V nedeljo, 23. maja je v Budnarjevi muzejski hiši potekala prva
prireditev v okviru letošnjih tradicionalnih 40. Dnevov narodnih
 noš in oblačilne dediščine – praktičen prikaz zavezovanja peče.
 Delavnico je v sodelovanju z ga. Meto Pucelj,
Jožico Šmid in Veroniko Pogačar vodil dr. Bojan Knific.

Zanimanja za delavnico je bilo ogromno, saj se jo je udeležilo
več kot 70 oseb iz različnih kulturnih, turističnih in folklornih skupin
 ter posameznikov iz različnih krajev Slovenije. Delavnica je potekala
kar dvakrat in sicer ob 13. ter 16. uri.

V osrednjem prostoru Budnarjeve domačije – hiši je najprej potekala
 razlaga in teoretičen del. Dr. Bojan Knific je predstavil zgodovino
 nošnje peče ter njene značilnosti glede na različne slovenske pokrajine.
Peče so navadno dober meter velike kvadratne rute iz tankega domačega
 platna ali bombažnega blaga, pa tudi drugih materialov. Bile so najsplošnejše
 vsakdanje in praznično pokrivalo žensk na Slovenskem v 1. polovici 19.
stoletja. V kmečkem okolju so jih ženske vsakodnevno nosile že v 15. in 16.
stoletju, nato so se pojavile tudi avbe. Peče so v 17. in 18. stoletju nosile
tudi fevdalke in meščanke, a so jih nato opustile in nadomestile z drugimi
pokrivali, pretežno klobuki. Med kmeticami pa peče ostanejo najpogostejše
pokrivalo vse do sredine 19. stoletja, ko jih zamenjajo pisane rute iz
industrijskih materialov.
Peče, ki so bile nekdaj pokrivalo zakonskih žena, so ta pomen do sredine
19. stoletja že izgubile, vseskozi pa se je ohranila njihova značilna bera barva.
Vsakdanje, delovne peče so bile najpogosteje izdelane iz domačega platna
in skromno vezene ali tudi nevezene, pražnje pa so bile iz bombažnih tkanin,
ki so jih predvsem na vogalu, ki je padal po hrbtu, krasile bele vezenine; te so
bile zlasti bogate na Gorenjskem in okolici Trsta. Tako izbira blaga kot tudi
 količina vezenin in dodanih čipk sta nosilki peče večali ugled in izkazovali njeno
 stanovsko pripadnost.
Peče so si ženske v 1. polovici 19. stoletja na glavo polagale in zavezovale
na zelo različne načine – samostojno ali čez avbo, prekrižano pod brado ali
tilniku vrh glave, z obema koncema na ramah ali prsih. Najpogostejši vezavi na
vozel ali na pentljo se je v drugi polovici 19. stoletja pridružila še vezava na
»petelina«, ki je še danes ena glavnih značilnosti »črne noše«. Na tak način so
 si po letu 1870 zavezovali pečo na Dolenjskem in Gorenjskem, Primorskem
do Postojne, na Štajerskem do Maribora. V osnovi gre za v zatilju pod visečim
vogalom prekrižano vezavo, ki je na temenu zavezana na vozel, in sicer tako,
da oba roglja z bogato naškrobljenimi čipkami stojita pokonci in sta razprta,
tako da dajeta vtis petelinove rože, kar omogočajo bucike, skrito vsajene igle
ali šivi. Zaradi opaznosti in izrazitosti je ta vezava postala, poleg zlato vezenih
avb, najbolj prepoznavna sestavina narodnih noš, zlasti črnih noš, čeprav dr. Knific
poudarja, da jo lahko nosite tudi na druge noše.

Po teoretični predstavitvi je v hiši in na dvorišču domačije potekal praktičen
prikaz zavezovanja, v črni kuhinji so si obiskovalci lahko pogledali različne vzorce
peč (različno vezene in z različnimi čipkami).
Udeleženke delavnice so v večini peče imele s seboj nato pa so se skupaj
 z mentoji: dr. Bojanom Knificom, Veroniko Pogačar, Meto Pucelj in
Joži Šmid učili zavezovanja.
Glavni namen je bil, da se naučijo same pravilno vezati pečo.