<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>
Na prvo stran
Osebna stran
Arhiv sporočil
Prijatelji
Foto album
RSS

Ženski ego

Včasih se mi zdi, da je moje življenje čisto preveč pozitivno. Da ljudje okoli mene pričakujejo preveč. Dogaja se, da okoli mene doživljajo živčne vojne, da pričakujejo reakcijo in ko ne dobijo nič, se čudijo. Čemu? Zakaj včasih pričakujejo, da bo človek reagiral? Da bo znorel namesto njih, se postavil za njih. Mogoče niso pomislili, da je meni tako prav? Ali pa da sem enostavno človek, ki je tako zelo hvaležen za mir, da se mu zdi tako nesmiselno skakanje v luft nesmiselno? Primer, zmenim se z delavci, da pridejo ob 7 uri. Zmenim se z nekom drugim, da mi ob 7.30 pripelje en stroj brez katerega delavci ne morejo delati. Ob 7.27 uri dobim sms, da mi bodo dostavili stroj ob 9.00. Moja v luft, delavci isto. Jaz pa ne. Pošljem sms, da se nismo tako zmenili in da imam delavce že pri nas. V mislih si rečem, dam mu 5min za odgovor in če reagira, pokličem. Seveda ni bilo nič, kličem in reče ja samo nekaj naredim in pridem. Dobim občutek, da bo prišel ob 9.00. To tudi povem delavcem in moji. No, ko je ura 8.40, moja dokončno popizdi in jaz rečem kot sem dejal, prišel bo ob 9.00. A ona vztraja. Dam ji telefon, pokliči ti, itak bo tako kot sem ti rekel. Njej ponovi isto floskulo. No, delavci so pizdili zato, ker so želeli s tem delom dobiti od mene nekaj, kar sem jim obljubil, da ne bodo rabili plačati, če to naredijo. Seveda sem tudi sam dejal, da bom pomagal pri delu. Saj je bila to win win situacija, oni delajo zastonj in odpeljejo nekaj kar rabijo, jaz delam in dobim nekoga, ki mi zastonj nekaj odpelje, kar bi sicer moral plačati. Vsi okoli mene živčni, ker smo začeli delati šele ob 9.30 uri, saj je bilo treba stroj še nastaviti. Ugotovimo, da stroj nagaja in crkuje na vsake toliko, zato delavci popizdijo in gredo ob 11.00. Moja popizdi in mi reče, da jim tega ne bo dala, saj niso nič delali. Sem si mislil svoje, se smejal in vedel, da ko jo bo minilo, bo tudi ego popustil. Počakam, da bo ura proti večeru in ji mimogrede omenim, posluš, ego gor ali dol, zastonj odpeljejo in če ne drugega, si malce nadelala in je šlo, bilo je naporno ampak za odvoz ne mislim plačevati. Zanimivo, rekla je okej. Da ima lahko tudi moški manjši ego od ženske, to je čudež.

Pa še tisto pivo na koncu je bil pravi balzam za dušo, pa še hitro je zaspala. Ja, premalo dela,, zato ima čas težiti zvečer. :) 

Objavljeno: 01:05, 17. 07. 2017
Napiši komentar




Sedem let starostna upokojenka,pa...

Ljubi Nestrupec, tudi jaz sem v skoraj poldrugem desetletju, kar sem na javnem spletu, izgubila mnogo spletnih prijateljic in prijateljev. Pa kaj potem!
Še pogovarjam se z redkokom, družim pa se sploh ne z nobenim...
Se vedno bolj vase obračam. Edino svojo osebnost imam in svojo trdno psiho. Nisem ne zdrava, še vedno - večno brez denarja, stanovanje imam še vedno v razsulu... Redkokdo me razume, "šmirgla", "šljivi" ali po slovensko, upošteva me itak nihče in imam zelo malo kakršnekoli pomoči...
Itak nimam ne energije, ne volje, ne potrebe po komuniciranju. Tudi s svojim sorodstvom se ne razumem...
Moj oče že tri leta počiva v grobu, mamo pa je vzela k sebi v Nemčijo moja sestra, mlajša hči najine mame.
Mami gre dobro in lepo v domu starostnikov v Nemčiji.

Tebi bom še napisala komentar, preden grem - kam? V kuhinjo...
Sedem let sem starostna upokojenka, pišem še vedno edino tu na eDiju, prvi blog deset let, imam mnogo zapisov v osnutku, pa nimam časa spraviti na blog(e).
Zato sem tudi na svojih blogih zaprla komentarje.
In pri redkokom še komentiram.
Sem opazila, da so mi na mojem drugem blogu tu v času od konca aprila do nekje konca novembra leta 2011 ZBRISALI VSE slike v zapisih. In ne morem slik vrniti po imenih in datumih slik, ker sem si pred kratkim USODNO zbrisala ves moj DOWNLOAD v mojem računalniku.

Odkar imam poldrugo leto mali digitalni fotkič, imam eno strast - amatersko fotografiranje vsega živega - predvsem rožice in žuželke na njih in neživega - nebo, sonce, oblake z balkona.
Čeprav hodim samo v bližnje trgovine in samo pod NUJNO k zdravnici. Upam, moram se še prepričati, da sem (do)končno menjala svojo splošno osebno zdravnico.
Prejšnja je bila totalno zmedena, jaz pa marsikaj opazim, kako me je zafrkavala. Se ne pustim zafrkavati,
tudi s strani medicinsko-zdravstvenega osebje NE.
"Gibati" se ne morem, imam že 32 let obrabljeno hrbtenico in še kolena me vedno bolj mučijo.
Jaz z mojim diabetesom, že vem sama, zakaj, vztrajam pri tabletah proti diabetesu. In seveda se držim diete. Najbolj mi "cuker" dvignejo razburjenja.
Ki jih ni malo. Drugi mi jih povzročajo.

Moji odrasli sinovi, stari med 33 in 39 let, sicer končno vsi delajo. Čeprav dva ne bosta nikoli diplomirala. In ta dva sta se odselila. Moj najmlajši sin je približno toliko star kot ti, je po 13. letih opustil študij v Grazu
in sedaj dela v Mariboru kot varilec že poldrugo leto. Se je prekvalificiral in se je odselil.
Najstarejši že devet let dela in se je odselil in imamo redke stike.
Moj srednji sin je diplomirani trener nogometa,
dobre pol leta pa dela kot komisionar v hladilnici Mercatorja pri Mariboru. Delo je fizično zelo naporno,
vendar je vse korektno plačano, čeprav dela preko ene resne agencije... Ta moj sin, Trener-Delavec živi še dobesedno v hotelu Mama. Je zelo nesrečen, ker ga je po dveh letih pustila tudi njegova zadnja deklica.
Ta moj Trener-Delavec dela večinoma popoldan in sedaj nama grem pripraviti enostavno kosilo.
Pomembno! Vsako minuto imam kaj početi in niti minute mi ni dolgčas.
Bodi dobro, imam enako ime kot tudi zame nikoli pozabljena spletna prijateljica Renata Ažman. Sem Renata iz Maribora.

Avtor: ZavestnaSamost Objavljeno: 11:13, 17. 07. 2017

Stalna povezava

Ustvarjeni

za do-pol-nje-vanje!

Pivce pa ni le za živce,
ampak tudi za mleko in
pisanje naročilnice
za odjemalca, ki
prve čase samo
to malca!

Avtor: VinKos Objavljeno: 21:25, 17. 07. 2017

Stalna povezava

<- Prejšnja stran | Naslednja stran ->

Avtor vsebine tega eDnevnika je Arzen.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik