<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>
Na prvo stran
Osebna stran
Arhiv sporočil
Prijatelji
Foto album
RSS

Menda že deseti začetek?

Morda malce pretiravam s številom, pa vendarle. Že mesece razmišljam o tem, da bi ponovno začela pisati-ne le blog, tudi kratke zgodbe, roman, vse kar sem z odraščanjem opustila. Obviously mi je uspelo, to pomeni da sem v sebi našla dovolj motivacije za ponoven začetek, kar pa ni vedno enostavno. Vsaj pri meni ne. Čeprav so se stvari z leti spremenile. Še dobro da na bolje! V nasprotnem primeru bi bila pošteno v dreku. 
Morala sva oditi iz Slovenije... Je bilo že kar ornk hudo kar se preživetja tiče. Še vedno se vsak dan zahvalim za prijatelje, ki so nama pomagali v tistih hudih časih. Za tiste, ki so nama ponudili streho nad glavo in niso želeli najemnine. Za tiste, ki so naju povabili na kosilo in skuhali malce več, da sem lahko v taperverju še kaj prinesla domov. Za tiste, ki so enostavno razumeli in pomagali po svojih najboljših močeh.
In potem vse te priprave in birokracija... Pa denar vršt na kup in se odločit kaj zdaj. Kaj zdaj? Ni bilo dovolj za oba. Torej je šel on prvi. Delal, garal 6mesecev. Nas prišel iskat in odpeljal v novi dom preko oceana. Ježešna, nikoli si nisem niti predstavljala, da se mi bo to kdaj zgodilo. Morda selitev znotraj Evrope v okviru izmenjave na faksu (priznam, tega sem si vedno želela!), ali pa kakšne delovne počitnice (tudi tega sem si vedno želela!)-sedaj imam oboje! Po šestih letih šolske pavze sem našla idealen faks, se brcnila v rit in vpisala. No, malce je brcal tudi on, pa oče. Službo sem našla po dveh mesecih v novem okolju-šele z delom v kuhinji sem spoznala kaj pomeni garati. 12-13urni delavnik, kakšna kratka čik-pavza, non stop delo. No, nič se nisem pritoževala, dokler me ni začelo vse bolet, pa še to se je telo po dveh mesecih navadilo. Že res, da sem dobila minimalno plačo, vendar sem lahko s tem denarjem v cca šestih mesecih poplačala vse slovenske dolgove. Plus dobro živela tule. Aleluja! Že res, da lahko odštejemo razne večerje, kina in ostale preganjalce dolgčasa, saj enostavno ni bilo časa za zabavo. Lahko pa prištejemo kak nov kos oblačila, potovanje v ljubo Slovenijo in eno krajše v Španijo. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje potovala dvakrat v enem letu!
Ko pa te denar ne osreči... Mene je za trenutek že res, ko mi je na plečih viselo težko kamenje t.i. dolgovi. Ko pa sem se rešila tega bremena me je presenetilo dejstvo, da sem tako neskončno nesrečna. Služba me ne izpopolnjuje-počutila sem se kot robot, želela sem si novih izzivov, pričakovala izpopolnitve odbitih idej, vse naj bo na glavo! Pa je res bilo. Sledila je še ena selitev, povabilo v band in vpis na faks.

Le sanjaj, če si boš dovolj močno želel,...

Objavljeno: 13:30, 19. 04. 2017
Napiši komentar


Trenutno stanje duha: začetniško



Avtor vsebine tega eDnevnika je BubbleOverTheSea.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik