Moč človeškega uma

Biti otoček (prva izkušnja s prostovoljnim delom)

Svojo prvo konkretnejšo izkušnjo s prostovoljnim delom sem doživela šele pred kratkim. Sledijo vtisi tega čarobnega dne v krogu ljudi, ki jim ni vseeno.

Najprej me je poklicala kolegica, ki koordinira celotno zadevo in mi povedala, da se je pri njej oglasila neka mama, ki želi, da bi njena hčerka redno obiskovala delavnice na Mladinskem centru. Povedala je še, da deklica komaj čaka, da začne tudi z individualnim delom s katerim od prostovoljcev, ki bi ji pomagal do boljših ocen in razumevanja snovi pri matematiki. In tako sem kar takoj poklicala to deklico, da sva se dogovorili za najino prvo srečanje.

Počakala sem jo pred šolo in takoj sva uspeli navezati stik. Najprej je bila seveda malo sramežljiva in me je spraševala o tem in onem, sama pa sem ji skušala vse kar najbolje razložiti. Kasneje sva šli do Mladinskega centra, kjer sva se kar takoj lotili matematike. Malo je bila presenečena, ker je morala naloge reševati sama, sicer z mojo pomočjo. Nekateri prostovoljci namreč svojim varovancem naloge rešijo kar sami, kar se mi zdi nedopustno. Kakor koli, mojega načina dela se je navadila in sadovi najinega truda se že počasi vidijo tudi v šoli.

Drugi del srečanja sva namenili umetniški delavnici skupaj z drugimi otroci. Za obe nekaj novega. Mene so sprejeli kar lepo, takoj sem imela kup dela. Varovanka pa je že prvi trenutek naletela na določene težave, saj je bila tistega dne edina deklica, pa še najstarejša v skupini. A spore smo s skupnimi močmi razrešili in se zabavali naprej.

Kaj sem se naučila tistega dne? Predvsem tega, da so otroci v svoji mladosti in prirojeni nedolžnosti sposobni prebiranja misli. Čisto zares. Takoj občutijo, če nisi pri stvari, če se pretvarjaš in nisi iskren. In ko ugotovijo, da si tam zgolj in smo zaradi njih, te sprejmejo in so ti neskončno hvaležni. Naučila sem se tudi tega, da se vsak izraža po svoje in je potrebna resnična koncentracija, tu ni polovičarstva. In najpomembnejše, spoznala sem, da na svetu obstajajo ljudje, ki so v svojem bistvu grozljiva bitja. Ljudje, ki so otrokom podarili življenje po pomoti in jih sedaj kaznujejo za svoje grehe.

Kam potem sodimo prostovoljci? Sama sem iznašla nov izraz za prostovoljce – otočki. Vsaj nekajkrat na teden se namreč otroci lahko zatečejo k nam in jim ni treba skrbeti za nič drugega kot za smeh in zabavo. Ni jim treba skrbeti za naloge, saj smo tam mi, otočki, da jim pri tem pomagamo. In to me navdihuje in me pomirja.

Lepo

15:13, 24 september 2006 .. Avtor agapetos

Čudovit prispevek. Vesel sem, da te tovrstvo delo osrečuje in ti odpira srce, hkrati pa tudi upam, da boš še koga navdušila za podobne aktivnosti.

Komentar brez naslova

16:11, 24 september 2006 .. Avtor sunie

lepo, jaz si tudi želim delati prostovoljno :) No, saj nekaj sem že vedno delala prostovoljno: inštrukcije :D Pa lektoriranje zgodb, hehe.

Sem že letos nekaj razmišljala, ampak bom verjetno začela naslednje poletje karkoli aktivno. Letos imam pač malo preveč delam žal

Drugače pa res fino, da prostovoljno delaš :)

Wau :)

18:52, 24 september 2006 .. Avtor Arzen

To more bit lepo pomagati :) Kaj pa če pride kdo domov te prosit za pomoč?Ne smejo?Al pa recimo da imajo doma probleme in pridejo k tebi?Saj jim ne moreš zapret vrat.

Pa oprosti da gnjavim z novimi in novimi vprašanji :$

Komentar brez naslova

18:58, 24 september 2006 .. Avtor BrinovaJagoda

Nič ne gnjaviš. Z veseljem bom odgovorila na vsa vprašanja, oz. se bom potrudila.

Glede tega je tako. precej je odvisno od tega, kako sta z varovancem dogovorjena. Jaz se s svojo slišim po telefonu vsak dan. Prav tako sem ji dala vedeti, da se lahko vedno obrne name.
Moraš vedeti, da ima večina teh otrok težave doma oz. izhajajo iz t.i. nefunkcionalnih družin. Veliko jih je žrtev nasilja, tvoje delo pa je, da jim pač pomagaš kolikor lahko. Ne boš verjel koiko naredi že ena samcata beseda!

:)

19:20, 24 september 2006 .. Avtor Arzen

Verjamem,ampak ta beseda ne bi nič pomagala,če ne bi prej oni vidli,da dejansko si oseba vredna zaupanja :)

Komentar brez naslova

19:21, 24 september 2006 .. Avtor BrinovaJagoda

Normalno - o tem sem govorila že v samem prispevku. ;)

otočki

21:16, 24 september 2006 .. Avtor tišina

Vidim, da nisi samo jagoda.
V tebi je cel brinjev grm s tisočimi jagodami.

Komentar brez naslova

21:43, 24 september 2006 .. Avtor BrinovaJagoda

Hvala za te besede, tišina! Veliko mi pomenijo!

jagoda

22:36, 24 september 2006 .. Avtor tišina

In ena se je prikotalila k meni!

zlobni

08:11, 25 september 2006 .. Avtor Luka

Pišeš: "In najpomembnejše, spoznala sem, da na svetu obstajajo ljudje, ki so v svojem bistvu grozljiva bitja. Ljudje, ki so otrokom podarili življenje po pomoti in jih sedaj kaznujejo za svoje grehe."
Da, taki ljudje me vedno znova presenečajo. Sicer jih sam ne morem označiti kot grozna bitja, saj opazim v njih trpljenje, ki pa ga usmerjajo skozi nasilje nad okolico. A s tem samo še bolj trpijo, s tem se zapirajo v začaran krog samsare. Kar pa nikoli ni pomenilo, da odobravam njihova dejanja. Zgolj smilijo se mi. Še bolj se mi pa smilijo njihove žrtve, saj so namesto ljubezni deležni nasilja in se tako nikoli ne naučijo poti iz samsare. Razen če jim kdo pomaga. In ti jim lahko!
Resnično je lepo brati tvoje besede, v meni vzbujajo sočutje, ki ga nato lahko usmerjam tudi navzven. Prosim, nadaljuj s svojim delom!

Še nekaj...

09:30, 25 september 2006 .. Avtor Arzen

...bi dodal.Saj ubistvu ni tako težko dobit otroka.Okej nekaterim je,ampak v osnovi lahko vsak dobi otroka,ki ne uporablja zaščite.In če se najdeta dva,ki sta egoistična,se ve kaj se zgodi z otrokom potem.

Komentar brez naslova

12:58, 25 september 2006 .. Avtor BrinovaJagoda

Se strinjam, Arzen - egoizem je ponavadi poglavitni razlog za nesrečo v družini, pa tudi v širši družbeni sferi. In egoizem ne pozna meja, razpase se kot kuga.

Luka, hvala za tvoje vspodbudne besede. Komentar pa si lahko prebereš na tvojem blogu: http://www.bubi.si/wp_luka/?p=125