Na prvo stran eDnevnika
Kar je bilo, je bilo, in česar več ni, več ne bo
26. 11. 2008
Ko bi le znala zjutraj z nasmehom pregnati temne sence strahu iz srca in znati živeti, zajeti življenje s polno žlico. Nekoč bom znala, upam, da takrat ne bo prepozno. Imam nekoga, ki me s svojimi dejanji opomni na to. To je moj dedi. Zaradi bolezni je ostal brez obeh nog, on pa pogumno vztraja, se uči na novo in ima veliko željo po tem, da bi na novo shodil. Ne obžaluje preteklosti. Kar je bilo, je bilo in česar več ni, več ne bo. Z nasmehom na ustih pričakuje nov dan in ceni vsak trenutek posebej. Dolga in huda je bila njegova bolezen. A ni obupal, ni se vdal. Vztraja in sedaj že hodi. Sicer s pomočjo bergel, a gre. Niti nam ne pusti obžalovati, pomiljevati ... Prilagodil se je novi situaciji in pogumno s soncem v očeh vztraja.
Žal včasih potrebujemo nek šok v življenju, da znamo ceniti to, kar imamo, in se prenehamo vdajati temačnosti.
.
| Avtor: milina | Objavljeno: 26. 11. 2008 |
vsaka čast tvojemu dedku. Ja, s tem ko je sprejel situacijo, se je istočasno odločil, da hoče živeti, ne glede na telo. In vedno me navdihnejo in dajo novo luč' take življenjske zgodbe;
hvala Gaia
Stalna povezava
| <- Prejnja stran :: Naslednja stran -> |