Pustite upe vse, ki ste vstopili...

Nocoj, ko sem sama. Vem, da nisi za vsakogar Fiona, ampak tako lepo si usklajena z zvokom dežnih kapelj, ki se tihotapi v sobo. Sama sem, ker morda dajem občutek, da sem lahko. Saj je lahko... biti ovit v spomine in v če-je, ki bodo komaj čez čas pridobili na pomenu. Zdaj je vse še v zraku, kot da bi bilo na dosegu roke, a se pretvarjam, da je po vseh izrečenih besedah že zdavnaj vse predaleč in nedosegljivo in nikoli več možno, da bi bilo moje. Love ridden. Recimo. Danes sem željna vseh tistih osnovnih potreb, od hrane, ki sem jo spravljala malo preveč vase in do želje po pravih dotikih, ki ostajajo neizpeljani. Le v mislih čutim roko na boku, prav tam, kjer se najbolj zliva s telesom in drsi v skušnjave...