Moč človeškega uma

Mauthausen, taborišče groze

Že zadnjič sem obljubila, da bom nekaj več besed namenila matičnemu taborišču Mauthausna – Ljubelj. Gre za koncentracijsko taborišče Mauthausen, ki se nahaja približno 20 kilometrov vzhodno od mesta Linz.

Komandant taborišča je bil Franz Ziereis, po rodu iz Münchna. Enotam SS se je pridružil zgodaj, že leta 1936 in imel tako dovolj časa, da se je vzpenjal po lestvici navzgor. Sodeloval je pri okupaciji Avstrije, leta 1938, delal v koncentracijskem taborišču Buchenwald in bil leta 1939 premeščen v Mauthausen, kjer je ostal do osvoboditve, leta 1945. Takrat je s svojo ženo pobegnil, a so ga ameriške čete zajele in ga med poskusom pobega ranile. Po tem, ko je umrl v bolnici v Gusnu, so ga bivši jetniki simbolično obesili na žično ograjo v taborišču Gusen 1.

(http://herramientas.blogsome.com/2006/08/10/espanoles-victimas-del-horror-nazi/)

Taborišče je imelo 49 stalnih podružnic in nekaj začasnih, pri tem pa je bil najokrutnejši kompleks podružnic Gusen 1, 2 in 3. Med leti 1938 in 1945, je bilo v Mauthausnu zaprtih okoli 195000 ljudi. Jetniki so bili večinoma kriminalci, politični zaporniki in komunisti. Poleg njih so grozote taborišča preživljali tudi Romi, akademiki (njih so smatrali kot največjo grožnjo), duhovniki, vojni ujetniki in jetniki judovskega rodu. Leta 1945 so iz vzhodnih taborišč, zaradi bližanja ruske fronte, prepeljali okoli 20 000 jetnikov. Tako so transporti prihajali iz Lublina, Auschwitza, Bergen-Belsna, Sachsenhausna, Ravensbrücka in Gross-Rosna.

Poleg vseh teh podatkov, ki pričajo o velikem obsegu taboriščnega sistema, je bil Muthausen tudi prizorišče okrutnih medicinskih poskusov in vsakodnevnega mučenja. V namene slednjega, so stražarji izumljali vedno nove in vedno bolj brutalne metode.

Poskusi, ki so jih opravljali so bili naslednji: testiranje različnih novih zdravil proti tuberkolozi (zaradi posledic je večina jetnikov umrla), za potrebe Rajha so preparirali človeške glave (danes na ogled v taboriščnem muzeju), študije možganskih tkiv in podobno. Najpogostejše metode mučenja so bile naslednje: utopitve v manjših sodovih, tuširanje do smrti (jetnike so najprej izpostavili mrzli vodi in jih nato postavili na mraz ali pa so jih oblivali z ledeno mrzlo vodo, dokler niso v mukah izdihnili), obešanje (jetnike so za roke obesili na drevesa, pri čemer so jim roke zvezali na hrbtu), metanje s pečine v bližnjem kamnolomu in smrtonosne injekcije.

Fotografije iz taborišča sem si sposodila iz TE SPLETNE STRANI, razen, če pod njo ni objavljen URL naslov.

Komentar brez naslova

17:41, 1 marec 2007 .. Avtor Sebastjan Erlah

Hvala, nekaj stvari nisem ravno vedel.

Bi bilo mogoče tudi napisati kaj o kakih Teharjih npr. O tem tudi malo vemo. Samo tako za idejo mogoče kdaj...

Komentar brez naslova

17:45, 1 marec 2007 .. Avtor BrinovaJagoda

Hvala za predlog in komentar. Bom skupala upoštevati... :)

Pozdrav!

Auuuu

18:24, 1 marec 2007 .. Avtor Lucija07

S tresočo roko pišem ta komentar...
Moj dedek je preživel to taborišče "smrti" in se vrnil "zlomljen", sesut in nikoli več sestavljen, pozno poleti 1945. Prej ni bil sposoben za pot domov, zaradi podhranjenosti in telesne nesposobnosti.

Po eni strani sem ti hvaležna, da pišeš o tem spominu zgodovine... po drugi strani pa... V vsakem od nas je shranjen delček žalosti, ki se razplamti od oživljanju spominov.

Komentar brez naslova

18:50, 1 marec 2007 .. Avtor BrinovaJagoda

Hvala, Lucija. Zelo sem ti hvaležna za ta komentar!

Tudi sama sem že večkrat govorila z ljudmi, ki so preživeli grozote in prav vsi se strinjajo, da je zavest in znanje o tem nujno ohraniti in ga posredovati prihodnjim generacijam. Kljub žalosti, ki jo prinaša s seboj.

Komentar brez naslova

23:27, 1 marec 2007 .. Avtor thorin

Grozne stvari. Moj dedek je bil tudi v Mathausnu, prav tako ni mogel priti domov, ko so jih končno osvobodili, ampak je nekaj časa zanj skrbela neka dobra gospa, ko je prišel malo k sebi, pa se je vrnil nazaj.
Nikoli ni govoril o teh stvareh, vsaj meni ne, spraševal ga pa tudi nisem. Kljub temu so spomini ostali in bolj kot je šlo njegovo življenje proti koncu (umrl je pred nekaj več kot petimi leti), manj se je spomnil trenutnih stvari in bolj tistih časov.
Ob takšnih temah se zaveš, kako nepomembno je, da si imel zajeban dan v službi in da imajo v Merkatorju znižan sir.

Komentar brez naslova

08:35, 2 marec 2007 .. Avtor agapetos

Dober prispevek, BrinovaJagoda.
@Lucija07, tudi moj pokojni dedek je bil v tem taborišču v na Ljubelju, vendar ni nikoli hotel govoriti o svojih izkušnjah tam. verjetno je bilo preveč grozno. Edino, kar je rekel oz. si je zaobljubil je bilo, da "nikoli več ne bom lačen!"

Komentar brez naslova

11:21, 2 marec 2007 .. Avtor BrinovaJagoda

Hvala za komentarje. Veseli me, da delite svoje izkušnje in misli z mano in nami vsemi.

Spomini...

11:44, 2 marec 2007 .. Avtor Luka - domača stran

S številnih strani sem že slišal podobne zgodbe o tem, kaj naši dedki, babice oz. pradedki/prababice, ki so preživeli 2 sv. vojno doživljajo sedaj. In so doživljali tedaj. Po eni strani je škoda obujati spomine na to trpljenje, saj z njim morda pri teh osebah ponovno oživimo pozabljene strahove. Po drugi strani pa svet ponovno drvi v to isto situacijo in če je ne bomo pravočasno preprečili bodo naši vnuki in pravnuki takole pisali po tedaj aktualnem množičnem mediju. Če bodo sploh obstajali...
@Agapetos: Zgodbo o tej obljubi sem slišal iz številnih ust. Veliko ljudi je tedaj sklenilo to obljubo in na srečo so jo lahko izpolnili!!!

Komentar brez naslova

11:54, 2 marec 2007 .. Avtor BrinovaJagoda

Zelo pomembno se mi zdi pisati o tem. Že sedaj lahko v šolah vidiš, kako zelo ignorantski odnos imajo otroci do tega, kako nepomembno se jim zdi vse to, pa vendar se vsi slepimo in se ne zavedamo, da bodo ti otroci nekoč nosilci sveta. Saj poznate reklo: kdor taji zgodovino, je obsojen, da jo podoživi.

In pomembno je pogledati v globino človekovega uma, se zavedati, da v teh globinah ni zgolj dobro, pač pa je tudi slabo. Pomembno se je zavedati, da za vsa svoja dejanja nosimo breme odgovornosti in da se moramo sleherni dan zavedati te odgovornosti. če vse to s sabo prinese strah, je to še najmanjša cena, ki jo lahko plačamo, da se končno znebimo ignorance, ki nas pesti že od pračloveka.

Mučenja

12:55, 2 marec 2007 .. Avtor Kopriva

Pozdravljena!
Hvala za prispevek, ki ponovno priča o človeški nenadkriljivo izrojeni potrebi po nadzoru, ko se znajde v vlogi rablja.
Zadnjič sem svojo mamo vprašala, kaj se je kaj dogajalo v njenih časih Partizani-Domobranci in povem ti, da me je pošteno tiščalo v prsih, ko mi je pripovedovala zgodbe nekaterih poznanih družin, žrtev iz ene in druge strani.Grozljivo!
Imej prijeten vikend!

Komentar brez naslova

18:03, 2 marec 2007 .. Avtor BrinovaJagoda

Hvala za tvoj komentar, Kopriva! Prijeten vikend tudi tebi!