Bodice Stavenskovrhskega

Boris Pahor: Ti zahtevni časi, ki so pred nami, niso plod prejšnje vlade. Te okoliščine prihajajo dejansko od zunaj, in to je morda ena srečna okoliščina za vso slovensko politiko in za vse nas. Namreč: da iskanje rešitev za probleme, ki jih prinašajo okoliščine, za katere nismo sami odgovorni, ampak so plod zunanjih dejavnikov, lahko bistveno bolj neobremenjeno diskutiramo vsi, tako tisti v vladi kot tisti v opoziciji, in si vsi z enako vnemo – seveda z veliko večjo odgovornostjo tisti, ki bomo v vladi – prizadevamo tudi za najboljše rešitve za našo prihodnost. Če kdaj, potem sedaj Slovenija po petnajstih letih potrebuje vse znanje, vso sposobnost, ves talent. Potrebujemo eden drugega! V teh časih, ki prihajajo, potrebujemo eden drugega!

Danes mi v zahodnih demokracijah ne moremo več videti vseh tistih zgledov ali vzorov, h katerim smo se lahko obračali v zadnjih petnajstih letih, ko smo stremeli k naši lastni modernizaciji. Danes je popolnoma jasno, da se model družbe, ki smo jo mi izbrali na prehodu v osemdesetih v devetdeseta leta, v marsičem sprašuje sam o sebi in o svojih nadaljnjih usodah. Slovenci ne smemo capljati za rešitvah, o katerih bodo premišljali drugi! Enako inovativno moramo razmišljati sami o teh rešitvah!

________________________

V času predvolilne kampanje in v tem času, ko »sestavlja« koalicijsko pogodbo in novo vlado, nas najverjetnejši novi predsednik vlade skoraj dnevno osrečuje z napovedmi kako grozni časi nas čakajo in, da tem groznim časom mora biti podrejeno vse. Tudi naša (volivcev) povolilna pričakovanja in zahteve.

Za naše težave in muke seveda ne nosi prav nobenih zaslug prejšnja vlada, ker »te okoliščine« pač prihajajo od zunaj. Odkod v deželo prihajajo razne »okoliščine« vedo njeni prebivalci že vse od uspešno izvedene revolucije v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Ves čas so nas obiskovale razne tuje »okoliščine« in od nas zahtevale reforme in preobrazbe ter prinašale sisteme in metode lastninjenja in razdeljevanja do takrat ustvarjenega družbenega premoženja.

Klic k mobilizaciji vseh in vsakogar je lahko tudi izraz strahu in negotovosti pred prihajajočimi izzivi pred katere ga je postavilo slovensko volilno telo. Je pa lahko tudi previdno odpiranje vrat h kakšni drugačni koaliciji, če se slučajno dogovori s sedanjimi partnerji ne bi srečno končali in s tem posredno sporočilo partnerjem za pogajalsko mizo, da naj bodo vzdržni tako pri svojih programskih kot tudi kadrovskih zahtevah.

Zelo zgovoren je molk veljaka največje opozicijske stranke Janeza Janše, ki praviloma nikoli ni zamudil priložnosti, da k čemu ne bi podal svojega mnenja. Tokrat molči in čaka. In modro molčijo tudi njegovi sotrudniki s katerimi je vladal pretekla štiri leta.

Svetovna finančna kriza v katero je svet pahnil severno ameriški »demokratično-ekonomski Vatikan« je pričela trezniti tudi tiste, ki se z globalno ekonomijo niso posebej ukvarjali in so verjeli, da tukaj veljajo določena pravila, ki se pač morajo spoštovati in za spoštovanje katerih skrbijo državne institucije. Zakaj pa obstaja institut države, če ne zaradi tega, da s svojimi institucijami zagotavlja določen red, stabilnost  in varuje pravice svojih državljanov. Za povzročanje anarhij in vsesplošnega ropanja vseh in vsakogar pa države res nihče ne potrebuje.  In država je lahko svojo funkcijo opravljala vse tako dolgo dokler je ekonomija veljala za znanost. Takoj, ko je z »globalizacijo« ekonomija postala religija, država svoje funkcije ni mogla več uspešno izvrševati.

In tako Pahor pravi, »da potrebujemo eden drugega«  in kliče k splošni mobilizaciji k skupnemu cilju leve in desne, reveže in tranzicijske bogatune. Vendar ima ta njegov mobilizacijski klic malo napakico. Ni jasno določen cilj te vsesplošne mobilizacije in niso opredeljeni vložki, ki jih bo vsaka od skupin morala v realizacijo teh ciljev vložiti. Postulati raznih demagogij in ekonomskih ideologij, ki so do danes veljali, počasi izgubljajo svoj mobilizacijski naboj. Novih pa ne ponuja nihče.

Blizu trideset odstotkov državljanov dežele živi že pod mejo revščine in druga tretjina se tej meji vse bolj nevarno približuje. Bodoči koalicijski partnerji pa kot največji problem nove koalicijske pogodbe sedaj izpostavljajo mizerne pokojnine in enako mizerne minimalne plače velikega dela zaposlenih v zasebnem sektorju. Vse druge probleme naj bi »uspešno razrešili« le težave ogromne skupine državljanov so skoraj nerešljive in sedaj z raznimi matematičnimi telovadbami iščejo model kako ljudstvo prepričati, da naj trpijo dalje in mogoče pa bo nekoč le boljše. In to prav v času, ko  plačevanje 160 tisoč državnih uradnikov sploh ni problem, ko trošenje denarja na raznih protokolarnih zadevah tudi ni prav noben problem, ko se nam je že skoraj sesul zdravstveni sistem, ko s tajnimi finančnimi operacijami rušijo pokojninski sistem in tako lahko naštevamo v nedogled.

Res z nestrpnostjo čakamo javne objave koalicijske pogodbe štirih bodočih vladajočih partnerjev in tudi dogovorjene kadrovske rešitve. Mogoče bo to slednje celo bolj zgovorno kor dolgovezno  mešetarjenje z besedami v pisnem dokumentu.