Moj eDnevnik

"Ni nemogoče."

To so bile besede mojega novega najljubšega vodovodarja Samota. S tem sem se takoj strinjala, če in samo če je to vključevalo dodatno delo v naslednjih dneh. Ne da sem tip, ki pada na atletsko zgrajene vodovodarje z vražje colgatnim nasmeškom, ampak njegova zadnja plat govori zase.

Če se vrnem na pretekle dogodke, je poletje pravi čas za nakupe, počitnice v tujini in samska dekleta. In tu se pojavi moj problem. Nakupi me spravljajo ob živce, še posebej pa razprodaje. Po moji mami sem namreč podedovala gen, ki me prisili k šopingiranju po ljubljanskih uličicah. V bistvu, po kakršnihkoli ulicah. Postavite me v Dolino smrti, in zagotavljam vam, da sem ena izmed treh oseb na svetu, ki je sposobna se vrniti z 11 nakupovalnimi vrečkami, polnimi oblačil.

Kot da ne bi moja denarnica že preveč trpela, me je moja bff Tina povabila na potovanje v Egipt, kjer bo slučajno (!!!) navzoč njen fant Leon. Prva misel, ki mi je šinila v pamet je naslednja:
Sprehajam se po Sharm el-Sheikhu v moji novi, kožnobarvni, tesno oprijeti oblekici, s petkami za umret in prevelikimi sončnimi očali in brezglavo iščem Tino in Leona, ko me ugrabi Aladin in me popelje v svoje palače in z mano ravna, kot se za bodočo kraljico spodobi. Takrat sem se morala zbuditi in si priznati, da je verjetnost tega dogodka rahlo manjša, kot možnost, da bom dobila na loteriji.

Preidimo k tretji točki - samska dekleta.
Zelo lepo je biti samski, če ti to ne piše ravno na čelu. Meni piše. Saj ne, da se branim avantur, kar lepe so za preganjanje dolgačasa, ampak ne vem. Rada bi moškega, ki ob enih zjutraj stoji pred mojimi vrati, s čokoladnim sladoledom in hamburgerjem. Rada bi moškega s čudnimi prehranjevalnimi navadami. Pozabite! Rada bi moškega z mojimi prehranjevalnimi navadami.

V službi se je pojavil nov moški osebek. Ime mu je Andrej. Po njem se slini ves naš ženski oddelek, razen mene. Zakaj? Ker misli, da je kul. Kar pa ni. S svojimi po meri ukrojenimi suknjiči in azurno modrimi očmi za tja past, ni niti malo kul . Odločila sem se, da se bom do njega vedla čim bolj ravnodušno, kar mi presenetljivo dobro uspeva. Kar njega spravi v slabo voljo. Imam ga na sumu, da moje ime vnesel v tabelo za nov projekt, kjer bova morala sodelovati. Pokazala mu bom, kaj je resnično kul.

Dobila sem pošiljko rož nezanega oboževalca. Ko sem jih postavila na primerno mesto, poleg mojega kaktusa, je pozvonilo na vratih. Bila je moja hiperaktivna mami z nadvse razveseljujočo novico o poroki moje sestre Samante. Jeeeej! Not. Ko je prenehala hlastati za zrakom je dodala: In kdaj lahko pričakujemo tebe, ljubica?
    
Naslednja slika, ki se mi izriše pred očmi: Trenutek, ko nevesta odvrže svoj šopek, za njo se gnete gruča mladenk, katerih cilj v življenju je ulovitev šopka, ki jim predstavlja predmet poželenja, ulovi ga seveda moja mami, ki se je nekako prerinila v množico, in mi ga nadvse grdo porine v naročje.
Ko je mami zapuščala moje stanovanje, mi je še prišepnila: Upam, da si najdeš spremljevalca v roku dveh tednov. Da bi bilo še bolj strašno, mi je pomežniknila.


In sedaj sedim tukaj, s kupom problemov, katere je moč prenesti le s pogledom na Samotov zadnji del, ki nadvse možato popravlja katastrofo v moji dnevni sobi, ki je že tri dni popljavljena.
V roku dveh tednov si morem najti sprejemljivega spremljevalca, slediti mojemu genskemu nagonu, začeti delo z Andrejem (ne, tudi če bo to vključevalo delo na razdalji nekaj cm, bom ostala ravnodušna) in se igrala matchmakerja (v tem sem izjemna klasa!) Larryju, ki trenutno doživlja krizo srednjih pasjih let.

Tvoja, z dobrim razgledom opremljena in težavam skoraj kos, Drop-it

Napiši komentar