Moj mozaik

SOLZE . . . OD PRIJETNEGA VZNEMIRJENJA DO PANIKE

Zocalo je trg, ki predstavlja srce Mexico Cityja. Nahaja se na Plaza de la Constitución. V 19.  stoletju so nameravali tu postaviti glavni spomenik neodvisnosti, a se to ni nikoli zgodilo. Ostal je temelj tega spomenika, kar pomeni zocalo. Leta 1520 je Cortés tlakoval trg z razvalinami Teocallija in ostalih Azteških stavb. Do zgodnjega 20.  stoletja je bil trg bolj labirint prodajnih stojnic kot odprta tržnica. Z merami več kot 220m x  240m sodi med največje svetovne trge.

Trg danes predstavlja resnično enega najpomembnejših predelov mesta. Na vzhodni strani je po celi dolžini predsedniška palača. Ne gre za spomenik ampak dejansko služi svojemu namenu. Z balkona te palače vsako leto 15. septembra  predsednik izvede slavni El grito - ko vodi krike množice 100.000 Mehičanov zbranih na  trgu s tradicionalnimi besedami :

´ Viva Mexico! Viva independencia! Viva Mexico! …´  Gre za tradicionalno protakolarno besedilo v čast mehiške 199-letne  neodvisnosti in množica ponavlja krike za predsednikom.

Na severni strani trga se nahaja Catedral Metropolitana, ki so jo začeli graditi leta 1573 pod nadzorom arhitekta Claudia de Arciniega. Zgradba se neenakomerno poseda še od časa gradnje zaradi lomljenja zgradbe same. Ob nedeljah ob 7h zvečer je maša ob spremljavi Mariachijev.

Na južni strani trga pa se nahajajo pisarne vlade Distrita Federal – vlade Mexico Cityja.

Sprva je bil trg namenjen stojnicam, kasneje političnim protestom, v zadnjem času pa je na trgu veliko brezplačnih prireditev. Poleg tradicionalnega, že omenjenega praznovanja Dneva neodvisnosti, vsakega 15. septembra, se tekom leta zvrsti veliko število brezplačnih koncertov in ostalih prireditev.

Midva s Fernandom greva velikokrat v ta del mesta, kajti vedno se kaj dogaja. Lani, 14. februarja, sva sodelovala pri dogodku s katerim smo dosegli svetovni rekord v največjem številu ljudi, ki se hkrati poljubljajo. Zbralo se nas je 40.226 in rekord je bil dosežen.

Na Facebooku se je pojavila ideja, da bi se na dan 51(29.08) rojstnega dne Michaela Jacksona zbrali plesalci na Zocalu in plesali na glasbo Thriller.Zbralo se ja kar 13.597 plesalcev in Zocalo se je spet vpisal v Guinessovo knjigo rekordov.

Letos Mehika praznuje 200 let neodvisnosti.Kljub temu, da vem, da so mehičani mojstri praznovanja, si težko predstavljam, kako spektakularno bo vse skupaj potekalo! Slavnostni dogodki so se začeli že  prve dneve 200. leta neodvisnosti. Na Zocalu so pripravili prireditev Spektakel luči in zvoka. Gre za svetlobno in zvokovno zgodbo Mehike skozi čas, ki povezuje tradicionalno glasbo Mariachijev s sodobno glasbo in mojstrsko delo luči, ki Predsedniško palačo preoblači v zgradbo kosti, zgradbo kot je bila stoletja nazaj, v cvetje, napise Viva Mexico in v podvodni svet.

Na trgu se nas je ob 20.30 zvecer zbralo po uradnih ocenah 95.000, neuradne ocene pa pravijo, da nas je bilo približno 200.000 na Zocalu in na vseh bližnjih ulicah. Midva sva prišla v gnečo, smo se pa brez težav premikali. Spektakel sva si ogledala skupaj z družinami z majhnimi otroci, starejšimi ljudmi in nekateri so si prinesli stolčke, da bi udobno uživali v tej res fascinnantni predstavi. Spektakel se je začel točno, kar je precej neobičajno za Mehiko! Neizmerno sem uživala ob popotovanju skozi čas in se čudila nad dejstvom, kaj vse tehnologija zmore, kako lahko gromozansko predsedniško palačo preoblačijo v toliko prekrasnih zgodovinskih in domišljijskih oblek, res neverjetno. Čutil se je močan duh pripadnosti Mehičanov in iskren in globok nacionalen ponos. V momentu, ko se je zaslišala glasba Mariachijev se mi je od vseh silnih vtisov in čustev utrnilo nekaj solz.

Po dobrih dvajsetih minutah spektakla je bil čas, da zapustimo Zocalo, kajti nova predstava je bila pripravljena za ob 21.30 za novo množico obiskovalcev. Bila sva bolj v sredini trga, tako da sva se ozirala, kam greva in vse, kar sva lahko videla, je bila nepregledna množica ljudi, kamorkoli je segel pogled. V meni se je zbudil neprijeten občutek ukleščenosti in  priznam, oživel je spomin na tragedijo pred diskoteko Lipa v dosti manjši množici. Vedela sem, da ni trenutek za paniko, da nekako morava priti iz te mase. Potrpežljivo sva se skupaj z drugimi obiskovalci pomikala proti obrobju trga in upala, da čim prej in varno prideva do metroja in domov. Sprva smo se premikali počasi in pazili drug na drugega. Okoli naju so bile družine z otroci, nekatere so starši nosili na ramah, druge so imeli pred seboj, prav tako sem opazila starejše ljudi, ki so si prav tako ogledovali prekrasno predstavo. Majhno število policistov je občasno kričalo, naj se pomikamo proti Pino Suarez metro postaji, kamor sva bila namenjena tudi midva. Po kakšnih dvajsetih minutah sva dosegla rob trga in se zlila z množico ljudi, ki so bili namenjeni proti metroju. Ko sva stopala po stopnicah z Zocala na ulico, je zakon mase ljudi stiskal naju in ljudi okoli naju in ljudje so prosili, naj se pomikamo počasi, naj ne porivamo ljudi pred seboj, na smrt prestrašene mame so kričale, naj ne porivamo, da so z nami otroci in starejši ljudje. Komaj sem dušila svojo lastno paniko, kajti prav nič me ni mikalo zgubiti ravnotežja in biti pohojena do smrti od mase ljudi. Med arkadami sva se ustavila za nekaj minut, bilo je malo manj ljudi tam, in premišljevala, kaj naj storiva. Ljudje so drli na Zocalo na novo predstavo in druga množica ljudi je želela zapustiti prireditveni prostor. Jaz se med arkadami nisem počutila varno, kajti prepričana sem bila, da se bo tudi ta prostor prej ali slej zapolnil z ljudmi in spet bova samo del nenadzorovane množice. Skozi še eno množicoljudi sva se poskusila prebiti proti metroju in takrat me je zgrabil resničen strah. Fernandu sem povedala, da me je groza, tako da me je miril, kolikor me je lahko v tej blazni noriji. Ko sva se rešila ukleščenosti sem padla v neutoložljiv jok. Hromečega strahu se še lep čas nisem znebila. Zadnja faza relaksacije je bila Corona  (znano mehiško pivo) v lokalu blizu najinega doma.

V dnevnem časopisju naslednjega dne sem lahko prebrala, da je bil spektakel ob 21.30 odpovedan. Kakšna je bila situacija, ko si je jezna množica utirala pot domov, si raje ne predstavljam.

Že ob prveih stavkih

19:47, 30/06/2010 .. Avtor radirka

sem vedela, da mene tam ne bi bilo in bi to raje gleda po televiziji, moj mož pa bi verjetno šel daleč stran od tega..on je pa še večji fob glede gužve in množice. Bolj proti koncu pa sem fizično čutila tvoj stran. Predstsavljam pa si še vedno ne kako se si se v celoti počutila. To kar se pa je pri nas zgodilo v Lipi pa je poti taki množici še toliko bolj grozno, ker tam je ni bilo. Tam je bila bolj objestnost. Je pa potrebno o tem govoriti, govoriti, da če se znajdeš v takem , veš kako ne smeš reagirati... lp Radirka

To pa lahko podozivim

21:08, 30/06/2010 .. Avtor zuzzu68

skupaj s tabo. Tudi jaz sem pri enih 16tih dozivela, da me je mnozica na koncertu skoraj zmeckala. Komaj sem se spravila ven, drzala me je pa bolj skrb za sestro, kot zase.

Takle napad rahle panike pa sem imela pred 5-timi leti, ko sem sla na Notting Hill Carneval v Londonu. Sicer je bilo super in nismo se pretirano guzvali, kljub velikemu stevilu ljudi, ampak ko sem se pomaknila nekam drugam, v vecjo gneco, je en idiot v sali zaklical "Bomba!"....

Vsa mnozica se je v paniki obrnila nazaj in moja edina sreca je bila, da sem stala ob nekem vhodu in sem se lahko umaknila med podboje. Kljub temu, da obozujem karnevale, zdaj vec ne grem v gneco, zal. Tudi moja zivljenjska zelja, da bi sla na karneval v Rio, se je precej zmanjsala.. ampak bomo videli :D 

.

21:54, 30/06/2010 .. Avtor tedi

grozne izkušnje...jaz je sicer nisem še doživela, upam, da je tudi ne bom, si pa z lahkoto predstavljam ta strah, paniko....brrrr

samo, da se je dobro končalo!

uživaj v dvestoobletnici :)

tedi

.

22:08, 30/06/2010 .. Avtor orhideja

uf. jaz sem nekaj takega doživela na enem koncertu... ko te tiščijo vsi in ne moreš dihat. grozno. zmrazi me sam da pomislim na kaj takega.

fajn, da množica ni prinesla hujših posledic!

Zelo doživeto

22:23, 30/06/2010 .. Avtor deprofundis

si opisala naraščajočo stisko . . .

Mene bi v množico pritegnili samo zelo tehtni (verjetno politični) razlogi.  V množico, od katere bi mogel pričakovati dostojansveno obnašanje brez vpitja . . .

Ker pa nikoli ni trdnega zagotovila (razni provokatorji!), bi tvegal pomendranje samo za res vredne cilje . . . najbolje se namreč počutim v gozdu in še zlasti nad gozdno mejo . . .

8 42 42 8

Komentar brez naslova

00:00, 1/07/2010 .. Avtor morskadeklica

uh, tole je res neprijetno, ja. enkrat sem se tako ustrašila za svojo sestro ... je v takem brezglavem muvanju množice padla na tla in sem morala zboxat in zbrcat kar ene par folka okol, da so nehali hoditi po njej in da sem jo lahko potegnila na noge .

takim rečem se je za izogibat, jap. takale množica ni več množica ljudi. je samo množica. 

Komentar brez naslova

02:19, 1/07/2010 .. Avtor najinapot

videti zanimivo, po mojem še bolj doživeto za tebe...no ampak gužva, to pa ne..imejte se lepo in srečno v Mehiko :):)

Sime 

RADIRKA

02:20, 1/07/2010 .. Avtor Matejita

Ves, zadeva je taksna, da sem velikokrat sla na ta trg prej in nas je jasno bilo veliko, ampak nikoli se ne pocutis, da si v gneci, ker je trg gromozanski, tako da sem bila prepricana, da bo tudi tokrat tako.

Fernando mi je pojasnil, da so tule vajeni takih mas in da on ne ve, da bi se kdajkoli koncalo tragicno.

zuzzu

02:22, 1/07/2010 .. Avtor Matejita

Mislim ja, da mi nismo vajeni takihle mas ljudi, ker nas je enostavno toliko manj, nimas izkusenj iz miljonskih mest in torej nisi vajen mas. Plus tega pa nam tragicni spomini jasno da strah se stopnjujejo.

Kateri cepec si je privoscil neslano salo Bomba???? Na sreco se je koncalo srecno.

TEDI

02:23, 1/07/2010 .. Avtor Matejita

Letos je leto praznovanj na vse mozne nacine, kulturno, zgodovinsko, kulinaricno in glede na to da je Latino sinonim za feste, si lahko mislis.

Moram kaksno posebno varianto za dan 200 neodvisnosti uhapsit!

 

ORHIDEJA

03:47, 1/07/2010 .. Avtor Matejita

Se mi zdi, da Slovenci res nismo ´narejeni´ za gneco

DEPROFUNDIS

03:48, 1/07/2010 .. Avtor Matejita

Zadeva je taksna, da se gneca ni pricakovala, ker je trg ogromen in sva pred tem bila ze na nekaj prireditvah in se je masa porazgubila na obmocju, topkrat se nas je pa res nabralo cisto prevec in ce bi vedela, da bo situacija taksna, se tudi jaz ne bi odlocila, kljub temu, da je bil show fantasticen.

MORSKA DEKLICA

03:49, 1/07/2010 .. Avtor Matejita

Mislim, da si svoji sestri dobesedno resila zivljenje! Zakon mase je hud ja, nimas nobenme moznosti, enostavno te potegne za seboj

SIME

03:51, 1/07/2010 .. Avtor Matejita

Res je bilo dozivetje, ja in perspektiva se popolnoma spremeni, ko se preselis iz 2-3 miljonske drzave v mesto z 22-25 mio prebivalci. Teoreticno si zadeve definitivno ne mores predstavljati, jo je treba doziveti!

Pozdravcek tebi in tvoji prisrcni druzinici!