Moč človeškega uma

Vezani afekti kot posledica boja za obstanek v koncentracijskih taboriščih

Gre za esej na osnovi Franklove knjige „Psiholog v taborišču smrti“, ki je nadgradnja prejšnemu, ki si ga lahko ogledate TUKAJ. Govori o čustvih in psihičnih stanjih, ki so se pojavljala pri jetnikih in so opisana v omenjeni knjigi. Zadeva je malo daljša, morda nekoliko nerazumljiva, odlomki pa so prav gotovo dober vpogled v čustveni svet jetnikov v tovarnah smrti.

Avtoregulacijski mehanizmi na ravni med okoljem in organizmom so védenja, ki so utelešena preko živčnega sistema (Černigoj, 2002). Govorimo o organizacijski zaprtosti, saj se zapira preko interakcije z okoljem. Prekinitev kroga avtoregulacije, do katerega lahko pride v ekstremnih življenjskih okoliščinah, na primer pri različnih oblikah deprivacije, pomeni, da do izraza pridejo različne oziroma drugačne oblike védenj, ki za svoj obstoj ne potrebujejo točno določenega okolja. To so instinkti. Z védenji pa so povezane tudi emocije in afekti. Védenje pri posameznikih, ki so bili v koncentracijskih taboriščih, torej v okolju, kjer je vladala deprivacija tako na fiziološki, kot tudi na psihični ravni, se je bistveno razlikovalo od védenj v normalnih življenjskih okoliščinah. V prvem primeru namreč pridejo do izraza instinktivna védenja, ki za svoj obstoj ne potrebujejo okolja, da je krog avtoregulacije sklenjen). Ob teh védenjih pa se pojavlja vedenje, tudi na avtoregulacijo vezani afekti, ki omogoča golo preživetje (Černigoj, 2002).

Sklepam, da v vsakdanjem življenju v večini primerov doživljamo predvsem emocije, ki se pojavljajo ob kognitivnih védenjih in proste afekte, ko je možno iskanje ugodja zaradi ugodja samega. Emocije lahko obstajajo tudi brez interakcije z okoljem na katerega se nanašajo medtem ko prosti afekti (če sklepam, da se pojavljajo ob enaktivnih védenjih) za svoj obstoj potrebujejo ustrezno kolje (Černigoj, 2002). Razmeroma malokrat pa smo izpostavljeni situacijam, v katerih bi doživljali afekte, ki so vezani na avtoregulacijo. Ti so namreč povezani z instinktivnimi védenji, ki delujejo na nezavedni ravni in ne potrebujejo okolja, na katerega bi se védenje nanašalo. Če upoštevam predpostavko, da so v koncentracijskih taboriščih prevladovala instinktivna védenja, zaradi deprivacij na vseh področjih življenja in na splošno ekstremnih okoliščinah, lahko sklepam, da so v takšnem okolju prevladovali vezani afekti ter v nekoliko manjši meri emocije.

Da bi svojo predpostavko utemeljila, sem preučila opise reakcij jetnikov v koncentracijskih taboriščih, ki jih v knjigi „Psiholog v taborišču smrti“ opisuje Frankl (1983). Preko različnih situacij opisuje čustveno dogajanje pri jetnikih in ga tudi podrobno opisuje. Da pa bi prepoznala oziroma ločila med emocijami in prostimi ter vezanimi afekti, sem se oprla na Černigojevo razlago obeh pojmov (2002).

Frankl (1983) na začetku opisuje predvsem reakcije ljudi ob sprejemu v taborišče. Pojavlja se predvsem strah. Opisuje, kako so se ljudje prestrašili psov, ki so lajali nanje, žvižgov in kričanja esesovcev, udarcev in brcanja. Te reakcije bi lahko opredelila kot afekte, saj so bili neposreden odziv na trenutno situacijo, bili so kratkotrajne narave in povezani z instinktivnimi védenji, saj je dejansko šlo za preživetje. Obenem pa Frankl opisuje tudi strah pred prihodnostjo, pred tem, kaj bodo v taborišču doživeli, koliko časa bodo tu ostali in kako bo ob osvoboditvi. Te reakcije bi lahko označila kot emocije, saj gre za dolgotrajnejši premislek, ki ni neposredno odvisen od okolja in je povezan s kognitivnimi védenji. Vsekakor pa ne moremo govoriti o prostih afektih, saj ne gre za iskanje ugodja zaradi ugodja samega.

Dalje Frankl opisuje veselje ob spoznanju, da so jetniki, ki so jih videvali pri vodu v taborišče dobro rejeni in na videz zadovoljni. Tudi v tem primeru bi lahko govorila o emocijah, saj gre za nekakšne konstrukte, za kognitivna védenja, ki so povezana s samimi emocijami in so jih ljudje oblikovali ob pogledu na zapornike, ne pa za neposredno reakcijo na dogodek. Veselili so se prihodnosti, ki se ob pogledu na rejene jetnike, ki so bili zadolženi za sprejem novih jetnikov, ni zdela tako črna. V knjigi omenja tudi veselje ob majhnih dogodkih, kakršni so selekcije, prejemi nekoliko večje količine hrane, izbor na boljše delovno mesto. V tem primeru bi lahko govorila o vezanih afektih, saj gre za neposredne reakcije, za reakcije na stvari, ki pomenijo preživetje.

Jezo Frankl opisuje v povezavi s krivicami, ki jih je dnevno doživljal v taborišču. Takšno jezo je občutil, ko je trpel pod udarci zaradi prekrškov, ki jih ni storil, ko so kričali nanj brez pravega razloga ter v različnih drugih situacijah. Tu gre po mojem mnenju za vezane afekte, saj gre za kratkotrajne reakcije, neposredno odvisne od okolja na katerega se nanašajo. Ne gre za iskanje ugodja, kar pomeni, da lahko proste afekte izključim.

O ljubezni je Frankl govoril, ko je opisoval pogovore z ženo, ki so bili plod njegove domišljije. Govori o tem, kako mu bo že sama ljubezen pomagala preživeti in ne bo nikoli umrla. Ta reakcija ni odvisna od okolja, kot tudi kognitivno védenje ne potrebuje okolja za svoj obstoj.

Frnakl v posebnih poglavjih govori tudi o apatičnosti, otopelosti duha in razdražljivosti. Govori o tem, da ima apatičnost poleg ostalih tudi telesne vzroke, kot je denimo lakota. Posledica deprivacije hrane pa je poleg apatije tudi razdražljivost. Zaradi tega je velikokrat prihajalo do konfliktov med jetniki, do reakcij na majhna dejanja, ki pa so povzročila zelo burne odzive, afekte. Predvsem gre za afekte jeze, včasih tudi žalosti in strahu.

Glede na vse opisane reakcije lahko zaključim, da so v koncentracijskih taboriščih prevladovali vezani afekti. V veliko primerih je šlo tudi za emocije, ki se pojavljajo ob kognitivnih védenjih. V nobenem primeru nisem zasledila prostih afektov, ki se sicer pojavljajo ob enaktivnih védenjih. Na začetku sem sklepala, da do takšnih reakcij ne more priti že zaradi ekstremnih okoliščin, ki zaradi različnih oblik deprivacije onemogočajo enaktivna védenja. To je logično tudi če na reakcije sklepam iz same definicije prostih afektov, kjer gre za iskanje ugodja zaradi ugodja samega.

Koncentracijska taborišča so po Franklovih besedah (1983) človeka pripravila do zdrsa na neko novo raven, ko se je človek ukvarjal samo z vprašanjem preživetja. Glede na definicijo vezanih afektov, ki so vezani na avtoregulacijo in so prisotni v situacijah, ko gre za golo preživetje posameznika, ne preseneča, da so se večinoma pojavljale reakcije, ki bi samo preživetje omogočile.

Komentar brez naslova

18:21, 12 januar 2007 .. Avtor conchracuss

neki "kolega" je zadnjič pri ontologiji opravičeval koncentracijska taborišča in usodo Judov, s tem, da se mu je zdelo mogoče, da je Jude kaznoval Bog. Kakor je še rekel, da so se Judje skozi stoletja oddaljili on Prave vere in da jih je Bog zato kaznoval.

Nastala je tišina, in predavateljica (Cvetka Tóth) je delovala malo šokirano (kar je zanjo nenavadno, sploh ker nenehno sama šokira), potem pa se je zbrala in rekla, da naj bi bila tukaj prisotna neka akademska raven (kolega študira tudi teologijo).

Kar nima nobene direktne zveze z tekstom.. nekateri ljudje pa imajo tudi takšna mnenja.. kar je ammm tko no

Komentar brez naslova

18:45, 12 januar 2007 .. Avtor BrinovaJagoda

Zavedam se, da obstajajo takšna in drugačna mnenja, ki jih nimam pravice soditi. Da pa ljudje krivdo za človeško zločinsko naravo prelagajo na vse drugo kakor nase in na soljudi se mi zdi pomilovanja vredno. Smilijo se mi ljudje, ki si zatiskajo oči, ki niso sposobni pogleda na slike žrtev holokavsta. Zakaj? Kot sem že prevelikokrat povedala - je lepše in bolj udobno preprosto ne vedeti, odgovornost preložiti in živeti v iluziji, da smo ljudje v celoti dobra bitja.

!

23:17, 12 januar 2007 .. Avtor Kopriva

Ok-razumem,da te holokavst zanima zaradi študija ali prebujanja človeške zavesti,toda menim,da bi lahko počasi pričela s temami,ki so aktualnejše in nič manj pereče!Holokavst je žal le ena večjih sramot nasilja nad Človekom,katerih prisotnost je v različnih oblikah in žal v nič manjšem obsegu,prisotna tu in zdaj!
Nasilje nad ženskami v vojnah se je razširilo čez vso mero. Množična posilstva so postala sistematično orožje v vojni. Povrh vsega so ženske med vojno zaradi fizičnih in ekonomskih razlogov prisiljene, da se vdajo prostituciji. Včasih je to edini način, da poskrbijo za osnovne življenjske potrebe svojih družin. Vojna pa ženske prizadene tudi na druge načine – ženske in otroci predstavljajo večino beguncev in notranje razseljenih oseb (osebe, ki so morale pobegniti iz svojih domov, a ostajajo znotraj meja lastne države)....Bosna,genocid v Kongu 94...

Komentar brez naslova

23:26, 12 januar 2007 .. Avtor BrinovaJagoda

Mislim, da je odločitev o tematiki pisanja povsem moja. Poleg tega ne pišem zgolj o holokavstu, pač pa tudi o drugačni tematiki - morda si zgrešila teme o psihopatologiji in prostovoljstvu.

Sicer pa je tudi tvoja odločitev, kaj boš brala in česa ne. Mar je težko prezreti prispevke, ki so ti zoprni?

Komentar brez naslova

23:42, 12 januar 2007 .. Avtor Gost

Pravzaprav ne in priznati moram,da so mi prispevki o prostovoljstvu ljubši,pa ne zato,ker bi si zatiskala oči pred holokavstom;spremlajm dokumentarce na to temo,filmi,članki...le menim,da je škoda,da se dekle s takim intelektom ne loti aktualnejše problematike!Lp.

berem

00:16, 13 januar 2007 .. Avtor Gost

Kar prav je, da pišeš tudi o "preteklosti." Imel sem to srečo, da sem se pogovarjal z bivšimi taboriščniki, iz različnih taborišč.
V živo se spominjam gospoda, ki na kopališču ni mogel skriti številk na roki. Pa gospa, rečimo ji : lange Ana, kako je njena družina bežala domov cež Polsko , pa gospod, ki je delal v tovarni, pa..
Presenetljive zgodbe trplenja, posilstev, ki govorijo kakšna zver je človek. Hkrati pa nam povedo, kako prilagodljiva vrsta smo in kaj vse smo pripravljeni narediti za preživetje.
Zelo težko jim gre beseda od rok in morda je dejstvo, da govorijo s popolnim tujcem pripomoglo k temu, da so se odprli in znova podoživljali trplenje zame.
In čeprav eni nikoli niso brali Frankla je v njihovih besedah bil mir in odpuščanje.
V meni so postavili nova vprašanja: kako zmorejo? Ali bi zogel odpuščati tudi jaz?

http://www.razstava.blogspot.com

00:27, 13 januar 2007 .. Avtor arjan pregl

Jagoda, glede na opis zanimanj, bi te mogoče zanimal obisk na mojem blogu: http://www.razstava.blogspot.com.

Komentar brez naslova

12:03, 13 januar 2007 .. Avtor BrinovaJagoda

Gost, tudi sama sem poznala človeka, ki je preživel ta pekel. In tudi on je odpustil. Zares fascinantno in vredno občudovanja. Ravno holokavst nas uči česa vsega je sposoben človekov duh...

Arjan, hvala za priporočilo, si bom pogledala zadevo!

Jude je kaznoval Bog, mene pa slovenci .IZBRISAN

13:40, 14 november 2007 .. Avtor Gost IVAN - domača stran

aa Izbrisani - enajst let pozneje Kako je država ljudi črtala iz registrov, ki dajejo pravice, obdržala  pa jih je v registrih, ki nalagajo dolžnostiIvan Bagö je bil na prelomu tisočletja vitalen osemdesetletnik. Potem pa mu je nekega dne na nogo padla paleta in ob tej nerodnosti si je poškodoval prst. Šel je do bolnišnice, kjer so mu poškodbo oskrbeli. V bolnišnico je hodil še na previjanje rane, potem pa mu je medicinska sestra nekega dne rekla: "Kartico, prosim." Gospod Bago ji je pomolil staro zdravstveno izkaznico, a sestra z njo ni bila zadovoljna. Stopila je do drugega pacienta, mu vzela kartico in gospodu pokazala, kaj potrebuje. Plastično kartico Zavoda za zdravstveno zavarovanje s čipom. "Gospod, kartico potrebujete. Sicer vsaka injekcija stane 4500 SIT." Ker Ivan Bago do tistega dne ni imel težav z zdravjem, niti opazil ni, da kartice ni dobil. Potem je šel do koprske enote Zavoda in izvedel je, da je bil leta 1992 izbrisan iz evidence. Iz evidence pa je bil izbrisan, ker je bil leta 1992 izbrisan iz registra stalnih prebivalcev. Če se Ivan Bago ne bi poškodoval, morda še danes ne bi vedel, da je njegov pravni status zelo vprašljiv. Če ministrstvo za notranje zadeve koga zbriše iz registra stalnih prebivalcev, posledično izgubi kup drugih pravic. Zakonodaja o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju namreč govori o tem, da so zavarovani tisti upokojenci, ki imajo v Sloveniji stalno bivališče. Pojem stalno bivališče pa ne govori o hiši ali stanovanju, v kateri stalno bivaš, pač pa o računalniškem podatku. Govori o tem, ali nekdo obstaja v podatkovni bazi ministrstva za notranje zadeve. Kako se je zgodilo, da je gospod Bago odletel iz registra stalnih prebivalcev? Rodil se je leta 1920 v Našicah, na Hrvaškem. Njegov oče je bil po narodnosti Madžar, mati pa Čehinja. "V Koper sem prišel, ko je bila še cona B," pravi. V Sloveniji torej živi skoraj pol stoletja. Sredi petdesetih let se je zaposlil v podjetju Lama Dekani, kjer je delal kot skladiščnik. Kasneje je delal v Luki Koper. Ko je šel njegov mlajši sin pred leti v vojsko, se je s papirji nekaj zapletlo. Šel je v Našice, a papirjev ni uredil. Potem je šel v Koper, na občino. Gospa Elza, šefica, ga je poklicala za šalter. In na koncu je rekla: "Urejeno." Gospod Bago je bil prepričan, da je problem s papirji in nacionalnim statusom uredil. Leta 1987 je dobil osebno izkaznico, na kateri je v rubriki velja do - valida fino al pisalo TRAJNA. Ko je bil plebiscit, se ga je z veseljem udeležil, ko je prišla osamosvojitev, je znance opozarjal, naj si uredijo dokumente. In ko je dobival pokojnino, je na listku vedno pisalo, koliko so mu trgali za prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Zdrava pamet pravi, da je prostovoljno zdravstveno zavarovanje nekakšna nadgradnja obveznega zavarovanja. A kot rečeno: ko je gospodu Bagu na nogo padla paleta, je v bolnišnici ugotovil, da nima kartice. Kartice pa nima, ker v registru stalnega prebivalstva ne obstaja. Če te ni v registru, nimaš obveznega zdravstvenega zavarovanja. Če te ni v registru, nimaš kartice. Februarja 1992, pred natanko enajstimi leti, je ministrstvo za notranje zadeve izvedlo množično čistko registra stalnih prebivalcev. Po dostopnih podatkih je ministrstvo iz registra stalnih prebivalcev zbrisalo okrog 30 tisoč oseb. Okrog 10 tisoč izbrisov se je zgodilo zato, ker je ministrstvo z udarniško akcijo ažurirala odjave. 20 tisoč oseb pa je iz podatkovne baze letelo zato, ker jih je ministrstvo iz registra stalnih prebivalcev prestavilo v register tujcev. Tiste stalne prebivalce Slovenije, ki niso prevzeli slovenskega državljanstva, so februarja 1992 zradirali iz podatkovne baze. S tem pa je ministrstvo za notranje zadeve tej ogromni množici spodmaknilo pravni temelj njihove eksistence. Pač, če si diskvalificiran iz registra stalnih prebivalcev, si diskvalificiral tudi iz drugih registrov. Ivan Bago, denimo, je bil hkrati diskvalificiran iz registra zdravstvene zavarovalnice. No, ne moremo pa reči, da je bil Ivan Bago povsem izbrisan. Pravzaprav je brisanje, ki se mu je pripetilo, selektivno. Ko se mu je pokvaril televizor, si novega televizorja ni omislil, zato je na RTV poslal prošnjo, naj ga črtajo iz registra RTV naročnikov. Vendar ga iz tega registra niso črtali. Ravno obratno: sodišče mu je zarubilo tretjino penzije, češ da ni poravnal naročniških obveznosti do RTV. Ivan Bago torej ne more trditi, da je povsem črtan iz evidenc. Zdi se, da je njegovo ime ostalo v tistih evidencah, ki mu nalagajo plačevanje. Ni pa ga v tistih evidencah, ki bi mu jamčile pravice. Ocene pravijo, da je sredi lanskega leta v Sloveniji živelo več kot 4.000 oseb, ki jim je država povzročila podoben problem kot Ivanu Bagu. Gre torej za serijsko kršitev človekovih pravic. Ob tem pa je najbolj srhljivo, da država tudi po enajstih letih še ni pristopila k resni sanaciji povzročene škode.  Praviloma bi država morala pisno pozvati vse, ki jih je štela, da si status uredijo, se pisno odločijo, tako kot je prav vse te ljudi in ostale državljane, ki so do tedaj imeli stalno bivanje v sloveniji, redno vabila na referendume, plebiscit, celo referendum o RTV...(štela jih je za državljane). Ivana niso pozvali (da pa bi njegov glas izkoristili, vabilo na plebiscit je dobil). Poziv za državljanstvo pa nikoli, da je to slovenski način etničnega čiščenja dokazuje tudi dejstvo, da Ivana B. nikoli niso pisno obvestili, da je IZBRISAN, kar bi morali (v roku 15 dni po izbrisu), saj so tako iz njega naredili apatrida. S tem dokumentom o izbrisu bi lahko zahteval svoje pravice in se v bilo kateri državi sveta predstavil, zaprosil za državljanstvo, azil. O izbrisu nikoli ni bil obveščen. Tako so njegove človekove pravice še dodatno prikrajšali. Še več, podlo so ga-ostarelega osemdeset letnika, ko je izvedel, da je nekaj narobe, iz zavoda za socialno zavarovanje pošiljali po državljanstvo na Hrvaško (a ravno oni mu mesečno od pokojnine trgajo za zavarovanje, ki ga kljub plačilu ne more uveljaviti), kjer ga seveda nima. Zakaj prav Hrvaška, saj s hrvaškim državljanstvom ima toliko skupnega kot bilo katero drugo. Zakaj bi mu Hrvati morali dati državljanstvo, a stalno bivanje ima v sloveniji že 50 let. Slovenci so mu odvzeli  pravico stalnega bivanja v lastni hiši, odvzeli pravico biti ČLOVEK.  S tako slovensko obliko etničnega čiščenja, je slovenija skušala elegantno opraviti »dokončno rešitev« dela, svojih do včerajšnjih, sodržavljanov. Množična kršitev človekovih pravic se je zgodila, ko je ministrstvo vodil Igor Bavčar, človek, ki je v pisarno notranjega ministra prišel naravnost iz državljanskega gibanja, ki se je ukvarjalo z varovanjem človekovih pravic. Ivo Bizjak, drugi notranji minister, je ob odhodu iz ministrske pisarne postal varuh človekovih pravic. Dr. Peter Jambrek, ki je notranje ministrstvo vodil nekaj mesecev, leta 2000, je urednik revije Dignitas, ki se ukvarja s človekovimi pravicami. Notranji minister Borut Šuklje je poosebljena dobričina, poosebljanje varovanja človekovih pravic. Ko je ob koncu osemdesetih služboval na SZDL, je bil eden tistih, ki so vztrajali, da Slovenija potrebuje svet za varstvo človekovih pravic, kasneje znan kot Bavconov svet. Slovensko notranje ministrstvo že več kot dvanajst let vodijo »fanatični« borci za človekove pravice. In izpričanim borcem za človekove pravice nikakor ne uspe rešiti problema, ki ga je vlada povzročila leta 1992, v obdobju post-osamosvojitvenega navdušenja. "Ni nas zbrisala zadnja vlada," pravi Aleksandar Todorović, predsednik Društva izbrisanih. "Vendar je sedanja vlada najbolj odgovorna, da tudi po enajstih letih krivica, ki se nam je zgodila, ni odpravljena."

kdo je naš BOG, zakaj Judje trpijo v imenu Boga?

16:04, 14 november 2007 .. Avtor Gost IVAN - domača stran

12.1.2007 komentar autor: Brinova Jagoda

Všeč mi je tvoj komentar o Judih in človeškem trpljenju. Jaz pravim : obstajajo živali, zveri in človek(za slednjega je premili izraz ZVER). Glede vseh trpljenj so nam jih dali naši Bogovi (inkvizicija, Amerika-pokoli celih civilizacij...) Pri vseh teh svinjarijah sodelujejo bogovi in ti so taki kot jih otroku da njihova MATI (kristjanka bo dala Kristusa, muslimanka...budistka...torej vsaka svojega). Sledi, da je izhodišče predvsem pri našem rojstvu, kar pomeni, da Jude ni kaznoval Bog ampak človek, saj sem ravno opisal, da si človek ustvari boga po meri in ne obratno!!! Da bi pa svoje svinjarije opravičil se sklicuje na "Boga", kakor npr: Buš na Osamo bin Ladna, Je pač bolj realističen, ker rezultate (nafto) potrebuje sedaj, ne po smrti. zato se sklicuje na "Terorist-boga", ker mu to ustreza in je človek (začetka sem opisal kjaj to pomeni).

 Končno zakaj jaz Mađarskega rodu trpim v Zloveniji sedaj, le zaradi kraja rojstv, zato so tudi očeta nasilno brisali in ga o tem nikoli obvestili. Slovenska UE-Koper (to pristojnost je prej imel Gestapo) ga o tem nikoli ni obvestila, ni bil vreden človeka, a zlorabila je njegov DA, ko ga je klicala na plebiscit. Sedaj po 16 let trpljenja je prvič na volitvah (prej te možnosti ni imel) in ZA je rekel Türku. Lojze Pederle pa izbris imanuje "napako" (njegov oče je naredil napako), a ustavno sodišče mu jasno dokazuje ZLOČIN.

No toliko o Bogovih (tudi Janša je dobro kasiral od prodanega orožja JNA na jug in sedaj ima priliko za odstop BREZ AFERE, ki ga zagotovo čaka, če na tem mestu vstopi v vodenje unije . Tam bo zagotovo pogrnil.

ETNIČNO ČIŠČENJE-danes v Sloveniji: Gestapo je predhodnik današnjih Upravnih Enot

16:39, 14 november 2007 .. Avtor Gost IVAN - domača stran

Etnično čiščenje na slovenski način 

Kako je državna uprava zradirala 20 tisoč (dejansko131.000 t.j. 6% vsega prebivalstva) ljudi in se potem dolgih sedem let pretvarjala, da ni nobenega problema

Ob koncu 20. stoletja se je slovenska država ukvarjala s popravljanjem krivic, ki jih je država povzročila med letoma 1945 in 1990. Zdaj, ko se je začelo 21. stoletje, pa se država - mencajoče, a vendar - loteva popravljanja krivic, ki jih je povzročila ob osamosvojitvi. Kako, prosim? Osamosvojitev je bila vendar tako plemenit dogodek, da ob njem krivice zagotovo niso nastajale. Da jih ni bilo? V resnici je bil zgodovinski dogodek pospremljen z množičnimi kršitvami človekovih pravic. In kar je najbolj pomembno: množične kršitve človekovih pravic niso bile postranska, "kolateralna" škoda v pravični bitki za samostojno državo. Množične kršitve človekovih pravic, ki so se zgodile (in nekatere še trajajo), niso imele s pravično bitko za samostojno državo nič skupnega. Cinično rečeno: včasih država krši človekove pravice nasprotnikov države, a s tem koristi interesom države. Cinično rečeno: interes države včasih pride v navzkriž s človekovimi pravicami. Množične kršitve, ki so se po letu 1991 zgodile v Sloveniji, niso bile povzročene zaradi interesa države. Bile so nepotrebne, državi niso prinesle nobene koristi. Množične kršitve človekovih pravic, ki so se dogajale v Sloveniji, niso primerljive s kršitvami, ki so se dogajale v drugih delih nekdanje federacije. Ni bilo Srebrenice ali Vukovarja. Kršitve so bile narejene na tipično slovenski način. Brez krvi. Ni bilo koncentracijskih taborišč. Etnično čiščenje se je dogajale tako rekoč v virtualnem svetu. Ljudi so iz enega kataloga prestavili v drug katalog. Iz enega predala z evidenčnimi kartončki so ljudi prestavili v drug predal. Iz enega računalniškega direktorija so jih predstavili v sosednjo bazo podatkov. Med selitvijo pa se je ljudem sesul celoten pravni status. Zaradi kršitev, ki so se v Sloveniji pripetile po osamosvojitvi, ne bo šel nihče v Haag. Najbolj množična kršitev se je zgodila na začetku leta 1992, prizadela pa je en odstotek (6,5%)prebivalstva. Kaj se je bilo pripetilo?Februarja 1992 je ministrstvo za notranje zadeve z eno potezo iz registra stalnega prebivalstva izbrisalo 30 tisoč oseb. Okrog 10 tisoč oseb so iz registra stalnega prebivalstva zbrisali, ker so se te osebe že odjavile, a državna uprava tega dejstva pred tem še ni registrirala. 20 tisoč oseb pa so iz registra stalnega prebivalstva zbrisali, ker te osebe po juniju 1991 niso prevzele slovenskega državljanstva, čeprav so na dan plebiscita bivale v Sloveniji. S tem, ko je ministrstvo za notranje zadeve 20 tisoč ljudi izbrisalo iz registra stalnega prebivalstva, je ta množica ostala brez pravnega temelja za eksistenco. Pač, če nimaš stalnega bivališča, ne moreš imeti službe, saj ne moreš dobiti delovnega dovoljenja. Če nimaš stalnega bivališča, ne moreš imeti penzije. Če nimaš stalnega bivališča, ne moreš imeti zdravstvenega zavarovanja. Če nimaš stalnega bivališča, ne moreš imeti vozniškega dovoljenja. Dokumenti? Pozabite nanje. Status stalnega bivališča je eno tistih pravnih dejstev, okoli katerega so zgrajeni vsi ostali statusi. Če oseba ta status izgubi, se podre vse. Z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva so ljudje ostali brez statusa. Niso imeli državljanstva. Niso imeli urejenega statusa tujca. Kljub temu, da so v Sloveniji bivali dalj časa, niso imeli veljavnih dokumentov niti o stalnem niti o začasnem bivališču. Ko je državna uprava 26. februarja 1992 izvedla množičen izbris prebivalstva iz registra stalnega bivališča, izbrisanih ni obvestila, da se je njihov status spremenil. To je dan slovenskega-nacizma. Državni administraciji se postopek ni zdel sporen. Pač, 20 tisoč oseb so iz registra stalnega prebivalstva prestavili v evidenco tujcev. Evidenca tujcev pa je register, v katerem so spravljeni podatki o turistih, hotelskih gostih, študentih ali delavcih iz drugih držav, ki so pripotovali na študij ali nekaj mesecev trajajoče poslovne aranžmaje. Pravni status ljudi, ki so imeli do 26. februarja 1992 v Sloveniji stalno bivališče, se je izenačil s pravnim statusom gostov v avtokampu. Da se dogaja nekaj nenavadnega, so najprej opazile same žrtve ukrepa. Pričevanja oseb, ki jih je državna uprava izbrisala iz registra stalnega prebivalstva, govorijo o tem, kako so jih ob prvem srečanju z državnimi uradniki iz rok vleki osebne izkaznice in vozniška dovoljenja ter jih z bliskovito naglico pred njihovimi očmi uničili. Večina žrtev ukrepa namreč sploh ni vedela, da se je njihov pravni status spremenil. Da se dogajajo množična kršitve človekovih pravic, so že na začetku devetdesetih let zaznali v Helsinškem monitorju Slovenije. Vendar novice o množični kršitvi niso prišle le do civilno-družbenih institucij, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami. Že leta 1995 je urad varuha človekovih pravic v prvem letnem poročilu obsežno poglavje namenil osebam, ki leta 1991 niso prevzele slovenskega državljanstva, zaradi tega dejstva pa se je njihov pravni status povsem sesul. Varuh človekovih pravic je začel poslovati leta 1995 in zato pred tem letom ni mogel opozoriti na množične kršitve. Varuh je potem o problemu izbrisanih tujcev poročal vsako leto. Okrog petina vseh primerov, s katerimi se zadnja leta ukvarja urad varuha človekovih pravic, je povezana z osamosvojitvenimi dejanji. Varuh je znova in znova opozarjal, da bo morala država rešiti probleme, ki jih je povzročila. Na množične kršitve človekovih pravic je torej opozarjal državni organ. Zgodilo pa se ni nič. Dobre namere Ko je jugoslovanska federacija na začetku devetdesetih let razpadla, je Slovenija s posebnim pismom o dobrih namerah obvestila prebivalce Slovenije, ki so bili jugoslovanski državljani, a niso bili državljani republike Slovenije, da se njihov pravni status s slovensko osamosvojitvijo ne bo spreminjal. Skladno z dano obljubo je za pridobitev slovenskega državljanstva zadoščalo, da je imela oseba, ki želi slovensko državljanstvo, na dan plebiscita urejen status stalnega bivališča. To je omogočal 40. člen zakona o državljanstvu. Zakonodajalec je, če govorimo na splošno, problem oseb, ki decembra 1990 še niso imeli slovenskega državljanstva, a so v Sloveniji stalno živele, rešil korektno. 170 tisoč oseb je slovensko državljanstvo dobilo po 40. členu zakona o državljanstvu. Ob načelni korektnosti pa zakonodajalec nekaterih možnih dogodkov ni predvidel. Zakonodajalec tako ni natančneje predvidel, kaj storiti, če oseba, ki stalno živi v Sloveniji, v šestih mesecih, ki jih ima na voljo, ne vloži prošnje za pridobitev državljanstva. In zakaj nekdo leta 1991 ne bi vložil prošnje za državljanstvo? Možnih razlogov je več. Vsak normalen človek se, ko izve, da bo moral "na občini" (torej na lokalni izpostavi državne uprave) urejati papirje, zdrzne. Ni je bolj zoprne reči kot je urejanje papirjev "na občini". Ker je bila leta 1991 kategorija državljanstva v pravni zavesti ljudi nova kategorija, marsikomu ni bili jasno, kaj ta status pomeni. Ljudem ni bilo jasno, da bodo brez državljanskega statusa črtani iz registra stalnega prebivalstva, s tem pa bodo izgubili še marsikaj. Nekateri sploh vedeli niso, da slovenskega državljanstva nimajo. Nekateri prebivalci Slovenije so se zaradi spleta okoliščin rodili v drugih delih nekdanje federacije in so bili, četudi so praktično celo življenje živeli v Sloveniji, brez slovenskega državljanstva. Šele ko so se prvič znašli pred obličjem države - ko so, denimo, "na občini" urejali vozniško dovoljenje -, so spoznali, da imajo resen problem. Delu ljudi pa se je zdelo nečastno prositi za državljanstvo, saj so bili prepričani, da ti za nekaj, kar ti pripada, ni treba prositi. Ob tem, da zakonodajalec nekaterih možnih dogodkov ni predvidel, se je pripetilo še nekaj. Spremenila se je splošna politična klima. Če je slovenska država pred vojno obljubljala strpnost in če je zagotavljala, da se pravni položaj ljudi, ki niso slovenskega rodu, ne bo spreminjal, po vojni zaklinjanja na strpnost bi bilo več. Ravno obratno. Zgolj za ilustracijo: nestrpna retorika je Jelinčičevi SNS na volitvah ob koncu leta 1992 prinesla fantastičnih 13 odstotkov glasov. Po letu 1992 so se začele pojavljati ideje, da bi revidirali zakon o državljanstvu.        Z revizijo zakona o državljanstvu naj bi tistim, ki so državljanstvo pridobili na temelju 40. člena zakona, to retroaktivno odvzeli. Redke polemike proti nestrpnosti so bile osredotočene na nesprejemljivost idej o retroaktivnem posegu v že pridobljene pravice. Dejstvo, da je državna administracija na začetku leta 1992 z eno potezo iz registra stalnih prebivalcev izbrisala 20 tisoč ljudi, torej odstotek prebivalstva, ni bilo deležno širše pozornosti. Samo dejstvo, da se je na začetku leta 1992 pripetilo množično radiranje prebivalstva, bi s precejšnjo dozo dobre volje lahko interpretirali kot spodrsljaj, do katerega je prišlo v obdobju, ko je država udarniško proizvajala zakone. Ob udarniški proizvodnji zakonom pa država ni dovolj natančno predvidela vseh posledic. No, ta interpretacija je bistveno preveč dobronamerna. Če bi leta 1992 prišlo zgolj do napake, bi jo država lahko sanirala. Vendar do sanacije problema ni prišlo. Kot rečeno, leta 1995 je problem registriral varuh človekovih pravic. Že leta 1994 pa je na ustavno sodišče prišla prva pobuda o neustavnosti zakona o tujcih. Varuhi ustave pa se za množično kršitev človekovih pravic niso zmenili celih pet let! Šele ko se je leta 1998 zamenjal večji del postave varuhov ustave, je pobuda izbrisanih lahko prišla na dnevni red. Varuhi ustave Kdo so izbrisani? Paranoična predstava, da se med izbrisanimi skriva peta kolona ali agenturna mreža KOS-a, kontraobveščevalne službe jugoslovanske armije, je nesmiselna. Če naj bi bil namreč KOS učinkovita in vsemogočna obveščevalna organizacija, kot si jo radi predstavljamo, bi svoji agenturni mreži znal dovolj dobro svetovati. Članom agenturne mreže pa bi znal zagotoviti pravni status. Vohuni nimajo težav s stalnim ali začasnim bivališčem. Med izbrisanimi je bilo v resnici največ preprostih fizičnih delavcev, ki so bili predvsem pravni analfabeti. Ko se je leta 1999 ustavno sodišče po petih letih zavlačevanja lotilo razsojanja o zakonu o tujcih, je soglasno presodilo, da je bil izbris, ki se je zgodil leta 1992, protiustaven. Ustavno sodišče je ob tem zakonodajalcu naložilo, naj v šestih mesecih sanira nastalo situacijo. Julija 1999, v času, ko je posle notranjega ministra opravljal Borut Šuklje, je parlament res sprejel zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Zakon, ki je štel vsega osem členov, je izbrisanim omogočil, da se jim ponovno dodeli dovoljenje za stalno prebivanje. Zakon je morda deloma odpravil krivico, ki jo je povzročil izbris. Vendar je bil tudi postopek odpravljanja krivice ciničen. Država je namreč osebam, ki so bile zaradi njenega ravnanja sedem let brez urejenega pravnega statusa, dala le tri mesece časa, da si uredijo status. Hkrati pa je država krivico, ki jo je povzročila leta 1992, le odpravila, ne pa tudi popravila. Pravico do stalnega bivališča je namreč ljudem vrnila od leta 1999 naprej, ne pa od trenutka, ko jih je izbrisala. Ker slovenska ustava govori o pravici do povračila škode, se zastavlja tudi vprašanje, na kakšen način bo država osebam, ki jih je z neustavnim izbrisom vzela pravico do stalnega bivališča, povrnila povzročeno škodo. Kljub temu, da je parlament leta 1999 sprejel zakon, s katerim naj bi odpravil nastalo krivico, po letošnjih podatkih notranjega ministrstva več kot štiri tisoč primerov ostaja nerešenih. Na ministrstvu za notranje zadeve pripravljajo še nekaj zakonskih predlogov, s katerimi naj bi sanirali kršitve, povzročene leta 1992. Med drugim naj bi šel v proceduro predlog, ki bi vsem, ki so imeli na dan plebiscita v Sloveniji stalno bivališče, omogočil pridobitev slovenskega državljanstva. Od izbrisa je minilo že več kot deset let. Država še vedno ni v celoti sanirala problema, ki ga je povzročila. Davke pa plačujejo! Katere pravice so kratene "izbrisanim"? Podatki, ki so nam jih pomagali zbrati "izbrisani" ljudje in Helsinški monitor Slovenija, pričajo o tem, da ima vsak "izbrisani" svojo zgodbo. Vseeno pa imajo kup skupnih težav. Tudi to, da se finančno izčrpavajo, ko kupujejo zdravila in si plačujejo zdravstvene storitve, ali pa če tožijo državo ali država toži njih. Pravijo pa, da bi se z njimi lahko primerjali le, če bi za več let izgubili vse dokumente. "Izbrisani" namreč nimajo osebnih dokumentov. Tudi če so leta 1992 imeli veljavne dokumente, ti od dneva izbrisa iz registra prebivalstva ne veljajo več. Ker nimajo osebne izkaznice ali potnega lista, se ne morejo legitimirati. Ker se ne morejo legitimirati policiji, jih ta pošlje sodniku za prekrške, z razlago, da v Sloveniji bivajo nezakonito. Temu lahko sledi izgon iz Slovenije. Če se "izbrisani" (ki, kot pravi predsednica Helsinški monitor Slovenija Neva Miklavčič Predan, sklepa o svojem nikakršnem statusu niso prejeli nikoli) predstavljajo z dokumenti, na katerih je naslov njihovega nekdanjega bivališča, to pomeni, da so njihovi dokumenti lažni - ker živijo v Sloveniji, namreč naslov v dokumentih ni resničen. "Izbrisani" tudi nimajo slovenskega državljanstva. Če je njihov zakonec Slovenec, lahko zaprosijo za slovensko državljanstvo, postopek pa je običajno dolgotrajen. Neka "izbrisana" oseba je znanca, ki živi dve hiši stran, pregovorila, naj jo prijavi na njegovem naslovu; naslov je bil sicer lažen, ima pa ta oseba danes državljanstvo in osebne dokumente. Ker "izbrisani" niso slovenski državljani, nimajo volilne pravice. Pridobijo lahko le status začasnega bivališča, ne pa statusa stalnega bivališča. Neka "izbrisana gospa" se spomni, da je moral njen mož, ki je Slovenec, vsako leto izdati pisno dovoljenje za bivanje v njuni hiši. Z "izbrisanimi" stanodajalec ne more skleniti najemne pogodbe za nedoločen čas. "Izbrisani" več let niso imeli pravice do bančnega poslovanja. Neki gospod tako ni mogel dvigniti svoje pokojnine, ampak je moral svojo hčerko, ki je Slovenka, pooblastiti, da je opravilno nesposoben. Mnogi niso imeli te sreče in so ostali brez pokojnine. Pravico do pokojninskega in invalidskega zavarovanja imajo tisti, ki delajo. Tisti, ki so bili leta 1992 zaposleni za neodločen čas, so izgubili službe. Do zaposlitve sicer lahko pridejo ljudje tistih poklicev, po katerih vlada povpraševanje, to pa so strokovnjaki (profesorji, zdravniki … ) in fizični delavci, večinoma zidarji. Pridobiti morajo dovoljenje za zaposlitev oziroma dovoljenje za delo. Neka gospa se še dobro spomni, kako je moral njen mož pisati garancijsko pismo, da jo res potrebuje v kolektivu družinskega podjetja. Ker večina "izbrisanih" ne more delati legalno, za preživetje delajo na črno, s čimer pa ogrožajo tako sebe kot delodajalca. Problem je tudi pri zdravstvenem zavarovanju, katerega izbrisani večinoma nimajo. Nekateri so zavarovani prek zakoncev, ki so Slovenci. Znan je primer "izbrisanega", ki je dobil zdravstveno kartico, vendar pa je ni mogel potrditi. Vse zdravstvene storitve morajo plačati. Izvedeli smo tudi, da je neki možak teden dni pred smrtjo dobil državljanstvo, da bi smel biti pokopan, saj, kot pravi Miklavčič-Predanova, za "izbrisane" ni navadnega pokopa, ampak jim je namenjeno zgolj kremiranje. "Izbrisani" so za nekaj let ostali tudi brez vozniškega izpita. Tisti, ki so ga opravljali v SFRJ, namreč novega niso dobili, ker niso imeli stalnega prebivališča. Zato so avtoprevozniki, vozniki avtobusov in taksisti ostajali brez služb. Edina rešitev je bila, da so izpit opravili še enkrat. Kljub temu da jim država ni podelila matične številke občana, pa je "izbrisanim", ki delajo, brez težav podelila davčne številke? Zakaj? Zato ker so tudi "izbrisani" dolžni plačevati davke. Številke so dobili po pošti, na naslove, ki jih država očitno pozna, noče pa jih natisniti na osebne izkaznice. Vanja Pirc Slovenska ideologija Kdo je dal ukaz za izbris? Holokavst - nacistični genocid - ni obstajal, zagotavljajo nekateri, predvsem kakopak razno razni antisemiti, neonaciji in arijski “supremacisti”, recimo tisti, ki se zbirajo okrog ameriškega Inštituta za pregled zgodovine (Institute for Historical Review). Po njihovem mnenju je Holokavst le izmišljotina, le pretiravanje, le potegavščina - le židovska fikcija. In za to imajo “dokaze”. Hja, zanikovalci Holokavsta zelo radi “dokazujejo”, da Holokavst ni obstajal. In kot “kronski dokaz” najraje navajajo odsotnost Hitlerjevega direktnega, izvršnega ukaza za Holokavst. No, pravijo, pokažite dokument, ki dokazuje, da je Hitler ukazal eksterminacijo Židov! Dokažite! Iskanje tega empiričnega dokaza, tega pisnega povelja, tega manjkajočega člena, je postalo znanost zase, projekt generacij, toda sadu ni obrodilo, tako da so revizionisti vedno zmagoslavno vzkliknili: no, vidite! Drži, znanost se do Hitlerjevega direktnega, pisnega povelja ni prebila, pa četudi je brskanje po ruskih tajnih arhivih naplavilo dokumente, ki kažejo, da je bil Holokavst de facto Hitlerjeva osebna odločitev in da je odločitev sprejel 12. decembra 1941, pet dni po japonskem napadu na Pearl Harbor in le dan po tem, ko je Ameriki napovedal vojno (okej, po mnenju nekaterih jo je sprejel že prej, takoj po invaziji na Rusijo), toda problem je v tem, da odsotnost Hitlerjevega pisnega ukaza - hej, Hitler je itak govoril, ne pa pisal! - ne dokazuje, da Holokavst ni obstajal. Prej narobe: za znašanje nad Židi ni bil potreben ukaz, ampak je kot ukaz funkcionirala sama nacistična rasistično-antisemitska ideologija, ki je Žide imela za “parazite” in “bacile”. Hitlerjev ukaz ni bil potreben - sama ideologija je bila ukaz. Ne, kak specifičen, izvršen ukaz sploh ni bil potreben - sama nacistična ideologija je bila dovolj specifična in dovolj izvršna. Kar nas pripelje v Slovenijo in med vse tiste ljudi, ki so bili pred desetimi leti izbrisani in zabrisani iz registra državljanov. Kdo je ukazal, da se jih izbriše? Bolje rečeno: kateri birokrati so rešili to “vprašanje” in čigavemu ukazu so sledili? Odgovor na to vprašanje sicer ne bi bil nezanimiv, heh, niti ne bi bil zanemarljiv, toda če bi vso težo dali iskanju odgovora na to vprašanje, bi zanemarili glavno poanto - da ukaz sploh ni bil potreben, ker je kot ukaz delovala sama ideologija, jasno, tista klena slovenska ideologija, ki temelji na preziru do “parazitskih” tujcev, priseljencev in beguncev, na nestrpnosti do “bacilnih” drugačnih, na misijski svetosti “narodne substance” in na forsiranem občutku ogroženosti. Ta ideologija je dala ukaz. In ta ideologija je ukaz, ki mu birokracija sledi že 10 let. Vsekakor, individualnemu povelju težko slediš 10 let - ideologiji pač. Vedno je dovolj specifična in dovolj izvršna. Ne, birokrati niso potrebovali ukaza - naredili so le tisto, kar se je od njih pričakovalo. Ukaz za izbris je dala slovenska ideologija. Sploh pa, ideologija na dolgi rok ne potrebuje ljudi, ki bi jih morala v kaj siliti, ampak potrebuje ljudi, ki se z njo identificirajo. Leta in leta, magari 10 let. Ideologija je zelo zapeljiva in ustrežljiva, saj človeku ponudi vse, kar potrebuje - izraze, predpostavke, mentalno ogrodje in opravičilo. Ja, pove mu, kako mora videti in razumeti sebe in svoje življenje, nacijo in njeno poslanstvo. Ideologija je dimna zavesa: straši te sicer pred tujcem, priseljencem in beguncem, toda obenem prikrije, da za tvojo nesrečo - za tvojo slabo plačo, za tvojo socialno prikrajšnost, za tvojo brezposelnost - niso krivi tujci, priseljenci in begunci, ampak take reči, kot so, recimo, zelo čudna distribucija bogastva in še bolj čudni, parazitski interesi lokalne, nacionalne plutokracije. Da ljudje, ki ideologijo nosijo kot plašč, kot svojo podobo, ne potrebujejo ukaza, potrjuje tudi znani “dokaz” o neobstoju Holokavsta, s katerim zelo radi zarožljajo zanikovalci. Gre za telefonski pogovor, v katerem naj bi Himmler 30. novembra 1941 rekel: “Transport Židov iz Berlina. Ne likvidirati.” Po mnenju zanikovalcev naj bi to “dokazovalo”, da je Holokavst le fikcija in da nacisti niso imeli v mislih genocida, toda zanikovalci vedno pozabijo omeniti, da so Žide iz tega transporta kljub vsemu likvidirali. Ne da to kaj spremeni. To namreč pomeni le eno: da birokrat samo oblast vedno razume onstran tega, kar reče. Bolje rečeno - to pomeni, da birokrat samo oblast vedno razume. Ne glede na to, kar reče. Birokrat vedno ve, kaj je oblast hotela reči. Oblast lahko sicer deklarativno zagotavlja, da je Slovenija strpna dežela, da goji ideale pravne države in da spoštuje deklaracije o človekovih pravicah, toda birokrat vedno ve, kaj mora storiti.