Včeraj je že zjutraj nebo zgledalo bolj ko ne zabasano. Napoved nič kaj obetujoča, pa vseeno, po vseh kolobocijah, ki sem jih imela z opremo in motorjem, pač ne bom sedela doma in čakala, da začne kapljati. Dežjaka sem nabasala v ruzak in čez vrata odšla skupaj s tastarimi. Onadva smučat, jaz pa na Tjašinega SVja. Sami norci. Janez me je že čakal pred blokom in bogi mopi je kar počepnil, ko se je zbasal na zadnji zdic. In ko sem motovilila po parkirišču do izvoza, se mi je vse skupaj zdelo precej nestabilno. Ko sva speljala je bilo malo bolje. Razen tega, da se teža kar precej pozna na moči, obrati za isto brzino so precej višji, je bilo čisto fajn. Edino ne znam prav nežno menjat. Sva pač malo bolj butala s čeladami. Do Balina sem ga prepeljala v enem kosu in po kavici je prevzel Futuro. Nad nama pa vse črno. Urška se je odločila, da ostane doma, Andrej se ji je pa pridružil, ko sva se pripeljala do njega, ker sm morala vzeti še podrokavičke pa pulover pa grelne blazinice. Jup, pr nagcih se nimaš km skrit, če piha. Že pri Kranju je malo deževalo. Ampak sva se odločila, da greva vseeno naprej. Po AC do Vrhnike je že padalo. Hiter postanek na pumpi in oblačenje v tisto polivinilasto vrečo, ki ji rečem dežjak. Zvedela sva še, da je v Logatcu žegnanje motorjev.  Ker je bilo ravno ob cesti, sva se ustavila na en čajček, pa ni bilo prav veliko motorjev, jih je rahel dž odvrnil.

Naprej je še vedno zgledalo grdo črno, dogovorila sva se, da greva vsaj do Postojne, čeprav me vožnja v rahlem dežju prav nič ne moti. Če nisi moker in še vidiš cesto med kapljami, je čisto fajn. Na hitro sva se poslovila in krenila, ravno ko so se pripeljali prvi cestaki, reševati čast. Tisto z žensko za balanco sem že reševala jaz. Ride so bile sicer brez dežja a mokre, in Janezu je iz ovinka malo spodričnilo, zgledalo je pa čisto tako, kot če bi malo afne guncal (ker ni znan po tem, khm )malo "zašejkal" motor in sem res mislila, da je bilo to zanalašč. No potem, ko sva bolj previdno vozila naprej mi je šele kapnilo, da to ni bil hec! V Postojni pa sva prvič zagledala na levo in naprej bolj svetlo nebo. Po suhi cesti sva se zapeljala do Kozine.

Prvi suh postanek in lulanje. Cel postopek, če imaš gor čez vse še enodelni kombinez. Ko sem se že ravno slačila, sem si namontirala še blazinice za gretje, sploh v rokavicah so prav prišle, ker so bile že malo mokre od prej.

In da žakl od šuškovca

Padla je odločitev, da greva na kavo k Janezovemu kolegu v Reko.  Iz Kozine sva šla kar po stranski (zelo lušni, ampak prometni) poti. In se režala pod čeladami, ko sva se peljala mimo table za vas Ritomeče. Istočasno sva začela rite premetavati po sedežih levo in desno. Zadnje čase mamo res same take telepatske. Al smo pa samo vsi v isto smer zasuknjeni. Pred mejo še tankanje in na pumpi sta se nama pridružila policaja, ki sva ju srečala že par km nazaj v kontra smer. Že od Vrhnike naprej sva vsake toliko srečala vozeč policajski avto ali letečmana. Trend se je nadaljeval čez cel dan. Kako se jim da? Pa Hrčki enako. Če jih nisva čez dan srečala vsaj 15, ni blo nobenga. No, saj če že morjo bit, rajš vidm da se samo fjakajo naokol, kot da bi kje kasiral. Čez mejo so naju spustili. In kmalu po Reški obvoznici; morje!

Razgled iz Vrat Jadrana.

Škoda samo da ni bilo še kaj sončka! No, pa saj mokra nisva bila, cesta je bila pa tudi suha, jaz sem se pa končno znebila tiste "vreče za smeti". Vožnja po Reki je bila zabavna. Sami bloki, tako strmo v hribu, me vedno fascinirajo. Seveda je bilo potrebno paziti na nemške turiste s prikolicami, ki stojijo na pasu za zavijanje levo in si sredi križišča premislijo in zavijejo desno. Potem pa je sledil še en cel konec del in skoraj offroad vožnja po gradbišču. Ko sva prispela, parkirala, sva skoraj prevrnila futuro, ker sva najprej parkirala na podlagi za asvalt, ki ga še niso utegnili položiti. Čez cesto je bilo bolje. Potem pa sva slabo urico preživela ob kramljanju in pečenem krompirju s panceto. Njami. Ko sva bila že tu, sva skočila še na Krk. Takoj po Reki je bil lep razgled na mali zalivček in staro mesto z ladjelnico, Bakar. Naslednjič, ko bo več časa, se moram obvezno spustiti tja dol. Tokrat sem bila prvič na Jadranki. Všeč mi je bila, če odmislim ograjo in skale na obeh straneh. Ovinkasta cesta in morje v bližini. Res mi je bilo žal, da dan nima več ur. Bližala sva se otoku. Pogled z mostu je fenomenalen. Žal mi je bilo, ker se nikjer ni dalo ustaviti za fotografijo. Hotela sva do mesta Krk, pa so naju opozorilne kaplje dežja pregnale par km pred ciljem. Baje je bil plan tudi obisk letališča, pa sva prestavila na drugič. Nazaj grede proti Reki je bil bolj gost promet, pa sva šibnila kar na obvoznico in proti Rupi. Potem pa od Jelšan tisti krasni ovinki. Pa s tem motorjem si en dva iz enega v drugem. Včasih sem bila že kar malo preblizu Janeza .  Tale SV je fletn za peljat, edino malo prehitro mu zmanjka moči, ko hočeš malo več. Ne maram imeti motorja ves čas na tisti meji z rdečim poljem, ga kr čuvam.  Je pa tud bl žejen v primerjavi z mojim.  Potem pa še za piko na i, čez Knežak. Janez je reku, da sem bla kar smešna, ko je spraševal če greva tam čez, jaz sem pa tako vneto kimala, da sem bila skoraj že kot tista figurca, ki ima glavo na fedru. Vruuum, tam sva pa malo dvignila tempo! Uff, takoj bi šla še enkrat. V Postojni sva bila lačna in žejna, pa še psihično sva se mogla pripravit, da se podajava v čisto črnino in bova gotovo mokra. Spet sem  navlekla tisti ponivinil pa sva šla. Pa nisva bila pretirano mokra, deževalo je tako na obroke, po malo, cestna pa mastna. Potem pa pred Vrhniko dva kretena, ki sta  vozila nasproti in vsak s svoje strani začela prehitevati avto pred seboj. In nihče ni hotel bremzati, in pustiti  drugega noter. Na koncu je šlo na milimetre. Pol sem pa jest norc, pa tišim? Halo? Na Vrhniki sva šla kar na avtocesto, ker sva bila res na tesnem s časom, bus v Lj gre ob osmih, jaz sem mogla pa še motor Tjaši vrnit. V Koritno sva prispela ravno pravi čas. Lepo sem se zahvalila Tjaši, ki je mislila, da sem v takem seveda doma. Aja, motor sem pripeljala nazaj tako umazan, da me je bilo pošteno sram. Ampak ni hotela nič slišati, o tem, da ji ga še nahitro operem. Res, dobi za  . Presedla sem se na Futuro, Janez pa me je zategnil do doma.

Pozer

In imela sem ravno še toliko časa, da sem opremo nabasala v potovalko, skočila pod tuš in ujela bus.

Janez, tale fura je bila fenomenalna, super tempo, super pot, in super družba, hvala!

Spala sem kot ubita. In uganite kaj se mi je sanjalo? O ja, Jadranko sem vozila še v sanjah

Tura: Hrušica-Lancovo-Moste-Medvode-Logatec-Postojna-Kozina-Reka-Krk-Reka-Ilirska Bistrica-Postojna-Lj-Lesce-Koritno-Hrušica

496km