Eni lepših spominov na moje najnežnejše otroštvo so v bistvu vezani na spomine na dedka. Danes mineva 31 let, odkar ga ni več. Ko se je tiho poslovil, po zadnji pokajeni cigareti v bolniški postelji, odloženi tobačnici in vžigalniku.
Preživel je grozote Mauthausena (o taborišču groze je nekaj časa nazaj pisala Brinova Jagoda). Vid mu je vidno pešal, živel je v strahu, da bo oslepel. Spominjam se, da mi je govoril: »Ti si moje oči, ti mi boš brala, ko ne bom več videl«, ko me je učil pisati in brati. Pri petih letih sem že brala časopis in še danes se vidim, kako pomembno in varno sem se počutila ob njem, ko sva sedela na klopci in sem mu brala iz časopisa. Z mano je preživel veliko časa. Krmila sva zajce in kokoši, pripovedoval mi je pravljice, zgodbice, doživljaje iz vojne. Vojna je bila osrednje dogajanje, o katerem je pripovedoval. In sanje. Kaj bi, če bi bilo drugače. Za moje takratno pojmovanje je bil izredno pameten. Vse je vedel. Vse je znal. Rezljal mi je igračke… in imel me je zelo, zelo rad.
Kot nekdanji taboriščnik si nikoli več ni mogel prav opomoči. Zadnja leta svojega življenja je spet preživel z mano, z nami… Slaboten gospod z očali, ki je zadnja leta zmogel le pot iz sobe na balkon in nazaj, mi je leto dni pred njegovo smrtjo poklonil spominsko knjigo, v katero je s prelepim rokopisom zapisal:
Če v poznih letih to knjigo kedaj odpreš,
In v preteklosti spomine nekdanje se ozreš
Takrat se spomni na me ko morda trdno spim že v grobu zapuščen
Ti bo pretresal mladosti ta spomin
Pa vendar srečo tvojo iz srca Ti želim
Tvoj stari očka
Spominska knjiga in specialni pepelnik sta v bistvu dva predmeta, ki ju skrbno čuvam. Edini otipljivi spomin nanj, poleg nekaj že orumenelih fotografij. (Nedavno je tudi Dajana pisala o predmetih, ki ostajajo za pokojnimi.)
Kot sem uvodoma povedala – tiho je zaspal po zadnji pokajeni cigareti. In prav ta cigareta, obredno pokajena, je bila do leta in pol nazaj moj ritual, ob vsakem obisku njegovega groba. Danes jo je zanj, namesto mene, pokadila moja hči…
do dedka, kako lepo in hudo mi je pri duši,
ker z dedki nisem bila veliko povezana.
Letnica vpisa v tvojo spominsko knjigo
je letnica moje poroke,
kaka povezanost nekih dogodkov...
Pravkar sem prišla od mame,
ki pri 83 še kar piše na računalnik,
zadnje čase pa peša njena moč,
zato jaz natipkam hitreje...
Lepo je, če smo povezani,
kajti iz teh vezi črpamo pozitivno energijo!!!
Kako obujamo spomine na nam drage!!!?
Joj, ohrani tega dedka še zame,
tako lepo je deliti s tabo lepe spomine!
Objem preko neba, draga Lucija,
morda ga vmes obogati še tvoj dedek
in moj sinek - saj so skupaj!!!
Prebrala sem te, čeprav me znova jezi internetna povezava (oz. rutar) Upam, da se ne bo ponovila napaka od zadnjič, ko sem bila dva dni v temi :))
Dedek in spomini. No, jaz prvega dedka nisem poznala, drugi mi je bil bolj blizu, čeprav z njim nisem imela takšnega odnosa, bolj z babico.. Vsi so že pokojni. Si me pa bolj spomnila na mojega očeta, ki ga tudi ni več. Ko sem videla to knjigo, so se mi vlile kar solze.
Pa sem se poslovila od njega...ni strahu, da bi čutila še kakšno bolečino zaradi tega. Ampak prebudijo se tisti lepi spomini...
Ja in tudi jaz imam občutek, da nekje bdi nad mano in me vzpodbuja, ko mi je najtežje. Še vedno mi daje tisto voljo in energijo... Ostajamo nekako povezani, čeprav oseb ni več med nami. A ostaja tista vsebina, tisti delčki.
Nočko in lepe sanje ti želim... in še enkrat hvala, ker me obiskuješ...
tega spomina je v zavedanju brezpogojne ljubezni. Konec koncev je 31 let veliko, dolga doba, ko sem iz dekleta postala žena, mati, ko te tok življenja premetava zdaj sem, zdaj tja.
V vseh teh letih je ostal kot svetla točka na nebu, h kateri sem se obračala vedno, ko mi je bilo najbolj hudo... in vedno, ko se mi je dogajalo kaj pomembnega...
Hvala vam, da ste podelili z mano spomin nanj... to so trenutki, ki nas dejansko povezujejo, nam dajejo, iz katerih lahko črpamo, ker si dajemo...
Njegova duša se veseli, čeprav že dolgo spi, njegov grob ni zapuščen in kar je najpomembnejše, njegovo pravo vrednost mi je uspelo prenesti tudi na moja otroka...
zakaj bi sploh kdo moral pokaditi tisto cigareto... predvidevam, da je imel tvoj dedek tudi kakšen drug bolj zdrav ritual, ki bi ga lahko izvedle namesto tega cigareta... upam da te nisem užalil, sam cigarete sovražim iz dna duše...
Zdaj sem šele videla, da omenjaš moj prispevek... In kaj se zgodi danes! Omenila sem ti Tineta, ki je umrl daljnega leta 1979. Danes se je na mojem blogu (post: Tine) oglasil njegov polbrat. In ravno danes sem premišljevala - tudi o tebi, ki govoriš o tem, da ni naključij - kako smo prepleteni in kako smo odvisni drug od drugega. Jaz zelo verjamem, da je tvoj dedek blizu tebe.
Samo dve bom tu omenila.
Dedek po mami, dočakal je 84 let:
Iz LJ je hodil k nam na poletne počitnice, na Gorenjsko. Kako se je bal našega hudega petelina!
Ko smo se preselili v LJ, v blok, je vedno rekel:
V tem golobnjaku pa jaz že ne bi mogel živeti!
Dedek po očetu, dočakal je 90 let:
Kako hud je bil, ko se ni mogel ločiti od nekega spranega kosa perila, ki mu ga je hči (moja še živa teta) hotela vreči v smeti. Ta prizor se je zelo živo ponovil z mojim očetom, ko sva mu z mamo hotela vreči v smeti neke sandale.
Korenine, korenine!
Lucija, poklon tvojemu dedku in tebi za topel spomin nanj. Gotovo te vidi, sliši ...
Dragi Veky. Ne zagovarjam cigarete, ne več... Samo, da ti pojasnim, zakaj ravno tukaj...
2. svetovna vojna se je končala 9.maja 1945, moj dedek se je iz taborišča vrnil konec avgusta 1945. Prej ni bil sposoben za transport, bil je do konca izčrpan, da o fizičnih mučenjih niti ne govorim. Nikoli si od te vojne ni opomogel. Ni trpelo le fizično telo, temveč celotno človeško dostojanstvo... Leta 1972 sta se z babico preselila k nam, ker nista bila več sposobna skrbeti zase... Zadnja štiri leta je ob kopici zdravstvenih nadlog zmogel le pot iz sobe na balkon.Cigareta mu je bila edina uteha. In ko je zadnje dneve preživljal v bolnišnici, je kot bivši taboriščnik smel kaditi tudi v bolniški postelji. Verjamem, da je težko razumeti danes tudi odločitve zdravnikov, a tako je takrat bilo... In sama sem, dokler sem kadila, na grobu vedno pokadila cigareto zanj...
Hvala, da ste podelile ta spomin z menoj. To so najlepši spomini mojega otroštva. Gre za tako mogočno, brezpogojno ljubezen, brez katere ne bi mogla preživeti. Včasih imam prav občutek, da mu dolgujem vse, kar znam, vse kar sem..., čeprav vem, da se v današnjem svetu preprosto ne bi več znašel...
Vendar je lepo verjeti, da je tam nekje, da me njegovo ljubeče oko čuva še vedno...
Imejte prešerno lep dan, naredite si lepega, kajti le tako lahko dandanašnji premagujemo ovire...
lepo.. Jaz si ce rnisem bila kaj prida navezana na dedka-razen taga, da sem mu nosila za pit, ko je ležal na postelji.. To se še spominm..pakakšen je bil..kaj več pa že ne=).. Drugi dedeka pa je še zdej živ..pa se mava rada-sam lhi tok pa spet ne kot sta se mela vidva =)
Nekoč sem imela tudi jaz tvoja leta in mogoče se takrat še nisem prav zavedala dragocenosti imeti dedka ob sebi, kot sem ga imela... V resnici sem začutila to silno ljubezen šele, ko je umrl. In potem sem podoživljala in se spominjala in ohranjala spomin na vse lepo... do danes...
Hvala, Karmenca, da postojiš ob moji gredici. Vesela sem odtisov mladega dekleta. Resnično.
......sama sem imela zelo rada eno omico, druga dva stara starša nista bila tip človeka, ki bi se ukvarjal z vnuki. A tudi ta omica, ki smo jo imeli vnuki zelo radi, je z leti postala starčevsko zlobna, da so se vezi pretrgale... žal mi je, da nismo uspeli ohraniti pristnega stika, ki živi le v spominih na otroštvo...
Srce drugega je največji zaklad, ki ga lahko občuduješ le, če se ti samo odpre... To je to, in samo tako je to... Lucija
Opomba: Povzemanje vsebin ali posameznih delov, kot tudi kopiranje fotografij je dovoljeno samo s privoljenjem avtorice,
zapisi na tem blogu so avtorsko zaščiteni.
Kontakt: lucija.blog@gmail.com
...sama sem imela zelo rada eno omico, druga dva stara starša nista bila tip človeka, ki bi se ukvarjal z vnuki. A tudi ta omica, ki smo jo imeli vnuki zelo radi, je z leti postala starčevsko zlobna, da so se vezi pretrgale... žal mi je, da nismo uspeli ohraniti pristnega stika, ki živi le v spominih na otroštvo...
