daniel Nabu

“Kreativec kot jaz,” je dahnil v mikrofon, med škiljenjem, ki se je prerekalo z nadležnim reflektorjem v studiju “se ne more zanašati na okoliščine. Tudi, če bi me moj instinkt vodil v najplodovitejša okolja, se še vedno ne morem odreči svoji nemirni misli, ki sprevrača vse kar uzre.

Stare stvari na novi način. Ideja. In motivacija! Ta pa se pri tem poslu ne šteje v cekinih ampak v zmagoslavnem občutenju nad rezultati. Če se le spomnem zadnjih težav razložiti svoje videnje... ja, orodje je pomembno. 

Papir, svinčnik. To zadostuje, če seveda nekdo postori težaška dela v računalniku. In kakorkoli sem jaz le takrat, ko sem sam, moram opravičiti moje extrovertirane izpade s potrebo po druženju idej. Ko trkajo zamisli in se brusijo, da obstane zloščena in vsem všečna oblika.

Ja, ekipa in pisani kolektivistični duh. To je humus koreninam iskanja.

Zadostnost informacij? Niti ni nujno. Se zalotim, da se vseprevečkrat ujamem v neko všečno, a že objavljeno formo. Dosti raje začenjam iz nič. Samo z usmeritvijo- jug, hribi, geto, Andromeda. Samo to. Priznam pa, da je stimulus ob dosežkih in novotarijah ostalih 50miljonov drugačnih ustvarjalcev poživljujoč in prava provokacija, ki kliče k delovanju. Tako nekako sem skozi svoje občevanje s populacijo ocenil maso ljudi, ki so ustvarjalci in ne zasledovalci. Živijo svoje sanje in ne tuje. Imajo vizijo ne pa zbirko kanalov. In opazijo kopiranje mehanskega zgloba iz ustroja okončine členonožca.

Teh nas je 1%. V največje veselje mi je zaslediti novičke 1% od teh stremuhov in dalje prebrati življenske zgodbe še od 1% od teh.

In če bi spoznal 1% od teh, bi... ne, saj ne želim premikati sveta. Kakorkoli se zavrtiš po spirali, vedno obstaja povprečje. In zato so tisti štrclji, ki silijo poganjki nove dobe. Ki bo dvignila raven mišljenja in dojemanja lepote. 

Aja... sem omenil, da sem na tak način vedno hotel tudi plačevati račune?”

Pa od kje vse te besede?...preveri http://www.danielnabu.si/

Tei Strlekar je eden tistih mulcev, za katerega bi lahko predvideli življensko pot. Predvsem tisto profesionalno. Kot sam pravi, je njegova želja, da se preseli na tropski otok stara 2 leti in sedem mesecev, vizija profesuionalne badminton kariere 1 leti in en mesec in zdrava obsedenost z risanjem 11 mesecev. Ja, tudi številke igrajo pomembno vlogo v njegovem začrtanem življenju, čeprav še vedno, hvala bogu, mladostno igrivem in otroško nerodnem.

Tei je star 9 let in zanima ga, tako kot mnoge vrstnike, nebroj stvari. Pogosto se menjavajo zbirateljske obsesije(izrabljeni, čisto kratki svinčniki, nalivna peresa, rabljene zobne krtačke), risarski objekti(palme, živali, še posebej mačke) in spogledovanje s tujimi jeziki(trenutno kitajščina).

Otroška sposobnost svojo domišljijo materializirati vsaj na papirju ali v besedi je vredna občudovanja. Medtem, ko odrasli sanjamo, si domišljamo, čakamo.... gredo otroci tja. Narišejo si svet in so tam.

Tako je Tei ustvaril svoje tropske otoke, ki ga čakajo.

http://www.ednevnik.si/uploads/d/danigomba/174071.jpg

Tei obožuje svojega mačka Žaka. Ta je tudi junak stripov, katere izrisuje zadnja dva meseca. Na domači mizi v jedilnici, njegovi sobi, med šolskimi odmori je nastalo 55 nadaljevanj o prigodah tejevega muca. Navdušenost se je razlezla preko nekaj zvestih sošolcev, ki trenutno tvorijo »založbo« Funny Animals. V tem krogu se porajajo ideje, šilijo svinčniki in primerjajo zgodbice, ki vsaka zase govorijo o simpatičnih junakih njihovih življenj.

http://www.ednevnik.si/uploads/d/danigomba/174072.jpg

Nekaj te vzpodbude si prisvaja tudi domišljavi očka, ki je s svojo zbirko stripov skušal že zdavnaj predstaviti sinu tovrstno umetnost in svetove, ki so mogoči. Ker je pa še toliko za narisati in še toliko domišljije, ki vre kot neusahli studenec, je vsak dan nov tudi za tejevo okolico. Še nekaj osvojenih osnovnih načel in vodil življenja in Tei bo lahko stopal po poti, ki ga čaka. Po poti, ki jo riše sam.

Od kje vse te besede?...preverite http://www.danielnabu.si/

Pozdravljeni

Nikakor vas ne nameravam oropati vašega dragocenega časa.

Zatorej ne bom mahal s svojimi poslovnimi dosežki, izkušnjami in končanimi šolami. Vsekakor živim v sedanjosti in se spogledujem z jutrišnjim dnem. Vsekakor sem že dovolj zrel, da se poznam in dovolj neobrzdan, da hočem doseči.

Moje roke so zaposlene, me hranijo in oblačijo.

Moj um je daleko večji od preprostega nadzora nad aktivnostmi, ki jih profesionalno počnem.

Prava škoda.

Poprimem za vsakovrstnimi peresi in skladam besedila: oblikujem preprosto voščilo, pomagam prodati izdelek in sporočam javnosti novico.

Tako nastavljam ogledalo družbi, uteho posamezniku in pišem naslov neke dobe.

Poezija izpod mojih las se zliva na črtaste uradne obrazce in barvaste koketirajoče podlage.

Nekateri me poznajo le po besedi s katero se jim rišem, drugi me ne izpustijo, ker je še toliko nepovedanega.

Potrebujete pisca za svoje projekte?

Vam manjka le še slogan, ime izdelka ali reklamno sporočilo?

Vaši rezultati dela so očitni ampak kako bi jih izrazili z besedo in objavili v množičnih medijih?

Težavna zunanja korespondenca načenja odnose s partnerjem?

Začeli ste z vodenjem spletnega dnevnika, bloga, pa vam zmanjkuje časa?

Moja vizija je poslovno udejaniti svoje talente in jih izkoristiti kot orodje osebnega napredka in kot sredstvo za življenje.

Stalnica mojega življenja je lakota po znanju, življenske sopotnicae radovednost, posebnost in sposobnost pogleda z drugačne perspektive.

Ste do tu začutili kakršnokoli vznemirjenje?

Vas kakorkoli to besedilo spominja na aktivnosti, ki jih vodite in jih lahko skupaj še izboljšamo?

Mi zaupate?

Me potrebujete?

Pošljite mi nalogo, tematiko, preureditev besedila... pošljite mi skopa navodila o vašem konkretnem projektu na katerem že delate in zanj potrebujete neko besedilo.

Zakaj?

Jaz se bom soočil s potrebo resničnega trga in krepil svoj portfelj.

Jaz bom vznesen ob pričakovanju vašega odgovora.

Jaz bom upal na nadaljno skupno sodelovanje, ki bo pomenilo prijetno in koristno navezo.

Skratka: Jaz.

Si lahko pomagamo?

Želim vam veliko uspehov in izkoriščenih priložnosti.

Pozdravljeni

Razmišljal sem in razmišljam kako bi se doma vsaj približal varčnemu življenju kakršnega recimo do skrajnosti sprovaja moja mama, ki bi si zaslužila nagrado. Njen ogljikov odtis(carbon footprint) je po mojem nemerljiv. Lani so ji prišli vse števce pregledat, ker so sumili da so pokvarjeni. Ampak to je že čisto posebna zgodba.

Gre za varčevanje vode.

Ideja zadeva (predvsem) moško populacijo.

Zadeva je preizkušena in deluje... priznam pa da nisem ravno dosleden v njenem izvajanju. Dejstvo je tudi, da v domačem krogu nimam potrebne podpore, za kar se še potegujem. Pač usoda vseh velikih idej.

Princip:

Moški s svojim načinom uriniranja in pregovorno praktičnostjo lahko malo potrebo opravljamo... v umivalnik.

Splakovanje sledov bolj ali manj orumenele tekočine(ki jo tako lahko sproti vizuelno preverjamo in ocenimo npr. dehidriranost) pa izvedemo istočasno s pranjem rok v tem istem kopalniškem elementu.

Še številke: splakovanje na stranišču iz kotlička pomeni vsaj 3-4 litre pitne vode, če pa splakujemo z največjo kapaciteto kotlička pa tja do 9!!! litrov vode, ki je kvalitetno enaka oni v kotličku za čaj. Prihranek napram recimo pol do enega litra(v primeru kompulsivno-obsesivno motenih čistunov) kolikor je potrebno za splakovanje in umivanje rok je očiten. Niti ne bom računal koliko je to na letni ravni, saj to ni ena od tistih malih varčnih ukrepov, ki jih je treba raztegniti na 10 let, da podkrepiš idejo.

Kot že rečeno, nekaj zavisti nad posebnimi fiziološkimi zmožnostmi temelječ na spolu sem deležen že doma, otrokom je malce nerodno, ker so prepričani, da ata Google vse vidi, jaz pa sem prav ponosen nad preprostostjo in učinkovitostjo.

Naj samo opozorim, da na tem področju obstaja še veliko rezerv in možnosti.

A o tem kdaj drugič...postopoma do asketskega razkošja.

Želim lep dan in ... pozor, vsaka kaplja šteje!

"Razporejanje pribora, potrkavanje, ki dodaja ritem dihanju med vznesenim a diskretnim hlastanjem po vonjavah, okusih,… ki šele pridejo. Ravno toliko, da sporočamo zadovoljevanje, ki nas preveva ob izboru, ki je vedno tako novo in pričakovano le v svoji enkratnosti in sposobnosti zapeljevanja. Dvoje malih vilic, dvoje plitvih, širokih žličk in en nož z lesenim ročajem. Ta nož… kadarkoli sem ga pograbil in odvlekel iz predala, kjer se je vedno znova privajal na čisto slučajen razpored podobnih kovinskih in drugih sestavljenih, kompozitnih pomagal… vedno sem ga privzdignil iz plastičnega sortirnika in ga dvakrat gor in dol oplazil s palcem po zlizanem lesu. In prav vsakokrat sem se… niti nisem se spraševal ampak ugibal in čakal odgovor… kateri les je to? Iz kakšnega drevesa? Katerega rastišča ? Kam po svetu so razposlali deske in hlodovino, kaj je zraslo na preperelih ostankih vej? To traja nekaj sekund in že naslednji trenutek je prislonjen na posodico z maslom. Prav namenoma z nožem rahlo udarim ob stari porcelan, ki je že sam po svoji barvi in izgledu… maslen. Ob tem razmišljam, koliko je dovolj slabotno, da ne okrušim tega starega družinskega kosa, ki ga je že stara mama zavila v časopisni papir in nato v vrečko nekih povojnih makaronov, dokler ga nisem odkril med enim od raziskovanj hiše v kateri sem preživel otroške sanje, eno ali dve bolezni in njo, ki me je učila pomembnosti tistega kar imaš. Nikoli si nisem razvozlal v koliko so moje misli posledica teh ljudi, ki so bili že takrat tako stari in modri… ali sem pač vse jaz. Jaz z nekim nežnim občutkom do koprenastih spominov, ki me ovijajo, prepihujejo in zmuzljivo vrtinčiijo svoje transparentne podobe. Na mizi je bilo še nekaj predmetov z zgodbo. Podstavek za čajni kotliček, no tisto kozico, ja. Pa odrezana in narobe obrnjena steklenica penečega vina, ki služi kot stojalo za mehko kuhano jajce. Mrežasta konstrukcija, ki je v svojem transformiranju že malo zgubila nedvoumnosti o uporabnosti- kot posoda za kruh. Bolj je podobna ikebani še nespoznanega modernega oblikovalca. Zloščena podkev, ki zasede vedno prazen predel mize je bolj lovilec pozornosti in na njen račun so se začenjali že pogovori, ki so izzveneli v prerekljivih političnih temah, nikoli končanih moralnih modrovanjih ali pa tehničnih dotolcevanjih.

Plastičen je le prt, ki s svojimi velikimi, purpurnimi rožami zakriva zarjavelo mizo iz tankih, polžasto zavitih elementov, ki med sabo povezujejo štiri razkračene tipalke obrnjene v tla, kjer se zabadajo vsaka v svojo razpoko med grobimi kamnitimi ploščami. Škoda se mi zdi sramežljivosti tako posebne vrhnje plošče, kakor je tale, natančno zvita na robovih in potrpežljivo zglajena na vogalih. Prt je ostal v navadi, ko so še  otroci po njem polivali bezgov sok, valjali plastelinaste kače in mehčali gumijaste zrezke. Mogoče se ga jutri rešim. Danes naj ostane. Ob mizi so se zbrali štirje enako vitki in naizgled nestabilni stoli. Zdavnaj jih več ne umikam pod streho in vsak nov madež rje, ki s svojo samosvojo obliko, kakor oblak, izvablja fantazijske prispodobe, vsak ta madež skuša razgristi nekaj zdrave kovine, ki je od zgoraj zaščitena z napokanim emajlom, od strani pa se kakor trop lačnih duhov vanj zažira in spreminja plemeniti metal v amorfno, obarvano prašnato pasto. Včasih jo kdo skrivaj odnese na platnenih hlačah ali lahki, viskozni poletni obleki, barve zorenega ovčjega sira. A jim to oprostim in se vedem, kot ne bi nič opazil."

Pa od kje vse te besede?... preverite http://www.danielnabu.si/

Tokrat pa čisto tehničen prispevek.

Upam, da komu sede in si razjasni kako dilemo o zapletenenih sinergijah okolja, materialov, ki jih ustvarjamo in našega organizma. Pa tudi sicer mi paše se malo oddaljiti od trubadurske poetike.

Torej nekaj o plastičnih materialih, ki se uporabljajo za hranjenje živil.

Teh je kar nekaj, kar pa ne pomeni, da uporabnik ne more identificirati njihove sestave oz porekla.

Tako kot deklaracija na samem izdelku o sestavi tako je na (ponavadi) dnu embalaže trikotnik z vsebovano številko.

Številka pa pomeni:

-2… HDP ali HPDE (polietilen visoke gostote): Ta plastika visoke gostote najtežje izpušča kemikalije v vodo. Najbolj pogosto jo najdemo v plastenkah mleka, čistil in šamponov. Lahko jo je prepoznati, ker je le delno prozorna ali popolnoma bele barve. Nikoli ni prozorna.

-4… LDPE (polietilen nizke gostote, najlon po domače): Čeprav ravno tako ne izpušča kemikalij v vodo, se skoraj nikoli ne uporablja za plastenke, ampak za plastične vrečke za shranjevanje hrane, plastične folije in nakupovalne vrečke.

-5… PP (polipropilen): Ta napol prozorna ali bela plastika prav tako ne izpušča kemikalij. Večinoma se uporablja v plastenkah za sirup ali lončkih za jogurt.

Ostale polimerne tvarine pa niso tako nedolžne:

-1… PET/PETE (polietilen tereftalat): Te plastenke so namenjene enkratni uporabi, toda vseeno se jih je bolje izogibati, saj izpuščajo antimon, in kemično snov BPA(Bisfenol-A), ki moti delovanje hormonov v telesu. Saj ste že slišali, da nekatere kemikalije, dodatki umetnim masam, rušijo hormonsko sliko moških in so potem semenčice lene pa še manj jih je. Zdej bo jasno od kje vsi tisti metro moški.

BPA je industrijska kemikalija, ki se uporablja v proizvodnji plastičnih smol. Nedavne študije so pokazale, da večja izpostavljenost tej snovi povečuje tveganje za zdravje ljudi, povezuje se s sladkorno boleznijo, hibami pri rojstvu, fibroidi v materničnem tkivu, rakom na prsih, zmanjšano količino sperme in rakom na prostati. Izpostavljenost je največja nevarnost za dojenčke in otroke. Pravzaprav znanstveni dokazi pričajo, da je potrebna večja zaskrbljenost od tiste, ki jo je izrazil znanstveni odbor za možne učinke na žlezo prostate, mlečno žlezo in zgodnejši začetek pubertete pri izpostavljenih zarodkih, dojenčkih in otrocih, zaključuje poročilo NTP. Medtem ko FDA še vedno ostaja pri stališču, da je BPA varna v manjših odmerkih, so nekatere ameriške države in Kanada prepovedale uporabo te snovi za katerikoli potrošnikom namenjen proizvod.

Teh plastenk nikoli ne uporabite več kot enkrat(naprimer da smo preškrti za nakup ustreznega bidona) in ne kupujte starejših od 6 mesecev. Takšne plastenke izpuščajo spojino DEHA, ki jo je EPA uvrstila med morebitno kancerogene snovi za človeka, ter acetaldehid, ki mu je Mednarodna agencija za raziskave raka (International Agency for Research on Cancer) podelila isto oznako.

-3… PVC (polivinilklorid): Znano je, da v vodo izpušča dve strupeni kemikaliji, DEHP (di-2-etilheksil ftalat) in BPA. Obe motita delovanje endokrinov in hormonov, toda še vedno je to najpogostejša vrsta plastike v plastenkah, tudi za dojenčke in plastenkah za olje. Nevaren je tudi sam monomer- vinilklorid, ki prodira globoko v živilo, kar seveda ne pomeni, da so njegov molekule gibljivejše ampak, da je gradient koncentracije izražen.

-6… PS (polistiren, stiropor po domače): Znano je, da v vodo izpušča stiren, kancerogeno snov, ki povzroča glavobole, utrujenost, omotičnost in zmedenost. Ta vrsta plastike se najpogosteje uporablja v kavnih skodelicah za enkratno uporabo in v embalažah hitre prehrane.

-7… PC/PLA (polikarbonat, plastično steklo po domače): Ta vrsta plastike je narejena z BPA, ki se bo gotovo izločala v vodo, zato je najverjetneje najslabši možni izbor med plastenkami. Nažalost se uporablja v plastenkah za dojenčke, bidonih, pisarniških aparatih za vodo in posodah za shranjevanje hrane.

Na splošno pa bodite pozorni na;

-vonj živila/pijače po plastiki. Tudi, če je komaj zaznaven, zavrzite.

-embalirano vodo ne puščajte na vročini ali sončni svetlobi. Vroča plastika hitreje izpušča kemikalije.

-ne kupujte vode, ki stoji na polici več kot 6 mesecev. Prah vsekakor ni dober znak.

-plastenk za enkratno uporabo ne uporabljajte večkrat.

-bidoni za športne aktivnosti- idealen material je steklo, kar se neoporečnosti tiče, ki pa ni najbolj praktično. Aluminija se držijo rezultati nekaterih dokazanih korelacij z Alzhajmerjevo boleznijo. Sicer pa je velikokrat aluminijast bidon prevlečen z notranje strani s plastičnim filmom. Nerjavno jeklo je najbrž še najboljši izbor a ga je pri teh izdelkih še relativno malo in je dražji.

Tkole- pijte čim več vode direkt iz pipe ali pa v obliki ustekleničenih pijač, kamor spadajo mineralne vode brez okusow, 100% naravni sokovi, pivo, vino in druge močnejše žganjice. Na zdravje.

Zakaj človek na lep dan ne bi pisal o lepih rečeh.

Kja pa je lepo? In kaj je lep dan? In katero vreme je lepo? In kdo je lep? In zakaj, za vraga, nekaj odobravamo? Zakaj se nečesa otepamo? Zakaj se o nečem odločamo? Zakaj zmaguje večina? Zakaj sploh obstaja Večina? Zakaj je demokracija kompromis? Zakaj obstaja toliko barv? Zakaj jih zaznamo? Zakaj se ne strinjamo o njih lepoti? Kaj pa je lepo?

Tako sem zopet na začetku in vesel, da je tako. Dasiravno me te razlike za sabo vlečejo pripetega na elastiki in se zdaj skoraj trčim ob oglato krmo takega plovila, zdaj spet daleč na odprtem maham s prosto roko in skušam zbuditi pozornost. Poiskati skupni imenovalec nekega fenomena, naj bi pomagalo obvladati okoliščine in posledice. Kako neskončno naiven je človek v svoji majhnosti. Si mar predstavljamo, da bomo z neko končno in vseobsegajočo teorijo vplivali na nekaj tako mogočnega kot je vesolje...čas..Bog... ? Edina vseobsegajoča resnica, ki se mi trenutno poraja je... človeške aktivnosti temeljijo na usklajevanju percepcij in prepričanj. Osebnih prepričanj, ki so nam izvirno podarjene, kot navigacijski inštrument odkrivanja boljšega, polnejšega, pomembnejšega...

Kaj je pomembno? Nič manj subjektivno merilo, kot v primeru lepote. Seveda obstaja estetsko sprejet koncept, ki opredeljuje lepoto in etični, ki zadeva pomembnost. Pojavljata se pod različnimi inštitucijskimi oznakami in zavzemata, navidez, diametralne forme. Človek v svoji paranoji vedno najde zunanjega sovražnika, ki je prav tako vedno, on sam. Človek bo storil vse, da si bo okviril svoj obstoj s kontradiktornimi stališči in obremenjujočimi, ozkosrčnimi koridorji. Človek je človeku največja ovira k sprejemanju podarjenega časa in prostora. Podarjenega? To napeljuje na zunanji vpliv, ki je nad našim poseganjem. Kako pripravno. Vsako tovrsto razpredanje je kot paranje starega puloverja... razdiranje vzorcev, poskus ločevanja raznobarvnih niti, urejanje klobčičev, da jih nekdo na novo uporabi, v neki novi svetovni sliki... tapiseriji, ki bo ponovno zakrivala pogled. Vsako stališče je nov filter pred našimi čutili. Absolutno sprejemanje pa pomeni popolno prepuščanje. Komu? Tam zunaj je le temno in hladno vsemirje. Tam noter je le globoka in prazna duša. Vmes pa tava naša misel, ki se ne more sprijazniti s tako neznosno veliko praznino. Vse naokrog.

Pa od kje vse te besede?... preverite http://www.danielnabu.si/

ali obstaja kaka tematika bolj primerna za uvodni pljunek v obraz človeški nečimrnosti... ali bi za kateri od naslednjih stavkov lahko dejali, da ne spadajo med skrbno urejene nohte in oštevilčene obrazne gubice... pisati samo zaradi pisanja se da... tudi govoriti tja v en dan... kaj šele tipkati, ko se zavesa prepletenih simbolov počasi spušča vrstico za vrstico, dokler ne pokrije obzorja... matrični vzorec pred očmi pa nikakor ne more dovoliti voajerskega kukanja k sočloveku, ki ga zaradi njegove povprečnosti tako zelo preziramo... ne pozabimo, da so slike pred nami mnogopremnogokrat le projekcije nas samih in naših predstav o sedanjosti... tisti sedanjosti, ki jo nikoli ni in onem trenutku potem, ki je vedno na dosegu misli a tako daleč od dejanj... ja človek, vem da veš: živi zdaj, vzemi življenje, pozabi včeraj...to je kakor prebirati članke o zdravi prehrani, hujšanju, skrbi za okolje... toliko misli, ki se zdijo prave... tako lahkotne, da jih lahko prenašamo od mize na kauč...in od tu v posteljo... dokler ne končajo na kupu odpadnih časopisov... in kaj počne ta Blog... skušal bo provocirati tvoje utečene odzive, tvoj predprogramiran refleks in nastavljati zrcalo spakovanju, katerega si že vzel za svojega...in ko se boš, sem ter tja, vznemiril ali celo začutil jezo, se spomni da si lahko drugačen... in drugačen pomeni boljši...verjemi, da vem kaj govorim, saj sem tako enak tebi, da me to jezi...za ostale, ki v življenju pričakujejo le izpopolnjevanje sebe kot človeka-stroja in čakajo na čimpopolnejšo integracijo uma in njegovih zunanjih tehničnih pomagal... za take bom pa obdeloval druge zanimivosti iz sveta naprednih tehnologij, muzike, filozofskih razglabljanj... skratka ponovno spomniti na svet, ki ga ustvarjamo in ki ponovno ustvarja človeka... novega človeka, čigar gostoljubnost do nas je še obotavljajoča... ne zamudite!

Pa od kje vse te besede?... preverite http://www.danielnabu.si/