Moj eDnevnik

Danes me je poklicala  prijateljica (vsa v solzah), ki ima pripravništvo na banki in je diplomirana ekonomistka.:»Grozno je. Ne smeš nikoli nič pokomentirat. Tudi, če se pogovarjajo vsakdanje stvari. Kar rečejo, da tu pa ti nimaš besede. Vsi se obnašajo zviška do tebe. Samo ukazujejo in me tikajo, jaz pa jih moram vikat.« Glede na to, da je že zdavnaj diplomirala in je že delala ter da je stara 28 let, se ne morejo obnašati do nje kot do male frklje. Rekla sem ji, naj se postavi zase, pa je rekla, da raje ne in da ni edina v taki situaciji. Tako ji ne preostane drugega kot da to vzame kot nujno zlo.

Spomnila sem se še na eno kolegico, ki je delala volontersko pripravništvo na eni od srednjih šol in ni bila niti malo zadovoljna. Čeprav ni bilo v skladu s pravilnikom, je imela ogromno nadomeščanj (tudi za predmet, za katerega ni imela pripravništva), morala je mentorici pisati priprave in urejati vse zadeve v zvezi z razredništvom. Tako, da je bila do konca izkoriščana. Za to pa nič plačana. Tolaži se s tem, da je lahko vsaj šla delat strokovni izpit.

Kasneje sem na kavici vprašala svojo kolegico, kako je ona doživljala svojo pripravništvo. Bila je kot jaz pripravnica na šoli. Le, da je delala prostovoljno in na osnovni šoli. Kot jaz je imela pozitivne izkušnje. Sama sem delala na srednji šoli in sem s svojo mentorico in celotnim kolektivom zelo dobro ujela. Veliko sem se naučila in pridobila, sama pa sem tudi vedela, da moram delati, konec koncev sem imela srečo, da sem imela pripravništvo plačano.

Šolniki imamo srečo, da si lahko šolo in mentorja izberemo sami. Potem pa moramo držati pesti, da bomo med redkimi, ki bodo dobili plačilo za svoje delo. Žal pri drugih kadrih v večini ni tako. Morajo sprejeti, kar sem jim ponudi. In včasih je cena za to visoka, saj smo ljudje takšni in drugačni in hitro se najde kdo, ki hoče pokazati svoj jaz na račun tega, da pohodi drugega. Vsi smo morali nekje začeti, tudi tisti na vrhu.  Žal so na to pozabili ali pa uživajo, da so zdaj oni tisti, ki lahko s svojim vedenjem mučijo druge. Vsak začetek je težak in ne vem, zakaj bi morali biti tukaj še drugi, da ti še na neprehojeno pot postavljajo bodice. Samo zato, da nahranijo svoj notranji ego.  Konec koncev se lahko ljudje eden od drugega ogromno naučimo.

Pripravništvo sicer več ni obvezno, ga pa je še možno opravljati. Roko na srce, meni je koristilo. Saj sem tako lahko šla prvič v novi službi malo bolj samozavestno v razred, ker sem vedela, kaj me čaka in kako ravnati v določenih situacijah. Se pa še vedno z vsakim dnem učim sproti.