Na kaj najprej pomislite ob besedi otrok? Jaz na meter velikega pobalina, ki se smehlja, iz nosa mu teče smrkelj oči pa ima polne solz. Takega pobalina se spominjam izpred nekaj let, ko sem na svojo žalost mogla sedeti poleg njega na 6 urnem letu. Namesto, da bi mi ta let predstavljal veselje pred bližajočimi se izzivi na potovanju, se je izkazal za  6 ur trplenja.
Malček je namreč začel preizkušati mojo potrpežljivost že kmalu po vzletu, ko je začel pritiskati gumb za piklic stevardese, ki je ob vsakem pritisku oddal še neprijetno visok piskajoč glas (gumb namreč). Fantu se je to zdelo izredno zanimivo. Stevardesa je na začetku do njega pristopila še z nasmeškom, ki je tako značilen zanje, kasneje pa je je le-ta izginil iz njenih ust. Ko je že n-tič prišla do njega, je starše opozorila, da naj pazita na njega. Sama sem zadevo skušala rešiti s čepki za ušesa in pokrivalom čez oči. A mali se ni vdal. Previdno je začel z nogo brcati vame. Delala sem, da spim. A ni zaleglo. Ta nadloga je nato brcnila močneje. Tokrat me je zabolelo in izustila sem : "Auch, it hurts. Stop doing that!" Njegov oče, ki je bil po videzu sodeč doma nekje iz Indije me je osorno pogledal in mu nekaj rekel v svojem jeziku.
 Mali se je odločil, da zanj nisem več zanimiva. Nato je vstal in odšel na stranišče. Na srečo je bil tam pol ure in ker je bil to nočni let sem v vseh šestih urah celo spala pol ure. Kar naenkrat pa zraven mene začne vpiti oče pobalina. Si predstavljate kako to izgleda, ko vsi potniki spijo, nek oče pa vstane in začne nekaj na ves glas vpiti in ga nobeden ne razume, saj vpije v nekem tujem jeziku? Poleg tega je še krilil z rokami in mahal proti stranišču. Čeprav ga nisem razumela niti besede, sem dojela, da ga skrbi za svojega sina, saj ga ni bilo iz stranišča že pol ure. Stevardese so takoj planile proti njemu z nasmeškom in ga pričele spraševati kaj se dogaja. Oče je v polomljeni angleščini razložil sitacijo. Mali se je kajpakda zaklenil na stranišče in se je tam kujal. Kar predstavljala sem si kako je v tistem trenutku užival, ko je poslušal dogajanje pred vrati.
 Za naslednje minute mi je iskreno žal, da jih nisem posnela. Oče je z ramo poskušal vdreti na stranišče. Stevardese so ga vlekle za rokave in ga poskušale umiriti. Nekaj potnikov se je pridružilo akciji, vsi ostali pa smo nemo opazovali, večina nas je bila pravkar prebujenih in se nekako nismo dodobra zavedli kaj se dogaja. Zgodba se je končala tako, da je ena izmed stevardes fanta podkupila s kolačem, da je prišel iz stranišča, očeta pa so trije hrusti (potniki) posedli nazaj na sedež. Fanta so na mojo srečo premestili v drug del letala in tako sem imela vsaj še eno uro mir pred njim.
 Pristali smo mirno. Ko sem vsa srečna odhajala iz letala v upanju, da se prigoda ne ponovi več, je fant prikorakal mimo mene in z vso močjo pohodil mojo nogo. Nekateri se pač nikoli ne bodo spremenili, sploh če imajo doma take vzornike (starše). No, slab začetek potovanja še ne pomeni slabega nadaljevanja.