caillou - Vzgoja otroka (v katerem grmu tiči zajec?)..."možek, morda sva na pravi poti!"

Se kdaj počutite upravičeno ponosni na svoje otroke? No, jaz se vsakodnevno niti ne zavedam,(priznam) kako zelo zelo zelo fejst otroka imam. Ko pa takole udari bolezen, kot je sedaj pri nas in sem v resnici imela veliko časa za opazovanje in razmišljanje ob bolnišnični postelji sina, sem prišla do naslednjih zaključkov. Moj sine je trenutno točno tak kot sem si želela, da bi bil

.
Če pogledam sebe, kako zelo razvajeno in nemogoče dete sem bila in Nejca sedaj, sem vesela, da sem se navkljub vsemu razvila v človeka, ki točno ve, kaj je za lastnega otroka najboljša popotnica v življenju.
Kot sem že prej omenila, sem bila kot otrok poponoma nemogoča in razvajena. Spomnim se, da so me, ko sem bila na morju s kolonijo, mogli po treh dneh pripeljati domov k "mamički", ker sta me tako zelo bolela oba ušesa in me je rešila lahko samo mamička. Pa ja, tako zelo sem jo pogrešala, da bi jim kar peš ušla domov, samo da bi bila pri svoji mamički.
Tako Ema kot tudi Nejc sta že sedaj popolni nasprotji meni kot otroku. Če vprašate Emo kaj pri svojih osmih letih že vse zna, boste presenečeni. Punca si je sicer ob mali pomoči odrasle osebe sposobna že sama speči jajčka na oko (brez beljaka, da se razume; rumenjak od beljaka loči bolje kot jaz), špagete s tuno, makarovno meso, pripravi vam tako in drugačno solato, skuha si čaj, kavo za mamico in očka, pri babici je celo sama spekla svoje prve piškote, sicer je pozabila v maso dati sladkor in je na eno kilo koruzne moke

vmesila dva jajčka,...ampak punca si upa in se loti zadeve in veliko ji že celo uspe.
No, pa vseeno sem s tem zapisom bolj kot Emo želela hvaliti našega Nejca. Ja no, malo jih pa moram, porkamotorka (kloti, tole sem preplonkala, žal, mi je zelo všeč, kaj čem pol

) .Pri vsem tem kar ga je doletelo v teh dveh tednih, se je pri rosnih šestih letih izkazal za zelo razumnega, pogumnega in odraslega fanta. Pri težavah z dihanjem, močno drisko, groznem bruhanju, visoki vročini, strašni dehidraciji, neštetih špikanjih in drugih preiskavah (popolnoma nič ne pretiravam), je Nejc vse skupaj tako potrpežljivo prenašal, da sem se sama pri sebi spraševala, če je to sploh tisti fant, ki mi v normalnem vsakdanu kravžlja živce s pretirano norčavim otroškim obnašanje, ki mu so mu lepi zvezki, lepe črke in številke v šolskih zvezkih še vedno španska vas. Glavna je zabava in zabava in še več zabave.
Nejc je v bolnišnični sobi, kljub natrpani bolnišnici, zaradi neznane diagnoze ležal sam. Zelo me je skrbelo kako bo vse skupaj prenašal. Pa me je pozitivno presenetil. Na dolgo in široko sva se o vsem tem pogovarjala. Razumsko se je zavedal, da mu bodo tam samo pomagali in da je v resnici jokati v bolnišnici dovoljeno samo puncam in malim otrokom (pa rečte če ni res

?). Pogumno je sprejel moja prigovarjana in se obnašal kot odrasel fant. Kako zelo ponosno in z lažjim srcem sem prihajala k njemu na obiske.
Zadnjo noč je v sobo dobil osem let starega fanta, ki je zelo jokal in pogrešal svojo mamico. Nejcu je bilo zelo čudno vse skupaj in priznal mi je, da mogoče ni bilo prav, vendar se je ob tem fantu počutil zelo dobro (tudi čez iskrenost ga ni ne?).
Če sem iskrena, sem se tudi jaz kar dobro počutila. Nejca sva oba z očkom za enkrat torej usmerila na pravo pot. Kljub temu, da ga imava ravno tako rada kot starša tistega bogega jokavega fanta, se zavedava, da sva mu dala še nekaj in sicer tisto malo mero samostojnosti, da lahko vsak trenutek, brez da bi ga tiščalo pri srčku, vsaj malo razumsko gleda na določene zadeve in jih sprejme kot nekaj čisto normalnega, kot nekaj, kar je potrebno za njegovo dobro, čeprav je daleč od vsakodnevne rutine, ki jo ima doma.
Sama sem se poskušala pogovoriti s tem osemletnikom, vendar je bilo vse zamanj.Vsak trenutek je mislil na svojo mamico in kako je po nepotrebnem v bolnišnici in kako bo šel že tisto popoldne domov in da mu bo mamica kuhala čaje in da bo jedel samo sadje in da enostavno na taki postelji ne more spati. Kakšna huda blokada je bila v tem fantu, ravno taka kot je bila pri meni, ko sem bila sama otrok. Zasmilil se mi je in kmalu bi zajokala z njim, pa sem rajši za trenutek zapustila njuno sobo. Fantek mi je povedal, da še vedno spi pri mamici (ni edinček).
To se mi je zdelo tako čudno. Svoje otroke sem ločila že zelo zgodaj. Emo pri štirih mesecih, Nejca pa zaradi dolgotrajnega dojenja priznam, pri letu in pol. Po tistem mi še na misel ni prišlo, da bi jih imela pri sebi. Mene je moja mama imela zelo dolgo pri sebi. Enostavno smo ali pa so taki otroci veliki reveži kasneje v življenju. Simbioza med materjo in otrokom se kljub temu, da imaš svojega otroka najrajši na svetu, mora pretrgati tam do dveh, treh let. Nekako mu moraš znati pokazati, da ga imaš zelo rad, vendar je enostavno nujno potrebna usmeritev na drugačno pot in sicer na tako, kjer bo ravno tako čutil vso pozornost, kjer bo ljubezni in starševske topline v vsakem trenutku v izobilju.

Meni osebno se to zdi nujno potrebno pri otrokovem razvoju. Jaz sem ga zaradi tega tako zelo nastradala in ko sem se sama odpravila na starševsko pot, sem se zavestno odločila, da moji otroci ne bodo razvajena bitja, ki bodo lahko živeli samo na način "držanja mame za krilo". Ne, tako se zadeve že na začetku nisem lotila, pa čerpav sta oba moja cukrčka, pa sončka, pa bombončka, pa citrončka, pa če se zjutraja prideta pogret k nama v posteljo, pa čeprav se na prvi pogleda vidi, kot bi se jima vse na pladnju serviralo, ne, temu ni tako.
Ponosna sem na to kar vzgajava s partnerjem in ni mi žal za velika odrekanja, ki jih dva razumna človeka, ki sta si zaprisegla večno zvestobo in ljubezen v dobrem in slabem, enostavno morata premostiti. Resnično vse pride ob svojem času.
Mogoče pa sem bila kljub hudi razvajenosti, razumsko zelo razvit človek, ki je premleval in premleval in se razvil v človeka, ki je svojim otrokom krasen odsev v zrcalu.
Koga pravzaprav hvalim danes

Vzgoja otroka (v katerem grmu tiči zajec?)..."možek, morda sva na pravi poti!"

ja rezultati rastejo zraven nas

Komentar brez naslova

Vesela

@JM

@Radirka

@Ana

Rada pogledam:

Pišem:

ePrijatelji:

Statistika


Na prvo stran eDnevnika \| Pogovori – intervjuji in kolumne na enem mestu