O Francetu Prešernu malo drugače

France Prešeren je bil v slovenski književnosti prvi, ki je poudarjal pomen ljubezenske teme. Je prvi, ki se je zavedal in tako tudi sam povedal, da ni nobenega nacionalnega korpusa brez ljubezenske teme – če narod nima kvalitetnih ljubezenskih pesmi, potem ni pravi narod. To je seveda romantično pojmovanje, saj so pesniki v romantiki na prvo mesto postavljali ljubezen, zato je tu gotovo še en razlog več, da se je Prešeren za to temo tako zavzemal. Saj, brez ljubezni ni ničesar in naše poslanstvo niso togo in zaprto srce, samota, osamljenost in samozadostnost, kar (sicer na bolj naturalističen način) nakazuje tudi Ivan Minatti:

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Prešeren je bil tudi trubadur – na njegovo koncepcijo ljubezni in pesniškega jezika je vplival trubadurski kult ljubezni, ki pa se izraža v vplivu Petrarce in Danteja. Namreč, Prešeren se je na več mestih izrazil, da mu Julija pomeni tisto, kar je Petrarci pomenila Laura, Danteju pa Beatrice. Julija je izbrana kot dama, ideal, od katere se niti ne pričakuje nekih stikov v realnem življenju, kajti trubadurska ljubezen se izraža s prefinjeno ljubeznijo skozi pesem. Ona je torej bila njegova muza – izbrani predmet ljubezni, kot je tudi bilo značilno za trubadursko liriko, kjer je ženska abstraktna, nedosegljiva, bistvo, ideal, vse.

Julija je bila drugačna, kot je bila predstavljena – grda, grbasta, nizka, brez karizme, njena mati pa je bila izredna lepotica. Kot resnična ženska ga verjetno ni zanimala, ampak je bila izbrana kot muza (=značilna viteška poteza), kateri je izpovedoval neuresničeno ljubezen. Predmet je namreč moral biti že vnaprej neuresničen, saj je bil le tako lahko hrepeneč. Na ta kult oddaljene ženske je vezano predvsem to hrepenenje, kjer mora moški vedno hrepeneti, ker je ženska vedno nedosegljiva, oddaljena in jo je zato treba častiti, tako da se Prešeren v odnosu do svoje izvoljene gospe postavlja v vlogo služabnika, ki je posledica tega intenzivnega hrepenenje, izhajajočega iz neuresničene in nedosegljive ljubezni.

Obstaja misel o ljubezni, ki me asocira na to Prešernovo plat:

"Raje bi imel oči, ki ne vidijo, ušesa, ki ne slišijo in usta, ki ne morejo spregovoriti, kot pa srce, ki ne more ljubiti." 

(Robert Tizon)