Ko se leta odmaknejo od časa, ko si začel švicati po travnikih in igriščih po svetu, se zaveš, da ženske večinoma ne marajo početja moških. Ne marajo njihovega vonja, niti ne njihovega skoraj zasanjanega občutka, ko govorijo o nogometu, o podajah o predložkih, faulih, rokah in seveda ne vidijo nič posebnega ob trenutku, ko se zatrese mreža in si moški v prešvicanih majicah padejo v objem. No ja, saj je res, če bi se spustili na njihovo raven v tem početju res ni nič posebnega. Razen... No tukaj pa je tista razlika. mi moški namreč v tem letečem usnju in ob zvokih, ki spremljajo to bitko na travi čutimo adrenalin, to je bikoborba, to je skoraj ekstaza ki nas lahko popelje zelo daleč. Mi ne vidimo znoja in ne vohamo prepotenih majic, mi slišimo utrip podivjanih src in čutimo mišice, ki se krčevito trudijo da pridejo do vrhunca. No to bi tudi one rade, vendar po taki konkurenci smo mi ponavadi preutrujeni. No resnici na ljubo se nekatere pridružijo, ker če sovražnika ne moreš premagati se mu pač pridružiš...