Lucija-si.com | |
IMAM SRCE, IMAM POGUM - RENATA AŽMANRazumeti, zakaj smo tukaj, kaj je naše poslanstvo, zakaj v bistvu moramo skozi tako trpke preizkušnje…, nam mnogokrat dela probleme… V mislih, besedah in dejanjih. Dobesedno. Včasih se nam situacije ponavljajo, življenje nas »tepe«, radi rečemo… A največkrat je tako, da se še nismo naučili. »Ne rabim je več – depresije! Naučila me je, kar me je imela naučiti,« pravi Renata. Je profesonionalna novinarka, Renata Ažman. Jaz pa sem ženska, ki piše svoj blog pod imenom Lucija. Kako postaviti prvo vprašanje? Kaj vprašati, kar bi zanimalo vas in da, seveda, zanima tudi mene? Hkrati pa vedeti, da si tvoja glava ne bo vsega zapomnila dobesedno in roka ne tako hitro spisala njenih besed… Da o tistih tehničnih pripomočkih, ki jih imajo novinarji, ne izgubljam besed…
Renata - v svojem delovnem okolju Do zdaj mi ni pomenila nič, zdaj pa mi pomeni številko, ki veliko pomeni nekomu s toplimi in iskrenimi očmi … tebi, Lucija. Odslej me bo trinajstica spominjala nate. Lepe praznike in lepo novo leto. Vsem nam. Da lahko nadaljujem in da vas ne »pogostim« zgolj z mojimi vprašanji in njenimi odgovori, sem morala v bistvu startati z zadnjim vprašanjem, kajti hkrati to pomeni začetek nečesa drugega. Uvod v naše druženje, klepetanje, kofetkanje… Ko sva dorekli, da ji vprašanja pustim in da bo v miru nanje odgovorila… 4) Kaj ti pomeni komunikacija? Kako bi se opisala v komunikaciji z drugimi? Si poslušalec ali govornik? Moraš imeti »zadnjo besedo«? Če - kaj ti to pomeni? Komunikacija je kot zrak, ki ga diham. Moram komunicirati. Moram! Včasih poslušam, včasih jaz govorim; včasih poslušam nasvete, včasih jih delim; včasih se na koncu zahvalim, včasih se zahvalijo meni; kakor kdaj. Zadnjo besedo hočem imeti takrat, kadar gre za moje življenje, moj denar ali mojo ljubezen. Drugače pa mi je vseeno, kdo zaključi debato. Vseeno. Zakaj ne nadaljujem s vprašanjem številka 1? Vprašanja sem spisala doma, pred odhodom v Ljubljano. Renata me je pa že ob kuhanju prve kave presenetila z besedami, da se je odločila, da mi bo "dala" delček sebe. Da bova naredili ekskluzivni intervju, s katerim mi dovoljuje pogledati vase, se pravi globlje, kot bi si sama upala vprašati, navkljub vsej svoji ženski radovednosti. Povabila me je v svoj dom. Pravzaprav naju z Brjavom. Povabila naju je v svojo intimo, med svoje štiri stene, kar je izjemna čast. Kjer je lahko spregovorila tudi o svojih sanjah. 5) O čem si sanjala kot majhna deklica? Da boš, ko boš velika? Odkar vem zase, sem sanjala, da bom učiteljica. Da bom učila v šoli in s kredo pisala na tablo. Na nek način se mi z delavnicami terapevtskega pisanja ta davna želja začenja uresničevati. Zanimivo, kako ljudje postanemo Ljudje, ko spregovorimo o sebi, o svojih sanjah, ko dovolimo še komu, da pogleda v ta naš svet, ko odpadejo vse maske, ko so pred nami le duše, ko v bistvu funkcioniramo na nivojih duše… Vse pogosteje se mi dogajajo ti »intimni stiki« najprestižnejših odtenkov, ko čutim neke prav posebne vibracije, ki jih pravzaprav ne znam poimenovati… »To sem jaz, majhna Renatka!« S fotografije deklice odseva »nekaj«. Že takrat.
majhna Renatka 1) Shalom Olam. Every journey begins with the first step. Yalla. Tako se imenuje tvoj blog. Zakaj takšno ime? Kaj ti pravzaprav pomeni Shalom Olam? Hello World? In kakšno zvezo ima s tabo Galit Bell, zmagovalka Evrovizije 1996? Moj prvi post na blogu se končuje s hebrejskim pozdravom »Yalla!«, zato mi je RazbOjnik moj prvi komentar napisal v pozdrav in dobrodošlico »Shalom Olam.« To mi je bilo tako všeč – pomen in melodija – da sem potem tako poimenovala svoj blog. Kakšna naravna čudesa smo pravzaprav ljudje! Kaj vse si ne napletamo v svojih glavah? Česa vse si ne nagruntamo? Galit Bell je prepevala pesem Shalom Olam. Renata je tisto jutro prvič slišala zanjo. 9) Sprejela si kandidaturo za Slovenko leta. Bi kandidirala tudi za predsednico države, če bi bila nominirana s strani ljudstva? Ja, če bi mi bilo dovoljeno izpeljati socialno in kulturno revolucijo in nacionalizirati vse premoženje, pridobljeno v času tranzicije. Hecam se. Politika me ne zanima. Raje bi bila nominirana za oskarja za scenarij. Renata ni tip ženske, ki bi »jamrala«, še manj, da bi želela nekaj, kar ji ne bi pripadalo. Zaradi bolezni je bila invalidsko upokojena in prejema invalidsko pokojnino v višini manj kot 400 evrov, natančneje 374. Če ji zdravje dopušča in spiše še kakšen članek, se ta številka nekoliko dvigne, če ne, je to vse, s čemer je potrebno »prehoditi« mesec. Življenje jo je naučilo skromnosti, a kot pravi, bi ji dva dodatna zelenca na mesec bila tista ekonomska varnost, ki se je ne bi odrekla in bi ji olajšala življenje… Na Ministrstvo za kulturo je naslovila prošnjo za republiško priznavalnino kot dodatek k pokojnini in je pred kratkim prejela zavrnitev z obrazložitvijo, da njena knjiga Depra ne sodi med leposlovje in humanistiko. Ja, kam pa? Se sprašujem… 2) Kako si predstavljaš rojstvo Novega leta? Je zate to 1. januar ali kakšen drug dan? Delaš obračune za nazaj? Kuješ načrte za naprej? Odkar nimam več problemov z depresijo – eno leto in pol – je zame vsak dan posebej dragocen in ga čutim kot začetek nečesa novega. Morda tudi zato ne posvečam toliko pozornosti 31. decembru. Se pa v teh dneh okoli božiča in novega leta počutim nekako svečano in v miru, bolj kot sicer. Obračune delam, seveda jih delam. Vsak večer sproti za dan, ki je minil. Zvečer si vzamem nekaj minut in poklepetam sama s sabo in če je treba tudi z Bogcem in obračun je hitro narejen. Tudi načrte kujem, kajpada. Sanjam. Kaj pa ostane človeku, če neha hrepeneti? Raziskovati. Upati. »To povem tebi, lahko tudi zapišeš, če želiš,« je rekla, ko je nalivala kavo. Njene življenjske sanje so bile, da bi kakšna njena knjiga dozorela za izdajo v angleščini. Depra je, kot vemo. Prodaja se celo v največji svetovni spletni knjigarni Amazon.com, kar je uspelo le redkim slovenskim avtorjem. Ko človek doživi svoje sanje, je najprej evforičen, potem pa… se evforija nekoliko poleže… in kaj boš? Zdaj zaspal, ali kako? Renata ne! Zastavila si je nov cilj. »Te zanima?«, me je vprašala. Seveda! Pa vas??? »Želim prejeti Oskarja za scenarij!«. 10) Bolezen je postavila tvoje življenje na glavo ali kot rečem sama za svojega, ga je »zabrisala« iz orbite. Bi lahko tako rekla tudi zase? Moje življenje se je z vsako depresijo razpršilo na tisoč koščkov. Ampak, kot pravi Predin, »vsi koščki so celi.« 11) V mojem primeru se je to izkazalo za dobro… Na prvi pogled iz mojega zornega kota zgleda tako tudi zate… Kaj pa ti misliš o tem? Izkazalo se je za edino možnost, za edino Pot. Bilo je hudo, ampak brez bolezni ne bi nikoli vedela, kako zna biti življenje lepo. Bolezen me je ogromno naučila. O meni sami, o ljudeh, o Bogu, o ljubezni. Grem pač svojo pot in na tej poti je bila tudi bipolarna motnja. So what! To vojno sem dobila in zmaga je tako sladka, da se je splačalo. Nekatere stvari znaš ceniti in uživati šele potem, ko jih enkrat izgubiš. Jaz sem jih k sreči dobila nazaj, te stvari; razen ene. Mladosti mi ne more vrniti nihče. Njen angel Mihael Namesto, da bi bili hvaležni, da se nam »zgodi« bolezen, se ponavadi kujamo in jadikujemo in smo čisto iz sebe in si s tem nakopljemo le še dodatne bolezni in nevšečnosti in … Zelo dobro lahko razumem Renatino razpršenost, ker sem jo tudi občutila na svoji lastni koži. Verjetno ne ravno identično, pa vendar… Ko se enkrat »razletiš« na prafaktorje, dobiš enkratno priložnost, da se na novo sestaviš. To je tisto, kar naju povezuje, zaradi česar sva se morali srečati v tem življenju. Saj menda ne verjamete, da se je zgodilo po naključju? Navidez mogoče, a le navidez. Na prvi pogled… Renata si je z mano vred blizu z angeli. Njej najbližji je angel Mihael. »Arhangel Mihael je posvečen varstvu duhovne usode vsake duše. Ljubi te z intenzivnostjo, ki si je sploh ne moreš predstavljati. Življenje za življenjem potrpežljivo pazi nate, na plamen tvoje duše, ki plapola na oltarju srca. Varuje ta plamen in skrbi zanj, da je vedno večji, dokler plamen entuziazma in božje ljubezni ne zagori tako močno, da uniči tvoje omejitve in te osvobodi!« - iz knjige Kimberly Marooney Angelski blagoslovi. 8) Verjameš v reinkarnacijo? Kaj ti to pomeni? Verjamem, da se duša vrača na Zemljo toliko časa, dokler se ne nauči vseh lekcij, ki se jih mora naučiti, da bi končno na koncu našla mir na kakšnem odmaknjenem belem oblačku sredi nebes. Nekje sem prebrala, da je dušam na Zemlji najtežje, da so na Zemlji najtežje preizkušnje. Ampak jih je treba vse premagati, sicer nas ista lekcija čaka na naslednjem ovinku; v naslednjem življenju. Glede na to, da sem se sama v tem življenju v skoraj 44 letih že nekajkrat na novo rodila in da celo moje ime pomeni novo rojstvo - Re-nata – absolutno verjamem v reinkarnacijo. Upam pa, da se potem, ko bom umrla, nekaj časa ne bom reinkarnirala. Da mi bo naklonjeno malo počivati na belem oblačku v bližini najbližje nebeške kavarne, kjer noč in dan kuhajo črno-rjav makiato in točijo ledeno mrzlo vodo. Ko si odpočijem, pa lahko grem zaradi mene – Yalla! – spet na Zemljo novim zmagam nasproti. Življenju!
Avtor slikce: Teja Petrovčič Kako tanka črta je med življenjem in smrtjo. Renata se s tem vprašanjem čisto nič ne obremenjuje. Pravi, da ji je bilo prerokovano, da bo umrla pri 54 letih v letalski nesreči. Ah, draga Renata. Niti sekunde prej se ne bo zgodilo, kot se boš odločila. Ko bo tvoj notranji jaz rekel, dovolj je bilo… To ti pa jaz prerokujem… 6) Verjameš v čudeže? Kaj zate pomeni čudež? Absolutno verjamem v čudeže, tako v velike čudeže kot tudi v manjše in celo v čisto majčkene čudežke. Takih se mi zgodi vsaj nekaj vsak dan. Sončni žarek v prvo jutranjo kavo. Sms v ključnem trenutku. Skrivnostne niti, ki nas povezujejo in nam krojijo skupno usodo. Čudež je že to, da na novo spoznaš čudovitega človeka. Čudež je lepa pesem; še večji čudež je, če ti jo avtor za dobro jutro prebere v telefon. Čudeži? Vse polno jih je okoli nas, le vidimo jih včasih ne. Pa je treba samo odpreti srce in čudeži so tu. In verjeti je treba vanje. Se zahvaliti zanje. In se jih spominjati.
Renatin angel varuh 12) Sliši se oguljeno in vendar skorajda neverjetno. Zapisala si: »John Kare Pedersen je pogumen mož.« Je v tej izjavi vpetega še kaj več, kot v članku, ki si ga objavila v Jani lansko leto? Bi tega gospoda morda lahko poimenovala kot svojega Odrešenika? John Kare Pedersen je moj prijatelj in moj spiritualni guru. Odrešenik je bil en sam in nikogar si ne bi upala primerjati z njim. So mi pa nekateri ljudje veliko pomagali in za to jim bom vse življenje hvaležna. John Pedersen je vsekakor med njimi, saj me je odrešil velikega bremena. Mogoče se vam bo slišalo smešno, vendar je bilo prebiranje tega članka o Pedersenu zame nekaj tako izjemno posebnega, nekaj takšnega, ko te potegne vase, ko dobesedno hlastaš za črkami v naslednji besedi. Povedano je tako, da ga razumejo tudi preproste ženske, ki se po nedeljski maši pogovarjajo o neki Renati Ažman, ki javno govori o tistem, kar one živijo s »pečatom«, da je z njimi in njihovimi glavami nekaj hudo narobe. Govorijo prav o tisti Renati Ažman, ki zase pravi: »Zavzemam se za destigmatizacijo marginalnih skupin, zlasti duševnih bolnikov.« 3) Kaj ti pomeni iskrenost? Kako pomembni so ti prijatelji v primerjavi s sorodniki? Oproščaš prijateljem, ki te prizadenejo (hote ali nehote)? Iskrenost je predpogoj vsakega kvalitetnega odnosa, zlasti pa odnosa do samega sebe. Do sebe moraš biti absolutno iskren, do drugih pa vsaj resnicoljuben. Prijatelji so zame neprecenljivi in tudi med sorodniki imam nekaj prijateljev. Če oproščam? Seveda oproščam. Če je le volja za dialog. Si pa vzamem pravico, da povem svoje mnenje; no matter what. »Lahko napišeš!«, je rekla. Zakaj ni nastopila v Polnočnem klubu. Stopila je čez štiridesetico, premagala je Depro (mimogrede – a veste, da v angleščini ni primerne slengovske besede, pomensko identični besedici »depression« in da »njena« Depra postaja tudi ponotranjena angleška in skandinavska »depra«?), lotili so se je zobje. Zobje so pa pri nas »dragocenost«, ki se je zaveš šele takrat, ko ti zobozdravniki povedo svojo tarifo. Zato ni nastopila v Polnočnem klubu. In tako prideva do zadnjega vprašanja. Na zadnje mesto sem ga postavila zaradi Renatinega odgovora. Odgovora, o katerem bi lahko spet debatirali. Na dolgo in na široko. O še eni temi, ki nama je mogoče skupna, o še eni bolečini, ki naju je prenehala boleti… Obe. 7) Kaj ti je največja neznanka v življenju? Ne razumem, zakaj ženske rojevajo otroke, če so jim potem odveč. Balaševićevo glasbo je Renata ponotranjila v času spopadanja z depresijo. Povedala je v Depri. Vprašala sem jo, kako je zdaj z njim. Pa je globokoumno prikimala. Še je. Še! Pa naj še bo. Đorđe Balašević. Za Renato in vse nas. Ura je tekla, z Brjavom sva hitela dalje. Dobro, da sem včasih malce štorasta in okorna in počasna, da sem se tako nerodno obuvala… Prišlo je tako spontano iz Renate, da sem si morala prav zapisati, na eno nogo bosa, na drugo z razvezanimi vezalkami – NIJE NAS PUNO, AL SMO DOBRO RAZPOREĐENI. Joj, kako dobro dene, da me je dodala k sebi… Pravzaprav lahko rečem v dvojini… Naju je dodala, oba. Obema dobro dene.
Spoštovani bralci, cenjene bralke. To je ta moja skrivnost, ki se razkriva na predvečer še večje skrivnosti. To je najino darilo, ki vam ga poklanjava z Renato. Brez celofana in dekorativnih okraskov. Da vam zaželiva miru v dušah. Spokojnosti v srcu. Yalla!
Pripis: Povzemanje intervjuja ali posameznih delov je dovoljeno samo s privoljenjem avtorice. Copyright © Lucija07 Trenutno stanje duha: Glasujem ZA Renato - Slovenko leta Napiši komentar { Prejšnja stran } { Stran 690 od 983 } { Naslednja stran } |
 Srce drugega je največji zaklad, ki ga lahko občuduješ le, če se ti samo odpre... To je to, in samo tako je to... Lucija
Opomba: Povzemanje vsebin ali posameznih delov, kot tudi kopiranje fotografij je dovoljeno samo s privoljenjem avtorice,
zapisi na tem blogu so avtorsko zaščiteni.
Kontakt: lucija.blog@gmail.com
Na prvo stran mojega bloga Osebna stran Kontakt Arhiv sporočil Sporočila, ki so jih napisali moji prijatelji Najnovejša sporočilaŽivljenje ... za Ajro Pogačnik6. maj 2006 - 5. maj 2010 Še ena zmaga Preblisk Skozi spomine ... do novih spominov Iz poglavja "neprecenljivo" Sosledje trenutkov Zdrava sem Pozdrav španskemu bezgu - spet Razmišljanje ob želji po prijateljici iz Tibeta KategorijeosebnoPrijatelji na eDHerrC, regrat, tomi, BelaBrada, nirvana, tritogeneja, OdseviNeba, knjige, Ustvarjalnost, RazbOjniK, ZavestnaSamost, Kaisa, klotilda, Renata, milena, Chantal, Santos, radirka, SamotnaDusa, eUssatka, janalumnus, sheehs, 1Trisha, pollmatej, Mozakar, sailor565, tedi, kojotka, andrejm, lea199, Kleopatra, dare, tommi, sime, orhideja, drsalka, mah,Druge povezaveINTERVJU z LucijoDarja z novicami Polonini haikuji Pikine besede Lucija na Večeru Brat Janez Papa Simeonove besede eDnevnik Večer Mah Noah Drmagnum Ana Drugi svet Draga Dare Nova morska Levazleve Možakar Sailor Tatjana Malec Polonino presenečenje Motoristka lemurian kononenko barbiblond Vlatka 
Število zadetkov: 1368771 |
DRAGI VSI! Predvsem pa HVALA za ta prispevek. Jaz razumem Renato Ažman, če mi je zamerila moje javljanje o njej na moja bloga. Sem tako Renati Ažman kot Luciji napisala v e-pismu, da NISEM ŽELELA NIČ SLABEGA! Ja, tudi glasujem na revijo Jana za Renato Ažman. OBJEM, poljubček, pozdrave! Renata iz MB
angelski sij okrog svoje bučice, da veš. Tudi ti si že guru, ampak spet moram ravno jaz prva na glas to čvekniti.
