Z malo sreče se ekonomija ne bo nikoli pobrala.

V popolnem svetu bi borze padle še nadaljnih 70 do 80 odstotkov in z njimi ravno takšen odstotek nacionalnih bank. Res je – nezaposlenost bi se zvišala, ko bi tisoči prej dobro plačanih bankirjev in posrednikov izgubilo delo; ampak vsaj nebi več pridobivali premoženja na naš račun. Morali bi jih nahraniti, kar pa bi bilo veliko ceneje kot obdržati jih v luksuznih razmerah, ki jih uživajo zdaj. Celo Bavčar bi nas v zaporu stal manj kot sedaj na prostosti.

Žal tukaj nisem sarkastičen. Kdor se zaveda, kako je centralizirana ekonomija pustošila po realnem svetu v zadnjih 500 letih, bi definiral trenutno finančno krizo za to kar je – zasluženo kazen. Pravično kazen, ki ponovno vzpostavlja ravnovesje. Kar je na koncu koncev dobra stvar.

Upam, da bodo ljudje spregledali umetno in razčlovečeno naravo korporativizma, na katerem že nekaj časa temelji mnogo naših ravnanj. Če nebi bilo sedanje krize, vprašanje kdaj bi ljudje spoznali in se zbudili iz samo-destruktivne fantazije večnega napredka. Ta zahteva od človeka (in planeta), več kot je zmožen proizvesti.

Poizkusite to razložiti bankirju ali poslovnežu, katerega dohodek temelji na ohranjanju te iluzije ali pa upokojencu katerega pokojnina je odvisna od samo še ene generacije, ki verjame prevari; kot bi razlagal kupcu, da je pravkar investiral v hišo, ki se bo ravnokar porušila.

Zdaj, ko se shema, ki smo jo zmotno imenovali realna ekonomija, ruši pod svojo lastno težo, je veliko lažje utemeljevati problem. Pomembno je zavedanje, da sistem, ki je sedaj v krizi, ni naraven niti ni vreden, da se ga trudimo rešiti in obnoviti. Sistem, ki umira – korporacijski model poslovanja – ni, ter nikoli ni bil, v pomoč PRAVI ekonomiji.  Ni zamišljen tako.  Preden ga začnemo objokovati ali še huje, plačevati denar za njegovo rešitev, se vprašajmo zakaj je koristen, kako nas je obral do kosti in zakaj bi ga bilo potrebno preprosto pozabiti.

Zakupna ekonomija

V dobrih starih časih, pravzaprav v temnem srednjem veku, so ljudje preprosto poslovali med sabo. Potovanje je postajalo preprostejše s čimer so ljudje dobili dostop do novih virov in trgov. Srednji razred trgovcev in obrtnikov je postajal premožnejši ter s tem ogrozil moč aristokracije.  Monarhi so morali izumiti načine kako zaščititi svoje bogastvo preden jih prosti trg vrže iz prestola.

         Izumili so korporativni zakup. Z dodelitvijo korporativnega zakupa je kralj lahko zagotovil monopolno kontrolo nad regijo ali poslovnim sektorjem enemu od svojih prijateljev iz trgovskega razreda.  V zameno je dobil delnice v družbi. Trgovca ni več skrbela konkurenca, saj je bilo njegovo mesto na vrhu poslovne hierarhije zagotovljeno. Ravno tako je bila zagotovljena avtoriteta kralju, ki so ga trgovci z ekskluzivnimi garancijami seveda podpirali.

         To je v temeljih spremenilo obliko trga. Namesto uspevanja podjetij na podlagi inovacij in napredka, so korporativni monopoli brez konkurence preprosto izčrpavali bogastvo na področju pod njihovim nadzorom. Ni jim bilo več  potrebno tekmovati zato so lahko agresivno izkoriščali surovinske in človeške vire. Medtem so ljudje, ki so živeli in delali v resničnem svetu z tako ekonomijo, postajali vedno bolj nesposobni ustvarjati dobrine sami in zase.

         Leta 1700 je bilo na primer ameriškim kolonistom dovoljeno vzgajati koruzo vendar so morali večino te koruze po fiksnih cenah prodati angleški družbi East India Trading (korporaciji z pooblastilom angleške krone za poslovanje v kolonijah), iz koruze jim je bilo prepovedano ustvarjati sekundarne izdelke. Bombaža si kolonisti med sabo niso smeli prodajati ali še huje, iz njega delati obleke! Zakon jih je zavezoval, da so vsega poslali v anglijo kjer je iz njega izdelal obleke še en zakupni monopol in jih prodal z dobičkom nazaj v ameriko.  Ameriška vojna za neodvisnost je bila bolj upor proti angleškim zakupnim koorporacijam, kot proti Angliji sami.

         Drugi veliki izum zgodnjega obdobja korporativizma je uvedba enotne (monopolne) valute. Pred tem je obstajalo velko raličnih vrst denarja. Lokalne valute so omogočale regijam da so vlagale nazaj vase, centralne pa so omogočale transakcije na daljavo z drugimi regijami. Če je kmet na primer prinesel višek žita v lokalno trgovino, je dobil v zameno potrdilo, koliko žita je tam pustil. To potrdilo pa mu je potem lahko služilo kot denar. Tudi v primerih ko prodajalec žita ni potreboval. Vsak je vedel koliko je potrdilo vredno.

         Zanimivo pri lokalnih valutah temelječih na zrnju je, da sčasoma izgubljajo na vrednosti. Plačati je bilo treba ljudi v trgovini, določena količina žita pa je bila izgubljena zaradi dežja ali glodalcev. Tako je bil denar vsako leto vreden manj in manj. To je vzpodbudilo ljudi, da so ga raje zapravljali kot varčevali. In so ga. Delavci v poznem srednjem veku so bili plačani več za manj dela, kot kdarkoli v zgodovini. Izvajali so vzdrževalna dela na njihovi opremi in vlagali v inovacije. Gradili so katedrale! To nam pokaže, da je bilo presežka za vlaganje dovolj. Katedral ni gradil Vatikan, gradile so jih povezane lokalne skupnosti, ki so iskale načine kako deliti bogastvo z prihodnjimi generacijami.

         Lokalne skupine so imele rajši lokalne transakcije, in so delovale proti interesom velikih korporacij vodenim od daleč. Zato je kralj, da bi si zagotovil svoj in položaj svojih ekskluzivnih zakupnikov, lokalne valute prepovedal in prisilil skupnosti v uporabo 'kraljevega kovanca'.  Ta centralizirana valuta je imela nasprotni učinek.  V obstoj ni bila prislužena ampak je bila v obstoj posojena s strani centralne banke. To je pomenilo da je bilo potrebno ves denar dodeljen določeni osebi, vrniti nazaj v centralno banko – z obrestmi!

         Kaj to naredi ekonomiji? Bankrotira jo. Pomislite takole: oseba si od banke za zagon posla sposodi 1000 enot. V, recimo, 10 letih mora banki vrniti 2000 enot. Od kje pride dodatnih 1000 enot? Od neke druge osebe ali več oseb, ki so si skupno sposodili od banke 1000 enot. Da lahko torej eno ali več podjetij vrne dolg, mora zato bankrotirati neko drugo podjetje (bankrotirati ali pa si izposoditi še 1000 in tako naprej).

         Ekonomija temelječa na obrestonosnih centralnih valutah mora rasti, da preživi. To pomeni več izkopavanja virov, več produkcije, več potrošnje. Obrestonosna valuta povzroči redistribucijo bogastva iz periferije (ljudi) v center (korporacije in njihovi lastniki). Bit lastnik denarja – kapitala – je v tem primeru najbolj zagotovljen način pridobivanja bogastva. Po sami mehaniki sistema bogati postajajo še bogatejši, tako v absolutni kot  na relativni osnovi.

         Največji ustvarjalec bogastva so bile banke same. Z posojanjem denarja za obresti ljudem, ki niso imeli druge možnosti če so hoteli opraviti transakcijo ali investicijo, so se postavile v sam center ekstrakcijske enačbe. Dlje kot je ekonomija preživela več denarja si je bilo potrebno sposoditi in večji je bil dobiček bank.

Finančna kriza

Tako so stvari delovale zadnjih 500 let, do danes. Kaj je šlo torej narobe? Nič. Sistem je deloval točno tako kot je bilo načrtovano. Problem je nastal ko je v ameriški ekonomiji, ki je po drugi svetovni vojni doživela ekspanzijo, pričelo primanjkovati področij ekonomske rasti iz katerih bi lahko ustvarjali bogastvo. Proizvajali in trošili so kolikor se je dalo in zunaj korporativnega kroga ni obstajala skoraj nobena resna poslovna dejavnost. Ni bilo več prostora za rast. Seveda so zunanji viri, odpuščanja in razvoj tehnologije povečali učinkovitost, ampak so jo večinoma izničili  stroški za vojne, zdravstveno blagajno in rastoči tečaji valut.

         Stvari je nadalje poslabšala potreba bogatašev, da  pridobljeno bogastvo investirajo v nove trge, če je potrebno celo izmišljene trge. Bilo je ogromno denarja, ki ga ni bilo kam dati, nič na čemer bi lahko špekulirali.

         Hitri razvoj internetne trgovine je obetal razvoj novega trga, ampak kakor hitro se je razvil je tudi propadel. Zato so se špekulanti zatekli k otipljivemu premoženju; nafti, hrani, celo nepremičninam. Začeli so s špekulativnimi investicijami v stvari, ki so jih ljudje potrebovali za preživetje. S špekulativnim kapitalom se navadni ljudje ne morejo spoprijemati, česar mnogi ne razumejo. Špekulantje ne kupujejo hiš da bi v njih živeli, za njih so to le nepremičnine primerne za investicijo. Hrane ne kupujejo da bi jo pojedli, ampak po čimvišji ceni preprodali naprej – za shranjevanje nafte pa najemajo tankerje, ki so potem parkirani na odprtem morju kjer nafta čaka na boljšo ceno. Veliko nam pove podatek, da špekulacije z denarjem in surovinami prispevajo 95% ekonomskih transakcij, ljudje, ki ta denar uporabljajo in trošijo surovine pa le 5%. Resnična ponudba in povpraševanje nimata prav nič opraviti z ceno izdelka na trgu. Saj ne živimo v ekonomiji, živimo v ogromni piramidni shemi!

         Na srečo so banke in od njih odvisni špekulanti, stavili na napačno karto. Prepričani so bili, da lahko ljudje vedno znova  vzdržijio breme njihovih visokovzvodnih shem. Tega preprosto ne zmoremo. S pomočjo medijev so nas prepričali, da je potrošnja oz. pridobitev lastništva nad stvarmi (avto, hiša, ...), ključ do osebne sreče oz. afirmacija uspešnosti. Do te 'sreče' so nam pomagali priti z številnimi  posojilnimi produkti, ki so nam dali občutek, da si vse to lahko privoščimo. Kar še zdaleč ni tako; bančna industrija je porabila miljone za lobiranje, ki bi onemogočilo osebni bankrot povprečnih ljudi. Hkrati pa jim je zagotavljala posojila, ki jih niso mogli nikoli vrniti.

         Bankam je bilo pravzaprav vseeno, posojil namreč niso mislile  obdržati. Preprosto so samo zagotavljale denar njihovih depozitorjev posojilnim podjetjem, ki so ga zapakirala v posojilne pakete in nato posojala ljudem - tudi varčevalcem taistih bank, ki so denar dale! V zameno za zagotovitev denarja, so banke dobile pravico prodaje hipotek raznim investitorjem – borznim skladom, hedge skladom, tudi paradržavnim skladom. Razumete!? Banke dobijo celotne obresti, mi v celoti prispevamo denar. Naši paradržavni skladi, tudi pokojninski, pa investirajo v hipoteke, ki jih ne moremo poplačati. Banka tako brez kakršnekoli odgovornosti kuje dobiček na našem in državnem (našem) hrbtu.

         In kaj naredimo mi, ko je celotna shema pred tem da se zruši? Banke, pod premiso da jih potrebujemo, rešujemo z denarjem davkoplačevalcev, češ da samo banke lahko zagotovijo kapital za uspešno poslovanje.

Ja, to ni prav

Vlada se pa še vedno trudi rešiti sistem, ki nas je pripeljal na rob ekonomskega, celo družbenega propada! Ali lahko našo politično elito sploh še opredelimo kot levo oz. desno, ali pa so vsi do zadnjega korporatisti, ki se v svoji ignoranci tega niti ne zavedajo in se razlikujejo samo po ozkih interesnih skupinah, ki jim služijo. Dajanje davkoplačevalskega denarja za garancije bankam, ki ga bodo nato posojale z obrestmi, je ropanje revnih, da plačaš bogatim, da lahko še naprej ropajo revne.

         Kljub temu, da bo marsikateremu novopečenemu brezposelnežu, varčevalcu, uslužbencu z nižjo plačo itn., težko prenesti kolaps centralistične korporativne ekonomije, je to v bistvu dobra stvar. Njen propad namreč daje prostor za rast realne ekonomije. Čeprav bo propad boleč za bogate in morda začasno usoden za revne, je to najhitrejši in najmanj nasilen način, da se znebimo sistema ustvarjenega za ohranjanje moči monarhov iz 14.stoletja, ki jih že zdavnaj ni več.

         Če struktura temelječa na dolgu, korporativnim supermarketom v letošnjem letu onemogoči napolniti police, bi bil lahko to poziv potrošniku naj si končno nekaj hrane pridela sam. Če se borzni analitik zave, da ni sposoben dobiti službe, ne samo zato ker se njegova industrija krči ampak zato ker njegov delavni dan ne prinese prav nikakršne realne vrednosti za nikogar,  se bo prisiljen naučiti nekaj kar realno vrednost ustvarja. Če urbanemu karieristu postane jasno, da ne more več plačevati dragih igrač otrokom, bo mogoče čas porabljen za služenje tega denarja raje posvetil otroku samemu...

         Skratka, manj kot se bomo lahko za zadovoljitev naših osnovnih potreb zanesli na sistem kakršen je, bolj  bomo morali poskrbeti sami zase in drug za drugega. Včasih bomo to naredili zastonj, ker se imamo radi, včasih bomo izmenjavali storitve ali usluge. Mogoče bomo začeli uporabljati lokalne valute, ker bo centralne brez korporativne službe težko dobiti.

         Prikrajšani centralnih bank in korporacij, bomo stvari prisiljeni postaviti na nov temelj. Med tem procesom bomo spoznali da te institucije niti približno niso bile naši dobrotniki. Nikoli niso bile mišljene tako. Izumljene so bile za mediacijo pri transakcijah med ljudmi in da so v tem procesu odvedle vrednost, ki bi se drugače direktno prenašala med ljudmi. Daleč od tega, da so naredile poslovanje bolj učinkovito, realni svet so samo spremenile v špekulativno premoženje in iz ljudi napravile dolžnike. So samo glomazne pijavke, ki izčrpavajo družbeno tkivo dokler ta ne prebledi in kolapsira. Ali preživi telo ali pijavka? Upam, da bomo znali to pijavko odstraniti in se postaviti nazaj na noge.

         Že dolgo, za nekrvavo revolucijo in obračun s fašizmom pod katerim že precej let nezavedno živimo, nismo imeli takšne priložnosti kot je današnja finančna kriza.

Izkoristimo jo!

Pa poglejmo kaj študirajo naši mladci in mladenke. Zelo malo jih boste našli, ki bi bili sposobni po študiju s svojim znanjem karkoli prispevati k realni ekonomiji. Velika jih večina računa na dobro plačane službice, če je le možno v javnem sektorju. To pa zato ker imajo mladi odprte oči in vidijo, da se z mešanjem megle dobi bistveno več denarja, kot z ustvarjanjem realne vrednosti. Samo poglejte bes javne uprave proti znižanju (nezasluženih) plač. Vsaka generacija uradnikov si izmisli nova brezplodna delovna mesta kjer se bodo lahko zaposlovali njihove  hčerkice in sinčki. Če pogledamo samo gradnjo družinske hiše na lasni zemlji. Veliko večino ne pobere gradnja temveč pridobivanje soglasij in davki. S tem omogočamo parazitom, da živijo na račun drugih. Ob uvedbi računalnikov v javno upravo je bilo mogoče zmanjšati število zaposlenih zmanjšati za najmanj 50%, v resnici pa se je za povečalo. 

Mene to ne skrbi preveč ker znam ustvarjati, za marsikoga pa bo pristanek zelo trd. Bojim se tudi, da ta preobrazba ne bo potekala mirno brez človeških žrtev, kajti priveligirani mešalci megle svojih "pridobljenih pravic" ne bodo zlepa dali iz rok. 

Lepo, da se je tudi v Slovencelj-land nekdo opogumil in napisal članek, ki je nekontaminirano in neoporečno  napisan.  Vsebina podaja popolno resnico, kako deluje sedanji sistem. Mislim pa, da se  vsaj 90 % ljudi tega niti slučajno zaveda. Pripravljeni se bodo iti borit za to, da resnica ni takšna. Preveč so postali odvisni od  dodobra uveljavljenega 'financiranja želja' s strani bank in to z njihovim denarjem.  Naredili so jih odvisne, povsod okrog sebe prepoznam vse te ljudi, vedno več jih je...na srečo se ne prištevam med njih. Uspelo mi je ostati pri starem, ali kot bi odvisniki financiranja svojih sanj to po njihovo poimenovali 'starokopitni' sistem. To je ravno point članka!

Seveda ne bo všeč kapitalistekom, Cerkvi in oblasti....vendar je žal še kako resničen.

Kar prične naj vsaki sam pri sebi - za hip razmišljati. Upajmo pa vendar, da bo streznitev stekla brez prelivanja krvi, brez pogubne revolucije.

No ja, znanje ekonomije ti ni ravno močno področje. 

Se pa strinjam, da je treba ekonomijo pustiti, da se izpoje v tem primeru, n gremo močnejši naprej.

Morda še paralela s seksualno revolucijo. Seksualna revolucija, je bila v večji meri osvobajanje moškega, kot ženske. In podobno se tudi v tej krizi nimajo največ za naučiti bankirji in špekulanti, ampak mali ljudje. Tisti, ki v bistvu vedno na koncu nosijo največje breme. Bankirji in špekulanti, bodo iz te krize odšli relativno zdravi.