20. 05. 2010 - ( NE ) NASILNE DEMONSTRACIJE ... sram vas je lahko
Čeprav sem zdaj v podjetniških vodah in imam zelo, zelo malo časa za e-dnevnik, mi dogodki, ki so se v teh dneh zgodili, dajo veliko, veliko nemirnih misli.
Spet bom moral napisati nekaj kritik, saj to, kar se je pa včeraj zgodilo, presega vse meje dovoljenega.
Po radiu sem poslušal, da se zbirajo študentje. O.k. Pač protestirajo proti vladi. Vsak ima pravico do svojega mnenja in če mu nekaj ni všeč ima pravico, da to tudi pove. Ampak …
Včerajšnji dan je minil z bore malo časa, da bi spremljal dogodke. Le po radiu in prek ljudi, sem lahko spremljal kaj se v bistvu v Ljubljani dogaja. Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Nasilje, razbijanje, policija, izgredi, parlament …. zvečer, okoli 23. ure, se tako spravim na spletno stran www.24ur.com , da končno vidim, kaj je res in kaj ni res. Gledam posnetke shoda in protestov študentov. Mladine na katerih svet stoji. To kar sem videl … nisem mogel verjeti. Še enkrat pogledam, če sem res naletel na pravi posnetek, na pravo državo …
Ko sem videl kaj se je v bistvu dogajalo, sem obnemel. Mar je to resnično res? Je to sploh mogoče?
Sramota in še enkrat sramota. Sej je prav, da študentje povedo svoje mnenje … ampak ne na tak vulgaren način. Kdo pa mislite, da ste, da boste uničevali lastnino Slovenije, katero smo si konec koncev sami priborili. Sami smo hoteli državo … tako mirno in brez nasilja. Pa kaj si sploh upa sploh ta naš mladi svet, oziroma svet, kateri bo zdaj, zdaj začel voditi to državo.
Vsak ima svoje mnenje. Tudi jaz ga imam, pa zato še ne razbijam ali pa žalim policije. Naj se študentje vprašajo, če je bil mogoče tisti policaj , ki so ga tako zvesto zmerjali z … kako že …. pičkico … oče katerega od njihovih sošolcev. Res sramotno in nizkotno ravnanje. Ali pa lučanje kamenje v parlament. Ja kaj si pa dovolijo tile študentje. Želite živeti v miru ali pa v sovraštvu?
Težave se lahko rešujejo drugače in ne na način in s pomočjo nasilništva. Pravijo, da so imeli jajca in da so si upali povedati parlamentarcem, kar jim pač sodi. Aja? S tem, ko ste, dragi študentje svetu pokazali, kakšni ste sploh študentje v Sloveniji? Preziram vas. Namesto dobrih del, ste dokazali, da ste še vedno usraneti, ki nimajo jajc živeti tako kot je treba.
Aha, delali bi radi. Kje pa potem ste, ko vas mnogi rabijo za delo? Aha, takrat boste vsiljevali, vašo vrednost. Ne za 3€ … niti za 5€ nočete delati. Hočete še več? Prav … dam vam 10€ na uro, ampak potem mi z vso vašo logiko povejte , kaj bi pa radi delali. Povejte mi, če boste potem tudi hodili v službo, le zato, da vam čas mine? Zdaj mi pa prosim povejte, če ste resnično tako pametni …
Pravijo, da ni študentskih postelj. Pravijo, da je premalo denarja za prehrano. In zdaj naj mi eden z vso svojo študentsko logiko pove, če ni denarja za prehrano …. Ni za postelje … ZAKAJ PA POTEM RAZNE ŠTUDENTSKE ORGANIZACIJE lahko kupujejo vrednostne nepremičnine? S čigavim denarjem pa? Če pa pravite , da ga ni … Normalen človek bi za vrednost, recimo Bakus centra … potreboval hočeš ali nočeš 4 življenja, da bi ga kupil. Vaše organizacije, ga pa imajo toliko, da lahko v tem trenutku kupijo 5 takih centrov. Še vedno pravite , da ni denarja …. Za študente.
Dragi moji, če hočeš v življenju uspeti, se moraš malo bolj potruditi, kot pa metati jajca in kamenje v pročelje našega dragega parlamenta. Konec koncev je del njega tudi mojega in uničevali ste tudi mojo lastnino. Mar res mislite, da ste frajerji?
Če bi že radi mnenje povedali … kje pa ste oz. kje pa hodite … ko so v Sloveniji volitve? Tam se lahko pove, kakšno državo želite imeti in kdo naj vas vodi. Na volitve se pa ne upate priti in podati svoje mnenje … brez kamenja in jajc.
Naj vas sedaj, dragi študentje in študentke vprašam. Samo odgovorite mi, ko boste trezni, če to sploh znate biti.
Ali sploh veste kakšen nov zakon zdaj sprejema vlada?
Ali sploh veste o čem se gre … takole resnično… ste prebrali vse kar se zdaj sprejema. Po mojem, da ne … Vidite … spet kar nekaj na pamet, pa pravite, da ste izobraženi, da znate delat in ne vem kaj še vse. No kar se tiče izobraženosti, smo lahko videli kako ste. Z metanjem jajc in kock na parlament ste lahko res lep vzgled današnjega študenta. Da vam olajšam delo, vam bom dobesedno prilepil en dopis, ki ga je spisal moj prijatelj … pozorno ga preberite in videli boste, da so vas se s tem, ko ste metali jajca in kocke v parlament, pošteno nategnili posamezniki, ki res bogatijo na vaš račun … torej nekateri izmed vas samih …
Zdaj se boste delali pametne in iskali napake v mojem dopisu ... ja priznam, da delam napake, kdo jih pa ne?
In iskali boste miljon izgovorov, da bi upravičili včerajšnje divjanje in prostaško obnašanje. Eden je danes na radiu1 lepo povedal in dam mu čisto prav. : " Naredil bi goli otok. Vsakega, ki je metal kamenje v parlament bi poslal tja delat za 1 cent na uro. Delali pa bi tako dolgo dokler ne bo škoda, ki so jo naredili ... poplačana "
Zdaj me pa popluvajte. Ali pa mi boste raje prišli metat jajca in mi z nasilništvom dokazali, da se motim ...?
22. 02. 2010 - EMA 2010 ali Slovenci smo pač slovenci
Hm ... takole je ... Pridem v službo in moji gostje na veliko razpravljejo ... kakšno pesem bomo zopet poslali ... da nismo sposobni komada naredit ... da bi morala zmagat Pušlarjeva ali pa nekdo doda Langa ... itd ..
Poslušam in poslušam, naročim kavico ... in še mene vprašajo za mnenje ... hm ... povem katera je meni všeč ... in potem slišim spet tisto pikro ... ja ne ... una bi morala it naprej ... hm ...
Samo nasmejim se in vse skupaj, ki so bili v tej debati vprašam ... Če ste že tako proti zmagovalni pesmi ... za katero ste pa potem glasovali ?
Ja , pa smo tam ... Nihče od prisotnih ni niti enkrat glasoval . Enemu se ni dalo , drugi ni imel časa, spet tretjemu je brezveze, da glasuje ... In tu se pri meni vse konča ... povedali so mi dovolj... sploh ne bom z njimi več komentiral evrovizijo ...
Dragi moji ... ne moreš in niti pravice nimaš komentirati EME , če potem nisi dal niti enega glasova ... jebi ga ....
Žal se Slovenci še premalo zavedamo pomen glasovanja ... toliko ljudi nas živi v Sloveniji pa samo kakih 20.000 klicev ....hm ... dobil sem idejo za drugo leto ... prijavil se bom na emo 2011, pol leta bom hodil po državi in prepričeval ljudi, da naj glasujejo zame .... mogoče kje še kakšno fešto naredim in zagotovo bom zmagal ... Kako ? Ja , itak bom prejel največ glasov, ker sem ljudi na to pripravljal ... tisti , ki pa samo kvazijo in govorijo, pa itak sploh ne glasujejo ... In naredil bom en komad ne vem , kr neki ... sej ni važn kaj poješ , važno je le to ... kakšno zaledje in podporo imaš v ozadju ...
Vas to spominaj na kaj? Mene predvsem na politične volitve ... po volitvah so vsi pametni zakaj je un zmagu ... zakaj ni zmagala sredina, ko pa jih vprašaš ... za koga so volili je pa odgovor vedno isti ... nisem imel časa, da bi šel na volitve ... pa smo spet tam ... Tipična Slovenska ...zdaj že prav značilno za Slovence ... vsi čakajo, da bi jim kdo pomagal ... sami pa ne bi naredili ničesar zato ...
15. 12. 2009 - Evo me ... spet sem tukaj ... ste lačni?
skozi oči natakarja...
Evo … spet je minilo skoraj pol leta od kar sem nazadnje pisal. Mi je žal …
Ampak, ljudje … moje življenje je postalo tako pestro, da sam ne vem kako je lahko tako čas minil. Spremenilo se mi je vse. Postal sem Kopitar. Postal sem podjetnik …
Da malo bolj podrobneje opišem. Na zadnje sem delal v kavarni Veronika in poln optimizma šel eno stopnico višje. Zaradi teoretičnega prepričanja nekaterih v podjetju, na žalost nismo našli skupnega jezika.
Odločil sem se, da odidem oz. da se razidemo, saj je nemogoče delat, če si pod drobnogledom nekaterih, ki se ne spoznajo na ta posel.
Po odhodu, sem imel rahlo krizo . Kaj zdaj? Kje najti službo?
Vse moje misli sem zbral na listu papirja … in … odločitev je padla. Postal bom podjetnik. Začel sem z organizacijo raznih cateringov, porok, zabav … in samo naključje je hotelo, da pridem ravno ob pravem času na pravo mesto.
Odločitev o tem, da bi imel svojo gostilno sem sprejel takoj, brez oklevanja in razmišljanja. V moje roke je tako prišla gostilna Kopitarjev Hram v Vodicah.
Pljunil sem v roke, ustanovil d.o.o., se spopadel z državno birokracijo in odprl domačo gostilno. O samem poteku dela bom napisal kdaj drugi, saj bi lahko pisal v nedogled.
Je pa lepo … ko delaš tako kot ti igraš … da svoje ideje vržeš tudi v prakso …
Prej to nisem mogel, zdaj pa mi je to omogočeno ….
Se pravi , če pogledam malce nazaj, sem se spet povzpel en korak bližje k uspehu. Zopet sem prehodil stopnico višje in zopet sem nekje bližje, k mojemu cilju.
Čeprav to, da sem postal podjetnik, ima svojo ceno in vrednost … saj moj urnik je nabasan , da bi dan moral imeti 36 ur… ampak se splača …
Že zaradi tega, ker imam službo v katero hodim z velikim veseljem in ponosom.
V naši gostilni, so me preimenovali v kopitarja. Tako, da vas lahko vse, zdaj tudi povabim k sebi na kakšen kufe.
Imamo pa tudi malice, kosila, po novem sem zrihtal tudi za smučarje nekaj, saj jim nudim posebne smučarske malice.
Za nas je značilno, da smo dobri v svojem poslu. Seveda …
Če se boste odzvali mojemu povabilu … vam že kar na začetku povem, da pri nas ni neki pretiravanja alinekega nivoja. Pri nas delamo bolj domače. Vsi gostje so nam enako vredni in za vsakega se nekaj najde, da mu bo všeč, da ne bo lačen šel od nas. Obljubim vam, da se boste v našem ambijentulahko sprostili, počutili kot, da ste doma … deležni pa boste kvalitetne, pristne in domače hrane. V prostoru, ki kar kliče po domačnosti. Kar pa tudi šteje, saj ob pomanjkanju časa, mnogi prisegajo le na hitro prehrano, posledica tega pa je, da je skoraj vse narejeno iz umetno izdelanih surovin. Toda tega ne boste dobili pri nas …
Mi prisegamo zgolj na domačo hrano … še posebej na hrano slovenskega porekla …
Torej …
Če vas bo pot vodila mimo Vodic, se spomnite name in me obiščite. Smo sredi centra Vodic,le streljaj iz Ljubljane, Kranja, Kamnika ali letališča Jožeta Pučnika. To je gostilna Kopitarjev Hram ...
Vabljeni …
Aja ... lahko pa še dodam naš spletni naslov za stran, ki jo je zelo dobro naredil
... čas dopusta ... razmišljanje o sebi, o preteklosti, o življenju ... vse to, sem imel čas razmišljat, ko sem letošnji dopust preživljal ob deževnih dnevih ... bom kar napisal, kaj vse se pretaka v moji glavi, da besede, kar same skačejo iz nje ... če bo preveč, bom razdelil na več delov ...
Spomini... življenje ... čas ... Malo sem si zamislil, nad mojim življenjem, kako je bilo prej in kako je zdaj. Ugotavljam, da sem kar dobro odnesel izkušnjo, ki mi je skrojila potek življenskega sloga in načina mojega mišlenja na prehrano in na življenje samo. Skrojila mi je slog, zaradi katerega sem moral spremeniti vse svoje navade, v zvezi s prehranjevanjem. In danes lahko brez slabe vesti ali strahu povem in opišem tukaj na blogu, kaj vse se mi je dogajalo in zgodilo... Bil sem suh fant, blizu 30-ih. Moje prehrambene navade so bile kar slabe. Kot delavec v gostinstvu, sem večkrat prekršil pravila hranjenja in večkrat sem jedel mrzlo, mastno in na hitro pripravljeno hrano. Lahko bi rekel, da bi lahko pojedel vola in pol, pa se mi nič ne bi poznalo okoli pasu ... Obroka brez mesa si nisem znal predstavljati. Lahko je bilo mastno, pripravljeno na hitro in še krvavo vmes, pa me ni niti malo motilo. In pice ... te so bile posebna strast na mojem jedilniku. Se spomnim, da sem lahko tudi takoj po kosilu odšel na pizzo, če so me povabili. Skratka ... jedel sem lahko, za svojo težo, nenormalno količino hrane. In vedno sem imel tam do ene 75 kg. Se tudi spomnim, da sem večkrat zavestno jedel preveč, samo da bi dobil kakšen kilogram preveč. Tistikrat sem jedel dvojne porcije vsega, a vendarle je moja teža ostajala ista. Se spomnim, da so mi moji sodelavci v kuhinji, kar pogosto pravili, da bi me raje oblačili, kot pa hranili. Hm... čudno ... saj nisem bil izbirčen, le veliko sem rad pojedel. Na jedilniku je moralo dnevno biti meso in pa masna hrana ... dunajski zrezek s pommesom, svinjska pečenka s praženim krompirjem prelitim z mastno omako , ocvrto meso v nenormalni količini olja ... za povrh pa še stisnjena majoneza in veliko ketchupa. Sploh se nisem zavedal ali je to zdravo ali ne ... zame je bilo normalno ... in zelo, zelo okusno. In potem usoden dan oz. noč. S punco se ravno pripeljeva k njej domov na obisk, ko mene začne nekaj zelo močno tiščati v trebuhu. Slabost ... bruhanje ... in zvečer, ko sva legla k počitku se je zame začela najhujša mora, katero si niti v sanjah nisem znal predstavljati. Začelo me je zbadati v trebuhu. Kot, da bi znotraj sebe imel razbito steklenico in bi se glaževina rastresla po celem trebuhu. Kakor koli sem se obrnil, že me je rezalo kot bi mi tisto glaževino urezaval v želodec. Bolečine so bile vse močnejše ... bil sem v šoku, kot tudi moje dekle, ki je me je po nasvetu dežurnega zdravnika peljala k njemu na kontrolo. Ni imel kaj gledat in preverjat. Hitro je poklical rešilca, kateri me je odpeljal v bolnišnico v Slovenj Gradec. Kaj vse so tam delali z mano se več ne spomnim, ker sem bil v močnem šoku. Zjutraj, ko sem se zbudil, je nad mano visela le neka steklenička, narobe obrnjena in na koncu je imela cevko, ki je bila pritrjena tudi na mojo roko. Kaj zdaj? Kaj je to? Kje sem ? Takrat nisem vedel kaj bi lahko to pomenilo, dokler ni prišla do mene vizita. Zdravnik, ki je prišel do mene, me je prijazno nagovoril: » Sklepamo, da imate vnetje trebušne slinovke. To je zelo nevarna bolezen. Če vas ne bi pripeljali sem, kdo ve kaj bi se vse lahko zgodilo. Tukaj boste nekaj časa ostali na opazovanju in hranili vas bomo prek infuzije. Potem bomo pa videli kako naprej. « Takrat sem zvedel, kaj v bistvu pomeni tista narobe obrnjena steklenica nad mano. To je bila moja hrana za nekaj dni. Imel sem čas, da si jo bolje ogledam. Tekočina iz nje, je kapala počasi, po kapljicah. Hm... Približno dve uri in pol je trajalo, da se je steklenica izpraznila, ko pa se je, so mi dali novo. In na svojo, tudi grdo razvado , cigaret, sem odšel kar z stojalnjo. Seveda sem zraven imel stojalo, na katerem je bila pritrjena steklenica. Čez kak dan, sem ugotovil, da je v bistvu to moja hrana. Spraševal sem se že, zakaj nisem lačen, pa so mi povedali, da se hranim prek te flaše. Štiri sem dobil na dan. In tista tekočina je le kapljala po kapljicah. Zame je to bilo nekaj povsem novega in sploh še nisem vedel, kaj vse me še čaka. Mene, kot tako velikega jedca mesa, masne hrane in ostale svinjarije v nenormalnih količinah. V bolnici sem izgubil še dodatno nekaj kilogramov. Bil sem zelo suh. Tiste flaše sem si počasi začel predstavljati, da so dunajski zrezek s pommesom in ko mi jo je sestra zamenjala, je zraven v šali govorila ... o, dunajca ste pojedu, zdaj vam bom pa še pizzo dala ... Dnevno so z mano delali neke preiskave in mešalo se mi je že, ker nisem dobil kaj fizičnega za pojest ... čeprav nisem bil lačen, bi pojedel vsaj kak kos mesa. Če že ne zaradi lakote ... zaradi okusa ... zaradi navade ... In po desetih dnevih ležanja v bolnici, končno pride večer, ko mi na viziti povedo, da bom počasi, lahko šel domov. Da bom lahko začel jesti fizično hrano. Da je konec infuzije. Kakor hitro mi je zdravnik to rekel, sem že delal načrt, kam bom šel jutri na kosilo. Pred očmi sem že imel narisan dunajski zrezek, pommes z veliko majoneze in ketcupa, ter eno veliko pizzo. Toda razočaranje je sledilo. K meni je še isti večer prišla sestra in spomnim se, da je v rokah imela veliko listov papirja, skript in podobnega ... »Takole je«, » imeli ste vnetje trebušne slinovke. Za nekaj časa boste imeli dieto.« Podala mi je liste in skripte in zaprla vrata za sabo. Ko sem začel prebirati in brati, so mi solze kar same začele liti iz oči. Tiste stvari, katere sem imel najraje, so bile strogo prepovedane. Nič več svinjine, ocvrte hrane, mastne pečenke ... Spomnim se, da sem tisto noč v solzah zaspal. Zjutraj, ko sem za zajtrk pričakoval salamo in sir( po dolgem času), sem ugotovil, da vse to niso bile sanje, pač pa golo dejstvo, da bom res moral imeti dieto. Prinesejo mi prepečenec in čaj. Hm... svašta... sploh nisem dojemal, kaj se dogaja okoli mojega načina prehranjevanje. Do zdaj nisem nikoli gledal nato, kaj vse sem dal v usta, zdaj pa moram najprej prebrati, če tisto ali pa ono hrano sploh lahko jem ... Želel sem si pogovor z zdravnikom. Imel sem kup vprašanj zanj. Kaj , zakaj, koliko časa... Odgovor je bil kratek in jedrnat: »kako dolgo?« Dokler bo to potrebno. »Zakaj?« Zaradi nepravilne prehrane. Zaradi mastnega , hitrega in nekvalitetnega načina prehranjevanja, sem skoraj umrl. Hm... to pa je bil razlog za en velik razmislek, v mojem življenju. Kako naprej ... Kar nekaj časa je preteklo, da sem si dal v glavo, da moram imeti strogo dieto. Dunajski, pommes, pečenka, pizza, majoneza, burek, svinjina pripraljena na razne načine ... vse to je bilo v moji glavi. In zame je ta hrana morala biti preteklost. Zgodovina. Prečrtana v glavi. Vendar kaj, ko je bila to dobra hrana. Kako naj jo dam zdaj iz glave... kako se navaditi na dietno hrano? Več o tem prihodnjič ...
Kdo se je vrnil? Hm… po dolgem času sem spet odprl stran e-dnevnika ali bloga, kot pravijo. Ja… vidm nova imena, ogromno novih zapisov, isti zgled … Res me že dolgo, dolgo ni bilo na tej strani. Kako hitro mine čas. Meni se pa zdi, da sem še pred včerajšnjim nekaj zapisal v blog. Zanimivo. Zgodbe, ki so se mi odvijale, teh zadnjih nekaj mesecev, so krojile moj čas. Čas, ki mi ni pustil, da pridem na zanimive strani. Marsikaj se je dogajalo okoli mene, marsikaj novega sem se naučil, vsekakor pa nisem več isti kot sem bil. Življenje te nauči marsikaj in marsikaj potem delaš drugače kot si pa delal. Moje zgodbe, ki so se dogajale, jemljem čisto resno. Od njih se naučim nove stvari. Negativno preobrnem v pozitivno, pozitivno pa ohranim tako kot je. Ampak, še vedno mi ostajajo znaki, po katerih me lahko vsak prepozna. Še vedno sem natakar po duši. Še vedno obvladam internet. Še vedno rad kaj dobrega preberem, povem, napišem. Kar se tiče mene, se nisem prav nič spremenil. Naučil sem se ločiti kaj to je praktični del in kaj teoretični del gostinstva. V njem sem naredil kar dva koraka naprej. Sprijaznil sem se, da bo moje življenje, po večini, kar dolgo časa ostalo povezano z njim. Tole vodenje kavarne … hm… po svoje zanimiv posel, po drugi strani pa peklensko, hudo vroča zadeva za razgovore in pogovore … ugotovil sem, da ljudje vse preveč hlastajo za denarjem in za položaji. Hm … denar, zavist, hotenje, bogatenje … na vrednote življenja se pa pozablja. Takšnih političnih igric se ne grem. Zato sem odkorakal iz kavarne. Naprej. Stopil sem stopničko višje in naredil korak, ki pomeni , da grem v pravo smer. Bolj od denarja mi pomenijo besede kot so : sočlovek, življenje, čustva, prijateljstvo… dom, družina … Nič več se ne oziram, kaj kdo ima. Ima pač to, kar mu je všeč. In če je nekomu všeč, da ima moč in oblast, naj jo ima. Ne vidim vzroka, da bi zaradi tega bil sam kaj na slabšem. Človek, si kroji srečo sam in če ne pustiš, da ti življenje krojijo drugi, potem je to dober znak, da postaneš zadovoljen in srečen. Pravljice si pač moraš pisati sam. O tem ni dvoma in če je kje nekdo, da se ti pridruži, je to dobro. Vzameš ga s sabo na pot in skupaj sta potem lahko srečna. Več glav, več ve. Če pa je nekje, nekdo, kateremu ni všeč kar počneš in te samo kritizira, pa ga enostavno pustiš zadaj in greš naprej. Denar. Včasih dobim občutek, da se ves svet vrti okoli njega. Vendar, ni vse v denarju. Več mi je vredno, da nekdo diha z mano, kot pa da se utapljam od, nenehne želje, kje ga bom zapravil. Prijateljstva ne moreš kupiti. Prijateljstvo se dobi z dejanji, toplino in z hotenji, da nekomu stojiš ob strani, kadar to potrebuje.
Na prvo stran eDnevnika