... med lesketanjem vodnih kapljic ...

PETRA HEROJ

Bi bilo pravilneje herojka, pa mi to čudno zveni .

Tanajvečji bumi so že mimo, jaz pa še vedno premišljujem. O Petri Majdič. O njenem ravnanju. O njenem zgledu. O njenem uspehu.
No dobro, nimam tega v mislih ves čas od tistega nepozabnega dne dalje. Valda . Sem tiste sorte človek, ki se veliko večino časa ukvarja s svojim življenjem in ima s tem čist dovolj dela.
Ampak vsake toliko, ko nanese, pa premišljujem o tem. Iskanje svojega stališča glede tega in to. Pa sem prišla do svojih zaključkov:

• vztrajam v prepričanju, da cilj ne opravičuje sredstev. Ampak! To velja samo v relaciji do drugih. Torej glede hoje po drugih. Zase pa valda vsak odloča sam. Ima pravico in dolžnost sprejemati odločitve do kam gre.
  
• sredstva v športu so čas, nategi mišic ipd itd, podreditev celotnega življenja temu cilju, javna izpostavljenost,  ... Vztrajanje po poškodbi v presiji tekem se ne more primerjati s tistim tekom treningov. Slednje je lažje. Predvsem ne mudi se toliko z odločitvijo. Če ni tekme, ni tistega 'now or never'.
  
• če naš narod ves čas svoje zgodovine ne bi premogel tako odločnih, pogumnih posameznikov, slovencev kot tako majhnega ljudstva - že davno ne bi več bilo. Ali z drugimi besedami - če bi vsi (skozi vso zgodovino) gledali samo s tiste strani kaj je (kao) bolj pametno in (kao) zdravo in lagodneje in zame varneje ... bi nas že davno pohodili. Ker te miselnosti pač niso samo za šport rezervirane. Dejstvo. Moč karakterja je to. Kak človek, močno vreden občudovanja, ki je imel to miselnost, čeprav izven športa, je bil tudi v zaporu že. In kadar gre za tako javno izpostavljeno funkcijo, ja, je to herojstvo.
  
• zgled. Jap, mislim, da je Petra človek, po katerem se je vredno zgledovati. Definitivno. Ni en mehkužec (opravičujem živalicam), ki se ne bi realno zavedal, za kakšno pot se je odločil, kaj ta vzame in kaj da. Ne javkca ob res težkih momentih, le-ti ji niso izgovor za umik ali izmikanje (čeprav bi lahko bili v tej situaciji). Drži se svoje poti, vztraja in zna stisniti zobe. Je pa zdrava pamet tista, ki omogoča ločenje po individualnih poteh. Tam, kjer te ni ... Torej ... Tistim, ki se jim Petra kot zgled ne zdi ok ... pa toplo priporočam, da se ne silijo tam, kjer zanje res ne bi bilo zdravo, heh. Bi bilo res brezveze, da se ideje radi mečejo 3m globoko. Če že ne znajo ločiti med bistvom zgleda in dobesednim oponašanjem dejanj v različnih sferah. Lahko pa malo pobrskajo po sebi, kaj je tisto pri onem stricu Nelsonu Mandeli, ki se jim torej dopade ... (ni glih, da bi moč njegovega karakterja bila ves čas zanj lagodna in zdrava)
  
• odgovornost do drugih, bližnjih. Jap, to je tista, ki jo imamo vsi. Na nek način. In ker imamo obenem vsi tudi svoje življenje - je nima nihče. Na nek način. Mislim, da je ena najhujših dušečih obremenitev, ki jo lahko komu bližnji naložijo - skrb, da se ti ne bi nikoli nič zgodilo. Hudo neprijetna 'skrb' bližnjih je to. Ker preprečuje, da bi se zgodilo tudi kaj hudo dobrega. Nekje je ločnica, vmes. Obstaja odgovornost zase in odgovornost do drugih. In odgovornost do drugih je dvosmerna cesta, ki vsebuje upoštevanje drugega in dopuščanje njegovega svobodnega dihanja. 

Komentar brez naslova

{ 22:45, 1. 03. 2010 } { Avtor Gost }

čisto preprosto: herojinja (po SSKJ)

Dobro si

{ 23:24, 1. 03. 2010 } { Avtor deprofundis }

to napisala!

Dobro zaobjeto, Morska,

{ 09:54, 2. 03. 2010 } { Avtor ton }

sam pa ostajam pri tezi, da Petra ni zgled. Je heroina, je čudež od človeka, ne pa zgled. Zgled je nekdo, po katerega delih in življenju želimo vzpodbuditi nekoga drugega (najraje pamže), da se nečesa loti. Kaj dobimo v tem primeru? Garaj in trpi, pa bo morda uspelo. Hja. Meni ne potegne. Takšen zgled je bil morda raben tam konec 80ih, ko smo bili en kolektivni mali nedorasli nepriznani ubožček, ki je brez vsak pomoči (in s samimi Kaisami in še nemškim serviserjem za vratom) vztrajal na svoji pravični poti. Zdaj pa je, mislim, tovrstna mobilizacija narobna, ker prinaša preveč neugodnih stranskih učinkov (v Petrinem primeru realno možnost trajne poškodbe, zaključka sezone, celo kariere, v 'našem' osredotočenost na en sam cilj, ki bognedaj če ne uspe...). Skratka meni se ne zdi nič narobe, če gospo Majdič hkrati neizmerno cenim in njen zgled toplo odsvetujem vsakomur, tudi olimpijskemu športniku pred morda zadnjim nastopom v karieri. Haj,

Tone

Komentar brez naslova

{ 10:05, 2. 03. 2010 } { Avtor Babica }

Moje stališče za Petro je, da je pretirala, na dolgi rok. Ker bo še živela. Do svojega lastnega zdravja imamo premalo odgovornosti. Bi kar naložili javnemu zdravstvu, da nam pošlihta, če sami ne ravnamo primerno za svoje telo. Herojstvo v takem primeru postane izgovor za človeka, ki mu sicer kaj drugega ne gre, največkrat kar samo lastno življenje.

Petra je zablestela, pa bo jutri pozabljena v športnih srenjah. Ker bodo junaki drugi ljudje. Raja pač išče vedno nove gladiatorje.

 

Veliko

{ 10:56, 2. 03. 2010 } { Avtor Ušat - domača stran }

povedanega ja, pa vseeno. Vsak zase ve kaj mu je glavni cilj in tega sledi. Postaviti se v kožo koga drugega pa na žalost ne znajo vsi.

Men se zdi carica.

Komentar brez naslova

{ 12:17, 2. 03. 2010 } { Avtor sime }

Petra je po mojem mnenju dokaz, koliko človeško telo premore v določenem trenutku v določeni situaciji pod določenimi pritiski...dokazala je svojo lastno moč, ki je lahko zgled morda nam posameznikom, ki vse skupaj spremljamo njene podvige, kot tudi druge podvige naših športnikov - morda nekatere celo osebno v življenju...in seveda kadar človek z željami in afirmacijami stremi za nekimi cilji, je lahko še taka bolečina le motivacija v določenem momentu, čeprav v zavedanju nekje v ozadju, da lahko pusti velike posledice kasneej v življenju...je herojinja in zgled...ampak to je ona in le ona...vsi smo različni...lahko se pa marsikaj preko njenega in njej podobnim dejanjem nauči tretji opazovalec....

Sime

Morkadeklica,

{ 15:45, 2. 03. 2010 } { Avtor pravakala }

lepo si to napisala.

Se strinjam z Ušatko, Petra je carica!!!

Pozdravček

Kala

Komentar brez naslova

{ 18:27, 2. 03. 2010 } { Avtor Gost }

 

  Meni pa to smrdi po fanatizmu.

 

            Draga

gost :)

{ 09:12, 3. 03. 2010 } { Avtor morskadeklica }

mnogo raje debatiram s človekom, ki ga spoštujem. spoštujem človeka, ki stoji za svojim stališčem in svojimi besedami. človek stoji za tem, če se podpiše, če mirne vesti zastopa svojo osebo.

in sem potem povprašala strička gugla, pa beseda herojka sploh ni priznana kot prava . hvala. ampak herojinja mi tudi hecno zveni. 

turdus :)

{ 09:12, 3. 03. 2010 } { Avtor morskadeklica }

hvala

hihi, tone :)

{ 09:17, 3. 03. 2010 } { Avtor morskadeklica }

aveš da bojda tudi beseda heroina ni čist taprava . ampak mene te reči ne motijo. važno, da se razumemo .

in na tak dobeseden način tudi jaz ne bi vzgajala glede zgleda. saj pravim že v postu tako. doba, kjer je moč karakterja močno pohvalna stvar, bo pa večna. samo sfere, kjer se le-ta izraža, so različne. razmišljala glede osredotočenosti na en sam cilj sem pa že tukaj.  nekaterim se zdi eno poslanstvo dovolj za polno življenje, nekaterim ne.  mislim, da v tem ni nič slabega. nobena pot ne more biti kar striktno napačna, samo zato, ker ni moja. 

babica :)

{ 09:20, 3. 03. 2010 } { Avtor morskadeklica }

hm. če gledamo samo s te strani, potem razumemo samo sebe. tudi jaz ne bi zanemarila drugih reči zaradi športa. bi imela bolj povprečno življenje, družino in to. kar pomeni (glede na to, da se vsega hkrati pač ne da), da ne bom športna prvakinja. stvar prioritet je to. vsak ima svoje. če drugim ne škodijo, pa sploh ok.

mislim, da bo petrin uspeh res sčasoma pozabljen. njeno gladiatorstvo pa ne. ampak zanjo to itak nima veze. sledila je svoji poti, ne našim. nam bo ostalo od tega, kar pač bo, njej bo (ko bo nekoč gledala nazaj) ostal cel komplet. z bolečinami padca vred. ampak uspeh tudi. zanjo je večen. 

 

Uredil/a je morskadeklica, 3. 03. 2010 ob 09:48

ušatek :)

{ 09:22, 3. 03. 2010 } { Avtor morskadeklica }

oooo, imaš novo stran

hihi, torej je bilo res povedanega že veliko. se mi je zdelo. 

in tudi jaz mislim, da je bistven keč tu vživljanje v kožo drugega. jaz jo razumem, kljub temu, da moje poti niso take. se pa enako močno trudim za svoje. na srečo pri meni padci niso tako dobesedni. 

sime :)

{ 09:24, 3. 03. 2010 } { Avtor morskadeklica }

ja , strinjam. in se da naučiti kaj iz tega, mhm. če furaš svoj biznis in ti je ta prioriteta, si pa drugače izčrpan. le da je v biznis primeru težje dojeti, kdaj je čas za počitek, torej kdaj dosežeš svoje meje.

kala :)

{ 09:24, 3. 03. 2010 } { Avtor morskadeklica }

hvala

pozdravček

draga :)

{ 09:29, 3. 03. 2010 } { Avtor morskadeklica }

hm, res? meni pa še ne. zame je fanatizem živeti po svoji filozofiji v skrajnosti, nesprejemanje česarkoli, kar ni striktno ideološko. tu pa ni šlo za ideje in stil življenja, ampak en dogodek, konkretno odločitev zase (!) v enem samem trenutku.

je pa res, da je včasih težko najti ločnico vmes. recimo že med trmo in vztrajnostjo jo je včasih težko najti. ampak dejstvo pa je, da brez biserčka trme ne more biti vztrajnosti v karakterju. 

mi je hecno gledati na poslanstvo (ki si ga itak vsak sam izbere/najde) kar avtomatično kot na skrajnost (fanatizem). nekje so ločnice vmes. tudi dalaj lama je posvetil svoje življenje enemu cilju, pa zaradi tega še ni fanatik in bi bilo grdo reči, da je do ostalih sfer bivanja pa ingorantski. pač se je odločil in zanemaril ostale reči. 

tako jaz vidim te reči, no.

Komentar brez naslova

{ 20:19, 3. 03. 2010 } { Avtor Gost }

 

 No, ja, najbrž imaš prav. Kadar z možem  prepričujeva drug drugega, kdo ima prav, jaz rečem, da sem vztrajna on pa trmast. Razlika? Je ni.

Komentar brez naslova

{ 20:20, 3. 03. 2010 } { Avtor Gost }

 

 Aja, 

 

   pozdrav   Draga

 Zraven špilam bridž.

hihi, draga :)

{ 21:12, 3. 03. 2010 } { Avtor morskadeklica }

se tudi meni kdaj zgodi taka nerazlika

ma kaj pa vem, če imama prav. no, zase prav imam, hihihi. 

uuuu, bridž , to se morm pa še naučit špilat!

Petra je ODLIČEN zgled !

{ 11:19, 29. 04. 2010 } { Avtor BladeRunner }

...in konec. Zakaj ?

Ker poseduje to, kar marsikdo v življenju nikoli ne.
Recimo pozitiven duh, pristop, gledanje na svet.

Koliko bolj "varno" je pizdakat pa bit negativno nastrojen, pesimist v življenju ?
in se skrivati že vnaprej za svoj morebitni neuspeh...

Treba je imeti točno tak pristop, kot ga ima Petra.
In morem reči, da mi je ta celo bolj všeč, kot recimo stil, ki ga "tera"
Tina Maze s svojo ekipo (pizdakanje, dokler ne dobiš sicer zasluženega!)

Samo s takim pristopom se lahko doseže v lajfu tisto, kar si želiš.
Tudi za ceno zdravja včasih. Da, seveda je neverjetno tvegala...
a za ceno življenskega cilja ! Ne tvega delavka v Muri, delavec v Vegradu tudi ?
In za kakšno ceno ???

blejdraner :)

{ 16:50, 29. 04. 2010 } { Avtor morskadeklica }

se strinjava .

hihi, dobro razmišljaš za dveletnika (piše na tvoji osebni strani)  

lepo pozdravljen pri meni.