Razmišljanja prakristjana

Gospod in sluga

Gospod                Sluga

Gospod svari: 'Mamona se varujte', a sluga vabi: 'V božjo blagajno darujte'.

Cerkev, nogomet in potrošništvo

Res je zanimiva vzporednica med cerkvijo, oz. katoliškim kultom, in nogometom - ter tekmovalnim športom sploh. To, da je nogometni kult, poleg potrošniškega ekstatičnega plesanja, predvsem ob nedeljah, okoli produktov globalizirajočega kapitala, za katere so nas prepričali, da jih vsekakor nujno rabimo, izpodrinil klanjanje poganskim cerkvenim idolom ob nedeljah, ja, to je velik "problem" za cerkveno mašniško indoktrinacijo že v marsikateri, predvsem evropski državi. V Italiji je že tako velik, da je italijanska škofovska konferenca če-se-prav-spomnim lansko leto prosila italijansko prvoligaško nogometno zvezo, da prestavi tekme iz nedeljskega termina na kakršnegakoli drugega - ker so katoliške cerkve tudi zaradi nogometa prazne. Svečeniki nogometnega kulta se svojih katoliških kolegov niso "usmilili" in so tako nogometni rituali še naprej ob nedeljah.

Glede potrošniške "religije", ki je tudi delno sokriva, da so cerkve ob nedeljah prazne, pa je zanimivo naslednje: Marsikateri katoliški klerik, tudi pri nas, kritizira potrošništvo kot nekaj "nekrščanskega" in v bistvu naperjenega proti ljudem. Pri tem ti farški kritiki pozabljajo najmanj dve stvari. Prva - sam Vatikan in njegove lokalne podružnice so na veliko soudeležene s solastništvom ali z vloženim kapitalom pri pogubnem duhovnem in materialnem divjanju potrošniškega kulta. Druga - cerkev je v Evropi prva, ali vsaj med prvimi začela s potrošništvom, po principu: plačaj npr. odpustke, pa boš odrešen grehov; plačaj toliko in toliko, pa boš postal škof, kardinal; plačaj, pa bo tvoj kandidat postal blaženi, oz. svetnik,..….. Plačaj, plačaj. Z za papeža in njegove klerike dovoljšnjo količino denarja si lahko kupil/še lahko kupiš karkoli, tudi npr. cerkveni žegen za krvoskrunsko vezo med sorodniki (kot npr. prodaja dovoljenja nekemu plemiču za incest z njegovo sestro s strani papeža Aleksandra VI.)

Katoliško potrošništvo je do renesanse in reformacije dobilo naravnost bestialne razsežnosti. Tu so farji do dneva dandanašnjega presegli kakršnokoli drugo, nam poznano organizacijo. Še posebej morbidno in grozljivo: Nihče, niti komunisti in njihovi ideološki prijateljčki nacionalsocialisti, se niso, kljub dolgostoletnemu katoliškemu zgledu, »spomnili«, da bi zahtevali od svojih žrtev denar za njihovo mučenje in za hrano mučiteljem. Še dandanes obstajajo dokumenti (mogoče celo niso preklicani), kjer so zapisane cene za inkvizicijsko mučenje - primer iz Darmstadta v Nemčiji:

Živega razčetveriti: 15 kron      
Pripraviti grmado, vreči pepel v tekočo vodo: 30 kron
Sežgati živo čarovnico: 14 kron
Osebo usmrtiti z mečem: 10 kron
Človeka obesiti: 18 kron
Telo natezati: 5 kron
Odrezati ušesa in nos: 5 kron
Vpeti v stojalo: 8 kron
En udarec s koničasto palico: 1 krona
Zategovanje vrvi pri vpenjanju
v stojalo in obešanje uteži,
namestitev žebljev v noge: 30 kron
Izgon iz kraja: 1 krona

Ali pa naslednje: Nigel Cawthorne piše v svoji kroniki škandalov Vatikana o papežu Bonifaciju IX.: »Bil je morilec, ki je s prodajo funkcij (simonijo) polnil prazne papeške blagajne. Razen tega se je ukvarjal s trgovino z odpustki in dvignil pristojbine za razglasitev svetnikov ali izdajo potrdil o pristnosti listin za na novo odkrite relikvije, kot npr. Kristusovo kožico na spolnem udu.«

Ja, katoliška cerkev je po mojem mišljenju zaenkrat še nepresežen zgled prenašanja čistega zla v prakso – seveda je vse skupaj vedno znova zavijano v krščanski plašček usmiljenja. Cerkev je tudi mati in ohranjevalka potrošniškega kulta, saj poleg drugega tudi dandanes kot eden najmočnejših udeležencev globalnega trga prodaja tudi odpustke, titule, svetništvo, …….. V bistvu se ni od srednjega veka do danes nič spremenilo, samo bolj previdno in v rokavicah se vse odvija.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru                                                                      

Papež - podpornik vojne!

Izjava papeža Benedikta XVI., v kateri podpira vojno v Iraku

Ob srečanju bivšega ameriškega predsednika Busha in papeža Benedikta XVI. smo v medijih lahko med drugim prebrali: Papež Benedikt XVI. je velik nasprotnik vojne v Iraku, ki ga skrbi za kristjane v državi, od koder množično bežijo. (…) Papež Benedikt XVI. je že večkrat javno izrazil svoje nasprotovanje ameriški invaziji v Iraku, kar je predsedniku Bushu povedal tudi na njunem zasebnem srečanju. V svojem velikonočnem nagovoru je dejal, da "iz Iraka, ki ga zaznamujejo nepretrgana morija in stalni beg civilistov, ne prihaja čisto nič dobrega".

Vir:http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=144036&rss=1

Papež je torej jasno poudaril, da ga v vojnem Iraku skrbijo predvsem iraški kristjani, ne pa tudi muslimani. Če iz njegove izjave logično sklepamo, je to glavni razlog, da se zavzema za konec vojne. Toda povrnimo se na začetek vojne v Iraku, kjer iraški kristjani še niso umirali in množično bežali iz države. Kakšen je bil tedaj odziv takrat še kardinala Ratzingerja na začetek vojne?

Enajstega aprila 2003 je po katoliški obveščevalni službi Katnet prišlo sporočilo kot reakcija »svetega sedeža«, potem ko so ZDA napadle Irak in so Američani zasedli Bagdad. Gospod Ratzinger, dobesedno: »Veseli nas, da se je tako zgodilo. Ni se dalo predvideti, kaj bi se lahko zgodilo. S kemičnim orožjem bi lahko prišlo do marsičesa, toda zdaj lahko spet začnemo od začetka.« To je torej pojasnil takratni prefekt verske kongregacije, gospod Ratzinger. Zdaj je najvišji katoliški cerkveni funkcionar.

Nekaj oseb, ki so bile takrat odločilne na ameriški strani, ima danes slabo vest. V medijih je bilo slišati, da se je takratni zunanji minister Powell, ki je svoj čas pred svetovno javnostjo, pred Združenimi narodi, utemeljil ta napad, zdaj opravičil zaradi tega. Izrazil se je v tem smislu, da je to najbolj mračno poglavje v njegovem življenju, ko je svetovno javnost nalagal z napačnimi dejstvi. Očitno je še nekaj ljudi, ki se sramujejo takšnih stvari in se opravičujejo. Od Vatikana pa do danes nismo slišali opravičila za stališče, ki pride do izraza v besedah gospoda Ratzingerja. Nasprotno: še novembra 2004, nekaj mesecev pred njegovim izborom za papeža, je Ratzinger zavrnil pacifizem kot »nekrščanski« (Radio Vatikan, 23.11.2004). Torej je zavrnil Kristusa, ki je bil pacifist!

Katoliška cerkev tudi v sedanjosti zagovarja vojne

Papež Janez Pavel II., ki so ga do danes slavili kot velikega prinašalca miru, je bil v resnici prav tako zagovornik vojn. Leta 1991 je na primer med takratno vojno proti Iraku, imenovano Golfsko vojno, javno priznal: »Mi nismo pacifisti; nočemo miru za vsako ceno, ampak pravični mir, mir in pravičnost.« (vir: Abendzeitung Muenchen, 18.2.1991)

Vidimo: prastari Avguštinov nauk o tako imenovani »pravični vojni« je bil zelo globoko zakoreninjen tudi pri papežu Janezu Pavlu II. In je prišel tudi v njegov katekizem. Leta 1995, ko je v Bosni divjala vojna, je javno izjavil: »Pravico do obrambe je treba spremeniti v zaščito civilnega prebivalstva v nepravični vojni.« Ko je nato Abendzeitung iz Muenchna objavil z velikim naslovom: »Papež poziva na vojno«, so mnogi to razumeli kot spodbudo, da, kot zahtevo, da se vodi vojna. Kardinal Meisner iz Koelna, ožji zaupnik in privrženec tistega papeža, kakor tudi zdajšnjega, je v pridigi 30. 1. 1996 pred vojaki oznanil naslednje: »Na vojaka, ki hvali boga, se lahko mirne vesti prenese odgovornost za življenje in smrt drugih, ker jih pri njemu ščiti božja svetost.« »Komu bi prišlo na misel, da vojake, ki so tudi molivci, diskriminira kot morilce. Ne, v rokah, ki molijo, je orožje varno pred zlorabo.«  To je torej katoliška ideologija!

To spet ni nič drugega kot totalno zasmehovanje Jezusovega nauka! Ne moremo si zamisliti, da bi Jezus, Kristus zagovarjal neko vojno. Učil je absolutno nenasilje.

Zakaj cerkveni hujskači na vojno danes ne gredo pred armado?

V osnovi se postavlja vprašanje: Ali je možno s trpljenjem, s človeško krvjo, z grozodejstvi in smrtjo ustvariti mir in pravičnost? Prav gotovo ne, kajti nasilje rojeva novo nasilje. In: v prejšnjih časih so čisto samoumevno šli poveljniki armad pred vojaki – zakaj cerkveni hujskači na vojno danes ne gredo pred armado?

Dejansko so v srednjem veku šli papeži zraven v bitko, prav tako škofi, od katerih jih je nekaj tudi padlo v bojnih operacijah. Danes pa papeži, škofi in teologi opravičujejo vojne in pozivajo na vojno, se pa čuvajo, da ne bi sami vzeli puške v roke. Zakaj ne storijo tega? Če imajo neko vojno za tako upravičeno – ali ne bi morali kot dobri zgledi hoditi spredaj?

Da, ali ne bi bilo treba vseh tistih med ljudstvom, ki so za vojno, pozvati, naj gredo pred armado in se na ta način izkažejo kot »dobri zgledi«? Kako se le imenujejo vsi tisti, ki zagovarjajo vojno? Pozovimo jih vendar! Kdo hoče iti pred armado, torej biti poveljnik armade?

Prav aktualno bi bilo prositi gospoda Ratzingerja, da gre v vojno, kajti on končno svari pred pacifizmom in le tega odklanja kot »nekrščanskega«. Torej gospod Ratzinger, če je pacifizem »nekristjanski«, potem pa Vi vzemite meč, oz. puško v roke in pojdite v vojno!

Gospoda Meisnerja bi seveda prav tako morali poslati na fronto, kajti on ima »roke, ki molijo«, v katerih kot pravi, je »orožje varno pred zlorabo«. Kardinal Meisner bi lahko ta stavek povezal s samim seboj in postal »vojak, ki hvali Boga«.

Med mnogimi drugimi bi se lahko tudi nadškof Angelo Comastri kvalificiral za vojaško službo. Leta 2000 je na Marijini romarski poti Loreto blagoslovil napis na bojnem letalu italijanskega vojnega letalstva. Slika je šla skozi tisk: škof s kropilom blagoslavlja bojna letala. Ali ne bi bilo bolj verodostojno, če bi sam sedel v takšno letalo, kajti on končno daje blagoslov za metanje bomb na soljudi?

In kaj je učil Jezus, Kristus in kako se je obnašal? Ali ni že v Svojem Govoru na gori razširil zapoved »Ne ubijaj«? Ali ni celo prepovedal, ko so ga hoteli prijeti, Svojemu učencu uporabo sile za samoobrambo, ko je rekel: »Vtakni svoj meč v tulec«? In tu je dodal: »… kajti vsi, ki zgrabijo za meč, bodo z mečem pokončani.«

Seveda Jezus ni bil opreznjak. Seveda ni bil prilagajajoč karierist, ampak je vselej odkrito povedal resnico. Pojasnil je. Poučil je. Svaril. Toda nikdar ni pozival k orožju. Nikdar ni pozival na »pravično vojno«. On sploh nikdar ni odobraval nasilja v kakršni koli obliki.

Tanja Hoblaj

Ali kardinal Rode veruje v Boga?

V časopisu Dobro jutro, 23.5.2009, je bilo zapisano, da naj bi še letos graščina Goričane postala rezidenca kardinala Franca Rodeta. V dvorcu naj bi že opravili pregrešno draga obnovitvena dela. „Denar res ni problem. Pa saj vso bogatijo ne služijo s svojimi rokami, temveč na račun vernikov,“ je prenovo dvorca komentiral bližnji sosed znamenitosti iz Goričan.

Poglejmo, kaj je govoril Jezus o bogataših npr. v Bibliji: «A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate» Lk 6,24, ali: „Prej pide kamela skozi šivankino uho, kot pa bogataš v nebeško kraljestvo“, ali pa pri Jak 5,1: « No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas.»

Kaj je Jezus mislih o bogataših, lahko preberemo iz drugih krščanskih virov npr.v brošuri Govor na Gori, ki jo je izdalo Univerzalno življenje. Tam naj bi bile zapisane besede in učenje Jezusa iz Nazareta, katere so poznali prvi kristjani, citiram: „Na Zemlji zbira zaklade samo človek, ki ne veruje v Boga, v Njegovo ljubezen, modrost in dobroto. Veliko ljudi hlini, da verujejo v Boga, toda spoznali jih boste po njihovih delih! Veliko ljudi govori o ljubezni in Božjih delih – toda samo po njihovih delih jih boste spoznali. Veliko ljudi govori o notranjem kraljestvu in o notranjem bogastvu, pa vendar spravljajo zase osebno v skednje in zbirajo zase osebno zemeljska bogastva, da bi imeli ugled pred ljudmi. Kdor misli le na osebno blaginjo, še ne čuti ptice roparice, ki je že dvignila svoje peruti, da razdre gnezdo in izmakne bogastvo, ki ga bogati, kateri je gradil gnezdo, imenuje svojo osebno last. Kdor je bogat v notranjosti, na zunaj ne bo trpel pomanjkanja. Toda, kdor je bogat na zunaj in kopiči bogastvo, bo nekoč trpel pomanjkanje. Kdor zbira zaklade na Zemlji, mu bodo odvzeti, da razmisli o zakladu v notranjosti in da zmore stopiti v življenje, v notranje bogastvo.“

Kristus v knjigi To je moja beseda A in Ώ dodatno pojasnjuje in poglablja temo o bogastvu: „Ljudje, ki zbirajo samo v svoje lastne kašče, ne morejo pokazati sadov nesebične ljubezni. Komur manjka notranje dostojanstvo, ta si prilasti zunanje dostojanstvo. Zato Bog nagovarja samoljubnost, sebičnost, oblastiželjnost in lakomnost po Svojih slugah in deklah, po prerokih in po razsvetljenih možeh in ženah. Kdor se je ohladil v svoji notranjosti, kdor je reven, se pravi, kdor svojega templja ni okrasil z okrasjem notranje ljubezni in kreposti, ta potrebuje v zunanjem velike in bogato okrašene cerkve. Ta si potem tudi prizadeva v zunanjem doseči dostojanstvo in ugled, da bi kot dostojanstvenik v tem blestel. Kdor si prizadeva za bogastvo, postane sčasoma nepravičen do soljudi in do tega, kar ga obdaja, do zemljinih moči in njenih življenjskih oblik. Ne ceni več življenja svojega bližnjega in Zemlje. Misli samo na svoj jaz, ki bi se rad vedno bolj potrjeval z bogastvom in ugledom.“

Miela Trefalt, Ivančna Gorica

Na vhodu ljubljanske stolnice škofje teptajo Jezusa !

Vedno več ljudi spoznava, da ima katoliška cerkev zelo malo opraviti z naukom Jezusa Kristusa, ki je učil preprost nauk brez dogem, poganskih ceremonij, kultov, obredov, zakramentov in pot do Boga brez posrednikov. Katoliška cerkev je s svojo hierarhično – absolutistično ureditvijo in s svojim okorelim dogmatskim naukom daleč od tega, kar je učil Jezus iz Nazareta. On je bil demokrat in pacifist. Zaradi njegovega nauka ga je tedanja duhovniška kasta preganjala s pomočjo oblasti in ga na koncu razpela na križ. Toda duhovniki se v svojih govorih še danes sklicujejo nanj in tako njegovo ime že skoraj dva tisoč let uspešno tržijo, da privabljajo vernike. Se je danes odnos katoliške cerkve do Jezusa kaj spremenil?

Kako cerkev dojema Kristusa, je lepo razvidno na glavnem vhodu v ljubljansko stolnico, kjer je bakrena podoba slovenskih škofov, ki s palico Jezusa tiščijo ob tla.

Da se nikdar več ne dvigne na njihovi Zemlji, kamor ga ni nihče od njih niti klical, niti želel, ker pa je že prišel, pa s pridom in vsaj do sedaj uspešno zlorabljajo njegovo ime za svoje gospodarske in politične cilje. Simbolika bakrene slike je jasen dokaz, da se odnos cerkve do Jezusa ni prav nič spremenil. In zakaj cerkev noče graditi na nauku tega največjega preroka vseh časov? Kaj bi se zgodilo, če bi cerkve zakonitemu dediču pustile uveljaviti Njegovo dediščino?

Potem bi se zgodilo naslednje:

Jezus iz Nazareta ni postavil duhovnikov, torej bi bili odvečni. Jezus iz Nazareta ni osnoval cerkve, potem bi cerkev odpadla. To pa so eksistencialna vprašanja in strahovi cerkve. Tudi, če bi hoteli, ne bi mogli več graditi na nauku Jezusa. On je jasen, to piše tudi v Bibliji, ko pravi: »Ne pustite se imenovati rabi«. Zakaj Jezus ni postavil duhovnikov? Zakaj ni osnoval zunanje cerkve? Ker je učil notranjo religijo, ki pravi: »Vsak človek je tempelj Boga in tam lahko sreča Boga brez duhovnikov in brez cerkve iz kamna.« Jezus je učil, da lahko vsak človek sam pride k Bogu. Cerkev pa trdi, da si brez posredovanja duhovnika noben človek ne more pridobiti odrešitve duše in priti k Bogu. Učil je, naj si bomo med seboj enaki, cerkve pa so postavile duhovniško hierarhijo, ki z nazivi, bogatimi oblačili in razkošnimi zgradbami utrjuje svojo vlogo. Jezus je učil, naj si na Zemlji ne zbiramo zakladov. Cerkev jih je mnogokrat pridobila povsem nezakonito in jih ni nikoli vrnila. Je cerkveni odnos do bogastva vzor uresničevanja Jezusovega nauka in prispevek k reševanju nepravične delitve dobrin na svetu?

Namesto da bi v prvo vrsto postavila uresničevanje Kristusovega nauka in ga udejanjala kot prva, ponuja ljudem obrede, priprošnje k svetnikom, čaščenje Jezusove matere, čaščenje relikvij, kar nima z Jezusovim naukom nič skupnega, temveč se direktno navezuje na razne poganske kulte (kult Mitre, Izis ipd). Jezus je obsojal duhovščino z njenimi žrtvovanji živali. Cerkev je skušala prikriti, da se je Jezus zavzemal za živali. Od starozaveznega žrtvovanja živali Bogu je danes cerkev naredila še korak dlje: zagovarja žrtvovanje živali v korist človeka: za človeško gurmanstvo, za lovsko zabavo in v grozljivih poskusih, ki naj bi človeku prinesli zdravje in blagostanje.

Damjan Likar

Uvedba cerkvenega davka

Predlog Vladi RS za prenehanje financiranja katoliške cerkve in za uvedbo cerkvenega davka

V svetu in v Sloveniji se poglablja kriza. Ljudje izgubljajo službe, podjetja propadajo, država se zadolžuje, da bi omilila posledice krize. Mnogi pravijo, da kriza še ni dosegla svojega dna in da najhujše šele prihaja. Strokovnjaki in politiki ne vedo, kdaj se bo situacija popravila in se bo začela ponovna rast gospodarstva in s tem blaginje. V krizah so najbolj prizadeti revni oz. srednji sloj. Za reševanje socialnih problemov ljudi je potrebno vedno več sredstev, pomemben pa je praktično vsak euro. Ker je vedno manj zaposlenih in ker je manjša potrošnja, v državni proračun priteka vedno manj denarja. Zato se mora država zadolževati, da lahko blaži krizo. Kot že navedeno, je v krizi pomemben praktično vsak euro. To se vidi tudi iz tega, da je začela država varčevati na mnogih področjih, npr. plače, reprezentanca, …, kar je vsekakor pozitivno.   

Obstaja pomemben vir, kjer bi lahko država prihranila milijone eurov in jih namenila za pomoč ljudem v stiski. To bi bilo sedaj izjemno pomebno, saj se, kot že navedeno, kriza poglablja. Gre za sredstva, ki jih država vsako leto nameni za financiranje takšnih ali drugačnih dejavnosti katoliške cerkve ali njenih organizacij. Država namreč financira oz. sofinancira teološko fakulteto, katoliško osnovno šolo in nekaj cerkvenih gimnazij, karitas, katoliške vrtce, cerkvene arhive, kurate v vojski, zaporih in bolnišnicah, cerkvene domove za starejše, prispevke za socialno zavarovanje duhovnikov oz. drugih oseb verskih skupnosti, cerkvene medije, razne druge cerkvene projekte, obnovo cerkva in podobno. Vsako leto država nameni za te namene milijone in milijone eurov, npr. za Teološko fakulteto plačajo davkoplačevalci okoli 2 milijona eurov letno, za cerkvene gimnazije pa približno 5 milijonov eurov. Leta in leta morajo davkoplačevalci plačevati tudi prispevke za socialno varnost katoliških duhovnikov, sedaj je ta vsota že okoli 2 milijona letno.  

Seveda pa zgoraj omenjena sredstva niso edino premoženje katoliške cerkve v Sloveniji. Ta organizacija je namreč zelo bogata, saj ima preko svojih organizacij v upravljanju za več 100 milijonov eurov lastniških deležev v slovenskih podjetjih, prav tako je cerkev dobila vrnjeno nacionalizirano premoženje, tudi fevdalnega izvora oz. odškodnino zanj, vse v vrednosti, ki se že približuje 200 milijonom eurov. Vse to pa ni nič v primerjavi z vrednostjo celotnega svetovnega cerkvenega premoženja, ki po ocenah mnogih znaša več tisoč milijard eurov. In to premoženje upravlja samo ena oseba – papež.  

Če država ne bi financirala katoliške cerkve, ne bi samo prihranila milijone eurov, temveč bi ravnala tudi v skladu s slovensko ustavo, ki v 7. členu določa, da so država in verske skupnosti ločene. Iz načela ločenosti namreč izhaja tudi to, da država ne sme financirati nobene verske skupnosti, niti njene dejavnosti ali pa njenih organizacij. Že dolgo časa država s financiranjem cerkve krši omenjeno ustavno načelo, ki je zelo pomembno, saj je tudi branik pred rekatolizacijo državnih oz. javnih struktur. 

Vladi Republike Slovenije oz. slovenski državi zato predlagamo, da preneha s financiranjem katoliške cerkve, njenih organizacij oz. dejavnosti in tako prihranjena sredstva plasira v socialne projekte za pomoč revnim v naši družbi. Menimo, da katoliška cerkev s prenehanjem državnega financiranja ne bo ogrožena, saj ima po lastnih besedah več kot milijon svojih vernkov, ki so po katoliškem katekizmu in zakoniku cerkvenega prava dolžni poskrbeti za materialne potrebe cerkve. Cerkev lahko zato v ta namen uvede cerkveni davek, ki ga morajo plačevati vsi cerkveni verniki. Če bi vsak polnoletni vernik plačal npr. 10 eurov mesečno, bi cerkev lahko zbrala bistveno več, kot pa sedaj dobi od države. Da cerkev takšen „davek“ že prakticira, kaže tudi dejstvo, da je župnija sv. Bolfenka v Slovenskih goricah pozvala občane oz. farane na plačilo 80 eurov za načrtovano prenovo farne cerkve. Vlado RS pozivamo, da ob vsem tem cerkev pozove, da naj uvede obvezni cerkveni davek za financiranje lastnih dejavnosti, kot nadomestilo za izpad državnih sredstev. Če cerkev tega ne bi uvedla, naj vlada razmisli o sprejetju posebnega zakona o plačevanju cerkvenega davka, ki bi ga verniki plačevali direktno svojo cerkvi. Uvedba cerkvenega davka je bistvena, da se preprečijo pritiski katoliške cerkve na ponovno financiranje te cerkve iz javnih sredstev. 

Obrazložitev 

1. Kot že uvodoma navedeno, se nahajamo v vedno globlji krizi. V tej krizi so pomembna vsa sredstva, ki jih pridobi oz. ima država. Simbolično rečeno, vsak euro pomaga. Zato je potrebno s tem sredstvi ravnati zelo gospodarno in seveda zakonito.  Še posebej je to pomembno, ker se v Sloveniji širi revščina. Vedno več ljudi je namreč revnih, po podatkih Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) naj bi bilo v Sloveniji že ob koncu leta 2008 kakšnih 600.000 Slovencev, ki živijo v revščini. Če bi k temu prišteli še samozaposlene, delavce po avtorskih pogodbah in kmete, bi se ta številka še povečala (Dnevnik, 18.10.2008). Sedaj je verjetno stanje še slabše, saj se število nezaposlenih veča, v nekaj letošnih mesecih se je to število povečalo na približno 80.000.  

2. Trideset milijonov Američanov je že novembra 2008 dobilo državno pomoč za prehrano (Delo, 27.11.2008). Revnih postaja tudi vedno več Evropejcev, pod pragom revščine je že oktobra 2008 živelo npr. 7,5 milijona Italijanov (Dnevnik, 18.10.2008), 15 milijonov pa jih je živelo v težkih socialnih pogojih (Večer, 18.10.2008). Sedaj je stanje še slabše. Milijarda ljudi živi z manj kot dolarjem na dan, to število se povečuje, kot se povečuje tudi svetovno število revežev. Veča se tudi prepad med bogatimi in revnimi. 

3. Na drugi strani imamo sloj bogatih oz. super bogatih ljudi oz. organizacij. Med te organizacije seveda spada tudi katoliška cerkev. Ta že slabih dva tisoč let zbira svoje bogastvo in zato poseduje nepredstavljivo veliko premoženje, po vsem svetu je to verjetno več 1.000 milijard eurov, ki je bilo v velikem številu primerov pridobljeno, kot to izhaja iz zgodovinskih zapisov, na nezakonit in nepošten način. Iz raznih virov je namreč znano, da se je cerkev ukvarjala s trgovino z ljudmi in imela sužnje, tlačani so morali plačevati tudi cerkvi, cerkev je prodajala titule, funkcije, blagoslovljena pisma, ..., uvedla je tudi trgovino z odpustki. Menihi in drugi cerkveni ljudje so ponarejali listine, da so prišli do zemljiške posesti. Bili so tudi papeži in škofje, ki so obogateli od prostitucije, imeli so celo lastne bordele. Eden najbolj sramotnih načinov, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Glavni faktor pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike, zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina. Cerkveni oče Salvian je že v 5. stoletju pridigal: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Papež Aleksander III. je leta 1170 odredil, da ni veljaven noben testament, ki ni bil narejen v prisotnosti duhovnika. Vse to in še marsikaj drugega negativnega je podlaga današnjega cerkvenega bogastva. Ali ni to tipično tajkunstvo? Danes KC, čeprav je neizmerno bogata, mnogo sredstev dobi še iz državnih proračunov (npr. v Nemčiji vsako leto okoli 14 milijard eurov ).  

4. Katoliška cerkev (KC) je kot celota najbogatejša nedržavna organizacija na svetu. Nekaj podatkov o tem:

• KC je največji nedržavni zemljiški posestnik zahodnega sveta. V Nemčiji je cerkev z 8,5 milijardami m2 največji zemljiški posestnik. V ZDA in Italiji ima več kot 1 milijon hektarov njivskih površin, v Španiji, Portugalski in Argentini poseduje okoli 20% vseh njivskih površin.
• KC v Nemčiji ima 400 milijard eurov vredno premoženje (celoten letni proračun Slovenije je okoli 9 milijard eurov).
• KC je največji nepremičninski posestnik. V Rimu je že skoraj 1/3 vseh stavb v posesti cerkve. V drugih italijanskih mestih in tudi v Nemčiji je stanje podobno.
• Zlate rezerve Vatikana so bile leta 1952 po velikosti druge na svetu, takoj za ameriškimi, in so znašale 3,5 milijarde eurov. Kakšno je stanje danes?
• KC je danes največji verski gospodarski koncern na svetu in močno angažiran na področju nepremičnin, kemije, elektronike ... ter soudeležen pri velikem številu gigantskih firm. Samo v Nemčiji ima okoli 100 milijard eurov kapitala in naložb, delnic in vrednostnih papirjev.
• KC poseduje mnoge banke. Znan je primer italijanske banke Intesa, ki združuje katoliške denarne ustanove in se je združila z banko San Paolo Imi v največjo banko v Italiji in eno največjih v Evropi.

• Premoženje nemške Karitas je po podatkih iz leta 1995 znašalo 65 milijard evrov.
• KC ima v lasti tudi večje število tiskovnih agencij, časopisov, revij, radijskih in televizijskih postaj oz. hiš.
• …

5. Vrhovni upravitelj in oskrbnik tega neizmerno velikega premoženja je papež. Ena oseba torej upravlja z bogastvom, o katerem lahko večina držav samo sanja. Nemški nadškof oz. kardinal zasluži mesečno več kot 11.000 eurov, plače škofov pa se začenjajo pri 7.500 eurov. Večinoma jih plačuje nemški državni proračun. Ali si želite, da bi bilo tako tudi v Sloveniji? Jezus iz Nazareta: »Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo (Mt 19,34). Čeprav cerkev uči omenjene Jezusove besede, sama ravna proti njim in se zato tudi postavi vprašanje, ali bo sploh kdaj prišla v nebesa, še posebej zaradi tega, ker svojega bogastva noče razdeliti revnim. 

6. Katoliška cerkev je tudi v Sloveniji zelo bogata. Nekaj podatkov o tem:

• Premoženje fevdalnega izvora je bilo v postopku denacionalizacije vrnjeno samo verskim skupnostim, ostalim ne, pri čemer ima KC večinski delež. Vrednost vrnjenega premoženja se že bliža 200 milijonom eurov, nekaj postopkov pa še ni končanih.
• KC ima preko svojih organizacij v upravljanju za več 100 milijonov eurov lastniških deležev v slovenskih podjetjih.
• KC ima preko svojih organizacij pomembne lastniške deleže v kemiji, telekomunikacijah, finančnem posredništvu ...
• KC ne plačuje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za verske objekte kot tudi ne davka na dediščine in darila.
• KC (oz. njene organizacije) dobi letno od države tako ali drugače več milijonov eurov raznih »daril«, nekaj primerov je v nadaljevanju:

·         okoli 2 milijona za teološko fakulteto·         okoli 5 milijonov na področju šolstva (cerkvene gimnazije, ...)·         okoli 2 milijona za plačilo prispevkov za socialno varnost duhovnikov·         okoli 300.000 letno za najem prostorov na Vrbanski 30 v Mariboru ·         okoli 200.000 za vojaške kurate. KC (oz. njene organizacije) je od države dobila tudi naslednje vsote (v EUR):

• 8,1 milijona odškodnine za nezmožnost uporabe denacionaliziranega objekta na Vrbanski 30 v Mariboru
• 4,8 milijona za obnovo cerkvenih sakralnih objektov
• 221.000 odškodnine za nezmožnost uporabe objekta v Kamniku, kjer je sicer okrajno sodišče
• okoli 120.000 za programe »Promocija znanstvenih odkritij na področju družine, zakona in starševstva«, »Znanost o družini in zakonu za mlade« in »Znanost za mir«
• 8.241 za program »Živi e-kampus«
• 9.263 za organizacijo jezikovne tribune
• 180.000 za projekta v zvezi z regionalnimi centri za promocijo znanosti
• 17.178 za svetovni kongres Mednarodne organizacije za študije Stare zaveze
• 172.000 za medijske projekte Ognjišča
• …

Po nekaterih ocenah cerkveno bogastvo v Sloveniji že dosega milijardo eurov. 

7. Še nekaj zanimivih podatkov glede že omenjene Teološke fakultete, ki je v sklopu Univerze v Ljubljani in je zato del javne sfere. Cerkvena organizacija, kar je ta fakulteta, je del javne oz. državne sfere, kar je huda kršitev ustavnega načela ločenosti države in verskih skupnosti. Prejemki nekaterih teologov na Teološki fakulteti v letu 2006 in 2007 (Vir: Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta)

Omenjeni učitelji TF, ki so seveda tudi duhovniki, glede na cerkveni nauk, sploh ne priznavajo slovenskega pravnega reda, če je ta v nasprotju z evangeliji. Čeprav so plačani iz državnega proračuna, torej od vseh davkoplačevalcev, Slovenije kot države v bistvu ne priznavajo in glede na cerkveni nauk delujejo izključno za interese tuje pravne osebe, kot je to katoliška cerkev. Po cerkvenem nauku so dolžni duhovniki katoliško vero širiti tudi preko Teološke fakultete, čeprav je ta del javne oz. državne univerze, ki mora biti ločena od cerkve. Da to slovenska država dopušča, je skrajno nerazumno. 

8. Cerkev vsako leto dobi od slovenske države veliko denarja. Zanimivo je videti, kaj cerkev nudi v zameno za to oz. kaj dobijo ljudje od nje? Cerkev npr.:

• ne priznava slovenske ustave, če je ta v nasprotju z njenimi evangeliji
• prisilno krsti dojenčke in z večnim peklom grozi tistim, ki ne dajo krstiti svojih otrok
• ne priznava celovitega izstopa in izobči oz. prekolne tiste, ki iz nje izstopijo
• ne priznava pravice do življenja, saj je v bibliji, ki je zanjo božja beseda in je še sedaj veljavna,  predvidena smrtna kazen za mnoge moralne prekrške (po predpisih stare zaveze, ki jih mora vsak katolik vestno izpolnjevati, je potrebno pobiti homoseksualce, prešuštnike, trmoglave sinove, čarovnice, tiste, ki ne poslušujo duhovnikov in podobno)
• želi odstraniti vse tisto, kar ni katoliško, npr. jude, ateiste, drugače verujoče
• še ni preklicala izobčenja vegetarijancev iz 6. stoletja (tisti, ki npr. iz etičnih razlogov ne uživajo mesa in tako ne škodujejo živalim in okolju, so večno prekleti še v 21. stoletju).

Vse to je v nasprotju s slovensko ustavo in hudo krši dostojanstvo mnogih ljudi! 

9. Slovenska vlada je Rdečemu križu Slovenije in Slovenskemu karitasu namenila vsakemu po 500.000 evrov kot pomoč za njuno dobrodelno dejavnost. Vlada še razmišlja, tako predsednik Pahor, da bi obema organizacijama dala pomoč v višini 2,3 milijona evrov, da bi lahko obe organizaciji uspešno opravili svoje delo (Dnevnik, 3.4.2009).  

10. Slovenska Karitas je organizacija, ki jo je ustanovila katoliška cerkev in je zato dolžna uresničevati cilje oz. naloge te cerkve. Ker je glavni in bistveni cilj oz. naloga omenjene cerkve obramba in širjenje katoliške vere, velja seveda to tudi za karitas. Bistvo karitasa torej ni pomoč ljudem, temveč obramba in širjenje vere, pri čemer za to svoje poslanstvo uporablja tudi necerkvena sredstva. Za obrambo in širjenje katoliške vere karitas tako uporablja tudi sredstva, ki jih dobi od države, pa tudi če se ta sredstva dejansko uporabijo za dobrodelnost oz. pomoč socialno šibkim. Dobrodelnost je namreč samo v funkciji širjenja vere in nima svoje lastne vrednosti, kot npr. pri Rdečem križu. Karitas je sredstvo katoliške cerkve za evangelizacijo Slovenje in pridobivanje ljudi na svojo stran. Dobrodelnost je tu torej drugotnega pomena. Država in verske skupnosti so po ustavi ločene. Zato država ne sme financirati nobene verske skupnosti ali njenih organizacij. Država tako ne sme financirati niti Slovenskega karitasa, saj gre za cerkveno organizacijo, ki ji je glavni namen širjenje vere, pri čemer za to uporablja dobrodelnost. Zato slovenska vlada kot del države ne bi smela dati Slovenskemu karitasu uvodoma omenjenih 500.000 eurov, temveč bi morala ta denar dati v celoti Rdečemu križu oz. kakšni drugi dobrodelni necerkveni organizaciji. Ne glede na ostalo je nerazumljivo, da revna Slovenija financira karitas oz. neizmerno bogato katoliško cerkev. Cerkev sicer pomaga ubogim, vendar večinoma s tujimi in ne s svojimi sredstvi, čeprav ima le-teh na pretek. Da je mera polna, država plačuje še za prispevke uslužbencev verskih skupnosti, ki delajo v okviru karitasa (več 10.000 eurov letno). Vse to je kršitev ustavnega načela ločenosti države in verskih skupnosti. 

11. Ker mnogi ne vedo, kaj pomeni načelo ločenosti države in verskih skupnosti, ga še enkrat v kratkem obrazlagamo. Iz tega načela izhaja, da mora biti država v pogledu verskih skupnosti zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisionarskemu delovanju v korist neke verske skupnosti. To pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega prostora niti del državne ali lokalne oblasti. Na področju šolstva npr. to pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega pouka oz. izobraževanja, ki ga zagotavlja država v javnem interesu. Država mora biti namreč nevtralna do vseh verstev in verskih skupnosti, pri čemer ni pomembno število pripadnikov posamezne vere. Če pa država kakorkoli že sodeluje s pripadniki teh verstev, se z njimi ne sme identificirati. Splošna zapoved nevtralnosti države do vseh verstev se kaže tudi v tem, da se država ne sme opredeljevati za nobeno vero ali proti njej. Tako se mora država izogniti vsaki indoktrinaciji v korist neke vere oz. verske skupnosti. Zato je potrebno da je načelo ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi nevtralnosti države dosledno ter strogo izpeljano. Demokratična država (1. člen ustave) je na temelju ločitve države in verskih skupnosti (7. člen ustave) pri izvajanju svoje dejavnosti dolžna zagotoviti nevtralnost do verskih skupnosti in preprečiti prevlado ene vere nad drugim, saj nima nihče pravice od države zahtevati podpore pri izražanju vere. Javno življenje je sekularizirano. Država in njeni deli, kot so npr. državni organi ali pa institucije, kjer je država ustanovitelj, morajo biti versko nevtralni. Država se ne sme identificirati z nobeno vero ali versko skupnostjo, nobene podpirati (niti ne sme ovirati) in nikogar indoktrinirati z neko vero. Država tudi ne sme od nikogar zahtevati, da bi sprejel določeno versko ali drugo prepričanje. Del države ne more biti neka inštitucija verske skupnosti, pravtako država ne more zaposlovati npr. duhovnikov, ki bodo preko državnih organov širiti svojo vero. Iz načela ločenosti izhaja tudi to, da država ne sme financirati nobene verske skupnosti, niti nobene njene dejavnosti, najsi bo to verska ali neverska dejavnost. Namreč, večina verskih skupnosti svojo versko kot tudi neversko dejavnost uporablja v bistvu za širjenje svoje vere oz. promocijo svoje vere ali verske skupnosti. Tipičen primer je že omenjeni karitas, ki ga je ustanovila katoliška cerkev in deluje po načelih katoliške vere ter je sredstvo za širjenje in obrambo katoliške vere (kanon 211 Zakonika cerkvenega prava določa, da so si verniki dolžni prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja vedno bolj širilo med ljudi in to vsepovsod). Financiranje določene verske skupnosti pomeni, da se je država opredelila za to vero, s to versko skupnostjo se je identificirala in na ta način širi oz. pomaga širiti njeno vero. Država se je tako postavila na stran neke verske skupnosti in proti drugim verskim skupnostim, kajti mnoge verske skupnosti so izključujoče, kot npr. katoliška cerkev, ki po svojem nauku, po svoji doktrini preganja drugače verujoče in jih hoče odstraniti iz družbe.  

12. Glede na zgoraj navedeno, torej glede na veliko bogastvo cerkve, ne samo po svetu, temveč tudi v Sloveniji, je popolnoma zakonito in moralno-etično upravičeno, da se preneha financirati vsakršna dejavnost katoliške cerkve oz. njenih organizacij in se ta denar nameni za pomoč ljudem, ki so tudi zaradi cerkvenega podpiranja delitve na bogate in revne, postali revni. To je tudi popolnoma v skladu z ustavo, saj ta vsebuje že večkrat omenjeno načelo ločenosti države in verskih skupnosti. 

13. Zaradi prenehanje javnega financiranja katoliške cerkve oz. njenih organizacij, pa le-ta ne bo osirotela. Poleg že omenjenega bogastva, lahko vsak čas uvede tudi cerkveni davek. Pravno podlago za ta ukrep ima v svojem Zakoniku cerkvenega prava, ki v kanonu 222 določa, da so verniki dolžni  podpirati cerkev v njenih potrebah, tako pri bogočastju, delih apostolata, krščanski dobrodelnosti in vzdrževanju služabnikov. Podobno izhaja tudi iz Katekizma katoliške cerkve, kjer je zapisano, da so verniki dolžni, da po svojih močeh poskrbijo za materialne potrebe cerkve (2042). Ta cerkev je v zadnjem času v tem smislu celo spremenila peto cerkveno zapoved, ki sedaj od vernikov zahteva, da jo v skladu s svojimi možnostmi podpirajo v gmotnih potrebah. Dolžnost vernikov je sedaj torej povzdignjena celo v cerkveno zapoved, ta dolžnost je tako na cerkveni hierarhični lestvici zelo visoko. 

14. Cerkveni davek naj bi seveda plačevali vsi verniki, torej tisti, ki so bili krščeni. Če nekdo izstopi iz cerkve, ga to ne oprosti plačila cerkvenega davka, saj ga ne glede na izstop še vedno vežejo vsi cerkveni zakoni, tako namreč navaja cerkev. Davka ne bi plačevali samo tisti, ki bi izničili svoj status vernika, torej bi dosegli, da se njihov krst razveljavi oz. ugotovi za ničnega, kajti status vernika se pridobi s krstom (kanon 204 Zakonika cerkvenega prava). Izničil bi se lahko krst zaradi tega, ker je bil npr. vernik krščen kot dojenček oz. otrok in ni mogel dati svojega soglasja za krst, kar je v nasprotju s človekovimi pravicami, npr. pravico do dostojanstva ali verske svobode oz. svobode vesti. Svoboda vesti je namreč ena izmed temeljnih ustavnih pravic in ne prenese nadomestnega odločanja, torej, da bi starši namesto otrok odločali o tem. 

15. Katoliška cerkev bi lahko s cerkvenim davkom dobila velika sredstva, mnogo večja, kot jih dobi sedaj od države. Če bi npr. vsakemu polnoletnemu verniku mesečno naložila kot cerkveni davek plačilo 10 eurov, bi glede na število zaposlenih vernikov in vernikov upokojencev (tem bi lahko naložila plačilo 5 eurov mesečno), lahko mesečno zbrala slabih deset milijonov eurov, letno torej okoli 100 milijonov. Seveda lahko cerkev svoje vernike obdavči še z višjim zneskom in tako pridobi še več sredstev. Če vernik ne bi plačeval cerkvenega davka, ki bi ga cerkev uvedla s svojimi pravnimi akti, bi ga lahko na svojem sodišču tožila in tako preko tožbe dobila tisto, kar so jih dolžni njeni verniki. Če tudi po sodbi cerkvenega sodišča verniki ne bi želeli plačati zapadlega dolga, bi ga izterjala v izvršbi. Če to ne bi bilo uspešno, bi lahko celotno zadevo prenesla na državno civilno sodišče in preko prisilne državne izvršbe dobila dolgovani znesek. 

16. Cerkev že prakticira cerkveno zapoved, da so jo verniki dolžni podpirati v njenih gmotnih potrebah. Tako recimo je župnik župnije sv. Bolfenk v Slovenskih goricah pred kratkim pozval vsako družino v tej župniji, da prispeva 80 eurov za načrtovano prenovo farne cerkve v tej župniji (Večer, 16.4.2009).  Verniki so dolžni plačati omenjeni znesek, saj so dolžni podpirati svojo cerkev glede njenih materialnih potreb. Če ga ne plačajo, pa bi ga glede na svoje gmotne razmere lahko, jih lahko cerkev kaznuje. Sicer pa je primerov, ko župnik naložilo plačilo določenega prispevka za potrebe cerkve, še mnogo. 

17. Na podlagi navedenega tako predlagamo, da:

• vlada RS v okviru svojih pristojnosti zagotovi, da se iz javnih sredstev preneha financirati katoliško cerkev v Sloveniji oz. njene organizacije
• predlaga pristojnim organom (npr. Državni zbor), če sama ne more zagotoviti prenehanja financiranja iz javnih sredstev, da ti organi sprejmejo odločitev, ki bo pomenila prenehanje financiranja katoliške cerkve in njenih organizacij oz. njenih dejavnosti
• pozove katoliško cerkev v Sloveniji, da uvede cerkveni davek kot nadomestilo za izpad javnih sredstev. To je potrebno zaradi tega, da se preprečijo pritiski katoliške cerkve na ponovno financiranje iz javnih sredstev, če ji bo začelo zmanjkovati sredstev zaradi prenehanja financiranja iz javnih sredstev.

Ker gre v tem primeru za peticijo splošnega pomena (45. člen ustave), vas pozivamo, da nam nanjo odgovorite v zakonitem roku. 

Lep pozdrav! 

Datum: 27.4.2009

Kako pravičen je katoliški bog, če govorimo o bogastvu?

„V Sloveniji je nekaj bogatih ljudi in nekaj takih, ki imajo kapital. Zdi se mi, da je to tudi potrebno, da ekonomija funkcionira,“ je izjavil kardinal Franc Rode (Dobro jutro, 11.4.2009).

V naši družbi bogataši uživajo ugled, moč, vpliv. Toda v času gospodarske krize mediji  pogosto poročajo o tem, da je najbrž marsikateri bogataš do svojega bogastva prišel z izkoriščanjem ljudi ali pa družbe. Vse to je še bolj zaskrbljujoče, ker se ima večina slovenskih in drugih zahodnih bogatašev za kristjane. Tudi superbogata katoliška cerkev, ki se dnevno vedno bolj bogati, sebe imenuje kristjanska.

Poglejmo, kaj je govoril Jezus o bogataših npr. v Bibliji: «A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate.» Lk 6,24,  ali: „Prej pride kamela skozi šivankino uho, kot pa bogataš v nebeško kraljestvo.“, ali pa pri Jak 5,1 « No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas.»

Kaj je Jezus mislil o nesrečah, o katerih je govora v Bibliji, lahko preberemo v kristjanskih virih, npr.v brošuri Govor na Gori, ki jo je izdalo Univerzalno življenje. Tam naj bi bile zapisane besede in učenje Jesusa iz Nazareta, katere so poznali prvi kristjani. Citiram:

«Če bogataš gleda na denar in dobrine kot na svojo last in ima v svetu zaradi bogastva ugled, bo v naslednjem zemeljskem življenju – zaradi učinka svojih vzrokov – živel v revnih deželah in tam prosil za kruh, ki ga je nekoč kot bogataš odrekal revnim. To traja tako dolgo, dokler so še možna takšna utelešenja. Duša takšnega bogataša ne bo našla miru niti v ravneh očiščevanja. Duše, revne svetlobe, ki so zaradi njega morale v zemeljski obleki trpeti in stradati, ga bodo ponovno prepoznale kot tistega, ki jih je prikrajšal za to, kar bi jim bilo pomagalo iz zapletov človeškega jaza. Mnogi ga bodo obtoževali in njegova duša bo nato sama čutila, kako so ti trpeli in stradali. Tako lahko doleti dušo, ki je bila v zemeljski obleki kot človek bogata in ugledna, velika stiska, in ta je veliko večja, kot če bi morala v zemeljski obleki beračiti za kruh. Ljudje, ki gledajo na svoje bogastvo kot na svojo last, so duhovno revni.

Mnogim, ki imajo veliko zemeljskega bogastva, je bila že v zibko položena duhovna naloga, da naj bodo vzor tistim bogatim, ki se z zakrknjenim, nepopustljivim srcem vežejo na svoje bogastvo in si prizadevajo samo za to, da ga povečajo zase. Človek, ki ima veliko zemeljskega bogastva in je spoznal, da je njegovo bogastvo dar, ki ga je prejel od Boga samo zato, da se vključi v veliko celoto za blagor vseh in tam z njim zakonito upravlja za vse, uresničuje zakon enakosti, svobode, enosti in bratstva. Kot nesebičen darovalec prispeva, da revni ne živijo v pomanjkanju in bogati ne v razkošju. Na ta način bo postopoma vzpostavljeno ravnotežje, višji srednji sloj za vse, ki so pripravljeni nesebično izpolnjevati zakon »Moli in delaj«. Tako počasi raste resnično človeštvo skupnosti, katere členi ne zbirajo osebnega bogastva, temveč imajo vse za skupno lastnino, ki jim jo je dal Bog. Po zakonu Večnega pripada vsakomur, ki nesebično izpolnjuje zapoved »Moli in delaj«, enako, Bog daje vsakemu človeku, kar potrebuje, in še več.

Toda dokler se vsi ljudje ne bodo držali te zapovedi, bodo na Zemlji tako imenovani bogataši. Njihova naloga je, da razdelijo nakopičeno bogastvo in da živijo prav tako kot tisti, ki nesebično izpolnjujejo zapoved »Moli in delaj«. Če na ta način ne mislijo na svoj blagor, pač pa na blagor vseh, potem se počasi obrača notranje bogastvo navzven in noben človek ne bo stradal in trpel pomanjkanja. Gorje vam, bogati, ki imate svoj denar in dobrine za svojo last in pustite svoje bližnje delati za vas, da si povečujete svoje premoženje! Tudi če podpirate socialne ustanove, sami pa ste še vedno veliko bolj bogati kot tisti, ki jih te ustanove podpirajo, ste vseeno poslušni satanu čutov, ki hoče razlike med revnimi in bogatimi. Zaradi teh razlik nastajajo oblast in podložništvo, nevoščljivost in sovraštvo. To pa povzroča prepire in vojne. Duša, zaslepljena z materialnostjo, se ne zaveda, da je žejna svetlobe, ker ima malo svetlobe. To poskuša nasiloma nadomestiti z zunanjimi stvarmi, kot so zemeljsko bogastvo, grabežljivost, požrešnost, pijančevanje ali druga poželenja in užitki».

Če bi se tega učenja mi kristjani držali preteklih dva tisoč let, bi verjetno Zemlja, naš planet izgledal povsem drugače in bi tudi drugače razumeli pravičnost Boga, vzroke kaosa ter kriz našega finančnega sistema.

Slavko Brumen, Križe

Tolstoj: Obnova pekla

Lev Nikolajevič Tolstoj (1828 – 1910)

ni bil samo romanopisec, temveč tudi velik socialni in politično-moralni kritik svojega časa. V svojih delih je na temelju nauka in življenja velikega duhovnega revolucionarja in mirovnika Jezusa iz Nazareta poskušal osmisliti obstoj tuzemskega človeškega življenja in javnega socialnega življenja. Večina njegovih esejev kot tudi posamezna umetniška dela, temelječa na Nazarečanovem nauku, se odlikuje z odprto kritiko obstoječega krščansko-političnega in cerkvenega sistema, ki je pod plaščem krščanstva (in danes ni nič drugače) zlorabil Njegovo ime za svoje nebožanske cilje.

Lev Nikolajevič Tolstoj je s svojim pisanjem razdvojil javnost do te mere, da je izzval veliko navdušenje sekularizirane javnosti – kot tudi velik gnev obstoječega političnega in religioznega sistema. Zato so nekatera njegova dela in eseji bili podvrženi cenzuri - ali pa sta bila njih tiskanje in razpečevanje prepovedana.

Pravoslavna cerkev ga je izključila iz svoje skupnosti, zunaj nje je ostal vse do današnjih dni. Vse to kaže na redko ponovljeno moč in občečloveški značaj tega velikega pisca. V to lahko bralca prepriča ta esej, v njegovem času cenzuriran in prepovedan.

Lev Nikolajevič Tolstoj

OBNOVA PEKLA

LEGENDA                                               

                                                                       I.

Bilo je v času, ko je Kristus razglašal ljudem svoj nauk. Ta nauk je bil tako jasen in bilo mu je lahko slediti, ker je očitno reševal ljudi iz zla; nemogoče je bilo, da ga ne bi sprejeli in nič ni moglo preprečiti njegovega širjenja.

Belcebub, oče in poveljnik vseh vragov, je bil vznemirjen. Jasno je videl, kako bo njegove oblasti nad ljudmi za vedno konec, če se Kristus ne odreče svojemu nauku. Bil je vznemirjen, a ni obupal, ampak je hujskal farizeje in pismouke, ki so mu bili pokorni, naj Kristusa čim bolj žalijo in mučijo. Kristusovim učencem je prišepetaval, naj bežijo od njega in ga pustijo samega. Upal je, da bodo obsodba na sramotno kazen, žalitve in  dejstvo, da so ga zapustili vsi učenci, in nazadnje samo trpljenje in kazen, prisilili Kristusa, da se bo v zadnjem trenutku odrekel svojemu nauku. Če bi se odrekel svojemu nauku, bi uničil vso njegovo moč.

Delo se je končalo na križu, ko je Kristus rekel: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?“ Belcebub je pel. Ujel je okove, ki jih je pripravil za Kristusa, jih namestil na svoje noge, in sicer tako, da se ne bi mogli raztrgati, ko jih bo prikoval na Kristusa.

Toda naenkrat so se na križu zaslišale besede: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.“ Takoj nato je Kristus spregovoril: „Dopolnjeno je!“ in izpustil dušo.

Belcebub je spoznal, da je zdaj zanj vse propadlo. Hotel je sneti verige s svojih nog in pobegniti, a se ni mogel premakniti z mesta. Okovi so se zarasli z njim in mu zvezali noge. Hotel se je dvigniti s krili, a jih ni mogel razširiti. Belcebub je videl, kako je Kristus v bleščeči svetlobi stal pri peklenskih vratih, kako so grešniki od Adama do Juda prišli iz pekla, videl je, kako so se razbežali vsi vragi, videl je, kako so stene pekla neslišno razpadle na vse štiri strani. Tega ni mogel več prenašati in je s trpečim cviljenjem padel skozi razpoko v podzemlje.

                                                                     II.

Minilo je 100, 200, 300 let. Belcebub ni meril časa. Okoli njega sta bila mrak in mrtvaška tišina. Nepremično je ležal in se trudil, da ne bi razmišljal o tem, kar je bilo, a je vseeno mislil in nemočno sovražil krivca svojega propada.

Nenadoma - ni več pomnil in vedel, koliko let je minilo od takrat - je zaslišal nad seboj zvoke, podobne topotu nog, prepiru, kriku in škrtanju z zobmi.

Belcebub je dvignil glavo in začel prisluškovati. Ni mogel verjeti, da bi se pekel po Kristusovi zmagi lahko obnovil, toda topot, stokanje, kriki in škrtanje z zobmi so postajali vse glasnejši.

Belcebub je dvignil svoje telo, izpod sebe povlekel kopitaste dlakave noge, pri čemer so mu na njegovo začudenje z nog odpadli okovi.

Zaplapolal je s svobodno razširjenimi krili in zažvižgal na način, s katerim je v prejšnjih časih poklical k sebi svoje služabnike in pomočnike.

Šele ko je zajel zrak, se je nad njim pokazala odprtina. Zaplapolal je ognjeni plamen, vragi so se, stiskajoč se v trumi, prerivali iz odprtine v podzemlje, tako da so padali vse naokoli in nato posedli okrog Belcebuba.

Vragov je bilo veliko; velikih in malih, debelih in suhih, z dolgimi in kratkimi repi, z ravnimi, ostrimi in zakrivljenimi rogovi. Eden od vragov, popolnoma gol, le z ogrinjalom preko hrbta, bleščeče črn, okroglih lic brez brade in brkov, z ogromnim visečim trebuhom, je sedel tik pred Belcebubovim obrazom, odpiral in zapiral je svoje ognjene oči, se neprestano nasmihal in vsevprek mahal s svojim dolgim tankim repom.

III.

„Kaj pomeni ta zvok?“ vpraša Belcebub in pokaže navzgor. „Kaj je tam?“

„Vse je isto, kot je bilo,“ odgovori bleščeče črn vrag z ogrinjalom.

„Pa je kaj grešnikov?“ vpraša Belcebub.

„Veliko,” odgovori bleščeči.

„Kako pa kaj nauk tistega, ki ga ne bom imenoval?“ vpraša Belcebub.

Vrag v ogrinjalu se je zasmejal, tako da je pokazal svoje ostre zobe, med vsemi vragi pa se je zaslišalo pritajeno hihitanje.

„Nauk nas ne moti. Oni ne verjamejo vanj.“ reče vrag v ogrinjalu.

„Ampak ta nauk jih očitno rešuje pred nami in On ga je izpričal s svojo smrtjo,“ odvrne Belcebub.

„Jaz sem ga predelal,“ reče vrag v ogrinjalu in začne hitro udarjati z repom po tleh.

„Kako - predelal?“

„Predelal tako, da ljudje ne verjamejo Njegovemu nauku, ampak mojemu, ki pa ga imenujejo z Njegovim imenom.“

„Kako si to naredil?“ ga vpraša Belcebub.

„Naredilo se je samo po sebi. Jaz sem samo pomagal.“

„Poročaj na kratko,”  reče Belcebub. Vrag v ogrinjalu spusti glavo in počasi obmolkne, kot da bi zbiral svoje misli. Potem začne pripovedovati:

„Ko se je zgodil tisti strašni dogodek in je bil pekel porušen ter se je oče in naš gospodar oddaljil od nas, sem odšel v mesta, kjer se je širil nauk, ki nas je skoraj pogubil. Hotel sem videti, kako živijo ljudje, ki se držijo nauka. In videl sem, da so ljudje, ki so živeli po tem nauku, dokončno srečni in nam nedostopni. Niso se  jezili drug na drugega in niso se predajali ženskim čarom. Niso se ženili, oziroma če so se, so imeli le eno ženo. Niso imeli imetja, kajti vse so imeli za skupno lastnino, niso se branili pred napadalci, zlo so plačevali z dobroto. Njihovo življenje je bilo tako dobro, da so pritegnili vedno več ljudi. Ko sem to videl, sem pomislil, da je vse propadlo, in sem hotel oditi.

Tedaj pa se je zgodilo nekaj povsem nepomembnega, toda meni se je zdelo vredno pozornosti, zato sem ostal. Zgodilo se je, da so med ljudmi eni trdili, da se morajo vsi obrezati in da se ne sme jesti žrtvovano, istočasno pa so drugi trdili, da obrezovanje ni potrebno in da je dovoljeno jesti vse. Jaz sem vplival na prve in na druge, da je to nesoglasje zelo pomembno in da ne ena ne druga stran ne sme popustiti, ker je to stvar, ki kaže na predanost Bogu. Verjeli so mi in spori so postajali vse resnejši. Oboji so se začeli jeziti drug na drugega in tedaj sem jaz tako enim kot drugim prigovarjal, kako lahko  resničnost svojega nauka dokažejo s čudeži, čeprav je bilo očitno, da čudeži ne morejo dokazati resničnosti nauka. Vsi so hoteli imeti prav in so mi verjeli, jaz pa sem jim pokazal čudeže. Ni jih bilo težko prikazati, saj so verjeli vsemu, kar je  potrjevalo njihovo željo po tem, da bi imeli prav.

Eni so govorili, da so nad njih prišli ognjeni jeziki. Drugi so govorili, da so videli samega Učitelja in še mnogo drugega. Izmišljali so si to, česar nikoli ni bilo in lagali nič slabše od nas, v imenu tistega, ki nas je imenoval lažnivce, samo da tega niso opazili. Drug drugemu so govorili: 'Vaši čudeži niso resnični, temveč naši.'

Stvar se je dobro odvijala, toda bal sem se, da bi spregledali moje očitne prevare, zato sem si izmislil „Cerkev“. Ko so verjeli v Cerkev, sem se umiril. Dojel sem, da smo mi rešeni in pekel obnovljen.”

IV.

„Kaj je to - Cerkev?“ strogo vpraša Belcebub, ker ni želel verjeti, da bi bili njegovi sluge pametnejši od njega.

„Cerkev pomeni, da se ljudje, ko lažejo in občutijo, da jim drugi ne verjamejo, sklicujejo na Boga z besedami: 'Prisežem pri Bogu, da govorim resnico!' - to pravzaprav je Cerkev, samo s to posebnostjo, da so ljudje prepričani, da s tem, ko sebe razglasijo za Cerkev, postanejo nezmotljivi. Ne glede na to, kakšno neumnost izrečejo, tega ne morejo več zanikati. Tako se gradi Cerkev: ljudje prepričujejo sebe in druge, da je Bog, njihov učitelj, zato, da ne bi bil po Njem objavljeni Zakon napačno razumljen, izbral določene ljudi in da samo oni ali tisti, ki jim oni predajo to oblast, lahko pravilno razlagajo Zakon. Tako ljudje, ki se imenujejo Cerkev, trdijo, da govorijo resnico, ne zato, ker je tisto, kar pripovedujejo, resnica, temveč zato, ker imajo sebe za edine zakonite naslednike nauka in končno samega Učitelja – Boga. Čeprav je bilo v tem nasledstvu prav tako nerodno kot pri čudežih,  da so namreč ljudje o sebi lahko istočasno trdili, da so člani edine resnične Cerkve (kakor je vselej tudi bilo) - in zaradi svojega, na tej trditvi postavljenega nauka, niso več mogli preklicati, kar so rekli. Rekli pa so marsikaj grdega in govorili so tako,  kot je bilo všeč drugim ljudem.“

„Zakaj je Cerkev narobe razlagala nauk v našo korist?“ vpraša Belcebub.

„To so naredili zato,” je poročal vrag v ogrinjalu, „ker so ti ljudje s proglasitvijo sebe za edine razlagalce Božjega zakona o tem prepričali tudi druge in postali najvišji sodniki človeške usode ter tako dosegli največjo oblast nad njimi. Z dosego te oblasti so  postali oholi in se večinoma pokvarili ter s tem  proti sebi izzvali negodovanje in sovraštvo ljudi. V boju s svojimi sovražniki so uporabljali samo nasilje, preganjanje, kaznovanje in sežiganje tistih, ki niso priznavali njihove oblasti. Tako so bili prisiljeni napačno razlagati nauk, da bi upravičili svoje položaje, svoje popačeno življenje in strogost, ki so jo uporabljali proti svojim sovražnikom. Oni so tako tudi delali.”

V.

„Toda nauk je bil tako enostaven in jasen,“ reče Belcebub, kot da še ne želi verjeti, da so njegovi sluge uspeli narediti, kar njemu ni padlo na  pamet, da bi bilo mogoče nauk:  'Delaj drugemu to, kar želiš, da bi on delal tebi' napačno razlagati. Kako se lahko to razume napačno?”

„Zato so po mojem nasvetu uporabljali več metod,“ reče vrag v ogrinjalu. „Pri ljudeh obstaja pripovedka o tem, kako je dobri čarovnik spremenil človeka v pšenično zrno, da bi ga rešil pred zlobnim čarovnikom. Zlobni čarovnik se je spremenil v petelina, da bi zrnje pozobal. Dobri čarovnik pa je nanj nasul mernik zrnja. Zlobni čarovnik ni mogel pozobati vseh zrn, niti ni mogel najti pravega. Isto so oni naredili z naukom tistega, ki je učil, da je ves Zakon v tem, da delaš drugemu to, kar želiš, da bi on delal tebi. Razglasili so 49 knjig s svetimi razlagami Božjega zakona in v teh knjigah so vsako besedo razglasili za Božje delo in delo Svetega Duha. Oni so na enostavno, razumljivo resnico, nasuli množico izmišljenih svetih resnic, da je postalo nemogoče vse opaziti ali med njimi najti tiste, ki so za ljudi pomembne. To je njihova prva metoda.

Druga metoda, ki jo uspešno uporabljajo več kot tisoč let, pa je, da enostavno pobijejo in zatrejo vse, ki želijo odkriti resnico. Zdaj se je ta metoda prenehala uporabljati, vendar je ne odklanjajo, čeprav ne sežigajo več ljudi, ki želijo odkriti resnico, jih pa zato tako klevetajo in jim zastrupljajo življenje, da se samo zelo redki odločijo razkrinkati jih.

Tretja metoda je, da so se razglasili za eno s Cerkvijo, torej za nezmotljive, in ko je potrebno, poučujejo prav nasprotno od tega, kar je rečeno v Pismu,  tako da pustijo svojim učencem, naj se sami izmotajo in izvlečejo iz nesmislov, kakor vedo in znajo. Tako je v Pismu na primer rečeno: Eden je vaš Učitelj, Kristus, in nikogar na Zemlji ne imenujte Oče, kajti samo eden je vaš Oče - tisti, ki je v nebesih. In nikogar ne kličite učitelj, ker je edini Učitelj vaš Kristus. A oni pravijo: Samo mi smo očetje, samo mi smo učitelji ljudi. Rečeno je: 'Če hočeš moliti, moli sam, v tišini, v svoji notranjosti in Bog te bo uslišal' – oni pa učijo, da morajo moliti v svetiščih, vsi skupaj s pesmijo in glasbo. V Pismu je rečeno: 'Ne prisezite nikomur' – a oni učijo, da je treba prisegati pokornost oblastem, brez pomislekov, kar koli bi te oblasti zahtevale. Rečeno je: 'Ne ubijaj!' – oni pa učijo, da je to mogoče in da je dolžnost ubijati v vojni in po odločitvi sodišča. Rečeno je tudi: 'Moje učenje je duh in življenje, hranite se z njim kot s kruhom.' A oni učijo, da se takrat, ko se dajo koščki kruha v vino in se nad njimi izgovarjajo določene besede, kruh spreminja v telo in vino v kri in da je jesti ta kruh in piti to vino koristno za rešitev duše. Ljudje verjamejo v to in goreče jedo to juho, potem pa pridejo k nam in se čudijo, da jim ta juha ni pomagala,” dokonča vrag v ogrinjalu, pripre oči in spači usta vse do ušes.

„To je zelo dobro,“ je rekel Belcebub in se nasmehnil in vsi vragi so zagrmeli z gromkim krohotom.

VI.

„Ali je pri nas še vedno toliko prešuštnikov, razbojnikov in morilcev kot nekoč?” že veselo vpraša Belcebub. Vragi so, prav tako veseli, spregovorili v en glas, želeč se izkazati pred Belcebubom.

„Ne kot nekoč, celo več jih je kot prej,“ je vpil eden.

„Prešuštnikov ni več mogoče spraviti v prejšnje obleke,“  je žvižgal drugi.

„Današnji razbojniki so hujši od prejšnjih,“ je tulil tretji.

„Ne moremo preskrbeti goriva za morilce,“  je trdil četrti.

„Ne govorite vsi na en mah, naj odgovarja samo tisti, ki ga sprašujem.“

„Kdo upravlja z razvratom? Izstopi in pripoveduj, kako to delaš z učenci tistega, ki je prepovedal menjavati žene in jih poželjivo gledati.”

„Jaz!“ odgovori vrag, podoben ženski, temno siv, zabuhlih lic in slinastih ust, s katerimi je neprestano žvečil. Vrag se je privlekel naprej iz skupine drugih vragov, počepnil, nagnil glavo na stran in porinil koničasti rep med noge, začel mahati  z njim in popevajoč govoriti.

„To delamo na star način, ki smo se ga od tebe, našega očeta in gospodarja, naučili še v raju, na način, ki nam je predal v oblast ves človeški rod, kakor tudi po  novi cerkveni metodi. Po tej novi cerkveni metodi delamo tako: ljudem vsilimo trditev, da pravi zakon ni sestavljen iz tega, iz česar zares sestoji – iz skupnosti moža in žene - temveč da se je treba ogrniti v najlepšo obleko, iti v za to zgrajeno stavbo, dati na glavo posebne kape in ob zvokih raznih pesmi trikrat obiti stolček. Mi poučujemo ljudi, da je samo to pravi zakon. Ljudje to verjamejo in seveda menijo, da je vsako združenje moža in žene brez teh pogojev samo prosta zabava, ki z ničemer ne obvezuje in ne zadosti higienskim potrebam, zato se brez pomislekov predajajo tej zabavi.”

Ženski podoben vrag je nagnil zabuhlo glavo na drugo stran in obmolknil, kakor da bi čakal, kako bodo njegove besede delovale na Belcebuba. Belcebub je kimal z glavo v znak odobravanja in vrag, podoben ženski, je nadaljeval:

„S to metodo, s katero ne opustimo niti prejšnje, v raju veljavne metode prepovedanega sadu in radovednosti,” nadaljuje on, očitno želeč polaskati Belcebubu, „dosegamo najlepše uspehe. Ker si domišljajo, da lahko sklenejo pošten cerkveni zakon po združenju z mnogimi partnerji, ljudje menjujejo na stotine partnerjev in se pri tem navadijo na razvrat, tako da isto počnejo tudi po sklenitvi cerkvenega zakona. Če se jim zahteve, povezane s tem cerkvenim zakonom zaradi česar koli zazdijo težke, si to olajšajo tako, da gredo drugič okoli stolčka, prvo pot okoli njega pa imajo za neobstoječo.”

Ženski podoben vrag je obmolknil in si z vršičkom repa obrisal slino, ki mu je napolnila usta, naslonil glavo na drugo ramo in molče gledal Belcebuba.

VII.

„Enostavno in dobro,“ reče Belcebub. „Odobravam! Kdo vodi razbojnike?“

„Jaz!“ izstopi odgovorni vrag, debel in z velikimi zakrivljenimi rogovi, z navzgor zavihanimi brki in z ogromnimi krivo nasajenimi šapami. Ta vrag se prerine naprej kot prejšnji, si z vojaško kretnjo popravlja brke in čaka na vprašanje.

„On, ki je zrušil pekel,” reče Belcebub, „je ljudi učil, da naj žive kot ptice pod nebom in zapovedal, da naj tistemu, ki hoče ukrasti srajco, dajo tudi plašč. Rekel je, da je treba vse imetje deliti. Kako ste vi ljudi, ki so to slišali, potegnili v krajo?“

„Mi to delamo tako,” reče vrag z brki in veličastno zamahne z glavo nazaj  „popolnoma enako, kot je delal naš oče in gospodar, ko je izbral Savla za carja. Popolnoma enako je. Kakor so ljudi učili takrat, jih učimo tudi mi, da je namreč lepše, kot krasti drug drugemu, dovoliti, da jim krade en človek; tisti, ki mu prepuščajo oblast nad seboj. Novo je v našem načinu  samo to, da tega človeka, ki mu bomo dali dovoljenje, da ropa, peljemo v hram, mu damo posebno kapo, ga posadimo v visok oblazinjen stol ter mu v roke damo palico in kroglo, ga v imenu Boga in Njegovega Sina mažemo  s konopljinim oljem in to maziljeno osebo proglasimo za svetega človeka. Tako se kraja, ki jo opravlja ta človek, smatra za sveto in nič mu tega ne more preprečiti. Duhovništvo in njegovi pomočniki ter pomočniki pomočnikov – vsi nenehno ter brez obžalovanja in posledic ropajo ljudstvo. Pri tem najpogosteje postavljajo take zakone in tak red, po katerem brezdelna manjšina lahko vedno brez kazni ropa večino, ki se muči in dela. Kot vidiš, naš oče in gospodar, je metoda, ki jo uporabljamo, v resnici stara. Novo v njej je samo to, da smo jo naredili bolj splošno in prikrito ter razširjeno v prostoru in času ter trajno.

Splošnejšo smo to metodo naredili tako, da so se ljudje prej samovoljno podredili tistemu, ki so ga izbrali, mi pa smo poskrbeli, da se zdaj oni, povsem neodvisno od svoje želje, ne podrejajo tistim, ki jih izbirajo, ampak tistemu, ki je na oblasti.  To metodo smo prikrili tako, da zdaj oropani pri ureditvi tlake in davkov, posebno neporavnanih, ne vidijo tistih, ki jih ropajo.

Večja razširjenost te metode v svetu je nastala tako, da tako imenovani krščanski narodi niso zadovoljni s tem, da kradejo samo svojim, temveč pod različnimi, najbolj nenavadnimi izgovori - predvsem pod izgovorom, da širijo krščanstvo - ropajo tudi tuje narode, kjer imajo kaj oropati. Danes je ta nova metoda bolj razširjena kot prej - glede na ureditev občinskih in državnih dolgov. Zdaj se ne ropa samo sedanjih, ampak tudi prihodnje rodove. Trajnejšo smo to metodo naredili tako, da so glavni grabežljivci nedotakljivi in se jim ljudje ne upajo upirati.

Tako sem jaz naredil poskus in za nekaj časa na oblast drugo za drugo postavil same najgnusnejše ženske, neumne, nepismene in razvratne,  in  za povrh še zločinko, ki je ubila svojega moža in zakonitega naslednika. In ljudje je niso raztrgali, niti je niso bičali kot vse druge, ki so ubile može, ampak so se ji mnoga leta suženjsko pokoravali, dovoljevali njej in njenim neštetim ljubimcem, da so jim kradli ne samo njihovo premoženje, temveč tudi svobodo. Tako je v našem času javna kraja, torej nasilno odvzemanje denarja, konj, oblek in dela, komaj milijonti del teh zakonitih kraj, ki jih neprestano opravljajo ljudje, ki jim položaj to dopušča. V našem obdobju so kraje nekaznovane, skrite, očitna in splošna pripravljenost na krajo med ljudmi pa je taka, da je glavna naloga  skoraj vseh ljudi kraja, ki je omejena samo na medsebojni boj tatov.”

VIII.

„To je zares dobro!“ reče Belcebub. „Kaj pa umori, kdo upravlja z njimi?“

„Jaz!“ Iz množice izstopi odvratni vrag krvavo rdeče barve, z okli, ki mu štrlijo za ušesi, z ostrimi rogovi in z navpično vzdignjenim nepremičnim debelim repom.

„Kako prisiliš učence Tistega, ki je rekel : 'Ne vračaj zlo z zlim, ljubi sovražnika,' da postanejo morilci? Kako iz teh ljudi narediš morilce?“

„Mi to po stari metodi delamo tako,” odgovori krvavo rdeči vrag z oglušujočim in škripajočim glasom, „da v ljudeh prebudimo koristoljubje, prepir, oholost, maščevanje in prav tako po stari metodi prepričamo učitelje ljudi, češ da ljudi najbolje odvrnemo od ubojev tako, da sami učitelji ubijejo tiste, ki so ubijali. Ta metoda nam ne prinaša toliko ubijalcev, kolikor jih pripravlja za nas. Številnejše ubijalce nam je dajal in daje nov nauk o nezmotljivosti Cerkve, nauk o krščanskem zakonu in krščanski enakosti. Nauk o nezmotljivosti Cerkve nam je v prejšnjih časih dajal veliko ubijalcev. S proglasitvijo sebe za člane nezmotljive Cerkve so ljudje menili, da je greh pustiti lažnim razlagalcem nauka, da kvarijo ljudi. Posledično so verjeli, da je ubijanje takih ljudi Bogu všečno delo in so pobijali cela mesta ter kaznovali in zažigali na stotisoče ljudi.

Pri tem je smešno, da so tisti, ki so kaznovali in sežigali ljudi, kateri so začeli dojemati resnični nauk in ga uresničevati - torej nam nevarne ljudi – imeli te ljudi za naše služabnike, torej vražje služabnike. Tisti pa, ki so kaznovali  in sežigali na grmadah in so bili v resnici naši pokorni sluge, so sebe imeli za svete izvršitelje Božje volje. Tako je bilo v starem obdobju. V našem času nam veliko množico morilcev prinaša nauk o krščanskem zakonu in enakosti. Nauk o zakonu nam daje pravico, da soprogi ubijajo žene in matere otroke. Možje in žene se ubijajo med sabo, ko se jim zahteve zakona in običaji cerkvenega zakona zazdijo pretežki. Matere ubijajo otroke večinoma takrat, ko se zveza, iz katere so prišli otroci, ne prizna s poroko. Taki uboji se opravljajo stanovitno in ves čas. Ubijanja, izzvana s krščanskim naukom o enakosti, se opravljajo periodično, zato so takrat, ko se opravljajo, zelo številna. Po tem nauku se uči, da so pred zakonom vsi ljudje enaki. Okradeni ljudje občutijo, da to ni resnica. Vidijo, da je ta enakost pred zakonom samo v tem, da grabežljivci lahko še naprej kradejo, a ker jim je to neprijetno trpeti, se razburjajo in kradljivce napadajo. Tedaj pride do medsebojnega ubijanja, kar nam od časa do časa prinese hkrati tudi desettisoče ubijalcev.“

IX.

„Kaj pa ubijanje v vojni? Kako nanj napeljete učence Tistega, ki je rekel, da so ljudje otroci enega Očeta in da je treba ljubiti sovražnike?“  Rdeči vrag se je spačil, bruhnil ognjeni plamen in dim ter se z debelim repom veselo udaril po hrbtu.

„Mi to delamo tako: Vse narode prepričamo, da so prav oni  najboljši na svetu. „Deutschland über alles,” Francija, Anglija, Rusija “über alles“. In da mora prav ta narod vladati vsem drugim. Glede na to, da vse narode usmerjamo enako, se ti neprestano počutijo ogrožene od svojih sosedov, zato se vedno pripravljajo na obrambo in se jezijo na svoje sosede in čim bolj se pripravljajo na obrambo pred drugimi, tem bolj se jezijo drug na drugega. Tako so vsi ljudje, ki so prejeli nauk Tistega, ki nas je imenoval ubijalce, pripravljajo na ubijanje in samouničenje.“

X.

„To je zares bistroumno,” spregovori Belcebub po dolgem premoru.

„Kako to, da izobraženi ljudje, ki so prepoznali prevaro in spoznali, da je Cerkev popačila nauk, tega nauka niso popravili? “

„Oni tega ne morejo narediti,” samozavestno nadaljuje vrag v črni kuti brez sijaja, s ploščatim nizkim čelom, z udi brez mišic in velikimi štrlečimi ušesi.

„Zakaj?“  strogo vpraša Belcebub, nezadovoljen z vragovim samozavestnim tonom. Neprizadet nad povišanim glasom Belcebuba je vrag v kuti, prav nič hiteč, mirno počepnil kot vsi drugi, na vzhodnjaški način prekrižal noge brez mišic in začel govoriti brez zaletavanja s premišljenim glasom.

„Tega ne morejo narediti zato, ker neprestano odvračam njihovo pozornost od tega, kar bi tudi oni morali vedeti, in jih usmerjam na to, česar jim ni treba vedeti in nikoli ne bodo izvedeli.”

„Kako si to naredil?“

„Delal sem in delam na različne načine, odvisno od časa,” odvrne vrag v kuti. „V starih časih sem prepričeval ljudi, da je zanje najpomembneje  čim več vedeti o medsebojnem odnosu trojstva, o izvoru Kristusa, o Njegovi naravi, o lastnostih Boga in tako naprej. Oni so na dolgo in široko presojali, dokazovali, se prepirali in jezili. Ta presojanja so jih tako zanimala, da sploh niso več razmišljali o tem, kako je treba živeti, niti jim ni bilo pomembno vedeti, kaj jim je njihov Učitelj govoril o življenju.

Potem, ko so se že tako zapletli v ta presojanja, da niti sami niso več razumeli, o čem govorijo, sem ene prepričal, da je zanje najpomembneje preučiti in razložiti, kar je napisal človek z imenom Aristotel, ki je živel pred tisoč leti v Grčiji, druge sem prepričal, da je zanje najpomembneje najti kamen, iz katerega bi bilo mogoče narediti zlato in takšen eliksir, ki bi zdravil vse bolezni ter ljudi naredil nesmrtne. Najpametnejši in najbolj učeni med njimi so svoje umske sile posvetili temu.

Tiste, ki jih to ni zanimalo, sem prepričal, da je najpomembneje vedeti, ali se Zemlja vrti okoli Sonca ali Sonce okoli Zemlje? Ko so spoznali, da se Zemlja vrti okoli Sonca, so določili, koliko milijonov milj je od Zemlje do Sonca. Bili so zelo zadovoljni in od takrat še bolj zavzeto preračunavajo razdalje med zvezdami, čeprav vedo, da tem razdaljam ni in  ne more biti konca, da je število zvezd neskončno, in čeprav vedo, da jim tega sploh ni  treba  vedeti. Poleg tega sem jih prepričal, da je zelo pomembno poznati izvor vseh živali, rastlin in neznansko majhnih živalic. Čeprav je povsem jasno, da je to nemogoče izvedeti, ker je, tako kot zvezd, tudi živali neskončno veliko, oni tem in podobnim raziskovanjem materialnega sveta kljub temu posvečajo vse svoje duhovne moči. In bolj ko se navdušujejo nad tem, da čim več zvedo o  stvareh, ki jim jih ni treba vedeti, tem več ostaja tistega, česar ne morejo spoznati. Čeprav je očitno, da sorazmerno z njihovim raziskovanjem področje tega, kar je treba raziskati, postaja vse širše in širše in predmet raziskovanja vedno bolj zapleten ter da se odkritja znanosti vse manj lahko uporabijo v življenju. To jih niti najmanj ne moti, saj so popolnoma prepričani v pomembnost svojega dela in še naprej raziskujejo, pišejo, tiskajo in prevajajo rezultate svojih raziskav v razne jezike, največkrat brez cilja, v redkih primerih pa so namenjene samo zabavi bogate manjšine in poslabšanju položaja večine siromašnih.

Da se ne bi nikoli več spomnili, da je zanje edino,  kar je pomembno, spoštovati življenjske zakone, postavljene v Kristusovem nauku, jim vcepljam, da jim ni treba poznati zakonov duhovnega življenja in da je vsak verski nauk, torej tudi Kristusov nauk, zabloda in praznoverje.  Kako morajo živeti, pa lahko spoznajo iz moje izmišljene znanosti, imenovane sociologija, ki jo sestavlja raziskovanje tega, kako slabo so živeli ljudje v preteklosti. Namesto da bi sami poskrbeli za to, da bi po Kristusovem nauku živeli bolje, mislijo, da je treba samo preučiti življenje ljudi iz prejšnjih rodov in iz tega preučevanja narediti splošne življenjske zakone - ter da morajo zato, da bi dobro živeli, živeti po teh zakonih, ki so si jih sami izmislili.

Zato pa, da jih še bolj utrdim v tej prevari, učim, da obstaja znanstvena zapuščina, ki se imenuje znanost, in da so trditve tega nauka nezmotljive. Čim se tisti, ki se imajo za izvršitelje nauka, prepričajo v svojo nezmotljivost,  seveda za nezmotljive resnice proglasijo ne samo najmanj potrebne, temveč pogosto tudi nelepe neumnosti, ki jih, ko jih izrečejo, ne morejo več preklicati.

Zato vam povem, da tisti, ki jih bom jaz vzpodbujal k upoštevanju  pomembnosti in klečeplazenju pred tem naukom, ki sem si ga jaz izmislil, nikoli ne bodo razumeli Nauka, ki nas je skoraj pogubil.”

XI.

„Zelo dobro. Se zahvaljujem!” je rekel Belcebub in njegov obraz je zasijal. „Zaslužite si nagrado in jaz vas bom dostojno nagradil.”

„A na nas ste pa pozabili?” so zaklicali raznodlaki, majhni, veliki, krivonogi, debeli in suhi vragi.

„Kaj pa delate vi?“

„Jaz sem vrag tehničnih izboljšav.“

„Jaz -  delitve dela.“

„Jaz -  prometa!“

„Jaz - tiska!“

„Jaz -  umetnosti!“

„Jaz - medicine!“

„Jaz - kulture!“

„Jaz - prosvete!“

„Jaz - izboljšanja ljudi!“

„Jaz -  dobrodelnosti!“

„Jaz -  socializma!“

„Jaz -  feminizma!“ zavpijejo  vsi hkrati in se  prerinejo pred Belcebuba.

„Govorite eden za drugim in na kratko!”  zavpije Belcebub.

„Ti,”  se je obrnil k vragu tehničnih izboljšav. „Kaj delaš ti?“

„Jaz navajam ljudi, da je zanje čim bolje, če imajo vedno več stvari in vedno hitrejše naprave. Ljudje izgubljajo življenje pri izdelovanju predmetov, dela jih vedno več in več, ne glede na to, da ti predmeti niso potrebni tistim, ki jih silijo, da jih ustvarjajo, in so nedostopni tistim, ki jih delajo.“

„Dobro! Kaj pa ti?“ Belcebub se obrne k vragu delitve dela.

„Jaz prepričujem ljudi, da je predmete laže delati s stroji kot s človeškimi rokami, zaradi tega je treba ljudi spremeniti v stroje - in oni to delajo. Ljudje, spremenjeni v stroje, sovražijo tiste, ki so jim to storili.”

„Tudi to je dobro. Ti?“ Belcebub se obrne k vragu prometa.

„Jaz prepričujem ljudi,¸da je za njihovo dobro nujno, po možnosti čim hitreje potovati iz kraja v kraj. In ljudje, namesto da bi si lepšali življenje v svojem kraju, prežive večji del življenja na potovanju iz kraja v kraj. Zelo so ponosni, da lahko v eni uri prepotujejo 50 milj in več.”

Belcebub je tudi njega pohvalil. Izstopil je vrag tiska. Pojasnil je, da je njegovo delo v tem, da čim večje število ljudi seznanja z vsemi ogabnostmi in neumnostmi, ki se dogajajo po svetu in o katerih pišejo.

Vrag umetnosti je pojasnil, da pod to krinko v ljudeh vzbuja vzvišene občutke in s prikazovanjem privlačnih oblik godi njihovim čutom.

Vrag medicine je pojasnil, da je njegovo delo prepričevati ljudi, da je najnujnejša stvar zanje skrb za njihovo telo in ker teh skrbi ni nikoli konec, ljudje s pomočjo medicine skrbijo za svoje telo in pri tem pozabljajo ne samo na življenja drugih, temveč tudi na lastno življenje.

Vrag kulture je pojasnil, da prepričuje ljudi, da uporabljajo vse, s čimer upravljajo vragi tehničnega napredka, delitve dela, prometa, tiska, umetnosti in medicine, da je to vrlina in da je človek, ki uporablja vse to, lahko popolnoma zadovoljen s sabo in mu ni treba skrbeti, da bi postal boljši.

Vrag prosvete je pojasnil, da prepričuje ljudi, da lahko nemoralno živijo in ne vedoč, kaj je dobro življenje, otroke učijo o dobrem življenju.

Vrag opijanjanja je rekel, da uči ljudi, da je namesto reševati se pred nesrečami, povzročenimi zaradi težkega življenja, bolje na vse to pozabiti pod vplivom opijanja z vinom, opijem, tobakom ali morfijem.

Vrag dobrodelnosti je rekel, da prepričuje ljudi, da so dobrodelni, če kradejo na vagone, okradenim pa dajejo na kilograme ter da jim ni treba biti popolnejši, kar jih seveda dela nedostopne za dobro.

Vrag socializma se je hvalil, da v imenu najvišje obče ureditve življenja ljudi med sloji prebivalstva vzbuja sovraštvo.

Vrag feminizma se je hvalil, da zaradi še bolj popolne ureditve življenja poleg sovraštva med sloji prebivalstva vzpodbuja še sovražnost med spoli.

„Jaz sem udobje! Jaz sem moda!“ so kričali in piskali še drugi vragi, plazeč se k  Belcebubu.

„Kaj mislite, da sem tako star in neumen, da ne razumem, da je takoj, ko je nauk o življenju lažen, to, kar bi nam lahko škodovalo, nam v resnici koristno,“ vzklikne Belcebub in se gromko zahihita. „Dovolj! Hvala vsem!“ Udarjajoč s krili, skoči na noge. Vragi obkrožijo Belcebuba in zaplešejo kolo. Na enem koncu je vrag v ogrinjalu, na drugem vrag v plašču.

Vraga si podata šapi in krog se zapre.

Vsi vragi hihitajoč se, žvižgajoč in cvileč začnejo udarjajoč in mahajoč z repi krožiti in plesati okoli Belcebuba. Belcebub je razširil krila ter udarjajoč s krili in visoko brcajoč z nogami plesal v sredini. Od zgoraj pa so se slišali krik, jok, prepiri  in škripanje z zobmi.

JE KRIZA RES POTREBNA?

Kriza je zarezala globoko v naše gospodarstvo! Kako bo gospodarska kriza vplivala na slovensko podjetništvo? Denar je kri v obtoku podjetij – ali podjetja krvavijo? Kriza kot priložnost!

Zadnje čase so to teme, o katerih poslušamo in beremo na vsakem koraku. Toda zakaj pravzaprav kriza? Kako je prišlo do tega? Je to res potrebno? Je kriza res edini izhod iz stanja, v katerem se nahajamo?

Vsekakor ne! Takšen odgovor si izoblikujemo potem, ko preberemo knjigo Daniela Estulina »Skupina Bilderberg, gospodarji globaliziranega sveta«, ki je izšla pri založbi Ciceron.

»V postindustrijskem obdobju je potrebna ničelna rast, da bi uničili še zadnje ostanke družbene blaginje. Kjer je blaginja, je napredek. Blaginja in napredek onemogočata izvajanje represije, če pa želite družbo razdeliti na gospodarje in sužnje, je represija nujna … Z umetnim povzročanjem kriznih stanj lahko družbo potisnemo v nenehno neravnotežje. Ljudje bodo preveč utrujeni in napeti, da bi lahko odločali o lastni usodi in zato bo celotna družba zbegana, prestrašena in soočena s preštevilnimi izzivi, ki bodo povzročili vsesplošno apatijo …«

Vendar ljudje, naj nam ta odstavek ne vzame poguma! Kajti tako kot deluje negativna stran, deluje tudi pozitivna. In pozitivna stran pozna načrte negativne strani, negativna pa zaradi svoje zasenčenosti ne more prodreti v globino načrta tistega, ki se bori za zmago pozitivnega. In naj je to z današnjega zornega kota videti še tako smešno in naivno, pozitivno je tisto, ki bo na koncu slavilo zmago. In to zato, ker ne misli nase, temveč nesebično deluje za dobrobit vsega človeštva.

Kdo je Daniel Estulin? Je Kanadčan ruskega porekla in je eden redkih avtorjev, ki spremljajo in javno pišejo o prikritem delovanju elitne skupine globalnih voditeljev – skupine Bilderberg, katere cilj je novi svetovni red z eno vlado, eno valuto, eno centralno banko in eno vojsko.

»Pred štirinajstimi leti sem se podal na raziskovalno pot, ki je postala moje življenjsko delo,« piše avtor. »Počasi, korak za korakom, sem prodiral skozi plasti skrivnosti, ki obdajajo skupino Bilderberg. Brez osveščenih skesancev med samimi Bilderbergi in pomoči od zunaj mi ne bi nikoli uspelo. Njim sem dolžan globoko zahvalo za informacije, brez katerih te knjige ne bi bilo.«

KAJ JE SKUPINA BILDERBERG? KDO SO NJENI ČLANI?

»Njihovo prvo srečanje je bilo od 29. do 31. maja 1954 v hotelu Bilderberg v nizozemskem Oosterbeeku. Ob koncu srečanja so sklenili, da ustanovijo skrivno združenje.

Od leta 1954 so Bilderbergi predstavljali elito in njeno bogastvo vseh zahodnih držav – finančnike, industrialce, bankirje, politike, voditelje nadnacionalnih družb, predsednike držav in vlad, finančne ministre, zunanje ministre, najvišje predstavnike Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, predsednike svetovnih medijskih korporacij in vojaške voditelje.

Člani skupine Bilderberg med drugim vodijo centralne banke in imajo možnost vplivati na diskontne stopnje, količine denarja v obtoku, obrestne mere, cene zlata, pa tudi na to, katere države bodo imele dostop do posojil. Z usmerjanjem denarja po poslovnih verigah pa mimogrede tudi zase ustvarjajo milijardne dobičke. Njihovo gibalo sta ideologija kapitala in sla po oblasti.

Skupini Bilderberg je pripadal vsak ameriški predsednik po Eisenhowerju, prav tako tudi Tony Blair in večina pomembnejših članov britanskih vlad. Celo nekdanji ugledni kanadski premier Pierre Trudeau je bil član. Med izbranci so bili David Rockefeller, nekdanji predsednik ameriških zveznih rezerv Alan Greenspan, Hillary in Bill Clinton, John Kerry, Melinda in Bill Gates, Henry Kissinger in Richard Perle.

'Nobenih političnih odločitev ne sprejemajo, samo pogovarjajo se, in nekateri od teh pogovorov so zelo plehki in prazni,' je izjavil urednik londonskega Observerja Will Hutton, ki se je srečanja Bilderbergov udeležil leta 1997. 'Toda ob tem nastaja soglasje, ki je potem izhodišče za politično odločanje po vsem svetu.

V resnici se usklajena gospodarsko politična stališča Bilderbergov takoj po koncu njihovega zasedanja začnejo kakor po naključju širiti po vseh najvplivnejših medijih, hkrati pa jih kot skupno politiko začnejo sprejemati tudi ustanove, ki zastopajo na videz različne interese v mednarodnih odnosih.

Največjo grožnjo Bilderbergom predstavlja možnost organiziranega odpora. Člani skupine si nikakor ne želijo, da bi navadni prebivalci planeta vedeli, kakšno prihodnost jim načrtujejo: enotno Svetovno vlado (ali bolje rečeno, eno globalno korporacijo), z enim in enotnim svetovnim trgom, ki bi ga varovala Svetovna armada in katerega finance bi urejala Svetovna banka z enotno, globalno valuto.

Tule je še nekaj primerov vmešavanja skupine Bilderberg v zadeve suverenih držav:

- Bilderbergi so sklenili, da morajo ZDA vzpostaviti diplomatske odnose s Kitajsko, še preden je to sklenila in objavila Nixonova vlada.

- Na srečanju v Saltsjöbadnu na Švedskem leta 1973 so Bilderbergi sklenili, da naj se cena za sod nafte poveča na 12 dolarjev. To je predstavljalo 350% podražitev in povzročilo gospodarsko krizo v Združenih državah in v zahodni Evropi, naftne družbe pa so žele bogate dobičke. Domnevno pomanjkanje nafte je bilo del inscenirane arabsko izraelske vojne, vse skupaj pa kulisa za kartelni dogovor o novih cenah nafte, ki je bil sklenjen še pred izbruhom vojne.

- V krogu Bilderbergov je bila sprejeta odločitev, da je potrebno s položaja predsednice britanske vlade odstraniti Margaret Thatcherjevo, ker je nasprotovala prenosu britanske suverenosti na Evropsko skupnost, ki je nastajala po načrtu Bilderbergov. In potem je lahko ves svet opazoval, kako jo je v korist bilderberškega pudlja Johna Majorja odslovila njena lastna stranka.

- Leta 1985, veliko prej, preden je odločitev sprejela ameriška vlada, so Bilderbergi podprli ameriško strateško obrambno pobudo (Vojno zvezd).

- Ko so se Bilderbergi prvič sestali v Torontu leta 1996, so se pogovarjali o prodaji več milijard vredne kanadske družbe Ontario Hydro, ki je bila takrat v državni lasti. Kmalu zatem je družba razpadla na pet samostojnih podjetij in bila privatizirana.

- Poročila, ki so pricurljala s srečanja leta 2002, so govorila, da je vojna v Iraku prestavljena na marec 2003, čeprav so vsi vodilni svetovni mediji napovedovali, da naj bi se napad začel v začetku jeseni 2002. Vojna se je zares začela 20. marca 2003.

- Leta 1999 so britanski konzervativni poslanec Kenneth Clarke, predsednik ameriškega Urada za ekonomske raziskave Martin S. Feldstein, namestnik direktorja Mednarodnega denarnega sklada Stanley Fisher, član upravnega odbora Evropske centralne banke ter guverner francoske centralne banke, začeli razpravo o enotni svetovni valuti, ki naj bi sledila uspešni uveljavitvi evropske valute. Bilderbergi razpravljajo tudi o ustanovitvi azijskega območja svobodne trgovine pod japonskim vodstvom ter z enotno valuto in politično unijo po zgledu Evropske unije. Podobno unijo načrtujejo na ameriški celini.

NOVINARSKE VLAČUGE

'Ni naša naloga dajati ljudem, kar oni hočejo; mi odločamo, kaj naj dobijo.'

Nekdanji predsednik CBS News, Richard Salant

Ena od najbolje varovanih skrivnosti je stopnja nadzora nad globalnim pretokom informacij, za katerega skrbi peščica medijskih konglomeratov, ki vsi po vrsti sodelujejo v delu skupine Bilderberg. Oni odločajo, kaj bomo videli na televiziji, poslušali po radiu in brali v časopisih, revijah, knjigah in na internetu.

Bilderberg je od samega nastanka gostil predstavnike vseh večjih ameriških in evropskih časopisov in tiskovnih agencij. Ljudje iz medijev so povabljeni pod pogojem, da ne bodo o ničemer poročali.

Rockefellerji so si z denarjem kupili nadzor nad mediji. Z mediji si je družina kupila nadzor nad javnim mnenjem. Z nadzorom nad javnim mnenjem so si kupili nadzor nad politiko. Z nadzorom nad politiko pa so si kupili nadzor tudi nad državo.

Mediji odločajo o tem, kaj so za državo glavne teme. Revščina je lahko v ospredju, lahko pa tudi ne. Isto velja za prenaseljenost planeta, onesnaževanje okolja, svetovni mir, razoroževanje ali katerokoli drugo temo,' je napisal eden od najboljših ameriških raziskovalnih novinarjev, zdaj že pokojni Gary Allen, v knjigi The Rockefeller file.

'Mediji lahko iz človeka v hipu naredijo ljudskega junaka, ali pa o njem ustvarijo podobo bebca, burkeža, fanatika ali nevarnega paranoika.'

Današnja parlamentarna demokracija deluje na temelju 'voljenih' predsednikov držav, parlamentov, ki jih lahko sesujete tisti hip, ko se odločite, da boste v državi sprožili politično krizo, in vlad kot tretje veje oblasti, ki naj bi imela v rokah finančni sistem države, oziroma domnevno neodvisni centralno-bančni sistem.

Ideje in politike, ki se oblikujejo na letnih sestankih Bilderbergov, so podlaga za ustvarjanje novic v največjih svetovnih medijih. Njihova naloga je predstaviti prevladujoča stališča Bilderbergov tako privlačno, da postanejo sestavni del javnega mnenja in predstavljajo pritisk na svetovne voditelje, da se podredijo potrebam gospodarjev univerzuma. Svetovni 'svobodni tisk' je Bilderbergom povsem na voljo za razširjanje njihove propagande.

'Hvaležni smo Washington Postu, New York Timesu, reviji Time in drugim odličnim publikacijam,' je izjavil David Rockefeller, 'katerih direktorji so se udeleževali naših srečanj in skoraj štirideset let držali obljubo, da bodo molčali.' Nato je nadaljeval: 'Nikoli ne bi mogli uresničiti naših globalnih načrtov, če bi bili v vseh teh letih pod žarometi javnosti. Toda zdaj je svet razvitejši in bolj pripravljen za nastop svetovne vlade. Nadnacionalna suverenost intelektualne elite in svetovnih bankirjev je vsekakor boljša od samoodločanja nacionalnih držav, ki smo mu bili priča v preteklih stoletjih.'«

Ta zadnji odstavek zaključuje tudi zadnji del filma z naslovom Zeitgeist oz. Duh časa, ki si ga imamo možnost ogledati na internetu. Kdo je posnel ta film, lahko samo ugibamo. Ali nekdo, ki nas želi opozoriti na to, kaj nam pripravlja peščica posameznikov, ali pa tisti, ki to pripravljajo, sejejo meglo in spet povedo samo tisto, kar oni hočejo.

V prvem delu filma se trudijo dokazati, da Jezus ni nikoli živel med nami. Dober začetek za tistega, ki želi v ljudeh ubiti še poslednjo vero in jih pahniti v popoln brezup in vdanost v prihajajočo usodo. Na tak način že od vsega začetka deluje nasprotnik Boga, zelo počasi, a zelo vztrajno. Najprej je križal Jezusa iz Nazareta, nato je ljudi prepričal, da je Jezus ustanovil cerkev. Nato je cerkev na koncilu v Carigradu leta 553 odstranila nauk o reinkarnaciji in tako ljudje sčasoma niso več razumeli Jezusovega stavka: «Kar seješ, boš žel!«. Niso se več ozirali na to, kaj sejejo in niso več razumeli, zakaj žanjejo trpljenje in stisko. Nasprotnik je nato skozi stoletja ljudem vsiljeval napačno sliko o Bogu in Kristusu, tako da je danes za mnoge ljudi cerkev enako Bog in enako Kristus, torej nekdo, ki mu ni mogoče verjeti in zaupati. In zdaj, ko je že velika množica ljudi ateistično usmerjena, lahko nasprotnik naredi naslednji korak in ljudi prepriča, da Jezusa sploh ni bilo, ampak je samo plod bogate človeške domišljije, ki se je človek oklepa zato, da bi laže preživel turbulentni čas, v katerem živi.

NIKOLI SE NE VDAJMO V USODO!

Toda na nekaj je Božji nasprotnik pozabil: Bog se ne spreminja. Ni Ga mogoče prilagajati duhu časa kot to že tisočletja počne Njegov nasprotnik. Vedno je isti – svetloba, moč in življenje celotnega univerzuma, pravičnost in premočrtnost, neusahljiva ljubezen in usmiljenje, ki vsem ljudem daje popolno svobodo.

Ljudje, poglejmo v nebo, poglejmo mirno morsko gladino, prisluhnimo mogočnemu orkestru narave, v tišini se poglobimo vase in mogoče bomo zaslutili, da smo več kot samo materialno telo. Morda bomo v sebi začutili neumrljivo dušo, ki hrepeni po pravičnosti, popolni svobodi, nesebičnosti in iskrenosti.

In takrat bomo lahko dojeli, da vendarle mora biti še nekaj več od gole materije in nemočne vdanosti v usodo, nekdo, ki ga lahko imenujemo, kakor sami hočemo: Narava, Vesolje, Popolna inteligenca, Stvaritelj vse neskončnosti, …

Sonja Ličof, Maribor

Karitas in dobrodelnost

Slovenska vlada je Rdečemu križu Slovenije in Slovenskemu Karitasu namenila vsakemu po 500.000 evrov kot pomoč za njuno dobrodelno dejavnost. Vlada še razmišlja, tako predsednik Pahor, da bi obema organizacijama dala pomoč v višini 2,3 milijona evrov, da bi lahko obe organizaciji uspešno opravili svoje delo (Dnevnik, 3.4.2009).

V Sloveniji je vedno večja kriza. Podjetja propadajo, število brezposelnih se povečuje, vedno več je revežev. Zato je hvalevredna pomoč slovenske vlade, ki jo namenja za ublažitev socialne krize, tudi preko dobrodelnosti. Vendar pa je nerazumljivo to, da to pomoč namenja ljudem preko cerkvene organizacije, kot je to Slovenski Karitas. Kaj je tu tako spornega, se bo mogoče kdo vprašal.

Slovenska Karitas je organizacija, ki jo je ustanovila katoliška cerkev in je zato dolžna uresničevati cilje oz. naloge te cerkve. Glavni in bistveni cilj oz. naloga omenjene cerkve je obramba in širjenje katoliške vere, zato seveda to velja tudi za Karitas. Bistvo Karitasa je torej obramba in širjenje vere, pri čemer za to svoje poslanstvo uporablja tudi od zunaj pridobljena sredstva. Za obrambo in širjenje katoliške vere Karitas tako uporablja tudi sredstva, ki jih dobi od države, pa tudi če se ta sredstva dejansko uporabijo za dobrodelnost oz. pomoč socialno šibkim. Dobrodelnost je namreč samo v funkciji širjenja vere in nima svoje lastne vrednosti, kot npr. pri Rdečem križu. Karitas je sredstvo katoliške cerkve za evangelizacijo Slovenije in pridobivanje ljudi na svojo stran. Dobrodelnost je tu torej drugotnega pomena.

Država in verske skupnosti so po ustavi ločene. Zato država ne sme financirati nobene verske skupnosti ali njenih organizacij. Država tako ne sme financirati niti Slovenskega Karitasa, saj gre za cerkveno organizacijo, ki ji je glavni namen širjenje vere, pri čemer za to uporablja dobrodelnost. Zato slovenska vlada kot del države ne bi smela dati Slovenskemu Karitasu uvodoma omenjenih 500.000 evrov, temveč bi morala ta denar dati v celoti Rdečemu križu oz. kakšni drugi dobrodelni necerkveni organizaciji. Ker pa vlada ni tako ravnala, je prekršila z ustavo.

Karitas ima veliko premoženje, samo v Nemčiji je to premoženje po podatkih iz leta 1995 znašalo neverjetnih 65 milijard EUR (slovenski državni proračun je okoli 10 milijard evrov). Sama katoliška cerkev pa je neizmerno bogata organizacija, saj je cerkveno premoženje vredno več tisoč milijard evrov. Zelo bogata je ta cerkev tudi v Sloveniji, samo z denacionalizacijo fevdalnega premoženja je pridobila milijone evrov. Zato je nerazumljivo, da revna Slovenija financira cerkvene organizacije, tudi Karitas oz. neizmerno bogato katoliško cerkev. Cerkev pomaga ubogim, vendar večinoma s tujimi in ne s svojimi sredstvi,  čeprav ima le-teh na pretek. Da je mera polna, država plačuje še za prispevke uslužbencev verskih skupnosti, ki delajo v okviru Karitasa (več 10.000 evrov letno).

Nesporno je, da vsi davkoplačevalci, ne glede na versko pripadnost, preko sredstev, ki jih država iz proračuna namenja Karitas, financirajo evangelizacijo, ki jo pri nas izvaja cerkev. Republika Slovenija služi Svetemu sedežu pri rekatolizaciji Slovenije, pa čeprav je npr. stara zaveza v mnogih delih v nasprotju z našo ustavo, saj je v njih mnogo hude nemorale, nasilja, sovraštva do drugače mislečih, mučenj, posilstev, množičnega pobijanja žensk, otrok in starcev, grozljivih metod ubijanja in podobno. Vsi krvavi deli biblije, ki nasprotujejo človekovim pravicam so še sedaj veljavni in so napotilo za delovanje katolikov. Ti so po cerkvenem nauku dolžni zavrniti celo slovensko ustavo, če nasprotuje evangelijem.

Do kdaj  bo še trajalo takšno stanje?

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:

Zanj Janja Škrjanc, predsednica in

Vlado Began, pooblaščenec društva

Kljub Jezusovemu vstajenju je na križu še vedno mrtev mož!

Za nami je še en velikonočni teden. Mnogi kristjani so tedne razmišljali pred temi prazniki, kje in kako jih bodo preživeli. Toda ali je v njihovih mislih bil tudi vstali Kristus ali so bile ponovno v ospredju pozunanjeni obredi in tradicije katoliške cerkve? V brošuri Prerok št. 7 je zapisan kritičen pogled na obnašanje mnogih kristjanov ob veliki noči, citiram: »Veliki petek pomeni za mnoge kristjane: Spominjamo se Jezusove smrti na križu. Velika noč pomeni: Spominjamo se Jezusovega vstajenja. Torej se spominjamo. Je kristjan v vseh dva tisoč letih že razmislil o tem, zakaj kljub Jezusovemu vstajenju še vedno visi na križu mrtev mož - včeraj, danes in jutri? To je posmehovanje in zasmehovanje Kristusa in vseh tistih, ki sprejmemo svoj križ, da bi se s Kristusovo pomočjo in po zaslugi Njegovega vstajenja rešili bremena svojih grehov, se dvignili in priselili v kraljestvo miru in ljubezni.

Na veliki petek, na postni dan, se je riba. Seveda naj bo svež krap, sveže ubita postrv ali polenovka. Včeraj smo se še sprehajali vzdolž potoka in uživali ob veselih skokih postrvi in gracioznem gibanju njenih sovrstnikov. Morebiti te že jutri ležijo kot truplo, okusno pripravljene za kosilo. Brezskrbno se obeduje ne oziraje se na zdaj srep postrvin pogled. Ne misli se več, da so bile včeraj še ribe, ki so živahno in veseleč se življenja, plavale v vodi in se veselile svojega obstoja. Živalskemu kanibalu človeku ni pomembno ali je postrv ali ščuko. Zanj je važno uživanje, verjetno tudi takrat, ko mu človek kot jaz trka na njegovo vest.

Včeraj je krščanski sprehajalec videl na pašniku divjati jagnje, na travniku poskakovati zajca, srnico hitro smukniti v grmovje. Veselil se je življenja živali, njihove lepote, ljubkosti in veselja do življenja. Jutri, na velikonočni dan, pa cerkveni kristjan poje jagnjetovo stegno, mariniranega zajca ali pretaknjen srnin hrbet. Kmet, tudi kristjan je ubil malo jagnje. Lovec, spet kristjan - je lovil veselega zajca, ljubko srno in ju uplenil. Kaj naj bi? Z nečim se je treba hraniti! Jagnje, zajec in srna gredo razkosani, dobro začinjeni, mojstrsko pretaknjeni v ponvo za pečenje in nato na mizo cerkvenih dostojanstvenikov in posnemajočih cerkvenih kristjanov.

Naslednjim bližnjim, ki jih imenujemo svinje, ne gre bolje. Včeraj je bil pujsek še živahen in razigran, danes je zaklan in razkosan. Kose njegovega mrtvega telesa mesar prekadi, torej pripravi za uživanje in ponudi v prodajo. Marsikateri cerkveni kristjan, ki ve, kaj se spodobi, zavije prekajeno šunko v fino in čisto krpo, da bi jo nato v košari nesel v cerkev k duhovniku. Ta blagoslovi "darove narave". Zdaj je šunka blagoslovljena in pripravljena za uživanje; z blagoslovljeno šunko je blagoslovljeno živalsko-kanibalsko telo. Na koncu smo bili vendar še "kristjan".

Kdor še hodi v cerkev, bo pri velikonočni božji službi z močnim in prepričanim glasom pel znano pesem vstajenja: "Jezus živi, z Njim tudi jaz. Smrt, kje so sedaj tvoje grozote?" Kristus Boga je resnično vstal. Njegov Duh biva v nas - toda živimo mi v Njem in z Njim? Dela kristjan to, kar je Jezus učil in za kar nam je bil zgled? Ali so mnogi ljudje postali tako rekoč zli duhovi za živali gozda, polja, zraka, voda in hlevov? Niso mnogi postali zli duhovi za vso naravo? Kristjan podira drevje, ne glede, če je pomlad, poletje, jesen ali zima, podobno kot muči, tepe in ubija živali. Kristjani so postali ubijalci in klavci kraljestev narave. Živali pobegnejo pred nebrzdanim živalskim kanibalom človekom.

Mnogi kristjani vzamejo to kot samoumevno - saj se počutijo kot gospodarji Zemlje in družbe. Katere družbe? Družbe ubijalcev, tatov, morilcev, izkoriščevalcev, roparjev, goljufov, nasilnežev, lažnivcev, obrekovalcev, zakonolomcev, skruniteljev otrok, mučiteljev živali, nasilnežev nad rastlinami in minerali in še in še - torej uničevalcev celotnega planeta Zemlja.«

 Branko Debeljak, Ptuj

So potresi ob veliki noči in božiču naključje?

Ob nedavnem hudem potresu v Italiji sem se spomnil na članek pokojnega zgodovinarja dr. Franceta Susmana, ki je med drugim tudi ugotovil, da se je zelo veliko potresov v preteklosti zgodilo ravno v času dveh največjih cerkvenih praznikov, velike noči in božiča.

Citiram: »Vsi Evropejci so 12.4.1998 ravno sedli k velikonočni pečenki, ko so se v Posočju in v Sloveniji ob 13. uri tla zamajala. Tudi leta 1895 je bil rušilni ljubljanski potres na velikonočno nedeljo, ko so ljudje ravno legli k počitku po obilnem praznovanju "zmage življenja nad smrtjo" in Črnogorci so se pripravljali 1979 zjutraj na velikonočno praznovanje, ko je zabobnelo. Zadnji cunami pa je presenetil ob božiču. Nepričakovana smrt ima navadno zelo hude posledice. Za oba praznika se pokolje na stotine milijonov živali. Po Einsteinovem zakonu trpljenja (internet: EPW) se groza iz klavnic in iz laboratorijev s poskusi na živalih širi po določenih fizičnih zakonih, dokler se ne razbremeni v ujmah, zlasti potresih. Zakon groze raziskujeta v New Delhiju prof. dr. Madam Mohan Bajaj in dr. Vijay Ray Singh.«

Potres v Italiji se je zgodil v velikonočnem času. Je to spet naključje ali pa gre morda verjeti znanstvenikom? Je tudi to naključje, da je, po poročilih italijanskega kulturnega ministrstva bilo v potresu največ škode na cerkvenih stavbah? Mnogi ne verjamejo več v naključja, ampak verjamejo v duhovni zakon setve in žetve oziroma zakon akcije in reakcije. Morda je porušenje cerkvenih zgradb samo žetev katoliške cerkve, ki z blagoslovi živalskih trupel podpira masovno klanje živali za veliko noč in božič. Po nauku katoliške cerkve živali nimajo duše in jih lahko izkoriščamo v različne namene: za hrano, obleko, lov, razvedrilo, znanstvene poskuse.

Damjan Likar

Ostrožno pri Ponikvi

Nekaj virov velikanskega bogastva Rimskokatoliške cerkve

Kot je dne 20. 3. 2009 poročal časopis Dnevnik, je papež Benedikt XVI. pri maši na stadionu Amadou Ahidjo v kamerunski prestolnici Yaounde afriške vernike opozoril na nevarnost prevlade "kraljestva denarja".

"Danes, ko številni ljudje brez ozirov hočejo uveljaviti kraljestvo denarja in se pri tem ne ozirajo na siromake, morate biti zelo pazljivi. Afrika na splošno in zlasti Kamerun sta v nevarnosti, če ne prepoznajo pravega stvarnika življenja," je v homiliji poudaril nemški papež in Afričane pozval, naj se ne pustijo "zaslepiti lažnim slepilom in lažnim idealom".

Pravi odnos Rimskokatoliške cerkve do "denarja" seveda ne tiči v zgornjem leporečnem nakladanju vatikanskega diktatorja, ampak recimo v teh besedah katoliškega insajderja:

"Mi kar gorimo od pohlepa po denarju in medtem ko rohnimo proti denarju, polnimo vrče z zlatom in nič nam ni dovolj. " Škof Heronim

Ali pa besede nemškega filozofa: "Cerkev je največja korupcija, kar si jih je mogoče zamisliti. " Nietzsche

Zanimivo je tudi papeško priznanje enega izmed virov katoliškega bogastva:

"Koliko je fabula o Kristusu pomagala Nam in Našim, je poznano." Papež Leo

Cerkveno bogastvo je krvav denar – na tej osnovi gradijo vsi, ki dajejo denar cerkvi.

BOGASTVO VATIKANA temelji na:

ZLATU (cerkvena država ima verjetno največje zlate rezerve na svetu), AKCIJAH, KONCERNIH, ZEMLJIŠČIH, MESTIH/NEPREMIČNINAH, ... - tudi na molzenju naivnih vernikov, še predvsem če so državni uradniki, ki odločajo o subvencijah.

Vatikan je danes največji verski gospodarski koncern na svetu in močno angažiran v številnih podjetjih na področju nepremičnin, plastike, elektronike, jekla, cementa, tekstila, kemije, živil in gradbeništva. Vatikanu pripadajoča firma Italgas ima filiale v 36 italijanskih mestih. Vatikan ima prste zraven pri bitumenu, železu, destilatih, pitni vodi, plinskih štedilnikih, industrijskih pečeh itd. Od približno 180 italijanskih kreditnih institutov najmanj ena tretjina razpolaga z vatikanskim denarjem. Vatikan poseduje vrsto vplivnih rimskih bank in je soudeležen v Evropi, Severni in Južni Ameriki pri velikem številu gigantskih industrijskih firm, nekatere celo skoraj v celoti pripadajo Vatikanu, kot npr. Alitalia ali Fiat.

Cerkev je med drugim tudi največja posestnica zemljišč na zahodu! Nekaj primerov:

Nemčija: Z 8,25 milijardami km2 največja privatna posestnica zemljišč (ustreza polovici zvezne dežele Schleswig-Holstein, ali velikosti Bremna, Hamburga, Berlina in Muenchna skupaj).

Italija: nad 500.000 ha njivskih površin

Španija: ca. 20% vseh polj

Portugalska: ca. 20% vseh polj

Argentina: ca. 20% vseh polj

Anglija: ca. 100.000 ha

ZDA: nad 1.100.000 ha njivskih površin, travniki in gozdovi niso všteti

Z ozirom na ogromne posesti Vatikana ne moremo več govoriti le o nepremičninah, ampak že o mestih ali mestnih četrtih. Npr. Max Parisi je za časopis »La Padania« delal raziskavo o lastniških razmerjih v Rimu in je v svojem članku z dne 21.6.98 prišel do zaključka, da je zdaj že skoraj 1/3 vseh hiš v Rimu v lasti Vatikana – seveda to niso revne predmestne hiše, ampak palače v centru mesta.

Tudi prodaja blagoslovljenih pisem, titul, avdienc itd. še danes povečuje bogastvo cerkve!

Cenik Vatikana (leta 1990):

- DM 5.000,- za blagoslov z listino z osebnim papeževim podpisom

- DM 30.000,- za privatno avdienco s papežem, vključno video

- DM 50.000,- prispevek za častni doktorski naziv

- DM 120.000,- prispevek za orden (ordenska zvezda za veliki križ ordena sv. Gregorja)

- DM 300.000,- za baronski naziv

- DM 2.500.000,- za povzdignjenje v knežji stan

- DM 50.000,- za stroške procedure npr. velikonočne maše

- Od ca. 100.000,- evrov (povprečno ca. 250.000,-) stanejo tudi postopki za "svetnike". Samo premožne družine ali ordenske skupnosti si lahko privoščijo tako drag postopek.  Samo od 464 proglasitev za svetnike (več kot v 400 letih poprej) zdajšnjega papeža je v blagajne Vatikana lahko steklo ca. 116.000.000,- evrov.

BOGASTVO VATIKANA izvira od:

SUPER BOGATI OD SUŽENJSTVA, TLAČANSTVA, BLAGOSLAVLJANJ & TITUL, TRGOVINE Z ODPUSTKI, ROPARSKIH UMOROV (recimo "pokristjanjevanje" Amerike s sto (100) milijonskimi žrtvami katoliških morilcev med Indijanci in tisoči ton naropanega zlata) , INKVIZICIJE IN SEŽIGANJA ČAROVNIC, PONAREJANJ LISTIN, PRIDOBIVANJA DEDIŠČINE NA NEPOŠTEN NAČIN, DESETINE,  PRODAJANJA FUNKCIJ (simonija), UMOROV, PROSTITUCIJE, DRŽAVNIH SUBVENCIJ in podobnih "STRANSKIH PRIHODKOV" – poleg seveda "uradnih" prostovoljnih prispevkov vernikov.

Danes se recimo več ne ve, da če ne bi vsi udeleženci inkvizicije dobro zaslužili od roparskih umorov drugovercev, bi se inkvizicija kmalu končala. Kajti številni ljudje, tudi knezi, so v svoji notrini čutili, da je papež s tem odredil nekaj hudičevskega. Kakor hitro so osumljenega krivoverstva pozvali in zaprli, so zasegli njegovo premoženje, še preden je sploh prišlo do procesa. Iz tega so jasno razvidni pravi razlogi za inkvizicijo. Pri roparskih umorih, predvsem žensk, sta nakraden denar in posest šla direktno ali po ovinkih v korist cerkvi. Sredstva od roparskih umorov čarovnic so uporabili npr. za novo izgradnjo gradu Majnskih nadškofov, za cerkvi v Grossmannsdorfu in Gerbrunnu.

Še posebej perverzno in okrutno, pa ne samo danes, deluje inkvizicijski cenik. Vsak prijem pri brutalnem mučenju in tudi hrano za mučitelje je morala plačati žrtev ali njeni svojci. Obstajal je cenik za vsa mučenja. Primer iz Darmstadt-a:

Živega razčetveriti: 15 kron

Pripraviti grmado, vreči pepel v tekočo vodo: 30 kron

Sežgati živo čarovnico: 14 kron

Osebo usmrtiti z mečem: 10 kron

Človeka obesiti: 18 kron

Telo natezati: 5 kron

Odrezati ušesa in nos: 5 kron

Vpeti v stojalo: 8 kron

En udarec s koničasto palico: 1 krona

Zategovanje vrvi pri vpenjanju
v stojalo in obešanje uteži,
namestitev žebljev v noge: 30 kron

Izgon iz kraja: 1 krona

Ta kleriški cinizem in pogoltnost presega celo grozovitost boljševiških revolucij.

Zanimivo je tudi zgodovinsko dejstvo, da je za financiranje vojne proti Turkom papež Sikstij IV. (1471-1484) v Rimu zgradil eleganten bordel za oba spola. Njegove kurtizane naj bi mu vsak teden plačale "julija" iz zlata, kar je letno zneslo 26.000 dukatov prihodka.

Za časa papeža Klemena VI. (1342-1352) so bile prostitutke tako številčne, da jih je papež Klemen obdavčil. Zgodovinar Joseph Mc Cabe je celo izbrskal listino, iz katere je razvidno, da so papeževi uradniki "kupili lep, nov, velik bordel od vdove nekega zdravnika. Listina pobožno beleži, da se je nakup izvršil "v imenu našega gospoda Jezusa Kristusa"."

To je samo nekaj navedb virov katoliškega cerkvenega bogastva, več si lahko preberete na:

http://www.zrtve-cerkve.org/  

Po preučevanju zgodovine rimske kleriške totalitarne združbe lahko mirno zatrdimo, da je za Vatikan "ljudstvo - krava molznica". Zato tudi sedanji papež Benedikt, bivši veliki inkvizitor Ratzinger, grozi laični Evropi s ponovno "evangelizacijo" (beri:katolizacijo s pomočjo novodobne inkvizicije, temelječe na eksorcistih, izganjalcih hudiča - ne, nisem narobe napisal), saj lahko katoliški kleriki le v Evropi nagrabijo velike količine denarja in imetja, Afrika in latinska Amerika sta prerevni, v severni Ameriki pa država cerkvam ne da nič, zaradi odškodnin severno ameriškim žrtvam katoliško-kleriških pedofilskih zločincev pa je že nekaj škofij razglasilo bankrot.

Na splošno je situacija danes v Sloveniji glede bogastva cerkve podobna kot drugje na Zahodu, s to razliko, da je slovenska izpostava Vatikana trenutno mogoče nekoliko manj bogata zaradi drugačnih zgodovinskih okoliščin. Z denacionalizacijo, s sesanjem države in njenega/našega davkoplačevalskega denarja, z ustanovitvijo gospodarske družbe pri mariborski nadškofiji, ipd. pa slovenski kleriki krepko dohitevajo svoje kolege na Zahodu.

Kljub zgodovinsko dokumentiranim in drugim dokazljivim dejstvom o KRVAVEM in IZKORIŠČEVALSKEM izvoru cerkvenega bogastva večina njihovih vernikov in drugih državljanov teh zadev ali ne pozna, ali pa "noče" poznati. Poleg odtisa cerkvene propagande v podzavest ljudi od prisilnega krsta dojenčkov in verouka naprej ter seveda učinkovanja podzavestnega strahu pred brutalno maščevalnostjo katoliških klerikov in njihovih pristašev deluje zavajajoče na naše dojemanje cerkve tudi notranja organiziranost vatikanske cerkve. Prebogati vrhovi te verske države (RKC z Vatikanom je subjekt mednarodnega prava, torej država – imajo recimo svoje državne veleposlanike po posameznih državah, imenujejo jih papeški nunciji) ne financirajo posameznih "vaških" župnikov. Ti so v glavnem odvisni od svojih vernikov in lastne iznajdljivosti, tako da se lahko zgodi, da je tudi na Zahodu kakšen far iz bolj zakotne fare bolj "povprečno" bogat. In je seveda v očeh ljudi celotna cerkev taka. Nekaj dodatne, ljudi zavajajoče, cerkvi koristne megle ustvari tudi njena "karitativna" dejavnost. Pri tem pa večina ljudi ne ve, da cerkev iz svojega ne da nič, saj kar Karitas razdeli, prej naberači – torej deluje kot neke vrste posrednik.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru 

Po nauku cerkve ženske niso enakopravne moškim!

Ob materinskem dnevu se človek vpraša, zakaj so še vedno potrebni raznorazni mednarodni dnevi tega in onega, recimo poleg materinskega dneva še dan žena. Saj konec koncev smo v Evropi, vsaj na papirju - torej "uradno" - ženske in moški enakopravni.

O tem, kdo je v veliki meri soodgovoren za tisočletno poglobitev in nadgradnjo zatiranja žensk in še dandanes trajajočo zmedo in iztirjenost v odnosu med spoloma, si lahko preberete v sledečem besedilu:

Po nauku Jezusa Kristusa so pred Bogom vsi ljudje enaki  – tudi moški in ženske. Prav tako so po slovenski ustavi vsi ljudje enakopravni, kot to piše v 14. členu: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.« Kako pa je s tem v katoliški in luterantski cerkvi? Preberimo nekaj izjav cerkvenih učiteljev, ki določajo nauk te religije – večina njih je tudi razglašenih za svetnike.

Tomaž Akvinski je na primer rekel: „Ženska je spodrsljaj narave.“  Cerkveni oče Avguštin, pomemben cerkveni učitelj, ki je bil prav tako razglašen za svetnika, je rekel: „Ženska je manjvredno bitje, ki je Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim.“  Še ena izjava Tomaža Akvinskega: „Bistvena vrednost ženske je v njeni sposobnosti rojevanja in v gospodinjski koristi.“ Nadalje Tomaž Akvinski o ženski pravi: „S presežkom svoje vlažnosti in s svojo nizko temperaturo je telesno in duhovno manjvredna, neke vrste pohabljen, zgrešen, izjalovljen moški. Popolna uresničitev človeške vrste je samo moški.“ In še: „Žena je v odnosu do moža kot nekaj nepopolnega in defektnega do popolnega (perfektum)«. In: „Moški zarodek postane človek po 40-ih dneh, ženski pa šele po 80-ih dneh. Deklice nastanejo iz pokvarjenih semen ali vlažnih vetrov.“ Tudi cerkveni učitelj Ambrozij je govoril: „Ženska si mora zagrniti glavo, ker ni božja podoba.“ Tudi izjave papeža Pija II. (1405 do 1464), pričajo o tem: „Ko vidiš žensko, misli, da je hudič. Je neke vrste pekel.“ Cerkveni učitelj Johannes Chrysostomos je rekel: „Ženske so v glavnem določene za to, da zadovoljujejo pohotnost moških.”

Ali se je sovražnost do žensk tako drastično izražala samo v srednjem veku, oziroma kaj se je dogajalo kasneje v zgodovini? Ta poniževalna drža do žensk se vleče kot rdeča nit skozi celo cerkveno zgodovino. V 17. stoletju je bilo veliko „krščanskih” pridig samo klevetanje ženske. Bavarski dvorni uradnik Egidius Albertinus je npr. o ženski rekel, da je „prav poseben hudičev instrument“ in avguštinski puščavnik Ignacij Ertl je vprašal: “Kaj je v glavi bolj neumnega in v srcu bolj šibkega kot ženska?” Spričo vseh teh citatov in izvajanj se marsikdo vpraša: Zakaj pravzaprav ženske v katoliški cerkvi že zdavnaj ne zahtevajo, da se papež opraviči vsem ženskam, ki jih je njegova institucija stoletja teptala? Cerkev je zaničevala ženske tudi v 18. stoletju. Veliki govornik s prižnice Abraham iz Santa Clare je žensko blatil z besedami, da je „ ...lepo nališpana ženska tempelj, zgrajen na kloaki. Kdo bi hotel blato oboževati kot Boga?”  Še v zgodnjem 19. stoletju so izšli spisi o razvpitem sholastičnem prerekanju: „Ali ima ženska dušo?''

Tudi Sveto pismo zaničuje ženske

Po nauku katoliške cerkve Biblija velja kot obvezujoča, resnična Božja beseda. V prvem Timotejevem pismu piše: „Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala… Prvi je bil namreč izoblikovan Adam, potem Eva.“ (1 Tim 2,12.) Podobno beremo v 1. pismu Korinčanom: „Ni namreč moški iz ženske, ampak ženska iz moškega, in ni bil moški ustvarjen zaradi ženske, temveč ženska zaradi moškega.“ (1 Kor 11,8) V Timotejevem pismu prav tako piše: „Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Tiho naj bo.” (1 Tim 2,12) V 1. pismu Korinčanom najdemo: „Naj žene tudi v vaših Cerkvah molčijo. Ni jim namreč dovoljeno govoriti, ampak naj bodo podložne, kakor pravi tudi postava.“ (1 Kor 14,34) Biblija velja s strani cerkve tako zdaj kakor prej za avtentično Božjo besedo. Torej se niso distancirali od tistih besedil, ki zaničujejo ženske - katolik mora še danes verovati vanje.

Mnogi si mogoče mislijo: „Vse to je lanski sneg. Danes je vendar vse drugače.” Vendar temu ni tako! Ta odnos najdemo nespremenjen še v 20. stoletju, npr. v grožnji jezuita Wilda, ki oznanja: „Deklice, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel.”  Papež Pij X. je leta 1910 objavil dokument, ki ženskam prepoveduje peti v cerkvi in zapovedal je, da se ženske tiho udeležijo božje službe. Papež Janez Pavel II. je oznanil, da je izključitev žensk iz duhovniške službe v soglasju z Božjim planom za njegovo cerkev. Dobesedno: „Poslanstvo ženske je bivanje kot ženske in matere. Zahvaljujemo se vam, herojske matere.” Za papeža Janeza Pavla II. je vloga ženske biti doma za štedilnikom in spravljati otroke na svet. In še ena njegova izjava: »Ženska mora tiho poslušati in se povsem podrediti. Nobeni ženski ne dovolim učiti in se dvigniti nad moškega«.

Jezus iz Nazareta je imel do žensk pozitiven odnos

Poglejmo Jezusa iz Nazareta. Je On zavrgel ženske? Prav nasprotno! Med učenci je bilo zelo, zelo veliko učenk, torej žena. Bog je vendar enost in skupnost. Bog je življenje. On je tudi ženskam dal življenje prav tako kot vsakemu moškemu in tudi vsakemu duhovniku ali župniku. Jezus je prešuštnico – tako beremo v Bibliji institucije cerkve – celo ščitil, tako da je možem, ki so jo hoteli kamenjati, rekel: „Kdor od vas je brez greha, naj prvi vrže kamen.” (Jan 8,7) Nakar se je obrnil k ženi z vprašanjem: „Ali še kje vidiš katerega od svojih tožnikov?” Vsi so odšli. Zakaj? Ker se je v njih dotaknil zavesti njihove lastne krivde. Očitno so tisti možje še imeli vest, ki jo je lahko nagovoril.

Jezus okrog sebe ni imel le dvanajstih učencev, ampak prav tako mnogo učenk, med njimi celo dame takratnega časa, kot je bila Ivana, žena Herodovega visokega uradnika. Takšne ženske bi danes označili kot feministke, ker niso sprejele svoje običajne ženske vloge. V času Jezusa je bilo tako: če je ženska na cesti samo spregovorila z moškim, jo je lahko soprog nagnal brez izplačila poročne obveze – danes bi rekli preživnine. Obratno pa je bilo za učenega človeka, za učenca, sramotno, zlasti še za rabija, če je na cesti govoril z žensko. Toda Jezus je vsemu temu nesmislu napravil konec. On je učil in živel enakost. Ženske okrog Jezusa niso bile pasivne. Bile so prve, ki so oznanile Njegovo vstajenje. Pri Luku piše: „Ženske so vse to oznanile enajstim in vsem drugim.“ (citirano po nem. orig. – op. prev).

Jezusova nepristranskost do žensk je vzbujala pozornost celo pri Njegovih lastnih učencih. On je npr. pri vodnjaku prosil neko Samaritanko, da mu da piti. Pogovarjal se je z njo, čeprav so Judje živeli v sovraštvu s Samaritanci. O tem beremo pri Janezu 4,27: „Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: 'Kaj bi rad od nje?' ali 'Zakaj govoriš z njo'?''  Ko je Jezus ozdravil težko pohabljeno žensko in so pismouki protestirali, ker se je to zgodilo na soboto, je rekel: „To je Abrahamova hči.“ Dati ženski tolikšno veljavo je v takratnem času že samo po sebi predstavljalo nekaj nezaslišanega! Abraham je bil začetnik rodu, ki so ga vsi častili. Zdaj pa Jezus pravi: „To je Abrahamova hči.“ Povrhu pride izjava še od moškega! Tudi v tem pogledu se je Jezus dokazal kot upornik, kot „neprijeten sodobnik“.

Jezus je ženskam dal veljavo

Položaj ženske pri Jezusu iz Nazareta je novinar Gerhard Adler v neki radijski oddaji povzel z naslednjimi besedami: „Jezus je ženski dal veljavo na, za judovsko družbo, prav škandalozen način. Prelomil je zakon, ki ukazuje kamenjanje prešuštnice. Pustil je ženo oditi domov in poleg tega še razkrinkal hinavščino moških, ki so jo obtoževali: „Kdor od vas je brez greha, naj prvi vrže kamen.“ Sprejel je dar ljubezni od vlačuge, znane po celem mestu, ki Mu je mazilila noge. …pogovarjal se je z ženskami, celo s takšnimi, ki so bile na socialni lestvici čisto na dnu, kot npr. Samaritanke in Kanaanke. Šel je v hišo žensk, Marije in Marte, kar je bilo v nasprotju z vsemi dobrimi običaji.“

V tedanjih prakristjanskih skupnostih so obstajale različne naloge: na eni strani tiste v zvezi s preroško besedo, z zdravljenjem in učenjem, na drugi strani pa naloge upravljanja. Vse te naloge so opravljale tudi ženske. V Apostolskih delih 2,17 beremo: „Tako govori Bog: Svojega Duha bom izlil na vse meso. Vaši sinovi in hčere bodo preroki. Tudi na Svoje hlapce in dekle bom tiste dni izlil Svojega Duha in bodo preroki.“ (citirano po nem. orig. – op. prev.) Tako je bilo napovedano in tako se je tudi izpolnilo. Luka npr. v Apostolskih delih 21,9 omenja „štiri Filipove hčere, ki so bile prerokinje.“ (citirano po nem. orig. – op. prev.)

Vsepovsod v Novi zavezi srečujemo ženske. Zanimivo je, da je v pismu Rimljanom 16, 7 omenjena celo apostolka, torej glasilka, po imenu Junija. To ime so okrog leta 1300 zviti teologi spremenili v moško obliko Junij. Še nihče ni mogel dokazati, da je v antiki sploh obstajalo takšno moško ime. Iz tega dogodka lahko razberemo, da je nekoč moralo priti do preobrata, kajti pri Jezusu so bile ženske enakopravne in prav tako še v prvih praskupnostih – nato je bilo naenkrat drugače. Znana je Pavlova izjava, ki jo lahko preberemo v Bibliji, v 1. pismu Korinčanom 14, 34: „… naj ženske v vaših skupnostih molčijo. Ni jim namreč dovoljeno govoriti, ampak naj bodo podložne, kakor pravi tudi postava.“

Pavel je zahteval pokoritev ženske –  z usodnimi posledicami vse do danes

Postavlja se vprašanje: Ali si je treba sovražnost do žensk v katoliški in luteranski cerkvi razlagati s Pavlovim učenjem? Pavel, ki se je prvotno imenoval Savel in je bil rimski državljan, je v cerkev prinesel rimsko tradicijo. Kratek citat Karla Heinza Deschnerja: „Zgodnje podcenjevanje ženske v kristjanstvu prihaja od Pavla, ki se pri tem ne more nikjer sklicevati na Jezusa. In potem je često Pavel tisti, na katerega se sklicujejo in s čigar sovražnostjo do žensk nadaljujejo s pomočjo ponarejanja. Temu ustrezno so pozneje tudi Jezusove učence prikazali kot propagandiste devištva in sovraštva do žena.

Pismo Efežanom, ki ga je napisal Pavel sam ali kdo od njegovih učencev, razločno pokaže, v kolikšni meri je Pavel glede zatiranja žensk prevzel antične predstave. V pismu Efežanom 5, 22-24 piše: „Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem.“

Na to mesto v besedilu se še danes sklicuje katoliška cerkev, ko odreja: ženske ne morejo biti duhovnice. Ženskam niso zaupali cerkvenih funkcij, ampak so jih prej ali slej izključili iz večine funkcij v katoliški hierarhiji. V zvezi s tem se ne sklicujejo na Jezusa, kajti Jezus je vedno zelo jasno poudarjal enakopravnost. O tem seveda v katoliški cerkvi ne govorijo, ampak se sklicujejo na Pavla, ki je iz poganstva in iz antičnega sveta prevzel podreditev ženske. Pavel je bil tisti, ki je rekel, da naj ženske na zborih molčijo, kajti njim se ne more dovoliti, da bi govorile, ampak se morajo podrediti.

Za Rimljane je bila ženska manjvredna, zato v rimskem cesarstvu ni bilo možno, da bi imela kakšno funkcijo, niti da bi nastopala v javnosti. Konec enakopravnosti žene v zgodnjem kristjanstvu je prišel najpozneje takrat, ko se je nastajajoča cerkvena hierarhija prilagodila rimski državi. Povezala se je z rimsko državo in s tem tudi polno prevzela pravne ter organizacijske predpostavke te države. Sem je spadalo tudi, da ženske ne morejo več voditi hišnih skupnosti, kar je bilo prej običajno. „Gospodje stvarstva“ so spet vse vzeli v svoje roke. Pavel je rimska pravila, ki so bila seveda poganska, vnesel v prakristjanstvo. Od rimskega cesarstva ter od antičnega sveta je prevzel tako zaničevanje žensk kot tudi suženjstvo. Ženski problem, ki ga je povzročil Pavel, moramo omeniti hkrati z zagovarjanjem suženjstva. Pavel je sužnjeposestništvo izrecno razglasil za pravilno in je sužnjem zapovedal, naj se podredijo svojemu gospodarju, še posebej, če je bil ta kristjan. V tem primeru je zahteval prav posebno podreditev. Pavel je torej sužnjem in ženskam v veliki meri izenačil vrednost, kar je odločilno zaznamovalo poznejšo zgodovino tako imenovanega krščanstva. Vir: Kdo sedi na Petrovem stolu

Je v nebesih samo Marija, ostalo pa so sveti moški?

Zatiranje žensk, ki je več kot dva tisoč let spravljalo zahodno kulturo na slab glas in v zablodo, ima svoje korenine v rimskokatoliški instituciji. In če se ta cerkev danes dela, kot da bi samoumevno bila za enakost med moškim in žensko, je to popolnoma neverodostojno, dokler se ne osvobodi teh pošastnih „prednikov” z imenom Avguštin ali Tomaž Akvinski. V bistvu je podobno, kot pri luteranski cerkvi, ki še zmeraj hoče ohranjati ugled in tradicijo Lutra, ki je bil med drugim eden največjih antisemitov. Rimskokatoliška cerkev pa hoče ohraniti tradicijo Avguština in Tomaža Akvinskega, ki sta bila največja sovražnika žensk v vsej zahodni zgodovini. Tomaž Akvinski velja za največjega cerkvenega učitelja in ga seveda kot „svetega” Tomaža Akvinskega zelo častijo; prav tako je s „svetim” Avguštinom. Vso to zlobnost, zaničevanje žensk, kar so napisali cerkveni učitelji in tako imenovani svetniki, še danes pri katoliškem verouku in v katoliških semeniščih posredujejo mladim katolikom. Vse to pa konec koncev še danes zastruplja človeško zavest.

„Ali ne bi bilo po vsem tem kar logično sklepati, da je v večnem kraljestvu, v nebesih, samo ena ženska – Marija – kot svetnica, vse drugo pa sveti moški?”  To vprašanje so si nekoč zastavljali povsem resno. V 6. stoletju so na sinodi v Maconu (leta 585) obravnavali vprašanje, „...ali  ne bi morale biti zaslužne ženske pri vstajenju mesa najprej spremenjene v moške, preden bi lahko vstopile v nebesa.”  Na tej sinodi je nek škof podal razlago, da „ženske niso ljudje”.

Ali se v tem smislu ne zastavlja vsem ženskam, naslednje vprašanje: zakaj so še v katoliški cerkvi, če ste za duhovniško kasto ničvredne? Možno pojasnilo: Očitno se mora človek najprej notranje osvoboditi, da bi prišel iz tega primeža. Če so nas že od otroštva učili, da je cerkev vedno le „dobra”, da ima papež vedno prav, da morajo ženske molčati in da moški kot duhovniki določajo, kaj je po Božji volji, potem je verjetno težko reči: Dosti mi je, izstopila bom, saj bi končno rada živela svobodno kot Božji otrok, zunaj zidov cerkve, ki absolutistično vlada in upravlja.

Damjan Likar

Jezus ni učil, da za sklenitev zakona potrebujemo cerkev!

Na strani http://www.zurnal24.si/Kondom-razlog-za-locitev/zstil/zdravjefitness/89308 je novica iz Italije, kjer je vrhovno sodišče potrdilo odločitev vatikanskega sodišča, ki je presodilo, da 18-letni zakon med Fabijem N. in njegovo ženo Elizabette T. ni veljaven, saj sta imela zakonca v vseh letih zaščitene spolne odnose.

Cerkvena sklenitev zakonske zveze je iznajdba srednjega veka.  Na začetku kristjanstva ni bilo potrebno skleniti zakona v cerkvi. O tem tudi ni določene liturgije. Zakon tudi ni veljal kot zakrament. Tudi Jezus ni učil, da za sklenitev zakona potrebujemo cerkev. Kakršnihkoli ritualov ni učil. Če hočeta mož in žena živeti skupno, lahko to sama potrdita v skupni slovesni uri pred prijatelji in sorodniki. Župnik za to ni potreben. V knjigi »Vera cerkve« piše drugače: »Kdor trdi, da zakonske zadeve ne spadajo pred cerkvene sodnike, bodi izobčen.« Očitno je katoliška cerkev izobčila tudi Jezusa, Kristusa, ki je učil in uči povsem nasprotno, kar danes v njegovem imenu uči RKC.

Cerkvena poroka je bila celo obvezno predpisana v začetku 12. stoletja v Normandiji. Prej in v mnogih delih Evrope še dolgo po tem za poroko ni bil potreben cerkveni blagoslov. Prav tako dobro so se lahko poročali v točilnici. Šele tridentinski koncil je v 16. stoletju natančno določil obliko katoliškega "zakramenta svetega zakona". Od takrat je bila cerkev dalj časa edino mesto za možno sklenitev zakonske zveze. Šele v 19. stoletju je nemška država odredila po daljšem "kulturnem boju", da mora biti civilna sklenitev zakona pred cerkveno.

Čeprav ne živimo več v srednjem veku, cerkev veže nase ljudi z drugačnimi prijemi, z grožnjami pred večnim peklom. Katoliška cerkev obljublja, da ljudi vodi k Bogu in v večno odrešitev. Pri tem se je treba držati dogem katoliške cerkve, obredov, ceremonij in predvsem prejeti vse zakramente. Eden od zakramentov je tudi cerkvena poroka. Po nauku katoliške cerkve je tako vsak par, ki se ne poroči cerkveno, za večno preklet. Zelo velika verjetnost je, da se nekateri pari cerkveno poročijo prav zaradi podzavestnega strahu pred večnim prekletstvom, kritikami sorodnikov, župnika. Vemo, da če nekaj naredimo iz strahu, nikoli ni dobro. Človek se takrat ne počuti svobodnega.

V knjigi »Vseduh, Bog govori neposredno po Svoji prerokinji v naš čas«, drugi del, piše o tem: »Svoboda pomeni, živeti v Bogu! In vi naj bi spet postali svobodni otroci Božjega duha. Da boste spoznali, da Sem Jaz svobodni duh, govorim izven cerkvene institucije, kajti kot Jezus iz Nazareta nisem ustvaril niti dogem niti ceremonij. Sem tudi proti vsakršnim verskim obredom in kultom. Učil sem vas že kot Jezus iz Nazareta, da pojdite v tiho kamrico, torej v svojo notrino, da molite, da se pogovarjate z duhom resnice, da spoznate, kako blizu ste Božjemu duhu, ljubezni. Ne potrebujete niti cerkvenih dostojanstvenikov niti ceremonij in verskih obredov niti molilnih formul in še marsičesa ne.«

Irena Mišić, Maribor

Primerjava med cerkvijo in uradno medicino

Ko sem pred dnevi na Net TV v oddaji Konflikt poslušal zdravnika, direktorja Zdravstvenega doma Radlje, prim.mag.asist.Martina Bigeca,dr.med., kako je suvereno govoril o tem, da je vegetarijanstvo škodljivo, zraven njega pa sta v studiu sedela dva izredno zdrava vegetarijanca, sem pomislil na primerjavo med cerkveno doktrino in doktrino uradne medicine.

Namreč v obeh institucijah so si izmislili dogme, ki jih potem kot nezmotljive prodajajo ljudem. V katoliški cerkvi gre za skupek verskih resnic oziroma dogem, ki so popolnoma skregane z zdravo pametjo in resničnostjo in tudi v nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta, ki je učil preproste duhovne zakone, združene v Govoru na gori. Toda cerkev zapoveduje svojim vernikom, da morajo verovati v vse njihove dogme, sicer bodo pristali v večnem peklu in njihova duša ne bo nikoli odrešena. To je uraden cerkveni nauk, ki je zapisan v knjigah »Vera cerkve« in »Katekizem katoliške cerkve«.

Enak absolutistični, totalitarni pristop z vcepljanjem krivde in strahu ima uradna medicina, ki se kot pijanec plota oklepa svojih dogem o zdravju in jih preko številnih zdravnikov priporoča ljudem za odrešitev njihovih telesnih stisk. Ena od dogem uradne medicine se glasi, da je vegetarijanstvo škodljivo, da v rastlinski hrani ni dovolj aminokislin, železa, B12, cinka, maščobnih kislin, selena.

Obstaja veliko neodvisnih raziskavah izven uradne medicine, ki potrjujejo, da je uravnotežena vegetarijanska oziroma veganska hrana bistveno bolj zdrava od mešane prehrane, da v rastlinski hrani dobimo vse, kar potrebuje naše telo in da je meso rizični faktor za številne bolezni. Veliko teh raziskav objavljajo v reviji Osvoboditev živali in na strani www.osvoboditev-zivali.org  Stališče največjih in najpomembnejših svetovnih prehranskih združenj, kot so American Dietetic Association, Dietitians of Canada, British Dietetic Association, Deutsche Gesellschaft für Ernährung itd. je, da je ustrezno načrtovana vegetarijanska oz. veganska prehrana zdrava in primerna za vse človekove razvojne faze, od dojenčkov, otrok, mladostnikov, do odraslih, vključno z nosečnicami in športniki. Pod to stališče je podpisanih preko 100.000 strokovnjakov za prehrano in je podprto z veliko količino znanstvenih raziskav, ki med drugim kažejo povsem normalnen razvoj otrok ob uravnoteženi vegetarijanski in veganski prehrani.

Toda, tudi če ne bi bilo nobenih raziskav, že praksa kaže, da vegetarijanci lahko normalno živijo brez mesa, da lahko prenašajo hude telesne napore, da mnogi zelo redko obiščejo zdravnika, da izgledajo zelo zdravo in mladostno. Vendar, če imajo zdravniki v možganih tako močne programe, ki so se jih naučili na fakulteti, potem lahko izgubijo stik z  resničnostjo. Tako mi je deloval zdravnik v omenjeni oddaji, ko je svaril pred vegetarijanstvom, zraven njega pa sta sedela bistveno bolj zdrava vegetarijanca, eden od njiju ne uživa mesa celo od rojstva in ima prazno zdravniško kartoteko. Izgledalo je tako, kot da bi zdravnik prepričeval vegetarijanca, da je bela barva na steni v resnici črna.

Kakršnekoli dogme so škodljive.

V katoliški cerkvi dogme, rituali in obredi preprečujejo ljudem, da bi se približali Božjemu duhu v svoji notranjosti in resnično spoznali samega sebe. Vsak človek bi se brez dogem lažje zavedal, da je njegova edina prava identiteta to, da je globoko v sebi Božji otrok, ki je na Zemlji za to, da se nauči živeti v miru z vsemi ljudmi, s svetom rastlin, mineralov in živali ter tako postopoma čisti  svojo dušo, ki se lahko le popolnoma očiščena vseh bremen vrne nazaj v večno domovino.

Človek brez dogem uradne medicine pa bi lahko hitreje spoznal, da za svoje zemeljsko življenje ne potrebuje uživati hrane živalskega izvora. To bi pomenilo nepredstavljivo vrednost tudi za okolje, saj je znano, da je živinoreja najhujši povzročitelj okoljskih težav na Zemlji in povzroča več toplogrednih plinov kot celoten svetovni promet.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi   

Je katoliška cerkev res sveta in nezmotljiva?

Na strani http://www.mladina.si/tednik/200906/ker_je_cerkev_sveta__ni_nikoli_nic_kriva je bil objavljen intervju s sociologom dr. Srečom Dragošom, ki med drugim pojasnjuje, kako katoliška cerkev v javnosti skuša pokazati podobo, da je sveta in nikoli nič kriva.

Ob branju intervjuja mi je prišla na misel legenda ruskega pisatelja Leva Nikolajeviča Tolstoja z naslovom „Obnova pekla“, kjer opisuje tudi kako cerkev že dva tisoč let vleče človeštvo za nos. Navajam citat:

 „Cerkev pomeni, da se ljudje, ko lažejo in občutijo, da jim drugi ne verjamejo, sklicujejo na Boga z besedami: 'Prisežem pri Bogu, da govorim resnico!' - to pravzaprav je Cerkev, samo s to posebnostjo, da so ljudje prepričani, da s tem, ko sebe razglasijo za Cerkev, postanejo nezmotljivi. Ne glede na to, kakšno neumnost izrečejo, tega ne morejo več zanikati. Tako se gradi Cerkev: ljudje prepričujejo sebe in druge, da je Bog, njihov učitelj, zato, da ne bi bil po Njem objavljeni Zakon napačno razumljen, izbral določene ljudi in da samo oni ali tisti, ki jim oni predajo to oblast, lahko pravilno razlagajo Zakon. Tako ljudje, ki se imenujejo Cerkev, trdijo, da govorijo resnico, ne zato, ker je tisto, kar pripovedujejo, resnica, temveč zato, ker imajo sebe za edine zakonite naslednike nauka in končno samega Učitelja – Boga.

„Zakaj je Cerkev narobe razlagala nauk v našo korist?“ vpraša Belcebub. „To so naredili zato,” je poročal vrag v ogrinjalu, „ker so ti ljudje s proglasitvijo sebe za edine razlagalce Božjega zakona o tem prepričali tudi druge in postali najvišji sodniki človeške usode ter tako dosegli največjo oblast nad njimi.”

Razglasili so 49 knjig s svetimi razlagami Božjega zakona in v teh knjigah so vsako besedo razglasili za Božje delo in delo Svetega Duha. Oni so na enostavno, razumljivo resnico, nasuli množico izmišljenih svetih resnic, da je postalo nemogoče vse opaziti ali med njimi najti tiste, ki so za ljudi pomembne. To je njihova prva metoda.

Druga metoda, ki jo uspešno uporabljajo več kot tisoč let, pa je, da enostavno pobijejo in zatrejo vse, ki želijo odkriti resnico. Zdaj se je ta metoda prenehala uporabljati, vendar je ne odklanjajo, čeprav ne sežigajo več ljudi, ki želijo odkriti resnico, jih pa zato tako klevetajo in jim zastrupljajo življenje, da se samo zelo redki odločijo razkrinkati jih.

Tretja metoda je, da so se razglasili za eno s Cerkvijo, torej za nezmotljive, in ko je potrebno, poučujejo prav nasprotno od tega, kar je rečeno v Pismu,  tako da pustijo svojim učencem, naj se sami izmotajo in izvlečejo iz nesmislov, kakor vedo in znajo. Tako je v Pismu na primer rečeno: Eden je vaš Učitelj, Kristus, in nikogar na Zemlji ne imenujte Oče, kajti samo eden je vaš Oče - tisti, ki je v nebesih. In nikogar ne kličite učitelj, ker je edini Učitelj vaš Kristus. A oni pravijo: Samo mi smo očetje, samo mi smo učitelji ljudi. Rečeno je: 'Če hočeš moliti, moli sam, v tišini, v svoji notranjosti in Bog te bo uslišal' – oni pa učijo, da morajo moliti v svetiščih, vsi skupaj s pesmijo in glasbo. V Pismu je rečeno: 'Ne prisezite nikomur' – a oni učijo, da je treba prisegati pokornost oblastem, brez pomislekov, kar koli bi te oblasti zahtevale. Rečeno je: 'Ne ubijaj!' – oni pa učijo, da je to mogoče in da je dolžnost ubijati v vojni in po odločitvi sodišča. Rečeno je tudi: 'Moje učenje je duh in življenje, hranite se z njim kot s kruhom.' A oni učijo, da se takrat, ko se dajo koščki kruha v vino in se nad njimi izgovarjajo določene besede, kruh spreminja v telo in vino v kri in da je jesti ta kruh in piti to vino koristno za rešitev duše. Ljudje verjamejo v to in goreče jedo to juho, potem pa pridejo k nam in se čudijo, da jim ta juha ni pomagala,” dokonča vrag v ogrinjalu, pripre oči in spači usta vse do ušes.

Irena Mišić, Maribor

Se bo papež opravičil ženskam?

Ženskam v zadnjih dva tisoč letih ni bilo lahko. Na podrejen odnos žensk v družbi so zagotovo vplivale tudi izjave pomembnih cerkvenih učiteljev o ženskah, ki jih papež še do danes ni preklical.

V knjigi „Kdo sedi na Petrovem stolu“ lahko preberemo, citiram:

»Tomaž Akvinski je na primer rekel: „Ženska je spodrsljaj narave.“  Cerkveni oče Avguštin, pomemben cerkveni učitelj, ki je bil prav tako razglašen za svetnika, je rekel: „Ženska je manjvredno bitje, ki je Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim.“  Še ena izjava Tomaža Akvinskega: „Bistvena vrednost ženske je v njeni sposobnosti rojevanja in v gospodinjski koristi.“ Nadalje Tomaž Akvinski o ženski pravi: „S presežkom svoje vlažnosti in s svojo nizko temperaturo je telesno in duhovno manjvredna, neke vrste pohabljen, zgrešen, izjalovljen moški. Popolna uresničitev človeške vrste je samo moški.“ In: „Moški zarodek postane človek po 40-ih dneh, ženski pa šele po 80-ih dneh. Deklice nastanejo iz pokvarjenih semen ali vlažnih vetrov.“ Tudi cerkveni učitelj Ambrozij je govoril: „Ženska si mora zagrniti glavo, ker ni božja podoba.“ Tudi izjave papeža Pija II. (1405 do 1464), pričajo o tem: „Ko vidiš žensko, misli, da je hudič. Je neke vrste pekel.“ Cerkveni učitelj Johannes Chrysostomos je rekel: „Ženske so v glavnem določene za to, da zadovoljujejo pohotnost moških.” Ali se je sovražnost do žensk tako drastično izražala samo v srednjem veku, oziroma kaj se je dogajalo kasneje v zgodovini? Ta poniževalna drža do žensk se vleče kot rdeča nit skozi celo cerkveno zgodovino. V 17. stoletju je bilo veliko „krščanskih” pridig samo klevetanje ženske. Bavarski dvorni uradnik Egidius Albertinus je npr. o ženski rekel, da je „prav poseben hudičev instrument“ in avguštinski puščavnik Ignacij Ertl je vprašal: “Kaj je v glavi bolj neumnega in v srcu bolj šibkega kot ženska?”

Cerkev je zaničevala ženske tudi v 18. stoletju. Veliki govornik s prižnice Abraham iz Santa Clare je žensko blatil z besedami, da je „ ...lepo nališpana ženska tempelj, zgrajen na kloaki. Kdo bi hotel blato oboževati kot Boga?”  Še v zgodnjem 19. stoletju so izšli spisi o razvpitem sholastičnem prerekanju: „Ali ima ženska dušo?'' Ta odnos najdemo nespremenjen še v 20. stoletju, npr. v grožnji jezuita Wilda, ki oznanja: „Deklice, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel.”  Papež Pij X. je leta 1910 objavil dokument, ki ženskam prepoveduje peti v cerkvi in zapovedal je, da se ženske tiho udeležijo božje službe. Predzadnji papež Janez Pavel II. pa je izjavil: »Ženska mora tiho poslušati in se povsem podrediti. Nobeni ženski ne dovolim učiti in se dvigniti nad moškega«. Tudi v Svetem pismu najdemo nespoštljive citate o ženskah. V Timotejevem pismu prav tako piše: „Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Tiho naj bo.” (1 Tim 2,12) V 1. pismu Korinčanom najdemo: „Naj žene tudi v vaših Cerkvah molčijo. Ni jim namreč dovoljeno govoriti, ampak naj bodo podložne, kakor pravi tudi postava.“ (1 Kor 14,34) 

Spričo vseh teh citatov se marsikdo vpraša: „Zakaj pravzaprav ženske v katoliški cerkvi ne zahtevajo, da se papež opraviči vsem ženskam, ki jih je njegova institucija stoletja poniževala?“ Kajti dokler ne bo papež preklical teh izjav, ki so v nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta, bo lahko marsikdo pomislil, da se strinja z njimi.

Maja Fišer, Trzin

Cerkev svojo slo po prevladi skriva za humanitarnimi pretvezami!

Papež Benedikt XVI. je ob 42. svetovnem dnevu miru in prazniku svete Marije v baziliki sv. Petra mednarodno skupnost pozval, naj se s svetovno finančno krizo in revščino spoprime s solidarnostjo in zmernostjo. Ob koncu homilije je pozval tudi k miru v Gazi.

Med vsemi izmišljotinami, ki jih na splošno sprejema človeštvo, je morda še najbolj zakoreninjena ta, da sta mir in sožitje glavni vrednoti, ki ju zastopa Sveti sedež – saj se zdi, da je to neločljivo povezano s samim apostolskim naukom. Kljub vsem zgodovinskim izkušnjam, ki jih bodisi premalo poznamo ali pa prehitro pozabljamo, so tisti, ki se imajo za Kristusove namestnike, za mnoge vernike simbol ljubezni in bratstva.

Toda cerkev je preudarna – kot nas ves čas opominja – in se le redko spušča v kakršnakoli dejanja, ne da hkrati poskrbela za svojo javno podobo. Star pregovor pravi, da je dober ugled boljši od zlate verige. Najbolje pa je imeti oboje in Vatikan, ki je neznansko bogat, se ravna temu primerno. Svojo politično slo po prevladi vedno skriva za duhovnimi in humanitarnimi pretvezami, ki jih urbi et orbi oznanja z intenzivno propagando, kakršna brez pozlačenih verig seveda ne bi bila mogoča. Tako vzdrževan ugled v javnosti pa mu seveda omogoča redne in dovolj velike prilive zlata. Vatikan od takšnega načina nikoli ne odstopa, če pa kdaj zaradi nespretnega ravnanja predstavnikov hierarhije neprijetna stališča, ki jih zavzema o mednarodnih zadevah, vendarle pridejo v javnost, v kuriji poskrbijo, da se legenda o popolni nevtralnosti Svetega sedeža ohranja pri življenju s tistimi vzvišenimi in dvoumnimi enciklikami ter drugimi papeškimi dokumenti. Hitlerjansko obdobje je bilo polno takšnih primerov.

Če sta bila papeža Pij XI. in Pij XII. Hitlerju vedno naklonjena in prijateljska, pa moramo tudi njemu priznati, da je izpolnil vse obljube, ki jih je dal Vatikanu s podpisom sporazuma. Obljubil je, da bo utišal protiklerikalne kroge in zares jih je začel pošiljati v koncentracijska taborišča kmalu za liberalci in judi. Vemo tudi, kakšno usodo je namenil slednjim: ali so bili takoj ubiti, ali pa so, tisti ki so imeli srečo, prisilno delali, dokler niso umrli od izčrpanosti. V tem primeru je bila končna rešitev zgolj nekoliko odložena. Poglejmo, kaj je o odnosu med Vatikanom in nacisti povedal diktator Franco, ki je bil kot vitez Kristusovega reda še posebej poklican za takšne sodbe. Kot so povzeli v časopisu Reforme, so španski mediji 3. maja 1945 objavili, kar je napisal ob Hitlerjevi smrti: "Adolf Hitler, sin katoliške cerkve, je umrl, ko je branil krščanstvo. Zato je razumljivo, da nam zmanjka besed, ko obžalujemo njegovo smrt. Nad njegovimi posmrtnimi ostanki se dviguje zmagovita moralna podoba. Z mučeniško palmo mu Bog izroča lovoriko zmage." Posmrtna hvalnica nacističnemu vodji, ki je bila klofuta zmagovitim zaveznikom, je preko španskih medijev prihajala iz samega Vatikana. V resnici je bilo to preko Madrida poslano vatikansko sporočilo za javnost. Preminuli junak si je seveda zaslužil hvaležnost Rima in tam tega tudi niso skrivali. Cerkvi je zvesto služil. "Od Družbe Jezusove sem se veliko naučil," je priznal Hitler. "... Še nikoli ni bilo na zemlji nečesa tako veličastnega, kot je hierarhična organizacija katoliške cerkve. Veliko tega sem prenesel tudi v svojo stranko ... Povedal vam bom skrivnost ... Ustanavljam svoj Red ... V naših trdnjavah bomo vzgojili mladino, pred katero bo trepetal ves svet ... Hitler se je nato ustavil in rekel, da več kot toliko ne more povedati ..."

Vir: Edmond Paris: Jezuiti

Slavko Brumen, Križe

Zamolčana dejstva o boljševiški revoluciji

V zelo zanimivi knjigi z naslovom Skupina Bilderberg, gospodarji globaliziranega sveta, ki je pred kratkim izšla pri založbi Ciceron, je marsikaj zanimivega napisano tudi o boljševiški revoluciji in sicer iz precej drugačnega zornega kota, kot smo se to učili pri zgodovini. V nadaljevanju citiram nekaj odlomkov iz te knjige..

» Ob nastopu dvajsetega stoletja je v Rusiji vladal car Nikolaj II. Bil je zadnji Romanov v dinastiji, ki je vladala od leta 1613 do 1917. Romanovi so Rusijo približevali zahodu že v času Katarine Velike. Nikolaj II pa je nameraval rusko industrijo povsem prilagoditi zahodnim standardom. Na žalost se je pri tem zanašal na lastno delovno silo. Ljudje so delali v 12 urnih izmenah za zelo majhno plačilo, kar je bilo dovolj za organizirane delovne akcije, ki so na krvavo nedeljo leta 1905 v Sankt Petersburgu prerasle v boljševistično vstajo. Carjeve sile so prvi poskus upora sicer zatrle, toda 12 let pozneje se je ponudila nova priložnost, dvor je padel, carja Nikolaja in njegovo družino pa so pobili.

Gyeorgos C. Hatonn v knjigi Rape of the Constitution; Death of freedom trdi, da je revolucionarni odpor proti carju podžigal osebni odposlanec Johna D. Rockefellerja George Kennan. In zakaj naj bi bili Rockefeller in njegov trop bankirjev tako zainteresirani za carjev padec? Vsekakor, in danes je ta razlog še vedno prav tako močan, kot je bil takrat: nafta! V času pred boljševističnim odporom je Rusija že prehitela ZDA in postala največja proizvajalka nafte na svetu.

Toda če so želeli bankirji z Wall Streeta uničiti konkurenco in obsoditi rusko prebivalstvo na desetletja bede in propadanja, so potrebovali voditelje, ki bi uspešno izvedli revolucijo. In tu stopita na oder Vladimir Uljanov Lenin in Leon Trocki.

Že leta 1915 so v New Yorku ustanovili American International Corporation, ki je bila zadolžena za koordinacijo finančne pomoči boljševikom. Predsednik Wilson je v Rusijo poslal nekdanjega odvetnika in zunanjega ministra Elihuja Roota, za popotnico pa mu je iz fonda za specialno vojno dal 20 milijonov dolarjev pomoči za boljševike. Wilsonova pomoč je bila zgolj vrh ledene gore. Družba J. P. Morgan je kot svojega posrednika uporabila polkovnika Raynolda Robinsa, ki je vodil delegacijo Rdečega križa in je preko njega v Rusijo poslala nekaj milijonov dolarjev v gotovini. Kongresni dokumenti iz pomladi 1917 pa kažejo, da je trockistične upornike financiral tudi kontroverzni newyorški bankir Jacob Shiff.

Kolikor je danes znano, so bankirji iz Wall Streeta prvič poskušali pomagati že leta 1905, ko je Leninu in Trockemu spodletel prvi poskus prevrata. Leninu so organizirali prosto pot v Švico, kjer je ostal na varnem do leta 1917; Trockega pa naj bi odpeljali v ZDA, kjer je živel na posestvu družbe Standard Oil v Bayonneu v New Jerseyu in  delal kot novinar za ruski časopis Novy Mir.

Toda Lev Trocki je v New York prišel šele 13. januarja 1917. Med letom 1905 in 1917 pa je kot begunec najprej živel v Franciji. Ker je za ruski časopis iz Pariza pisal hujskaške članke, ga je francoska policija septembra 1916 nagnala čez mejo v Španijo. Nekaj dni pozneje ga je aretirala policija v Madridu in ga namestila v 'celico s petimi zvezdicami', za kar je moral plačevati pezeto in pol na dan. Nato so ga premestili najprej v Cadiz, potem v Barcelono, nazadnje pa so ga vkrcali na španski čezoceanski parnik Monserrat. 13. januarja 1917 je Trocki z družino prispel v New York.

Nato je Trocki v New Yorku dobil sporočilo, da se mora takoj vrniti v Rusijo. Dozorele so razmere za revolucijo. Z deset tisoč dolarji v žepu, ki jih je za potne stroške  dobil od Rockefellerja, se je 16. marca 1917 skupaj s še 275 komunističnimi revolucionarji vkrcal na S.S. Kristianfjord. Za varnost celotne odprave pa je skrbel ameriški komunist in Rockefellerjev zaupnik Lincoln Steffens, ki je dobil nalogo, da Trockega varno spravi v Rusijo.

Kje je Trocki dobil potni list? Kdo je to plačal? Kdo mu ga je priskrbel in zakaj? V resnici je to uredil sam John D. Rockefeller, ki je potrebni potni list za Trockega dobil preko Woodrowa Wilsona, predsednika ZDA.

Sodeč po kanadskih vladnih arhivih, ki so odprti za javnost, sta se 13. aprila 1917, ko se je parnik Kristjanford ustavil v Halifaxu, na krov takoj povzpela agent kanadske tajne službe in uslužbenec britanske mornarice. Trockega sta v skladu z navodili, ki so 29. marca 1917 brzojavno prišla iz Londona, odpeljala v pripor in na zasliševanje v Amherst na Novi Škotski.

Toda britanski predsednik vlade Lloyd George je kanadski tajni službi takoj brzojavil, naj Trockega izpustijo. Ukaz so preslišali. Nato je posredoval Mackenzie King – ki je bil takrat svetovalec za sindikalna vprašanja pri Johnu D. Rockefellerju – in njemu je uspelo. Takoj, ko je Trocki prišel iz pripora, ga je King poslal v Rusijo, kjer se je pridružil Leninu v vodenju boljševiške revolucije.

King pa je bil za svoje dobro opravljeno delo nagrajen s položajem direktorja oddelka za industrijske raziskave v Rockefellerjevem skladu in z letno plačo v višini 30.000 dolarjev – v času, ko je bila ameriška povprečna plača 500 dolarjev. Agenta, ki sta aretirala Trockega, sta bila ob službo.«

IN ŠE NEKAJ IZ NOVEJŠE ZGODOVINE

»V ZDA so se v lovu za ogromnimi dobički zapletli v državno izdajo in začeli leta 1943 v Sovjetsko zvezo skrivaj prenašati najsodobnejšo in najdražjo ameriško tehnologijo. Sovjetska državna komisija je takrat prosila ameriško vlado za 100 kilogramov uranovega oksida, 110 kilogramov uranovega nitrata in 12 kilogramov čistega urana. Iz ZDA so izpeljali to naročilo. Sovjeti so s tem dobili surovine za izdelavo atomske bombe (če bi imeli načrte zanjo). Zgodovinska ironija je, da je prav prvi sovjetski skrivni nakup jedrskih surovin v ZDA omogočil, da sta velesili še dolga desetletja pozneje enakopravno tekmovali v proizvodnji orožja za vzajemno uničenje.

Toda da je bilo ravnotežje sil in partnerstvo med velesilama v resnici mogoče, je bilo 'potrebno ustvariti navidezno enakost'. So morali ameriški davkoplačevalci zato financirati razvoj sovjetske industrijske in vojaške moči, proizvodnjo vojaških vozil, letal, nafte, jekla, petrokemije, aluminija in računalnikov, da bi Sovjetska zveza postala enakovredna Združenim državam?

Dr. Sutton opozarja, da 'o sovjetski tehnologiji' sploh ne moremo govoriti. Skoraj 90 do 95 odstotkov vse tehnologije, ki so jo imeli, je tako ali drugače izviralo iz ZDA in drugih zavezniških držav. 'Še več', je izjavil dr. Sutton v pričevanju v programskem pododboru republikanske stranke, 'zdi se, kot da so ZDA naredile vse, da bi njihov glavni sovražnik lahko še naprej igral vlogo sovražnika.'«

Sonja Ličof, Maribor