<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>
Na prvo stran
Osebna stran
Arhiv sporočil
Prijatelji
Foto album
RSS

IŠČE SE 900 NEZEMLJANOV I. del

 

 

NAŠEL JE POMLAD, KI JE DIŠALA

/išče se 900 nezemljanov/

 

 

Prišel je, ker jih je bilo vedno več,

a istočasno so počasi, a sigurno izginjali

  z Modrega planeta.

Nihče ni več ljubil,

 nihče se ni več menil za objeme.

On je bil drugačen.

Hotel je spremeniti Vesolje.

 

Najprej sem mislila, da se mi je vse skupaj le sanjalo. Še zmeraj sem imela pred očmi tiste čudne in nežne dlani, ki so mi mahale iz daljave v pozdrav, zagoneten nasmeh, za spoznanje preveč grenak, a vseeno nežen in topel, ki se je dotikal las in potem spolzel preko lic in vratu globoko v nedrje.

Potem sem se obrnila na bok in skoraj zakričala od presenečenja. Na blazini sem videla odtis nekoga, ki je moral pravkar zapustiti posteljo. Stegnila sem prste, ki so trepetali kot listi v vetru in se dotaknila vdolbine.

Bila je topla!

»Res je bil tu!« sem vzkliknila polglasno in sunkovito vstala.

Opotekla sem se proti oknu, zunaj je bilo že svetlo in skozi na pol odgrnjene zavese je pronicala svetloba, ki je, zlato in vrtoglavo, zaplesala na preprogi.

Z nosom sem se dotaknila šipe, dahnila vanjo, tako kot sem počela pred davnimi leti, ko sem bila še otrok, drobno sem se nasmehnila, ko so moje ustnice pustile sledi, potem sem rahlo zadrhtela, kajti skozi špranje je hladno pihljalo, še tesneje sem se zavila v spalno srajco, ki se mi je ovijala okoli nog, pa ni kaj dosti pomagalo, zato sem se počasi obrnila in se previdno usedla na rob postelje.

Bila sem nervozna in ne da bi vedela kdaj, sem pričela rob rjuhe mečkati med prsti,  odeja je počasi drsela na tla in ko sem s pogledom zaobjela tisti del postelje, na katerem že celo večnost nisem spala, me je od groze stisnilo pri srcu. Sledi, da je ponoči še nekdo z menoj delil posteljo, je bilo vedno več.

In bile so glasne in očitne, kar bodle so v oči in se mi posmehovale toliko časa, dokler nisem škrlatno rdeče zardela in pogledala vstran.

»Ne, ne, ne, ne more biti res,« sem zastokala, »vse skupaj se mi je sanjalo, sigurno se mi je sanjalo…«

Morala sem zbrati ves pogum, kar sem ga imela, da sem se prisilila zbrati drobce spomina, zamegljene podobe in izgubljene dotike, pričela sem sestavljati mozaik, toda vse skupaj je bilo tako neresnično in nenavadno, da sem že kmalu odnehala, sklenila roki v naročju ter obmirovala, misleč, da bodo sanje kar same izgubile svojo moč in se razblinile v tisočerih metuljih, ki bodo sfrfotali skozi okno.

Z bosimi nogami sem poiskala copate in počasi odtavala v sosednjo sobo, kjer sta spala otroka. Vsepovsod je vladal mir in tišina je bila naravnost božajoča.

Gašper in Nika sta narahlo smrčala. Deček je držal v ustih prst, da se je sem in tja slišalo cmokanje.

Za trenutek sem postala med vrati in ju opazovala.

Bila sta moja. Nihče drug ni imel pravice do njunega nasmeha in jutranjega poljuba.

Še tesneje sem se ovila v jopo, ki sem jo mimogrede pobrala na tleh, vedno bolj me je zeblo, pa nisem vedela zakaj.

Pred očmi so se mi pričeli nizati prizori, trapasti in boleči, vrag naj jih pocitra. Visoko v zrak je dvigoval srednji prst, se mi pačil in grozil, medtem ko je premetaval kovček in tlačil vanje vse, kar mu je prišlo pod roke.

»Kaj bo z otrokoma?« sem takrat zajokala in stopila korak proti njemu. Grobo me je odrinil, mi stopil na iztegnjeno dlan, ki je nisem dovolj hitro umaknila, ter izginil med vrati.

Pestovala sem svojo bolečino, dokler ni prenehalo boleti in sem lahko preskočila izgubljeni včeraj kot da ga nikoli ni bilo.

Spominjam se te kletke s časom, bila je majhna in umazana kot da nikoli ne bi nihče v njej počistil drekcev, ki so se nabirali skozi leta, ko sem prenehala jokati in ko so solze poniknile v dno duše in tam tudi ostale. Mislila sem, da sem prevarala čas, ga ukanila in si ga ovila okoli prsta, ker se je telo zaprlo vase in komaj še živelo, v bistvu pa sem se vrtela v krogu in čakala, da se utrne zvezda in pričnem ponovno živeti.

Dokler…

Včerajšnji večer je bil prav tak kot vsi večeri doslej. Otroka sta odšla v posteljo in ostala sem sama.

Na kavču.

Tako kot že tisočkrat.

Brez misli in brez posebnih želja.

Le neka čudna osamljena žalost, ki je tkala drobne niti med mojimi prsti, me je držala budno.

»Zredila sem se,« sem pomislila, ko sem se potipala za boke.

»Lahko bi jedla malo manj sladkarij, res.«

Otrok v meni je bil lahko zaprt ure in ure, potem pa se je nenadoma zvonko zasmejal, se prešerno prekopicnil v zraku in planil na neodprto škatlo rumovih kroglic in jih pohrustal.

Vsi okoli mene so bili polno zaposleni, vsi so nekaj delali in se potem izgovarjali na utrujenost, le jaz sem sedela v tisti prekleti tihoti in čakala, da se na televiziji prične kakšen film, ki ne bo dolgočasen. Na mizi je ležala knjiga, Popkorn, Andreja Skubica, a je nisem hotela vzeti v roke. Zapisali so, da je to najboljši roman iz sodobnega življenja, meni pa se je zdel brez zveze. Nobena ženska, ki je nastopala v njem, ni imela mojih problemov in težav.

«Koliko je ura?«
Še zmeraj je kazala pet minut čez deseto, pa se mi je zdelo, da je minilo že pol stoletja, kar sem zadnjič pogledala na steno.

Iztegnila sem roki visoko v zrak, je za tako ušivo življenje sploh še vredno živeti, me je prešinilo, potem sem na široko zazehala, tako kot to počno tisti, ki so že vsega naveličani. In utrujeni zaradi praznine in dolgega časa. Počasi in leno sem stopila do okna.

Bilo je prav tisto okno, ki smo ga nekoč vgradili na mojo željo. Razgledno okno. Okno, skozi katerega se je videlo mesto kot na dlani. Cerkev s svojima dvema zvonikoma, pa neskončno morje streh, ki so se na nek skrivnosten način bleščale tudi sredi noči.

Z mesta, kjer sem stala, se je videlo nebo, ne da bi bilo vklenjeno v ostre robove.

Zagledala sem se v zvezde. Zdele so se mi kot drobne, ljubke marjetice, kakršne smo nekoč, ko smo bili otroci, spletali v vence.

»Kdo ve, morda so prav tako osamljene kot jaz?« me je prešinilo in ob tem sem občutila obžalovanje, saj revice niso imele kam zbežati.

In potem se misli še kar naprej drobijo, podobe pravkar izpetega dne pa se nizajo pred očmi in preskakujejo v hitrem drncu sem in tja, da jim je bilo nemogoče slediti. Vse skupaj ni imelo nobenega smisla, kajti brazgotine so še zmeraj skelele in kolena so bila potolčena, v dlaneh, ki so se trdno oklepale okenskih okvirjev, pa ni bilo nobenega hrepenenja več.

Zaprla sem oči in naslonila vroče čelo na šipo, upajoč, da se bodo misli vsaj malo umirile, in ne bodo nenehno žarele kot nebo, ki se krči v večerni zarji.

Nenadoma sem začutila, da nisem več sama.

Kako nenavadno.

Kljub temu, da so bile moje oči zaprte.

Bil je samo občutek, in prav nobenega strahu. Zdelo se mi je, da me nekdo opazuje. Tiho, ponavljajoče in neskončno milo.

Ali pa so se v tistem hipu pričele sanjati sanje?

/Zakaj, hudiča, še zmeraj nisem povsem prepričana?/

Podrgnila sem se po nosu kot vsakič, kadar sem bila v zadregi.

Naj se obrnem in pogledam, ali ne?

Pogledala sem.

Na široko sem razprla oči.

Sunkovito zajela sapo.

Kot takrat, ko se prebudiš s krikom in se le s težavo zaveš časa in prostora.

Ker stal je tam.

Roki je imel prekrižani na prsih in me gledal.


Objavljeno: 10:34, 28. 03. 2008 - NOVELE
Napiši komentar


Trenutno stanje duha: VESOLJSKO



Lepa...

zgodba naslednje še čakajo.

Prilepit moraš še slikco (v orodni vrstici tisti drevešček), nanjo naredit povezavo (z ketnico) in pisati še e- pismo. Obišči moje 1. in 2. zgodbe, pritisni na slikco, odpri zgoraj zavihek Pravila spletnega natečaja. In katero koli želiš prijavi - se pridruži tekmovanja tudi tukaj

Lep večer od vvooodnarke !

Uredil/a je vvooodnarka, 28. 03. 2008 ob 22:37

Avtor: vvooodnarka Objavljeno: 22:37, 28. 03. 2008

Stalna povezava

Se ti oproščam

sem tako bezljala okoli. Z okularji preskočila bener in v branje.

Lep preostanek večera in lep pozdrav od vvooodnarke !

Avtor: vvooodnarka Objavljeno: 22:29, 30. 03. 2008

Stalna povezava

<- Prejšnja stran | Naslednja stran ->

Avtor vsebine tega eDnevnika je CLOSHEMERLE.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-13 eDnevnik