta nič skupnega. V rimski cerkvi so prepoznali pogansko kultno religijo. Pogrešali so osnovne nauke Jezusa, ki po večini niso bili sprejeti v Biblijo, in katoliška verska načela, kot na primer: spoštovanje živali kot sostvaritve, nauk o reinkarnaciji ali zakon setve in žetve.

Škof Buchard iz Orte, obredni mojster papeža Aleksandra VI., je o razmerah v Vatikanu v 15. stoletju zapisal: »Če bi hotel našteti vse umore, ropanja in grozote, ki se dogajajo v Rimu, jim ne bi bilo konca. Koliko posilstev in krvoskrunstev! Koliko pokvarjenosti se v tej papeževi palači širi brez sramu pred Bogom ali ljudmi! Koliko trum zvodnic in prostitutk se potika okrog palače svetega Petra!«

Tako je na eni strani stala krvoločna cerkev, nepremagljiva v svoji krutosti in perverznosti, in na drugi strani t.i. krivoverci, ki so se trudili živeti miroljubno življenje tudi do rastlin in živali v smislu Jezusovega Govora na gori.

Od kod zmerljivka »krivoverec«?

Beseda »krivoverec« (nem. Ketzer) je bila izpeljana iz besede katar. Katari so bili prakrščansko gibanje v južni Franciji v 12. in 13. stoletju. »Katari« v prevodu pomeni »čisti«. Tako so to gibanje poimenovali ljudje. Katari namreč niso kopičili lastnine, temveč so med sabo vse delili tako, kot naj bi se poročalo o prakrščanskih skupnostih v prvem stoletju po Jezusu. Katari so pomagali revnim in bolnim ljudem. Odklanjali so vsako obliko nasilja. Niso jedli živali in živeli so vzdržno. Zaradi tega je oznaka »krivoverec« pravzaprav kvalitetna oznaka.

Žal o veri teh prakrščanskih skupnosti skorajda ni originalnih dokumentov. Kajti nasilna cerkev ni le preganjala in morila »krivovercev«, ampak je poskušala zatreti tudi njihov nauk, zato je večina njihovih spisov prav tako končala v ognju. Če želimo o t.i. krivovercih izvedeti kaj več, imamo na voljo le protokole storilcev, to je inkvizitorjev. Toda celo iz teh virov lahko zvemo marsikaj presenetljivega.

Inkvizitorski protokoli dokazujejo: Mnogo krivovercev je bilo vegetarijancev in veganov

V dokumentih inkvizicije najdemo o skupnosti katarov zapisano:

  • »… niso smeli … ubijati živali.«
  •  »Nadalje so verovali, da je tudi v najhujši stiski smrtni greh jesti meso, jajca ali sir …«
  • »… pogosto so molili, se postili in se ves čas odpovedovali mesu, jajcem in siru …«

Vir: Petra Seifert/Manfred Pawlik, Geheime Schriften mittelalterlicher Sekten. Aus den Akten der Inquisition, Pattloch Verlag, Augsburg 1997

O skupnosti valdežanov je bilo med inkvizicijo v zapisnik napisano:

  • »Niso jedli ne mesa ne jajc in pili niso ne mleka ne vina.«

Vir:Cod. Alderspac. 184 (membranac. Saec. XIV.)

  •  »… vsako prelivanje krvi je bilo zanje smrtni greh.«

 Vir:Seifert/Pawlik, str. 311

O skupnosti manihejcev lahko v  inkvizicijskih dokumentih beremo:

  • »Nadalje, v nobenem primeru ne bi ubili živali ali perjadi, ker pravijo in verjamejo, da se v teh brezrazumnih živalih in celo v pticah nahajajo tiste duše, ki so ubežale človeškim telesom …«

Vir:Bernard Gui, Manuel de l'Inquisiteur, Zvezek 1, Pariz 1926 (Les Clasiques de l'Histoire de France au Moyen Âge 8), str. 18-22.

  •  »Omenjeni krivoverci pravijo tudi, da človek ne bi smel jesti mesa in to pojasnjujejo tako:  … nikjer ne piše, da je Kristus jedel meso … Kot piše, tudi veliko svetih ni jedlo mesa, torej ga tudi mi ne jemo.«

Vir:Cod. Monac. lat 544 (Saec. XV.)

  •  »Ker človek mora jesti, da lahko živi na zemlji, je bolje, da uživa živila, ki vsebujejo velik delež svetlobe, kot so na primer sadje v sijočih barvah, melone, buče in kumare. Strogo pa naj bi se ogibali mesa in vina, saj podpirata poželenje in čutnost.«

V: Seifert/Pawlik, str. 116

  •  »Jedli pa niso mesa … Celo jajc niso jedli … Niso se smeli hraniti z nobenim mrtvim telesom … Pili niso niti mleka …«

V: Seifert/Pawlik, str. 115

Enako se je ohranilo od inkvizitorjev o skupnosti bogomilov:

  • »Uživanje vina in mesa, mleka in mlečnih izdelkov, sira, jajc … je bilo prepovedano.«

V: Seifert/Pawlik, str. 116

V kaj so verjeli krivoverci?

Tudi to vemo danes le iz zapisnikov, ki so jih pisali nasprotniki prakrščanskega gibanja.

V inkvizicijskem zaslišanju inkvizitorja Petrusa iz leta 1398 med drugim piše naslednje:

To so zmotni nauki krivovercev iz sekte valdežanov:

  • »Verjamejo, da imajo le od Boga in ne od papeža ali kateregakoli katoliškega škofa pooblastilo, da razglašajo Božjo besedo.«
  • »Nadalje obsojajo rimsko Cerkev zato, ker ta od časa papeža Silvestra prevzema, zadržuje in pridobiva posestva. (…)«
  • »Nadalje ne verjamejo, da naj bi bila posvečena cerkev bolj sveta od katerekoli druge poljubne navadne stavbe.«
  • »Nadalje ne verjamejo, da naj bi bil posvečeni oltar bolj svet od kateregakoli drugega poljubnega kupa kamenja.«
  • »Nadalje obsojajo in zavračajo čaščenje podob.«
  • »Nadalje obsojajo in zavračajo poljubljanje relikvij.«
  • »Nadalje obsojajo in zavračajo odpustke cerkvenih knezov. (…)«

Vir: Cod. S. Emmeram. Ratisb. X, 5.

V rokopisu iz Würzburga iz časa preganjanja krivovercev piše naslednje:

  • »Trdijo, da je krst pri otrocih neveljaven, saj še ne morejo zares verovati.«
  •  »Trdijo, da je zakrament birme brez vrednosti, namesto tega zakramenta pa njihovi učitelji svojim učencem polagajo roke.«
  • »Trdijo, da telo in kri Kristusa niso pravi, temveč le blagoslovljen kruh, ki je na določen način imenovan Kristusovo telo..«
  • »… posvetnim sodnikom naj ne bi bilo dovoljeno zločince obsoditi na smrt, saj nekateri pravijo, da naj tudi ne bi bilo dovoljeno ubijati živali, ribe in podobno …«

Vir: Cod.Wirceburg., 190 fol.

Jezus iz Nazareta, njegovi učenci in prvi kristjani so živeli vegetarijansko

Jezus, njegovi učenci in prvi kristjani v praskupnostih so bili vegetarijanci. To dokazujejo dokumenti zgodnjih cerkvenih očetov.

Klemen Aleksandrijski je pisal o učencu Mateju, ki naj bi živel le od rastlinske hrane in se ni dotaknil mesa (Pedagog II,1). Cerkveni oče in škof Evzebij iz Cezareje (264 – 349) v svojem delu Zgodovina cerkve (II, 2,3) citira cerkvenega pisca Hegesipa, po katerem naj bi učenec Janez nikoli ne užival mesne hrane. V istem viru je Jakob mlajši (imenovan Pravični) opisan kot svet iz materinega telesa, ki ni užival opojnih pijač niti jedel ničesar, kar je imelo dušo (II, 23, 5.6). Jakob je bil vodja prve krščanske skupnosti v Jeruzalemu. Po evangeličanskem nauku velja za Jezusovega brata, po katoliškem pojmovanju pa za njegovega bratranca.  

»Inkvizicijsko zaslišanje« - to se sliši prav nedolžno, ampak slike kažejo, kako kruta so bila ta zaslišanja, ki so se praviloma končala s smrtjo »krivoverca«. Milijoni ljudi so postali žrtve katoliške inkvizicije.  Število se giblje okrog 10.000.000 mrtvih ter nešteto mučenih, trpinčenih ali ustrahovanih. (Vir: Der Spiegel, 1. 6. 1998).

  •  Janez Krizostom je v 4. stoletju poročal o skupini zglednih kristjanov:

»Pri njih ne tečejo potoki krvi, ni klanja in razkosavanja mesa … Pri njih ni vonja po strahotni pari mesnega obreda … Če si zaželijo obilnega obeda, je njihova pojedina iz sadežev …«

Homil 69

  •  Miroljubne in vegetarijansko živeče prakristjane so v prvih stoletjih deloma krvavo preganjali bojeviti Rimljani, ki so jih v Koloseju metali levom za hrano.
  • Cesar Konstantin je po svojem prihodu na oblast v 4. stoletju krščanstvo imenoval za državno religijo – iz političnih razlogov. Do tedaj miroljubno živeči kristjani so bili zdaj uradno prisiljeni služiti vojsko in jesti živali. Tisti pa, ki so prakrščanski veri ostali zvesti, so bili preganjani. O Konstantinu poročajo, da je ukazal vegetarijancem vlivati tekoči svinec v grlo.«
  • Papež Janez III. (561 – 574) je leta 561 na sinodi v Bragi na Portugalskem razglasil prekletstvo nad vegetarijanci, ne nazadnje tudi zato, da so potem lahko lažje preganjali vegansko živečo skupnost manihejcev:

»Če ima nekdo mesne jedi, ki jih je Bog dal ljudem za uživanje, za nečiste in … se jim odpove …, je obsojen na anátemo .«

  •  Medtem ko je bilo v vzhodnorimskem cesarstvu uživanje klobas še vedno prepovedano, pa je katoliški zahod to izrazito podpiral – kar je vse bolj slabšalo položaj živali. Tako sta cerkvena svetnika Avguštin in Tomaž Akvinski živalim odrekla nesmrtno dušo in so bile s tem izrecno izključene iz Kristusovega odrešenja. V takšnem okolju so bili ustanovljeni mesarski cehi in vegetarijanci so bili preganjani.
  • Cerkvena inkvizicija srednjega veka je dala celo usmrtiti ljudi, ki so zavračali ubijanje živali. Kot dokaz svoje pravovernosti je moral osumljeni na primer javno zaklati žival. V knjigi o papeštvu lahko preberemo:

»Na škofovskem zborovanju v Glosarju v Franciji leta 1051 je bilo veliko krivovercev obsojenih na smrt, ker so odklonili, da bi ubili kokoš: v skladu s svojimi nazori katari niso ubijali živali. Celo zunanji izgled obdolžencev je zadostoval, da so jih obsodili kot krivoverce, saj so njihovo bledico pripisovali življenjskemu slogu katarov, ki so uživali izključno rastlinsko hrano.«

Graf von Hoensbroech: Das Papsttum in seiner sozial-kulturellen Wirksamkeit, Volksausgabe, leipzig, Breitkkopf und Härtel, 1904, str. 35.

Križarske vojne proti katarom

Prakrščansko skupnost katarov v južni Franciji, ki je živela vegetarijansko in celo vegansko, je skoraj popolnoma iztrebila uradno podprta križarska vojna rimske cerkve.

»Če jih ne morete spreobrniti, potem jih pobijte!« To je zahteval Bernhard von Clairvauxja, križarski pridigar, ki ga je njegova cerkev pozneje celo razglasila za svetega.

Papež Aleksander III. je leta 1179 sprejel, da zapade prekletstvu, kdor se je družil s krivoverci ali jih sprejel. Hiše tistih, ki so podpirali krivoverce, so uničili in jih niso smeli več zgraditi. Kdor se ni priključil vojni proti krivovercem, je bil izključen iz »sprejetja Gospodovega telesa in krvi«. Zato pa je papež vsakemu obljubil odpustek za dve leti, če se je boril proti krivovercem.

Papež Inocenc III. je vsakomur, ki se je udeležil preganjanja katarov v času od 1209 do 1229, obljubil odpustek.

Tako se je zbrala vojska z do 200.000 možmi, da bi napadla mestece Béziers. Brez ozira na starost, spol in religijo je bilo pomorjenih 20.000 ljudi. Julija 1210 so v mestu Minerve na veliki grmadi zažgali najmanj 140 katarov. V maju 1211 je bilo na grmadi zažganih okrog 400 ljudi. Županjo, katarko, so živo vrgli v vodnjak. Leta 1243 je vojska 10.000 mož oblegala katare na Montségurju. 205 katarov so zažgali na veliki grmadi pri živem telesu. Leta 1249 je bilo v mestu Agen zažganih 80 osumljenih. V vaseh in mestih je bila inkvizicija postavljena kot orožje proti drugače verujočim. Inkvizitor Bernhard de Caux je dal samo v dveh letih zaslišati 5470 oseb. Do konca 13. stoletja so bili katari v južni Franciji popolnoma iztrebljeni.

Zaradi ponarejanja Jezusovega nauka je moralo in mora trpeti nešteto ljudi in živali

V srednjem veku je bilo pod znamenjem križa v križarskih vojnah pobitih na tisoče »krivovercev«. Med inkvizicijo je bilo v imenu križa mučenih in zažganih na milijone ljudi.

Vse do danes mora zaradi živalim sovražnega ravnanja in nauka cerkve dan za dnem nešteto živali plačati s svojim življenjem.  

Tako kot je bil Jezus, sin Boga, pred 2000 leti pribit na križ, tako je danes križano božje stvarstvo: na milijarde in milijarde živali je v grozotnih pogojih natlačenih v hlevih množične reje in zaklanih – z odkritim blagoslovom cerkve. Na milijone in milijone živali trpi in umira skozi vse leto v laboratorijih za poskuse – z odkritim blagoslovom cerkve. Vsakih 6 sekund v Nemčiji pod lovčevo roko umre ena žival – z odkritim blagoslovom cerkve. Toda zagotovo ne z blagoslovom Boga.

Kajti v zgodovini stvarjenja je Bog rekel ljudem:

»Glejte, dal sem vam za hrano vse rastline, ki dajejo semena, ki rastejo po vsej zemlji, in vsa drevesa s plodovi, ki imajo semena. (1.Mz 1, 29)

Nasprotno pa je v katoliškem katekizmu, ki vsebuje rokopis takratnega papeža, zapisano sledeče:

2417 Bog je živali postavil pod oblast človeka, ki ga je ustvaril po svoji podobi. Zato se sme človek posluževati živali za hrano in za izdelavo obleke … Medicinski in znanstveni poizkusi so etično dopustni …

2418 … Nedostojno je tudi zanje dajati denar, ki je v prvi vrsti namenjen za lajšanje človeških stisk. Človek sme imeti živali rad, ampak naj jim ne posveča ljubezni, ki je primerna le za ljudi.

Jezus je ljubil živali: trgovce z živalmi je nagnal iz templja in osvobodil živali

Na Jezusa iz Nazareta se cerkev ne more sklicevati, kajti Jezus je ljubil živali in je trgovce z živalmi z bičem nagnal iz templja. Da Jezus Kristus ni prišel na zemljo le za ljudi, temveč tudi za živali, je jasno iz njegovega rojstva v betlehemskem hlevu – na svet je prišel med živalmi.

Profesor dr. Erich Grässer, upokojeni redni profesor za Novi testament na univerzi v Bonnu, je pred nekaj leti dobro pripomnil: »Kaj je s cerkvijo in zaščito živali? Na tem mestu moram biti zelo jasen: Ko se bo nekoč pisala zgodovina naše cerkve, bo tema 'cerkev in zaščita živali' v 20. stoletju predstavljala prav tako črno poglavje kot tema 'cerkev in sežiganje čarovnic' v srednjem veku.«

Cerkev in zaščita živali - »črno poglavje«

Danes je zapihal nov veter. Vedno več ljudi je danes vegetarijancev – in nič več se jim ni treba bati, da jih bodo gledali postrani ali jih zasmehovali. Vedno več ljudi tudi obsoja sovražnost cerkve do živali. Prijatelji živali protestirajo, ko duhovniki in župniki blagoslavljajo in posvečujejo novo zgrajene centre za poskuse na živali ali cerkvene občine prodajajo zemljišča za izgradnjo objektov za poskuse na živalih. Protestirajo proti t.i. Hubertovim mašam, v katerih župniki in duhovniki blagoslavljajo lovce in njihovo orožje kot tudi njihov »lovski plen« - okrutno ustreljene živali.

Papež Benedikt je na avdienci jeseni 2007dal svoj poseben blagoslov: »Vaša ljubezen do narave naj se izkaže v službi čudovitemu božjemu stvarstvu!« Njegov papeški nuncij, monsignor Kühn, se je proti kritiki zaščitnikov živali v zvezi s Hubertovimi mašami v Bambergu 2008 postavil v bran lovcev. Po njegovem naj bi bilo legitimno imeti veselje pri lovu. Složno skušajo lovci in predstavniki cerkve prek medijev očrniti zaščitnike živali, ki se iz etičnih razlogov zavzemajo proti ubijanju živali. Zato ni čudno, da vedno več prijateljev živali – pa ne le teh – izstopa iz cerkve.

Vir: Freiheit für Tiere št.1/2010, prevod: Gretta Mikuž Fegic

Vir slovenskega prevoda: revija Osvoboditev živali, april 2010



Bogastvo Vatikana in spolnost duhovnikov

Zaradi vse pogostejših razkritij cerkvenih pedofilskih škandalov po celem svetu vedno več ljudi predlaga Vatikanu, naj opusti celibat. Bivši duhovnik in terapevt W. Richard Sipe v svojih knjigah "Seks, duhovnik in moč, anatomija krize" in "Skrivnostni svet: Seksualnost in težnja po celibatu" analizira realnost, ki jo cerkvena hierarhija želi prikriti. "Od leta 1960 je v Združenih državah Amerike 22 tisoč duhovnikov zapustilo duhovniški poklic, večina od njih se je poročila. V povprečju ima vedno okoli 20% uglednih duhovnikov seksualna razmerja z ženskami, okoli 80% duhovnikov eksperimentira v spolnosti, približno polovica od njih je heteroseksualno aktivnih, okoli 30% pa ima homoseksualna nagnenja. Okoli 50% heteroseksualnih in homoseksualnih duhovnikov naj bi bilo v celibatu," navaja Sipe.


Vidimo torej, da samo manjšina duhovnikov prakticira celibat, večina njih pa prikriva resnico.


Kot večina zadev povezanih z Vatikanom in njegovimi katoliškimi izpostavami v posameznih državah je tudi vprašanje spolnosti Vatikanu podrejenih cerkvenih uslužbencev oz. klerikov denarno vprašanje, vprašanje nenehnega grabeža vsega, kar se nagrabiti da - od nepremičnin prek "vrčev zlata" do delnic ipd. Predvsem pa je problematika spolnosti katoliških klerikov v povezavi z delitvijo neizmernega bogastva katoliške cerkve! 


Znani ekonomist Dražen Kalođera pravi, da so ga posebno zanimali ekonomski medsebojni odnosi v katoliški cerkvi, ki so ozko povezani s celibatom. "Eden od glavnih razlogov za uvedbo celibata je strah cerkve, da se ne izgubi ali 'razdrobi' premoženje, do česar bi lahko prišlo, če bi dedovali legalno priznani potomci duhovnikov. Cerkev je ekonomsko popolno organizirana: vsaka raven ima svoj neodvisni finančni sistem – od župnije, škofije, do Vatikana. Zamislite si, da se katoliški duhovniki poročijo in da otroci z dedovanjem zmanjšajo imetje župnije in škofije! Zato se cerkveni vrh boji, da bi ukinitev celibata pripeljala do razpada obstoječih ekonomskih odnosov," pravi Kalođera. 


Zanimivo je tudi, da so celibat/spolno abstinenco v okviru vatikanske cerkve dokončno uvedli šele v času Clunyjske reforme v 11. stoletju, predvsem zaradi DEDNEGA PRAVA - in to kljub močnemu odporu klera predvsem severno od Alp in navkljub dejstvu, da je uvedba celibata in cerkvenopravna podreditev škofov in posvetnih vladarjev rimskemu škofu/papežu privedla do shizme, razpada do tedaj kolikor toliko enotnega evropskega verskega prostora na katoliški in pravoslavni del.


Neverjetna množičnost pedofilskih in drugih seksualnih izpadov katoliških klerikov - kot recimo posiljevanje nun - ne bi dobila takih grozljivih razsežnosti, če se Vatikan s samooklicanim zastopnikom boga na zemlji papežem na čelu ne bi počutil in tudi stoletja dolgo učil podrejenost svetne države cerkvi. Na tej podrejenosti temelji še dandanes neverjetna aroganca katoliških klerikov. 


V knjigi "Papal theonomy and America today" (Papeški božji red in današnja Amerika) je avtor Ronald Cooke zapisal: "Jezuiti so stoletja učili, da se imajo duhovniki pravico izogniti sodnim procesom na civilnih sodiščih v svoji deželi. Jezuit Ferdinand de Castro Palao je izjavil: "Duhovniki so izvzeti od obravnave posvetnih sodnih oblasti, kar seveda pomeni, da ne morejo biti obsojeni na podlagi državnih zakonov." Busenbaum: "Duhovščina je po božanski pravici izvzeta od obravnave državnih oblasti, to pomeni, da ne morejo biti kaznovani na podlagi posvetnih zakonov.""


Če bi država kleriške pedofilske zločince vedno kaznovala kot vse druge in jim njihova cerkev s prikrivanjem in premeščanjem ne bi vedno znova omogočala dostopa do novih otroških žrtev, bi bil problem danes dosti manjši. Toda "enotnost" bogastva katoliške cerkve je bila Vatikanu vedno pomembnejša od pravičnosti.


Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru



Vatikan kot razlog za krizo človeštva

Bivši katoliški monsignor: Vatikan je glavni razlog za materialno in duhovno krizo človeštva!

V velikonočni poslanici je ljubljanski nadškof Anton Stres dejal, da čas, v katerem živimo, marsikoga navdaja s skrbjo, negotovostjo in dvomom. Ne samo, da so se življenjske razmere poslabšale, mnogi se tudi sprašujejo, kaj je sploh še res in prav ter kaj ni - je dejal. Prav tako se zaradi številnih nasprotnih primerov, o katerih poročajo od vsepovsod, ljudje sprašujejo tudi, ali je še vredno pristajati na tradicionalne krščanske in občečloveške vrednote kot so poštenje, pravičnost, zvestoba, družinsko življenje, resnicoljubnost, solidarnost, nesebičnost in dejavna ljubezen.

Ali najvišji predstavniki katoliške cerkve in Vatikana živijo krščanske vrednote, da lahko drugim pridigajo o njih? Rafael Rodriguez Guillen, bivši  katoliški monsignor in vatikanski zgodovinar, je pol stoletja zelo podrobno od znotraj spoznaval delovanje katoliške cerkve in Vatikana in na podlagi svojih izkušenj in opažanj napisal vrsto kritičnih knjig o tej instituciji, ki po njegovem deluje proti krščanskim vrednotam. Citiram nekaj odlomkov iz knjige Finance Vatikana:

"Ne morem dovolj poudariti, da je vatikanski posel po celem svetu glavni razlog za materialno in duhovno krizo, v katero je padlo človeštvo.

Če pogledate bančni račun, posestva, luksuzna potovanja in razkošni življenjski stil teh nesramno bogatih politikov s trgovsko žilico in dvoličnostjo, ki trdijo, da predstavljajo Kristusovo cerkev na zemlji, toda v resnici delujejo proti Kristusu, kajti svojo čredo so zapeljali s sholastično filozofijo, boste ugotovili, da so nam oprali možgane, da so nam njihove laži predstavili kot resnico in nas prepričali, da je črno v bistvu belo.  

Popolnoma sem prepričan, da bi človeštvo, če Vatikan in katoliška cerkev ter njihove zveze z diktatorskimi katoliškimi vladami ne bi obstajale, danes živelo v veliko večjem duhovnem in ekonomskem napredku.  

Ko smo skušali izvedeti resnico o financah Vatikana, so nam z vso predrznostjo in posmehom odgovorili, da ima na to vprašanje ustrezen odgovor samo božji sveti duh in da je papež edini pristni bankir Boga.

Ko sem bil misijonar pri indijancih v Panami, sem želel izvedeti, kam Vatikan preusmerja milijone dolarjev, ki jih prejme od organizacije Domund (Svetovni dan za propagando vere). Mislil sem, da bodo s tem denarjem pomagali mojim revnim indijancem, toda moje prošnje za pomoč so ostale neuslišane.

V mojih zgodovinskih arhivih glede vatikanskih financ, ki sem jih pridobil od prestižne angleške revije »The economist«, piše, da je Vatikan leta 1965 investiral za 3900 milijonov dolarjev delnic v podjetja kot so Casino de Montecarlo, Berretta de armaments, Rothschild Bank…  

Podjetje Berretta de armaments izdeluje orožje in jaz sem bil v španski državljanski vojni priča, kako je Vatikan to orožje in denar poslal generalu Francu, da je uničil špansko demokracijo in vsilil državi fašistično diktaturo.

Noben diktatorski režim ni dovolil ljudem vpogleda v njihove finance, enako je tudi pri Vatikanu.

Vatikan in katoliška cerkev sta v imenu krščanstva postali najvplivnejša mafija na tem planetu.

Bil sem zaslepljen, misleč, da služim Kristusu. Toda odkril sem, da je to velika laž in da sem služil najbolj satanski diktatorski politični državi na tem planetu.

Vatikansko bogastvo se je tako enormno povečalo, da se mnogo vlad sooča z nevarnostjo, da ne bi vatikanski škofje prevzeli oblast nad ozemlji drugih narodov.

Katoličani, odprite oči! Prebudite se iz zasanjanosti v realnost! Nikoli ne bom prenehal s pisanjem o korupciji in financah katoliške cerkve in navajanjem dokazov, ki potrjujejo zakaj ta cerkev ne more biti Kristusova cerkev.

Katoliška cerkev še vedno drži milijone vernikov v pravljičnem snu, da so duhovniki in cerkev revni in da zato od njih še vedno potrebujejo darove za svoje preživetje.

Katoliška cerkev ni nič boljša od satanske pošasti.

Je to krščanstvo ali trgovina? Na tem planetu ne more biti bolje organizirane poslovne ali finančne institucije kot je Vatikan.

Katoliško cerkev sta vedno zanimala samo moč in denar.

Vatikanu je v vsej svoji zgodovini ogromno denarja prineslo razglašanje svetnikov in njihovo čaščenje. Če pogledamo v koledar svetnikov v vsaki državi, lahko ugotovimo, kako nesramno je Vatikan preslepil svoje vernike. Večina od tisočev teh svetnikov sploh nikoli ni obstajala in njihove podlage za beatifikacijo niso nič drugega kot večletni teater v izvedbi katoliške cerkve.

Niko Gorjup, Nova Gorica



Velikonočna vprašanja


Razmišljujočim in kritičnim ljudem se ob katoliško-luteranskem velikonočnem verskem prazniku  porajajo mnoga vprašanja, kot recimo:

- Zakaj je kljub ustavni ločenosti cerkev oz. verskih skupnosti od države velika noč kot verski praznik zgolj nekaterih verskih skupnosti tudi državni praznik? Ker so po Ustavi VSE verske skupnosti pri nas ENAKOPRAVNE, bi pač morali biti za vse obvezujoči državni prazniki tudi verski prazniki drugih pri nas registriranih verskih skupnosti, kot npr. budistične, islamske, judovske, ... 

- Mnogi ljudje se sprašujejo, zakaj ima cerkev Jezusa še vedno pribitega na
križu, če pa je že zdavnaj vstal?

- Mnogi se tudi sprašujejo, zakaj župniki blagoslavljajo šunko?
Ali ni Jezus Kristus prišel tako za ljudi kot tudi za živali in vso naravo?









Avtor karikatur je Tomaž Grom iz Vrhnike.


Manipulacije pri darovanju organov

Pri darovanju organov so javnosti zamolčane bistvene stvari

Konec minulega leta smo lahko v medijih zasledili podatek, da 90 odstotkov Slovencev podpira darovanje organov in da v naši državi pridobijo premalo organov. Premalo darovanih organov pa zdravniki pripisujejo tudi zapletenosti zdajšnje zakonodaje. Zato bo že v začetku letošnjega leta na vladi prenovljen zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa, ki bo med drugim uzakonil t. i. domnevno privolitev, da bi se torej vsakega posameznika štelo za darovalca organov ob smrti, razen če se jasno izreče, da temu nasprotuje.

Povsem drugačno mnenje o darovanju organov pa ima Nemka Renate Greinert, ki v knjigi Rdeča zanka opisuje svojo hudo izkušnjo, ki jo je doživela, ko so odvzeli organe njenemu petnajstletnemu sinu. „Povsem nepoučena o tem, kaj v resnici pomeni odvzem organov, sem dovolila, da so me transplantacijski zdravniki zmanipulirali. Vsak si mora sam pri sebi priti na jasno, ali verjame, da je človek, katerega organi so živi, truplo – kot nam skuša dopovedati transplantacijska medicina – ali pa umirajoči in zato živ človek,“ pravi Greinertova. V nadaljevanju navajamo nekaj zelo zanimivih odlomkov iz omenjene knjige.


Možgansko mrtev človek je še zmeraj 97-odstotno živ

Transplantacijska medicina šteje možgansko mrtve osebe za umrle. Tako jih označuje šele od zadnje polovice 20. stoletja zato, da bi umirajočim ljudem lahko odvzeli žive organe. Ampak človek po možganski smrti še ni mrtev, temveč kar 97-odstotno živ. Avtorica se sprašuje ali človek res nima pravice umreti nerazrezan? Pravi, da transplantacijska medicina degradira „darovalca“ v objekt reciklaže, sprejemalca pa v „človeka iz lego kock“, ki ga je mogoče predelovati in dodelovati.

Kot navaja v knjigi Rdeča zanka, dr. Wainwight Evans, specialist, ki je iz protesta zapustil svetovno znani transplantacijski center bolnišnice Papworth v Cambridgeu, ni več hotel sodelovati pri operacijah, pri katerih živim ljudem odvzamejo srce. In to se ne dogaja samo s srcem. Takole pripoveduje: „V eni od vodilnih učnih bolnišnic je bila štiridesetminutna operacija odvzema ledvic neke 'možgansko mrtve' mlade ženske, žrtve prometne nesreče, skoraj končana, ko je kirurg zaprosil asistente, naj telesu odvzamejo nekaj tkiva, medtem ko je ledvice položil v hranilno tekočino. Med operacijo so bila umetna pljuča priklopljena, da se ledvice ne bi začele razkrajati. In ko so jih odklopili, se je zgodilo nekaj nepojmljivega: 'truplo' je zahlastalo po zraku. In to se je ponavljalo znova in znova.“ Dr. Evans je prepričan, da darovalec še lahko čuti bolečino, in to pojasnuje: „Pri vsaki operaciji se lahko zgodi, da se bolnikov krvni tlak in utrip nenadoma izredno zvišata. To je pri normalni operaciji znamenje, da bolnik čuti bolečino ali je pod stresom in je treba temu prilagoditi anestezijo. Enako se dogaja pri presajanju organov, toda tedaj redko kdaj dajo anestezijo, ker kirurg domneva, da darovalec ne čuti ničesar več.“

Zdravnik priznal, da žalujočim lažejo

Vodilni zdravnik z oddelka za intenzivno nego odkrito pove, da osebje žalujoči družini, ko mora sprejeti težko odločitev, ali naj privoli, da bi njihov ljubi sorodnik postal darovalec, laže. „Malo se je treba zlagati. Trdimo, da odvzemamo organe po smrti. Nikoli nisem bil toliko pogumen, da bi rekel drugače. Če bi jim povedali, kaj se v resnici zgodi, sem prepričan, ne bi bilo nobenega darovalca več.“ Isti zdravnik pravi: „To odkrito povedano pomeni, da v operacijsko dvorano pripeljejo bolnika, ki diha in mu utripa srce, priklopljenega na naprave za ohranjanje življenjskih funkcij.“

Kot navaja Renate Greinert v svoji knjigi, ji je neki zdravnik izjavil: „Ko postane bolnik potencialni darovalec organov, se miselnost medicinskega osebja spremeni in vse poteka hitreje. Ne obravnavajo ga več kot bolnika, potrebnega zdravljenja in skrbi, temveč le še kot truplo z utripajočim srcem.“ Greinertova je kirurga, ki je odvzel njenemu sinu organe, vprašala: „Zakaj ne poveste javnosti vsega o darovanju organov?“ Takole je odgovoril: „Če bi javnosti razkrili vse, ne bi dobili nobenih organov več!“

Anestezisti odklanjajo sodelovanje pri presajanju organov

Dr. Hill, vodilni anestezist v bolnišnici Adden brook, Anglija, pripoveduje: „Od trinajstih anestezistov jih sedem ni hotelo več sodelovati pri odvzemu organov. Z njihovimi pogledi na življenje in smrt ni bilo več združljivo, da so morali dajati darovalcem organov anestezijo, jim celo predpisovali sredstva zoper bolečine, kar pomeni, da ni šlo za mrtve osebe, ampak za žive.“ Enojne organe (srca, jeter, pljuč) je mogoče odvzeti za presaditev samo tedaj, če človek še diha in mu še bije srce, sicer ti organi za presaditev niso uporabni.

Obstaja tudi dokumentarni film o diagnostiki možganske smrti, namenjen izobraževanju v medicinski stroki. V njem se zelo jasno vidi, da se domnevni mrtvec, pripravljen na odvzem organov, še premika.

Transplantacijska medicina vztrajno označuje možgansko mrtve osebe za umrle. V najvidnejše nasprotne dokaze takšnemu pojmovanju sodi gotovo tudi dejstvo, da lahko možgansko mrtve nosečnice donosijo zdrave otroke in da možgansko mrtvi moški lahko doživijo celo erekcijo in pasivno spočnejo otroke. Dr. Estol je pokazal dramatični videoposnetek človeka, ki se je potem, ko so mu ugotovili možgansko smrt, skušal dvigniti in prekrižati roke. Kljub temu je dr. Estol navzočim zatrjeval, da je bil ta darovalec truplo.

V Harvard Medical Reportu iz leta 1968 beremo, da je možgansko mrtva oseba tista, ki nima nobenega refleksa več. Zaradi sprememb teh kriterijev pa danes lahko razglasijo za možgansko mrtvega moškega, ki kaže še sedemnajst mogočih refleksov in žensko s štirinajstimi refleksi! Kar petinsedemdeset odstotkov možgansko mrtvih oseb se lahko premika, se postavi pokonci, objame osebje, ki jih neguje, in se odziva z grgrajočimi glasovi. Profesor Spaemann je navedel besede nekega nemškega anestezista: „Možgansko mrtvi ljudje niso mrtvi, temveč umirajoči.“ Paul Byrne, dr. med. iz Toleda: „Ugotovitev, da so možgani ali kateri drug organ, prenehali delovati, še ne pomeni, da je prizadeti organ uničen, še veliko manj pa, da je znamenje smrti tistega človeka.“

Nekatere ljudi s poškodbami možganov bi lahko še rešili

Po najnovejših spoznanjih bi lahko rešili še več bolnikov, ki so jim odpovedali možgani, če bi jih takoj začeli reševati tako, da bi varovali poškodovane možgane, med drugim tudi s terapevtskim podhlajevanjem in vzdrževanjem normalnega krvnega tlaka. Toda takšna obravnava možgansko poškodovanih bolnikov nasprotuje ciljem transplantacijske medicine. Neustrezno obravnavo je doživel tudi sin avtorice knjige in velik pretres tudi njegova mati Renate Greinert, ko je dr. Hill po pregledu dokumentacije o njegovi smrti izjavil: „Sploh ni bil možgansko mrtev. Njegov krvni tlak je bil preveč konstanten.“ Kako je mogoče, da so zdravniki izgubili svojo človečnost, da lahko ugotavljajo možgansko smrt zgolj z mislijo na odvzem organov?

Nekdanji zagovorniki koncepta možganske smrti, kakršen je prof. Shewmon iz Združenih držav Amerike, so mnenje spremenili, ko so ugotovili, kako dolgo še lahko živijo ljudje, ki so jih diagnosticirali kot možgansko mrtve. Do zdaj največ štrinajst let in pol.

Transplantacijski zdravniki ne upoštevajo želja umirajočih

Prof. dr. Franco Rest: „Kadar govorimo o 'darovanju organov', mislimo predvsem na ljudi, ki organe potrebujejo. Pri tem skoraj povsem pozabljamo na življenje 'darovalcev organov', večinoma ponesrečencev. Če bi lahko umirajoče vprašali, kako bi si želeli umreti, bi prišle v ospredje tele značilnosti: svoje življenje bi radi končali nemoteno, brez zavlačevanja, pospeševanja, osebno, socialno intergrirani, duhovno upoštevani, neboleče. Ob tem ne bi hoteli biti sami, osamljeni in zapuščeni, življenje bi radi končali pomirjeni s seboj in z okoljem ter življenjsko izpolnjeni. Če si ogledamo te besede, ugotovimo, da nima transplantacijska medicina skoraj nič skupnega s takšnimi „željami umirajočih“. Umirajočemu moramo omogočiti, da umiranje ustrezno prestane, mu torej omogočiti „živo umiranje“. Ker pa transplantacijsko medicino zanima predvsem življenje prejemalca organa, pozablja na dokončanje življenja umirajočega in njegove svojce.

Cerkev pravi, da moramo biti ljubeči do umirajočih, toda hkrati podpira darovanje organov

Cerkev poudarja, kako pomembno je spremljanje umirajočih in da bi bilo treba vsakomur zagotoviti pravico, da bi zdrsnil v večno življenje dostojanstveno, v tišini in miru, časovno tako, kot mu ustreza, v zavarovanem prostoru in brez zahtev tretjih oseb. Darovanje organov in spremljanje umirajočih se izključujeta. Cerkev poudarja, da je vsak človek individualna božja stvaritev, vendar ne nasprotuje, ko medicina človeka degradira v reciklažni objekt. Renate Greinert v knjigi Rdeča zanka pravi, da se ji pogosto dozdeva, da si vsak ob prestopu cerkvenega pragra ogrne plašč krščanskosti, ko gre iz cerkve, pa ga odloži. Kakšne vrste ljubezen do bližnjega je, da nekomu naložiš boleče posege, da bi rešil nekoga drugega ali celo več ljudi? Noben zdravnik ne bi dovolil, da bi svojci malo trpinčili umirajočega bolnika, da bi videli, ali se morda še odziva. Zakaj se do umirajočih darovalcev organov vedemo tako grobo, drugače, in tega ne uvidimo?

Svojci se zaradi privolitve pogosto počutijo krivi

Včasih minejo leta, desetletja, preden se starši ne opogumijo in soočijo z odvzemom otrokovih organov. Tisti, ki pri tem niso uspešni ali so le deloma, pogosto zbolijo in morajo poiskati psihoterapevtsko pomoč. Spoznanje, da so svojega otroka ali katerega drugega sorodnika s svojo odločitvijo poslali v nočno moro, da so samo oni odgovorni za 'da' pri darovanju organov, pripelje številne starše do popolnega zloma. Na splošno zapadejo v hudo duševno krizo, predvsem matere. Nikomur se ne morejo zaupati, ker se počutijo sostorilke pri smrti svojega otroka in se zaradi tega sramujejo.

Farmacevtske družbe, ki zaslužijo s transplantacijsko medicino neznansko veliko, financirajo in/ali podpirajo izobraževanje, kako 'pregovoriti' svojce 'potencialnih darovalcev organov', da bi privolili v odvzem organov.V Veliki Britaniji se je povečal pritisk na ljudi, naj izpolnijo izkaznico darovalca organov. Celo otroke pospešeno silijo, naj podpišejo takšno privolitev. V vseh teh dokumentih je navedeno, da lahko organe 'odvzamejo samo po moji smrti', ni pa pojasnjeno, kaj je s 'smrtjo' mišljeno.  

Edina alternativa transplantacijski medicini za darovalce in prejemalce organov, za vsakega izmed nas, je sprejetje umiranja. Renate Greinert pravi, da je spoznala, da je življenje nekoga, ki se odpove organu in se pripravi na umiranje, veliko bolj kakovostno kakor življenje marsikatere zdrave osebe.

Damjan Likar

Vse navedbe so iz knjige Renate Greinert Rdeča zanka

Vir: revija Aura, marec 2010




Bumerang za katoliško cerkev?

STA je poročala, da so zamaskirani štirje tatovi predzadnjo februarsko nedeljo zvečer oropali 60-letnega župnika Janeza Šilarja iz župnišča v Borovnici. V župnišče v Borovnici so tatovi v zadnjih dveh letih vlomili že petkrat, da bi preprečili vlome, pa so zamenjali več protivlomnih vrat. Med vzroki za poslabšanje varnosti duhovnikov je nadškof Stres omenil tudi pogosto poročanje nekaterih medijev o domnevnem bogastvu Katoliške cerkve.

Nobena stvar v življenju ni naključje. Tako posameznik kot organizacije so podvržene zakonu setve in žetve oz. akcije in reakcije. Če seješ slabe stvari, potem boš enkrat tudi žel slabe stvari, razen če napačnih potez ne priznaš, jih iskreno obžaluješ in poravnaš škodo, ki si jo povzročil. Ali niso vlomi v cerkve in župnišča bumerang za katoliško cerkev, ki je v vsej svoji krvavi zgodovini na najbolj sramotne načine prišla do bogastva? Po vsem svetu danes to bogastvo verjetno znaša več 1.000 milijard evrov, ki je bilo v velikem številu primerov pridobljeno, kot to izhaja iz zgodovinskih zapisov, na nezakonit in nepošten način. Iz raznih virov je namreč znano, da se je cerkev ukvarjala s trgovino z ljudmi in imela sužnje, tlačani so morali plačevati tudi cerkvi, cerkev je prodajala titule, funkcije, blagoslovljena pisma, ..., uvedla je tudi trgovino z odpustki. Menihi in drugi cerkveni ljudje so ponarejali listine, da so prišli do zemljiške posesti. Bili so tudi papeži in škofje, ki so obogateli od prostitucije, imeli so celo lastne bordele.

Eden najbolj sramotnih načinov, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Tako inkvizicija končno ni bila nič drugega kot ropanje in linčanje, četudi sedanji papež danes to predstavlja drugače in javno izjavlja, da je bila inkvizicija »napredek«. Cerkveni knezi so vedno znova pobirali krvnino in sicer na tako ekstremen način, da je takrat obstajala krilatica, ki se je glasila: najhitrejše in najlažje sredstvo, da se postane bogat, je sežiganje čarovnic.

Glavni faktor pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike, zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina. Cerkveni oče Salvian je že v 5. stoletju pridigal: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Papež Aleksander III. je leta 1170 odredil, da ni veljaven noben testament, ki ni bil narejen v prisotnosti duhovnika. Vse to in še marsikaj drugega negativnega je podlaga današnjega cerkvenega bogastva.

In vsega tega naropanega in nepošteno pridobljenega bogastva, ki verjetno znaša več milijard evrov, cerkev še vedno ni vrnila.

Veliko teh podatkov o nezakonitem delovanju cerkve je zbral znani in svetovno priznani cerkveni zgodovinar ter pisatelj Karl Heinz Deschner, ki je izjavil: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini, kot je rimskokatoliška cerkev. Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in s pomočjo moje »kriminalne zgodovine krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.« Karl Heinz Deschner, Die beleidigte Kirche, s. 42.  

Slavko Brumen, Križe



Kako etični so odvetniki?

 

Na strani http://poptv.si/multimedia/24ur-novice-32.html je ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal izjavila, da se ji ne zdi prav, da so Baričeviču vrnili tri pse bulmastife. Toda na vprašanje novinarke: „Ali se vam zdi prav, da se je vaš partner Miro Senica boril za to, da je Sašo Baričevič pse dobil nazaj?“ je odgovorila: „To je njihova poklicna dolžnost, kar delajo odvetniki.“


Tukaj se postavlja vprašanje, kako etični so nekateri odvetniki, predvsem tisti, ki zastopajo ljudi, ki so kršili zakon. Če bi bili ti odvetniki pošteni, bi kriminalcem svetovali, naj na sodišču takoj priznajo krivdo in povedo, da jim je iskreno žal za storjeno dejanje. Hkrati pa bi v življenjski zgodbi svoje stranke skušali najti olajševalne okoliščine, zaradi katerih bi sodniki morda zmanjšali kazen. Vendar naj bi že takojšnje priznanje krivde in obžalovanje zmanjšalo kazen. V praksi pa se dogaja, da odvetniki pogosto svetujejo svoji stranki, ki je zagrešila kazniva dejanja, naj se branijo z molkom. Z drugimi besedami želijo stranki povedati, da naj ne prizna kaznivo dejanje, kajti morda nasprotna stran ne bo imela dovolj trdnih argumentov, ki bi dokazali nedvoumno krivdo njegove stranke. Ali pa celo stranki svetujejo, naj odločno zanika, da ni storila tega dejanja in da je povsem nedolžna. Kakšno zvezo ima to z etiko in moralo?


Večina odvetnikov v Sloveniji je kristjanov, torej naj bi sledili naukom Jezusa iz Nazareta. Kaj ima takšno sprenevedanje opraviti z Jezusovim Govorom na gori in Desetimi Božjimi zapovedmi? Če bi bili odvetniki pravi kristjani, bi svojim strankam svetovali naj priznajo krivdo, če pa oni tega ne bi želeli storiti, bi enostavno zaključili sodelovanje z njimi.

Če bi bili vsi odvetniki pošteni in bi poštenost ter resnicoljubnost zahtevali tudi od svojih strank, si predstavljate, kako hitro bi potekale sodne obravnave? Ker pa temu ni tako, se dogaja, da je v Sloveniji ogromno sodnih zaostankov.


Odvetniki pogosto skušajo v zakonu najti tudi kakšne pravne luknje, da bi na ta način pomagali svoji stranki. Primer za to je pravnomočno obsojeni pedofilski župnik Franci Frantar, ki bi moral že pred letom dni v zapor, toda zaradi njegove domnevne bolezni (njegov odvetnik zaradi varovanja osebnih podatkov noče javnosti povedati, kakšno dolgotrajno bolezen ima Frantar) je še vedno na prostosti. Toda vprašati se moramo, ali je pravo absolutna resnica in pravičnost? Thomas Wolsey iz šestnajstega stoletja je nekoč dejal: „Pravičnost je treba bolj spoštovati kot pravo, ker je bolj častno početi to, kar je pravično, kot to, kar je zakonito.“

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi




Nadškof Stres in cerkvena zavajanja


V sobotni prilogi Dela (6.2.2010) je bil objavljen intervju z nadškofom Stresom.


V tem intervjuju je dr. Stres med drugim v zvezi s cerkveno pedofilijo dejal, da je ponavadi tako, da škof za spolne zlorabe izve šele, ko je škandal zunaj. Iz odgovora bi bilo mogoče sklepati, da škofje v Sloveniji ne vedo za pedofilijo svojih duhovnikov in zanje ponavadi izvedo šele, ko nastane škandal. Temu nasproti je potrebno postaviti izjavo dr. Sajeta, tiskovnega predstavnika Slovenske škofovske konference, ki je v nekem intervjuju (Mag, 11.10.2006) izjavil, da ima cerkev (KC) učinkovit pregled in nadzor nad delom duhovnikov. Če ima KC učinkovit pregled in nadzor nad delom svojih duhovnikov, potem je iz tega mogoče sklepati, da dobro ve, kateri duhovnik spolno zlorablja otroke. Ker gre za dve različni izjavi o isti stvari, se postavi vprašanje, kdo ima prav: dr. Stres, ki pravi, da škof za cerkveno pedofilijo izve šele takrat, ko nastane škandal, ali dr. Saje, iz besed katerega jasno izhaja, da cerkev, torej tudi škof, dobro pozna svoje duhovnike, iz česar je mogoče sklepati, da ve za njihove spolne zlorabe otrok še pred nastankom škandala? Kdo ne govori resnice? Ker je cerkev pravi mojster v nadzoru nad ljudmi, se je mogoče bolj nagibati k besedam dr. Sajeta, še posebej zaradi tega, ker njegovo izjavo cerkev ni demantirala. Ali mogoče besede dr. Stresa služijo olepševanju podobe cerkve v javnosti in s tem zavajanju, v čemer je cerkev pravi mojster?


Ko je bil sedanji papež v letu 2008 na obisku v ZDA, je med drugim dejal, da v cerkvi ne more biti več prostora za pedofile in da bodo iz nje izključeni. Ker je v Sloveniji že nekaj pravnomočno obsojenih duhovnikov, npr. Frantar, Žnidarič, se postavi vprašanje, ali je KC v Sloveniji omenjena duhovnika že izključila iz cerkve? To bi namreč moralo biti narejeno glede na papeževe besede o izključitvi pedofilov iz cerkve. Če da, zakaj o tem ni obvestila javnosti, saj je bila papeževa izjava o izključitvi javno objavljena, če pa ne, ali ne deluje v nasprotju s papeževo voljo. Ali pa so bile mogoče papeževe besede o izključitvi pedofilov samo pesek v oči javnosti in duhovniki pedofili ne bodo izključeni iz cerkve?


V omenjenem intervjuju v Delu je dr. Stres tudi dejal, da v Sloveniji predstavljajo darovi vernikov okrog 80% sredstev za delovanje cerkve, neko malenkost pa primakne še država. Kot je javno objavila KC, so bili npr. prihodki škofij v letu 2008 okoli 25 milijonov evrov, iz informacij javnega značaja pa je razvidno, da je država v letu 2008 transferirala cerkvi, na kakršni koli pravni podlagi, kakšnih 20 milijonov evrov, če ne še več. Ker je 20 milijonov bistveno več kot nekaj malega glede na 25 milijonov prihodkov slovenskih škofij, je jasno, da zadeve ne gredo skupaj. Ali ne drži izjava dr. Stresa, da država za zadovoljevanje cerkvenih potreb primakne samo nekaj malega, ali pa prihodki škofij niso vsi prihodki KC v Sloveniji, kot bi bilo to sklepati iz dejstva, da je npr. cerkev za leto 2008 objavila samo prihodke škofij. Mogoče pa prihodki škofij sploh ne zajemajo prihodkov župnij, ki so del škofij, ali redov, karitasa, opus dei in drugih. Če je temu tako, ali niso bili potem prihodki cerkve v Sloveniji v letu 2008 bistveno večji kot 25 milijonov evrov, na kar namiguje cerkev z javno objavo samo prihodkov škofij. Če država primakne samo neko malenkost, kot to pravi dr. Stres, ali niso bili potem prihodki cerkve v letu 2008 kakšnih 100 milijonov evrov ali še več? Če je temu tako, ali katoliška cerkev, s tem, ko javno objavlja samo prihodke škofij, ostalih cerkvenih organizacij pa ne, namerno zavaja javnost?


Koliko časa bo cerkev še vlekla ljudi in državo za nos? Koliko časa bo še moralo revno ljudstvo financirati super bogato cerkev, cerkev, katere premoženje se po svetu ocenjuje na več 1000 milijard evrov, v Sloveniji pa na več milijard evrov?

 

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:

Zanj Janja Škrjanc, predsednica in

Vlado Began, pooblaščenec društva



Državni vrh se je priklonil katoliški cerkvi!

V ljubljanski nadškofiji je bil umeščen nov nadškof. Maše oz. verskega obreda umestitve novega nadškofa se je udeležil tudi slovenski državni vrh. V cerkvi je bilo mogoče videti predsednika države, vlade in SAZU, ljubljanskega župana, predsednika vrhovnega sodišča, načelnika generalštaba Slovenske vojske in druge.

Katoliška cerkev je po ustavi ločena od države. To pomeni, da mora biti država do nje nevtralna. Med drugim to pomeni tudi, da se država oz. njeni predstavniki ne smejo udeleževati verskih obredov te cerkve. Zato je nerazumljivo, da so se umestitve novega nadškofa udeležili predstavniki slovenske države. Ali se niso s tem priklonili novemu nadškofu oz. cerkvi, torej zasebni organizaciji, ki niti ne priznava pravnega reda Slovenije, če je v nasprotju z njenimi evangeliji? Ali niso s svojo udeležbo priznali primat katoliške cerkve nad slovensko državo? Cerkve, katere nauk v mnogočem krši slovensko ustavo, saj npr. ne priznava pravice do življenja, poleg tega pa krsti otroke brez njihovega soglasja, kar je huda kršitev svobode vesti, ki je ena temeljnih pravic po ustavi. Namesto da bi predstavniki države v skladu s svojimi dolžnostmi cerkveni nauk in cerkvena dejanja spravili v ustavni okvir, hodijo na njene verske prireditve in se ji s tem klanjajo ter tako krepijo njeno pozicijo. Ali ni slovenski državni vrh cerkvi s svojo udeležbo na verskem obredu umestitve nadškofa in svojimi izjavami ob tem namignil, da ji bo še bolj popuščal, kot ji je sedaj in da bo dobila to, kar zahteva. Še več denarja, kmalu tudi državno financirano vojaško škofijo, nato verouk v javni šolski prostor, kasneje kaj drugega, na koncu pa oblast v Sloveniji. In vse to ob načelu ločitve države in cerkve.

Slovenski državni funkcionarji predstavljajo državljane Slovenije. Med njimi so tudi prakristjani, protestanti, judi in pripadniki mnogih drugih ver ter ateisti. Tudi vse te predstavlja državni vrh in mora zato delovati tudi v njihovem imenu. Državni vrh se je s tem, ko se je udeležil spornega verskega obreda, le-tega udeležil tudi v imenu prej navedenih skupin državljanov. Ali je imel soglasje, da se lahko v njihovem imenu udeleži njim tujega verskega obreda? Katerega se mnogi sami sigurno ne bi udeležili! Če ga ni imel, ali ni kršil njihove svobode vesti? Ker je malo verjetno, da bi imel omenjeno soglasje, je jasno, da je državni vrh kršil ustavno določilo glede svobode vesti, vsaj na simbolni ravni. S tem je državni vrh pokazal, da mnogim državljanov ne priznava svobode vesti, s čimer se je izenačil s katoliško cerkvijo, ki tudi ne priznava te svobode, kar je razvidno vsaj iz tega, da krsti dojenčke. Pa čeprav celo v svoji bibliji omenja Jezusove besede, ki je rekel, da se naj prvo uči in nato krsti.

Vse to pa ni kršitev samo svobode vesti, temveč tudi poniževalno in diskriminatorsko do mnogih nekatolikov, saj so ti samo orodje političnih iger med državo in cerkvijo. Tako se je državni vrh vključil tudi v evangelizacijo Slovenije, ki jo vrši cerkev. In to na žalost tudi s pomočjo države, ki poleg tega, da se udeležuje verskih obredov, še sofinancira mnoge cerkvene dejavnosti s preko 10 milijonov evrov letno, v letu 2008 kar s okoli 20 milijoni, pa čeprav je premoženje katoliške cerkve v Sloveniji vredno več milijard evrov, na svetu pa več tisoč milijard.

Škoda, da državni vrh ni sledil zgledu direktorja urada za verske skupnosti, ki se, kar je v skladu z ustavo, ni udeležil verskega obreda umestitve novega nadškofa. Državni vrh je s tem pokazal svojo servilnost organizaciji, katere zgodovina je polna krvi in ki še do danes ni preklicala svojega nauka, ki je to povzročil.

Državni vrh je s svojo udeležbo pri maši mnoge ljudi prizadel. Ali se jim bo opravičil? Če ne, ali še bo imel njihovo zaupanje? Ali še bo veljal za verodostojnega?

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:

Zanj Janja Škrjanc, predsednica in
Vlado Began, pooblaščenec društva



Rkc in njeno razpelo

 

V reviji Ona (5.1.2010) je bilo objavljeno pismo bralke, v katerem citira škofa Slomška na temo izobešanja razpel po domovih in vzgojnih ustanovah. Iz škofovega izvajanja se da razbrati, da so zanj divjaki vsi, ki nimajo v svojih domovih izobešenega križa s truplom Jezusa Kristusa.

Navkljub škofovi bojazni nad našo nevernostjo še vedno po domovih visi polno razpel. Delno se to dogaja iz prepričanja ljudi, da s tem častijo Boga, delno pa preprosto iz nekritičnega pogleda na to tisočletno evropsko tradicijo.

Tiste hiše, v katerih so ljudje verni, hkrati pa se v kuhinjskih loncih prekuhavajo in cvrejo trupla živali, gotovo niso krščanske, temveč katoliške. In tistim na nek žalosten način razpelo tudi pristoji.

Krščanstvo je bilo s strani Vatikanske države dokončno zatrto nekje po letu 1.000 našega štetja, saj sta zadnji dve križarski vojni bili usmerjeni ne v Bizanc, temveč proti katarom in bogomilom na ozemlju današnje Francije in Balkana, ljudstvoma, ki sta resnično živeli po nauku in načelih Kristusa in ne papeža. Papeška vojska je na papežev ukaz pobila cela mesta z namenom dokončnega izkoreninjenja zadnjih zametkov pravega Kristusovega nauka, da se je lahko nato v Evropi dokončno uveljavila potvorjena varianta verovanja, ki spodbuja najnižje strasti, tudi prehranske, in kjer njeni protagonisti kopičijo bogastvo v večji meri, kot katera koli druga posveta organizacija.

Toliko o krščanskih hišah, ki to niso, saj jih krasijo katoliški simboli mučenja in trpljenja, ki so ustrezen simbol te cerkve, nikakor pa ne simbol Jezusa Kristusa in njegovega miroljubnega nauka, miroljubnega tako za ljudi, kot za živali.

Simbol razpela se je uveljavil šele stoletja po Kristusu in utrdil z ustanovitvijo rimske državne religije, to je Katoliške cerkve, ki s svojim zgledom in delovanjem ne sledi Kristusovim naukom, temveč deluje ravno v nasprotno smer. Razpelo predstavlja in je simbol komuniciranja Katoliške cerkve s preprostim človekom skozi celoten čas njenega obstoja.

Novi nadškof in metropolit Stres se zavzema za ponovno učvrstitev katolicizma v Sloveniji. In bivši nadškof Uran je bil verjetno iz tega položaja odstranjen, ker je bil v tem pogledu premalo nasilen. Na primeru vodenja RKC s strani gospoda Rodeta in sedanjega našega ne-pokončnega odnosa glede meje s Hrvaško Vatikan zlahka vidi, kje smo šibki. Nimamo hrbtenice, da bi se uprli počasnemu prefinjenemu nasilju, ki nas s postavljanjem pred izvršena dejstva počasi politično razorožuje ter ekonomsko in ozemeljsko siromaši.

Koliko časa potrebuje človek, da dojame to preprosto igro, je včasih kar nerazumljivo. Še posebej zato, ker je danes na voljo toliko zgodovinskih virov, ki pričajo o tem, da simbol razpela ni predstavljal in ne predstavlja nič dobrega za človeka in njegovo življenje.

Je pa treba priznati, da se je takšna politika Vatikanu že bogato obrestovala. Zato si nadškof tudi upa zahtevati izobešanje simbolov mučenja na zidove naših šol. In marsikdo v Sloveniji temu celo nekritično prikimava, saj je to doživljal v svoji mladosti in se je na to navadil ter postal nekritičen.

RKC s takšnimi zahtevami želi Kristusa le še bolj čvrsto pribiti na križ, saj se ji zdi, da se ji Kristus v Sloveniji počasi snema z žebljev. Omenjena cerkev je vendarle sodobna naslednica farizejev, tistih farizejev, ki so Kristusa resnično pribili na križ. Kristus, največji prerok vseh časov, ki je razlagal pravico in resnico, je bil nevaren tedanji cerkvi in je nevaren tudi sedanji, saj s svojim zgledom in učenjem nudi Cerkvi neljubo ogledalo pri njeni borbi za vpliv, oblast in lagodno življenje na plečih neukih, zavedenih in prestrašenih vernikov.

Novi nadškof ve, da izobešanje križev v naših šolah ne bo šlo skozi, vendar stavi na to, da se bo v naši deželi zaradi pomiritve ‚skaljenih odnosov‘ slej ko prej iskala srednja pot, to pa pomeni, da se Katoliški Cerkvi zopet nekaj da. In če to počneš dovolj pogosto, se tudi iz polovičk da zgraditi, kar si v končnem želel, to pa je v našem primeru ponovna nadvlada katolicizma nad državo in civilno družbo, kot je to še vedno v zahodni Evropi, kjer vpliva cerkve ni oslabil drugi antipod pravice in resnice, to je komunistični režim.

Slovenija bi morala v takšnih primerih reagirati zelo ostro. Za vsako takšno nelegitimno, vendar javno izpostavljeno izjavo visokega cerkvenega dostojanstvenika bi morala nasilni cerkvi vzeti del že pridobljenih „pravic“, pa bi se slednja hitro umirila in prenehala s svojimi nečednimi zahtevami.

Če se želimo podobnim pritiskom v bodoče izogniti, je oster odziv s strani naše države gotovo smiseln in upravičen, dvomim pa, da bodo to sprevideli tudi naši veljaki v vladi, ne glede na to, ali so trenutno na oblasti 'levi', ali 'desni'.

Pustimo se presenetiti....

Tomaž Grom, Vrhnika




{ Prejšnja stran } { Stran 1 od 12 } { Naslednja stran }

Na kratko o meni

Bog da, cerkev ne!
BKosi.eDnevnik.si

«  september 2010  »
pontorsrečetpetsobned
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
27282930 

Na prvo stran
Osebna stran
Arhiv sporočil
Kaj pišejo moji prijatelji
Foto album

Zanimive strani

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
Trgovine ibi - veganska hrana

Kategorije


Podarimo.si - mali oglasi podarim

Najnovejša sporočila

Cerkev in homoseksualnost
Cerkveni blagoslov državne vojaške ladje
Cerkveno bogastvo je krvav denar!
Bogastvo katoliške cerkve v Sloveniji
Beatifikacija žrtev katoliške cerkve
Atentat na papeža
So politiki potrebni?
Cerkveno blagoslavljanje motorjev

Moji prijatelji

sonja





Število zadetkov: 224687
Avtor vsebine tega eDnevnika je BKosi.
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-10 eDnevnik