Moč človeškega uma

O spoštovanju

Po prejšnjem prispevku, ki je bil deležen precejšnjega odziva, sem se odločila, da bom malo skrenila s te poti. Veliko se dandanes namreč govori o blogerski „slavi“, kar se mi zdi malo absurdno. Da, pišem zase in seveda za druge, vendar je slava premočan izraz. Kakorkoli, na svojem blogu ne mislim podžigati raznoraznih čudnih debat o aktualnih dogodkih, pač pa želim še naprej predajati védenje o moči naših duš, našega uma. In moje mnenje je, da to lahko kar najbolje naredim s primeri iz naše zgodovine, svojimi izkušnjami ter nenazadnje znanjem s področja človeške psihe.

Danes bom govorila o spoštovanju. Po dolgem času sem si zopet ogledala film Romana Polanskega, Pianist. Ker sem film že videla, ne samo enkrat, sem bila tokrat pozorna na druge elemente. Ne na morijo, ne na osebno tragedijo, pač pa na problem spoštovanja in ponižanja. Pojma se mi zdita ključna pri degradaciji človeka in njegovega bistva. Sta tesno povezana in soodvisna, ko namreč prenehamo spoštovati sočloveka, ko ga prenehamo dojemati kot sebi enakega, namreč ustvarjamo podlago za sramotenje. Nimamo več neke notranje prepreke, ki bi nam preprečevala razosebljenje in sramotenje ter sovraštvo. V filmu vidimo prizore ponižanja, prizore ob katerih si želimo, da jih ne bi nikdar doživeli, pa vendar pozabljamo, da smo bili vsi že vsaj enkrat v življenju žrtve, bodisi izvajalci sramotenja, ki izvira prav iz nespoštovanja. V šoli so nas zafrkavali zaradi očal, čudne pričeske, mi smo zafrkavali druge zaradi telesne višine ali teže... Pozabljali smo na dobroto ter vse pozitivne lastnosti vrstnikov, se obesili na nekaj tako banalnega, kot je telesna teža in dobili podlago za vse, kar je sledilo. Kaj smo tudi počeli pri tem? Zdravili smo svoje komplekse in tolažili svoj ego.

Tudi dandanes se srečujem s tem na vsakem koraku. Zelo lahko je človeka označiti za nekompetentnega, za malo manj dobrega in sposobnega ter malo manj vrednega spoštovanja. Tudi na fakulteti sem neprestano priča velikemu nespoštovanju profesorjev do študentov. Gledajo skozi nas in ne vidijo dobrega v nas. In kaj kmalu se proces obrne in mi začnemo podobno čutiti do njih. Nekoč slavni profesor postane medla podoba znanstvenika, ki je dušo izgubil v knjigah. In ne spoštujemo. Kako torej lahko odnesemo vse darove, ki naj bi nam jih ponujala univerzitetna izobrazba, ko profesorji ne prepoznajo svoje vloge, morda niti ne spoštujejo svojega poklica, in študenti ne čutijo nobenega spoštovanja pri ljudeh, ki bi jim morali biti vzor?

In kako majhen korak je do sramotenja. Kako hitro lahko rečemo, da je ta ali oni profesor čuden, trapast in omejen. kako hitro lahko s takšnim odnosom vplivamo na svoje delo ter vzdušje v študijski skupini. Vidim podobnost med to situacijo in drugimi, ekstremnejšimi situacijami. Vidim veliko vlogo v spoštovanju in vidim nevarnost, ki lahko vodi tudi do osebnega propada. Nespoštovanje do staršev, profesorjev – sebe. Kam gremo potem? Kakšen človek postanemo?

Prav zato se trudim spoštovati. Ker je proces dvosmeren imam namreč nekaj možnosti, da tudi pri drugih dosežem podobno. In nenazadnje profitiram tudi sama.

Kolikokrat se ustavimo in pomislimo, v kolikšni meri spoštujemo naše starše, partnerja, prijatelja? Kolikokrat pomislimo na njihove dosežke in presežke ter žrtve, ki jih je moral storiti v življenju? In kolikokrat se ustavimo in si priznamo, da ljudi, ki jih tako radi hitro sodimo ne poznamo niti tako dobro, da bi vedeli njegovo ime? Ali spoštujemo sebe?

Učenje spoštovanja je trdovraten proces, ki pa prinaša neverjetne rezultate. Spoznamo namreč da smo lahko dobri, odlični in čudoviti tudi brez degradiranja dosežkov drugih. Vidimo priložnosti v timskem delu in tlakujemo pot so nečesa boljšega, do večje povezanosti med ljudmi.

Zelo dobro.

23:32, 18 marec 2007 .. Avtor Dajana - domača stran

Zelo dobro si to pogruntala. In zaradi tega, ker nas ne spoštujejo, imamo potem sami komplekse. Popolnoma brez razloga. Zato, ker nekdo reče, da nisi dober. Ker nosiš očala. Ali, ker mu ni všeč tvoja obleka. In zaradi takih stvari se dogajajo tragedije. Ravno tako, kot holokavs, vojne itd. Ker tisti drugi ni dober - pomeni - ni tak kot jaz, torej, ga je treba ubiti.:(
Pravilo obstaja: ne vrednoti drugega, ne ponižuj ga in ne žali.

Komentar brez naslova

23:34, 18 marec 2007 .. Avtor BrinovaJagoda

Hvala za komentar, Dajana.

Res je prav neverjetno, do kakšnih blaznosti vodi nespoštovanje. Kompleksi so samo ena negativna plat nespoštovanja, ki pa lahko vodi še v veliko več.

Komentar brez naslova

23:42, 18 marec 2007 .. Avtor aljazek

Kaj pa če so drugi zdravili svoje komplekse na tebi, pa nimaš spoštovanja do sebe?

Komentar brez naslova

23:48, 18 marec 2007 .. Avtor BrinovaJagoda

Če so se do mene vedli nespoštljivo, je gotovo vplivalo name. Ali sem zaradi tega pridobila komplekse, je odvisno od nekaterih drugih faktorjev. Kako pogosto sem doživljala napade poniževanja in kako pogosto sem dobila občutek, da nisem spoštovana.

Vprašanje pa je tudi, v kolikšni meri sem sama začela ponavljati vzorec in prenašati nespoštovanje naprej. Izidov je mnogo, prav vsi pa se mi zdijo negativni.

Oproščanje.

06:58, 19 marec 2007 .. Avtor agapetos

Mislim, da je pri primerih žrtev ključnega pomena tudi oproščanje. Šele ko se žrtev nauči oprostiti, bo lahko razumela in nato tudi spoštovala. Vsaj jaz ne bi mogel spoštovati, recimo staršev, če jim najprej ne bi oprostil njihovih napak, jih nato razumel in šele nato spoštoval.

Komentar brez naslova

07:11, 19 marec 2007 .. Avtor becelica

Moj moto v življenju je: "živi in pusti živeti". Ni vedno lahko, ampak poskušam temeljiti na njem.
Vsi smo bili, če ne drugače v najstniških letih, tarča posmeha ali smo bili tisti, ki smo koga zasmehovali, ampak v tistem trenutku tega ne dojemaš tako, ampak se počutiš kot frajer ali pa najbolj nesrečno bitje na planetu. Sčasoma se pri večini stvari normalizirajo. Problem je pri tistih, ki teh furstracij ne prebolijo nikoli in jih izražajo povsod in pri vsakomur. To pa vodi do naslilja takšne ali drugačne vrste.

Spoštovanje...

08:18, 19 marec 2007 .. Avtor Lucija07

ključno pri vzpostavljanju in ohranjanju kakršnegakoli odnosa... Vedno in povsod bi naj bilo na prvem mestu, pravzaprav brez spoštovanja v bistvu sploh ne more biti odnosa.
Vendar... tudi spoštovanje si je treba zaslužiti. Ni le samo po sebi od boga dano... Kako naj nekdo spoštuje, če je poniževan, maltretiran, zatajevan...?
Soglašam z agapetosom, ki pravi: Mislim, da je pri primerih žrtev ključnega pomena tudi oproščanje. Šele ko se žrtev nauči oprostiti, bo lahko razumela in nato tudi spoštovala.
Mislim, da bi enako, kot si postavila v povezavo in soodvisnost spoštovanju ponižanje, ko se prvo neha, morala postaviti tudi oproščanje, da sploh lahko pride do spoštovanja...
Sicer pa si me spet prepričala v argumentaciji. Hvala za ta prispevek.

Spoštovanje, oproščanje razumevanje

09:29, 19 marec 2007 .. Avtor Luka - domača stran

Ko sem bil v prvem razredu, le malo preden sem postal pionirček, sem storil nekaj groznega. Sošolcu, ki mi ni storil nič slabega, sem nalašč skril zvezek z domačo nalogo.
Sošolec je bil mislim da iz Bosne in so ga ostali pogosto zaradi tega zaničevali. Jaz ga do takrat nisem. A tistega dne me je nekaj prijelo, nekaj, da bi bil enak drugim. In sem postal. Žalost in razočaranje, ki sem ga videl na njegovem obrazu, mi je spremenilo življenje. Upal sem, da mi bo odpustil. Razumel me verjetno ni. Saj še sam sebe nisem. Kasneje sva postala celo prijatelja, sicer nisva imela nikoli toliko skupnih interesov, da bi se stalno družila, a vesel sem bil, da je pozabil na tisti dogodek. Jaz nisem.
Tedaj sem namreč doumel, da drugi mene ponižujejo zaradi medicinki (žogi) podobne postave in da mi to prinaša trpljenje, mi znižuje samozavest in me uničuje. In da lahko to spremenim samo s tem, da se sam še dodatno ne ponižam na njihov nivo in si s poniževanjem ne krepim svojega ega (no, tedaj nisem temu tako dejal, da ne bo kakšen mislil, da sem že pred osnovno šolo bral kakšne čudne knjige).
Sam sem to premagal ravno s tem, da sem odpustil tistim, ki so me žalil in poniževali, jim pomagal, ko so pomoč potrebovali. Počasi so me pustili pri miru in me celo pričeli ceniti kot osebo. Če je kdo izrekel kakšno na račun moje postave in športnih dosežkov je bilo to v sklopu šale, ki smo jo vsi razumeli.
Otroci so tako kruti - povedo in naredijo tisto, kar mislijo in kar jih zabava. Žal nekateri v tem pogledu nikoli ne odrastejo...

Komentar brez naslova

14:37, 19 marec 2007 .. Avtor Nataša

Meni je grozljivo težko spoštovati vzvišene, arogantne ljudi. Pravzaprav jih ne spoštujem, poskušam biti le pravična do njih in nekako "na silo" spoštujem le nek detajl ali njihov dosežek. Ravno danes sem bila deležna pridige svojega nadrejenega, ker sem mu rekla, da je neka oseba za moje pojme nesposobna, ker ni od nje nobenih rezultatov. Ima pa titulo in to bi morala jaz v imenu "višjih" ciljev spoštovati. Nek naziv. Za kozlat. Še predelujem.

Komentar brez naslova

16:17, 19 marec 2007 .. Avtor BrinovaJagoda

@ Agapetos: meni se spoštovanje ne zdi nujno povezano z oproščanjem. prej bi lahko namreč uporabila besedno zvezo "spoštujem KLJUB TEMU...". In ta kljub temu ne implicira nujno oproščanja. Sama spoštujem tudi ljudi, ki jim česa nisem odpustila, a se pač v tisto ne zatikam ter se raje "obesim" na pozitivne lastnosti. Lahko razumem neko djeanje, a ga ne morem odpustiti. Tu je namreč zopet posredi vprašanje odgovornosti. Ne morem oprostiti dejanja, za katerega človek ni prevzel odgovornosti. Lahko razumem te vzvode. lahko se celo identificiram z njim, vseeno pa ne oprostim dejstva, da ne sprejema odgovornosti. Lahko pa vseeno spoštujem njegova druga dejanja, njegovo osebnost.

@ becelica: Ja, res je. Težave nastanejo, ko se najstniške muhe zavlečejo v dobo odraslosti. Vseeno pa bi bilo lepo, če bi starši posvetili malo več pozornosti vzgoji, ki bi bila usmerjena tudi na sočloveka. utopično, vem. :)

@ Lucija07: Lahko obstaja odnos brez spoštovanja, a odvisno je kakšen. Kakšna je kvaliteta odnosa, v katerem životarita človeka, ki drug drugega ne spoštujeta KLJUB nekaterim napakam. Mislim pa, da lahko premostimo tisto oviro, ko lahko spoštujemo nekoga, kljub temu, da morda pred nami kaže samo negativne lastnosti, lahko gremo mimo tega. je pa izredno težko, morda pretežko. Hvala za komentar, vedno me razveselijo tvoje spodbudne besede. ;)

@ Luka: Se strinjam, otroci znajo biti zelo zelo kruta bitja v svoji neposrednosti. Seveda lahko spoštovanje izhaja iz oproščanja, ni pa nujno. Celo lažje je spoštovanje, če je posredi odpuščanje, vendar pa to ni vselej mogoče niti pametno. prijatelja lahko spoštujem kljub temu, da mi je storil krivico, ki pa je ne odpustim. Zaradi odgovornosti. In dejstvo, da vprašanje ostaja odprto, po mojem mnenju, omogoča nek napredek tudi pri njem. Aha - spoštuje me, kljub temu da sem storil to in to. Pa vendar, mar ne bi bilo še lepše, če bi drug drugega spoštovala v popolnosti? Tako lahko tudi drugi naredi premik pri sebi, ki mu morda pomaga pri prevzemu odgovornosti. Morda. Hvala, da si delil to izkušnjo z nami.

@ Nataša: Vem, naporno in grozljivo je spoštovati nadute in nadrejene ljudi, ki se zdijo v svoji vzvišenosti kot ljudje iz ledu. vseeno pa lahko moje razmišljanje najdeš v zgornjih vrsticah in jih povežeš s svojo izkušnjo. Hvala za komentar. Uspešno predelovanje ti želim. ;)

Spoštovanje

16:55, 19 marec 2007 .. Avtor Luka - domača stran

Sam ponavadi spoštujem osebo zato, ker je naredila, dosegla nekaj velikega, neglede na ostalo. Poznam recimo nekoga, ki v življenju ni dosegel nič ekstremnega, a hkrati živi mirno, pošteno življenje. Spoštujem ga zaradi tega. Hkrati pa poznam recimo nekega strašnega menedžerja s popolnoma drugačnim stilom življenja - veliko pije, je babjek, izkorišča vse na svoji poti. Tudi njega spoštujem, v bistvu spoštujem njegove sposobnosti. Moj sosed je (oz. je bil) prav tako babjek, egoist,... hkrati pa mi je vedno ponudil pomoč, ko je videl, da jo potrebujem. Zato ga spoštujem.
Spoštujem krščanstvo, a se ne strinjam z njim. Spoštujem vama margo, a ne bi nikoli mogel živeti po njenih načelih, saj ta pot ni moja. Spoštujem profesorja, čeprav je grozen človek. Pravzaprav spoštujem njegove sposobnosti, njegovo znanje in ne njegov karakter. A kot študenta me njegov karakter bolj malo zanima, zato ga lahko spoštujem. Ne bi pa ravno šel z njim na pivo. :)
V mojih prigodah sem opisal, da sem pričel nekoga spoštovati zato, ker mi je odpustil. Naredil je nekaj, kar jaz vsaj tedaj nisem bil sposoben. In tudi moji sošolci so me pričeli spoštovati, saj sem jim odpustil, naredil nekaj, kar za njih ni bila sploh opcija.
Seveda to ni moj nauk (odpusti, da te bodo spoštovali). Moja nauka sta (samo) odpusti in (samo) spoštuj. Mislim, da sta to plemenita nauka, seveda pa je njihova pravilna in predvsem razumska uporaba na mestu.
Upam, da se nisem preveč oddaljil od članka. Z njim si namreč izrazila moje misli. Tudi moje občutke glede prejšnje debate.
In za konec še dovoli da napišem še zadnji odstavka, da ne bo šel v množici komentarjev v pozabo: "Spoznamo namreč da smo lahko dobri, odlični in čudoviti tudi brez degradiranja dosežkov drugih." Ne bi mogel bolje povedati tega nauka.

Komentar brez naslova

19:18, 19 marec 2007 .. Avtor BrinovaJagoda

@ Luka: Potem sem pa narobe razumela (sem povezala pojma in mislila, da ju povezuješ tudi ti v svojem razmišljanju.). Res sta plemenita nauka in vredno je živeti v skladu z njima.

Hvala za lepe misli, za lep komentar. Lep večer.