DEČEK Z IMENOM DAVID

Pred mnogimi leti je v Zakajčkovi ulici živel deček, ki  mu je bilo ime David.

Rad se je igral z avtomobilčki in vlaki, zato mu je očka obljubil, da mu bo naredil pravo lokomotivo.

»Kdaj ?« je vprašal David.

»Ko bodo  zimske  počitnice«, je odvrnil očka in še naprej bral časopis.

David je zato nestrpno čakal, da bo padel sneg.

Minilo je poletje in tudi jesen se je že pričela poslavljati.

Počitnic pa ni in ni bilo od nikoder.

»Ali so se  izgubile?« je vprašal mamico, ki je pletla  smučarski pulover.

»Kje pa. Le pravi čas še ni prišel.«

Toda David z odgovorom ni  bil zadovoljen.

Pogledoval je  k vratom, oprezal skozi okno in nestrpno čakal, da bo pozvonil telefon.

»Kaj naj naredim, da bom priklical počitnice?«  se je spraševal zvečer, ko je zaprl luč in čakal na Spančka- Zaspančka, da  mu prinese sanje.

Nekoč je pogledal  skozi okno.

Zazdelo se mu je, da se ena izmed zvezd premika.

Postajala je vedno večja in večja.

David je planil pokonci.

»Pridi bliže!« mu je nekdo zaklical.

David je na široko zazijal od presenečenja.

Nemudoma si je nataknil kavbojke, zlezel v pulover in se po stebru spustil na tla.

Sredi vrta  ga je čakala vesoljska ladja, okrogla kot  žoga.

»Kaj takega!» je vzkliknil  David.

Pod bližnjim grmom  so stikala  glave majcena bitja, ki so si bila  na las  podobna.

  »Od kod ste se vzeli?« je  končno  prišel do sape  deček.

»Hi, hi, hi, prišli smo od strašno daleč,« so se zahihitala majcena bitja.

»Pote smo prišli,» je nato nadaljeval tisti največji in najmočnejši.

»Da te odpeljemo  na  počitnice na naš Počitniški  planet.«
»A tako?«  je zazijal David od presenečenja.

»Hitro se moraš odločiti: greš ali ne greš?»
Obiskovalci so ga obstopili in čakali, kaj bo rekel.

»Pojdem. Z vami pojdem!« je brez velikega premišljevanja  odgovoril David.

Obiskovalci so od veselja zacepetali in zaplesali, da so se ptice, ki so spale v vejah, prestrašene zbudile in zafrfotale.

Že čez nekaj trenutkov se je vesoljska ladja dvignila v zrak, zaokrožila nad Zakajčkovo ulico in izginila  med oblaki.

David je radovedno gledal skozi okno in se čudil.

Zvezde so mu prijazno mahale, ko so leteli mimo in planeti so mu vdano kimali, če so se jim preveč približali.

Čez kakšno uro ali dve so pred seboj zagledali  zeleno kroglo, ki je bil na prvi pogled do  pičice podobna Zemlji.

Žarela je v toplih, zelenih  barvah, ki so se med seboj prelivale z modro, belo in  zlatorumeno.

 »Kako je lepo!« je zašepetal in pritisnil nosek ob šipo.

»Najlepše šele pride«.

Prijatelji so ga prijeli za roko in ga odpeljali v veliko stavbo takoj, ko so pristali.

Pred seboj je zagledal dolgo vrsto omar in polic.

Začudeno se je oziral okoli sebe.

Zdelo se mu je, da je pomotoma zavil v garderobo na domači osnovni šoli.

»Sedaj pa dobro poglej!» so mu dejali vesoljski   prijatelji.

»Na modri polici so Morske  počitnice. Če bi želel plavati, čofotati v morju  in se voziti z jadrnico, te povabimo, da si izbereš te,» so  ga vabili.

»Na sončni polici so Počitnice pri vesoljski babici. Pri njej  boš lahko jahal konja, se lovil med zvezdami in  ves čas jedel najslajše kolačke.«

David je bil v zadregi.
»Počitnice so res super. Če povem po pravici, bi bile veliko bolj všeč mojemu bratrancu Nejcu. On živi v mestu, med nebotičniki in stolpnicami in redkokdaj  najde priložnost, da  teka po travniku.«

David  je  stopal od ene police do druge.

Toliko počitnic na enem kupu!

Nazadnje se mu je že pošteno vrtelo v glavi.

Nenadoma je na  zadnji polici zagledal vlak.

»Te počitnice bodo moje!« se je  v trenutku odločil.

Prijel se je za ograjo in se zavihtel v prvi vagon.

Od veselja je na glas zavriskal.

Vlak je zdrvel s postaje mimo botre Lune, kometa Repatca in mimo zvezd, ki so  zaspano mežikale.

Hitel je po Mlečni cesti sem ter tja, vendar se David še zmeraj ni naveličal vožnje.

Kričal je in se smejal, da je vlak veselo  poskakoval po tračnicah.

To so bile počitnice!

Ko je  pripeljal na prvo postajo, so se tam drenjali otroci. Mahali so mu z rokami, naj se ustavi.

»Vstopite,» jih  je povabil, »dolgo pot imamo še pred seboj!«

Z vso hitrostjo so se odpeljali naprej.

Nenadoma so skozi  okno zagledali peka.

»Ali ti nimaš počitnic?« so se začudili  otroci.

»Jaz? Nikoli,» je žalostno odvrnil pek.

»Kdo bi pa potem otrokom pekel slastne in hrustljave  žemlje?«

Na tržnici je prodajalka prodajala sadje.

»In kje so tvoje počitnice?« je zanimalo Davida.

»Ne vem,» je prodajalka skomignila z rameni.

»Nekoč nisem dovolj pazila in so mi jih ukradli.«

Zdravnik je poslušal bolniku srce in mu gledal v grlo.

Ko je vlak pripeljal mimo, je zdravnik pomahal z roko .

»Poiščite zame Zdrave počitnice brez kihanja, kašljanja  in brez vročine,» je zaklical  za njimi.

Otroci so mu obljubili.

Vlak je drvel po vesolju samo naprej in naprej.

»Poglejte! Tamle je moja mamica! » je presenečeno zaklical  David in pritisnil na zavoro.

Mama je tekala po stanovanju sem ter tja, pospravljala  igrače in čistila umazane superge.

»Joj, prejoj!« je tarnala, »koliko dela me čaka vsak dan. Hrbet me boli in tako rada bi se vsaj za trenutek oddahnila.«

»Uboga mamica!« je zašepetal .

»Prijatelje s Počitniškega planeta bom poprosil, da poiščejo najlepše počitnice tudi zanjo.«

David je postal utrujen.

Naslonil je glavo na sedež.

»Samo za sekundo bom zadremal,»si  je rekel.

Ko je naslednje jutro sonce potrkalo na okno, je deček ves prestrašen planil pokonci.

»Kje sem? Kaj se je  zgodilo?«  se je spraševal, ko je videl, da je spet v svoji  dobri, stari postelji.

»To je vendar nemogoče!«
»Pravkar sem še sedel na drvečem vlaku in se vračal nazaj na Počitniški planet.«

 »Si že vstal?« ga je ljubeče vprašala  mamica, ko je pomolila glavo v njegovo sobo.

Planil ji je okoli vratu.

»Ko bi ti vedela, kaj vse sem doživel!« ji je hitel razlagati.

»Z drugimi otroki sem sedel na vlaku in se vozil po vesolju.«

»Zelo burno domišljijo imaš, ljubček,« je sklenila mamica in ga pobožala po laseh.

»Dajta mir! Rad bi še malo spal,« je zamomljal očka izpod odeje.

Tedaj  se je v spalnico  prikradel sončni žarek in se nagajivo zapletel v Davidove lase.

Zvezdni prah, ki se je med potovanjem skril med  kodre,  se je v hipu zalesketal v tisočerih barvah.