V čakanju...

Čakam,.... zrem v zaprta vrata, pozorna na migljaj, ki bo naznanil kdaj se bodo odprla. Mhmmm. Globoko zavzdihnem, pogledam na uro, se nemirno presedem in pretegnem roke. Nekoliko nervozna, ampak po vsem tem čakanju, ko se mi majica lepi na potno telo in sem že vsega naveličana, se je živčnost že nekoliko razkadila. Zamenjalo jo je tisto, že napol apatično stanje, ko ti je v bistvu že popolnoma vseeno kaj bo, samo da čimprej mine.

Mogoče bom diplomirala v čakanju. Čas nas študentov očitno ni preveč dragocen. Razmišljam o člankih, ki govorijo o dobri organizaciji opravkov, da lahko prihranimo čim več časa, da si najdemo čas za sebe, pomembne stvari, ker naj bi v sodobnem življenju prevladoval hiter tempo in naj bi bil čas tista dobrina, ki včasih sodi že med luksuzne. S tem se sicer strinjam samo do neke mere. Mislim, da je moj čas kar dragocen in se včasih tudi zgodi, da mi ga primanjkuje. Vesela sem trenutkov, ko se mi ob vsej množici opravkov uspe posvetiti tudi stvarem, ki sicer niso nujne, jih pa zato rada počnem.

A na faksu. Kot da bi se vse skupaj ustavilo. Sedim pred vrati in čakam, na izpit, na profesorja, na vpis ocene. Vseeno. Ni bistvene razlike, vedno traja precej dolgo, da dobim tisto, po kar sem prišla.... 

Na srečo bom kmalu na toplem pesku poslušala šumenje morja in nastavljala svoje telo soncu. Ter odklopila vse kar je v povezavi s študijem...

Danes sem dobila po mejlu nekaj od meni zelo drage osebe. Prenašam naprej:

{ 18:30, 18.06.2007 } { Avtor Dajana }

Patience and tranquillity of mind contribute more to cure our distempers as the whole art of medecine.

W.A. Mozart