The supreme moment of stillness before the flight ...

Mečejo jih na cesto. Natanko tako kot v filmu. V sedanje prostore hočejo namestiti arhiv. Identično tako kot v filmu. Ne vem, ali gre za naključje, ali pa si je Inštitut za novejšo zgodovino tokrat čisto zares našel vzornika v filmu Poletje v školjki 2. V današnjem Žurnalu24 se namreč na dveh straneh razpenja novica, kako bo plesna šola Kazina ostala brez strehe nad glavo, ker so ji na inštitutu (ki je sicer upravljalec stavbe, slednja pa je v državni lasti) prekinili najemno pogodbo, saj bi radi stavbo temeljito prenovili, vanjo pa potem naselili arhivske prostore. Inštitut in Kazina si namreč delita domovanje v klasicistični stavbi med Slovensko in Kongresnim trgom v Ljubljani; objekt je bil zgrajen med 1836-38 in je bil prvenstveno namenjen druženju mestne gospode. Kar na smeh me sili, ko preberem izjavo Jerce Vodušek-Starič, direktorice INZ, ko pravi: »Vi ne veste, kako je, ko po lesenih tleh skače toliko ljudi«, in ima mimogrede svojo pisarno tik nas plesno šolo. »Ne da se delati!« še javka. Kakor da bi stavke pobrala iz zabavnega scenarija Poletja v školjki 2. Človek ne potrebuje veliko domišljije, da si v mislih zamisli Biziljevo, ki je v filmu upodobila tečno in hipohondrično bjondo direktorico oz. »belo miško«, kakor so jo posrečeno krstili ljubljanski pijančki.

Res je, kar moralizira novinarka Bogatajeva, da se je bilo fino sprehoditi mimo te stare, a slikovite stavbe, iz katere se je dan za dnem slišalo štetje plesnih učiteljev, glasba in marljivo topotanje čevljev za step. Stavba je ravno zaradi vse te plesne dejavnosti v njej živa, kot žgoleča in dobrodušna tetka dnevno privablja na stotine šolarjev, njihovih staršev in plesnih zanesenjakov vseh starosti. Arhivski prostori bi ji definitivno zbili animo, zapečatili usta in jo preobrazili v le še eno tistih sivih ljubljanskih stavbač, mimo katerih se vsakodnevno spodbijamo, ne da bi jih sploh videli.

Arhiv bi lahko mirne duše preselili na kakšno bolj mirno lokacijo in ne med pozeble in razmočene zidove srca Ljubljane, medtem ko bi morali v jedro mesta vnesti še več življenja in dogajanja. Poudariti pa je treba še nekaj – ta plesna šola naj bi po besedah Vodušek-Staričeve pred 25 leti, ko so s plesom začeli v tej stavbi, delovala kot študentska organizacija in je na podlagi tega prostore dobila za relativno nizko najemnino, zdaj pa je že nekaj časa zasebna in zelo zelo profitna dejavnost. Predstavljajte si, da se v njej letno plesne korake uči in pili na stotine učencev, ki mesečno tja v povprečju prinesejo več kot 60 evrov, nekateri dvakrat, trikrat toliko. Tudi sama sem tja odnašala po polovico svoje mesečne štipendije, dokler jih nisem s temi visokimi šolninami raje poslala v tri krasne in začela štediti. Tako po eni strani navijam zanje, da obdržijo tiste nostalgične in barvite plesne dvorane, a jih obenem klincam zaradi tako visokih šolnin. Zakaj bi morali ravno plesalce tako tepsti po denarnici, po drugi strani pa se lahko nogometaši ali košarkarji, in kaj jih je še podobnih, na treningih podijo po igrišču večkrat tedensko zastonj ali za smešno nizke cene. Preprosto ni fer, sploh ker je ples dandanes velik paradni konj Slovenije v mednarodnih vodah, pa naj bodo to že naši svetovno znani hip-hoperji, jazz plesalci, plesalci latinsko-ameriških in standardnih plesov ali plesalci sodobnega plesa, ki bo, kot veleva Nacionalni program za kulturo, v letih 2008-11 deležen le skromne študije, kaj šele da bi lahko sanjali o Centru sodobnega plesa.

Zato upam, da bodo tudi Kazinarji posnemali film in lepega dne v plesu protestno preplavili ljubljanske ulice. Da bo takrat odmevalo od nagajivih stopal, ritmov in da bodo v svoje kolo vpotegnili ne le župana, ampak tudi kakšno drugo leno vladno rit, ki ni še nikoli sedela na kakšni plesni produkciji in opazovala ogromnega plesnega potenciala, ki ga Slovenci imamo.  

Obenem se tudi naslajam, če ima Kazina kot ključnega aduta v rokavu po vzoru iz filma tudi pripravljenega kakšnega Rifleta, ki bi, grizljajoč že stopeto bobipalčko, čisto flegma odvrnil: »Samo brez panike!« in brezbrižno zibajoče odrajsal z odra.  

In se strinjam s tabo. Dobro napisano. Lp.

Ja... največja škoda je po mojem mnenju ravno v tem, prvotnem namenu te zgradbe in njeni dolgoletni tradiciji. Se pravi druženju ljubiteljev plesa in predajanju skupnim ritmom. Nam so vedno govorili: "Še Prešeren je sem hodil plesat!":)

..po drugi strani pa - dvorane niso dovolj velike, garderobe so provizorišne, o tuših ne duha ne sluha in pa vsaj 20 minut prej moraš priti, da se spopadeš z lovom na parking v samem centru. Nekako se zdi, da je obstala v času... zato se mi zdi v končni fazi bolje, da se preseli v druge prostore, v primernejše prostore, navkljub svoji zgodovini. 

Lp 

Sheehs, glede neprimernosti prostorov imaš prav. Tudi jaz samo ugibam, kdaj bo kakšen lestenec letel na tla in nekako nenavadno je v klasicistično opremljeni dvorani poplesavati na Usherja. Bi bili pa ti prostori vseeno kul še za kakšen standard, swing ...

V bistvu ne navijam za to, da šola ne glede na vse ostane v stavbi, bolj me moti odnos do plesa pri nas, ki je postal totalka komercialna zadeva, ki močno tepe po žepih, in ki ga noben ne jemlje resno kot športno panogo, vedno bolj ugotavljam, da pa je podpora tudi na umetniškem področju, kar zadeva ravnanje vlade, cizljava.

Ampak na kakšen plesni shod po Ljubljani pa bi še vedno pristala. Da malo prevetrimo pogosto namrgodene ulice.  

Sporočilo 15 od 50