Zadnja pesem

Svetlobe ni če ni teme

In smrti ni če ni življenja

Mene ni če tebe ni

Ti si jaz in jaz sem ti

In jaz sem jaz in ti si ti

Dualnost se v celoti razprši

Novo upanje zraste

Iz starega bremena

Čisto navaden dan, z ničemer ne odstopa od drugih. Po službeni dolžnosti po ustaljeni rutini listam časopise. Nič novega, stare zgodbe na nov nači. Listam od naslovnice proti sredini, vmes odgovarjam na elektronsko pošto, naredim požirek kave, s sodelvcem izmenjam informacije o današnjih nalogah. Listam od zadaj proti sredini, kar podoba črnega okvirja v trenutku pritegna pozornost! Nikoli ne gledam osmrtnic, tokrat pa se zazrem naravnost v pust črn okvir in znotraj njega sliko meni dragega obraza, ob besedah smrti, žalovanja in častnega slovesa.

Ni bil ta :((

Listam nazaj po spominu, kjer so zapisi o njem. Nekoč že davno je vprašal: Veš, česa se bojim? Smrti.

Morda si jo slutil? Morda si zato imel toliko načrtov in želja? Rad bi živel v kolibi. Rad bi smučal, tekel in pisal. Rad bi živel skromno in svobodno. Rad bi ljubil in rad bi bil zvest. Načrti želje načrti, ki si jih imel, še preden si izvedel za diagnozo – rak. Je strah naznanjal, da prihaja nekaj neznanega in pogubnega? Kot bi se bolezen skrivoma pritihotapila in skrila v temnem kotu nekje na dnu, ti si jo čutil, a nisi vedel, da je tam? Je že potuhnjena ždela v tebi, še preden se je razbohotila v telesu in še preden so jo medicinske naprave in tehnike zaznale?

Po prvotnem brezupu je sledilo soočenje z boleznijo in leta, v katerih se je boril z boleznijo po svojih močeh. Pravzaprav ne vem, če se je boril z boleznijo... bolj se je učil živeti na novo. Živeti je začel zavestno, za trenutke, za drobne stvari. Vzradostila ga je drobna kapljica rose, ki se je zableščala v soncu; čebela, ki je priletela mimo glave; veter, ki je v obraz pihal prah; tudi za klošarje je poslej našel prijazne in razumevajoče besede.

Začel je živeti tudi za življenja svojih najdražjih. Si nase pripel njihov svet. Verjetno jim je poskušal poplačati vse za nazaj - za vse odsotnosti, ko so čakali v strahu, ali se bo živ vrnil domov. Morda se je želel oddolžiti za vsa odtegovanja ljubezni, ki jim jih je povzročal, kot jih večina ljudi v lahkosti življenja povzroča drugim, tudi on. Se je želel oddolžiti tudi za vse dni, ko ga več ne bo?

Ta leta Življenja in hkrati leta priprave na Smrt, so bila »njegovo zadnje predavanje«.

Sporočilo 28 od 38