Ste kdaj že bili v tuji deželi in se tam počutili kot doma?

Ko sem bila stara približno 7 let smo v družini dobili satelitsko televizijo. Takrat je bila ta tehnologija zavidanja vredna in kar nekaj popoldnevnov sem preživela pred TV ekranom. Starši se s tem sicer niso strinjali, a mene je televizija dobesedno poskrala vase. A jaz nisem gledala Catoon Networka, tako kot vsi ostali mojih let v soseski, jaz sem gledala program, ki je bil podoben današnjemu Travel Channel-u. Program, katerega ime mi je uteklo iz spomina je imel veliko oddaj o potovanju, pohajanju po svetu. Mama se je pogosto pritoževala, da s temi oddajami zgubljam čas, saj ničesar ne razumem, ker je program oddajal v italijanskem jeziku. Jaz pa sem samo nemo opazovala kako različen je naš svet. Oče je kdaj pa kdaj pripomnil, da vsaj bogatim občutek za geografijo sveta. Res, da takrat nisem razumela besede, a danes prav zaradi teh oddaj razumem italijansko, a govorim na žalost zelo slabo. Prvi plus teh oddaj.

Ko sem sčasoma zasledila več oddaj o Afriki, me je le-ta celina zelo zasvojila. Še danes ne znam pojasniti, kaj mi je na tej celini še posebej všeč. Vsi opisujejo Afriko kot celino lakote, aidsa, malarije in vojn. Sama pa jo vidim v precej lepši luči. Mene prevzame lepota njene kulture in pokrajin. Menim, da je v letih, ko sem Afriko občudovala na zaslonu, v meni zrasla tiha želja, da enkrat obiščem to celino. Drugi plus oddaj. Želja je dolgo časa rasla v meni in kljub grozotam, ki sem jih videla v dnevnih poročilih, ni izginila.

Kot študentka sem dolgo časa delala, da sem si prislužila dovolj denarja. Že vnaprej sem vedela, da bom denar porabila za potovanje, saj sem si to res želela. Padla je odločitev: Grem v Kenijo! Bližnji so mojo odločitev sprejeli zelo mešano. Par prijateljev mi je reklo: "Pa kaj ne greš v kakšno lepšo deželo?" Starši so vprašali: "Zakaj ravno v tretji svet? Pa poglej, čez lužo imaš Ameriko. Vsi sanjajo o Ameriki, ti pa v Kenijo." Nekaj ljudi me je podrplo, a vseeno so morali dodati: " Pa pazi nase." Kljub mešanim občutkom se nisem vdala in sem šla. Na lastno pest in v lastni režiji.

Let na relaciji Munchen- Doha- Nairobi. In prvi šok. :) Dež. V mojih predstavah sušna Afrika, kjer imajo pomanjkanja vode... in jaz priletim v dež?! Takrat sem se zavedla, kako Evropejci vse tlačimo v isti koš. Tako veliko celino razumemo pod nekaj pojmi: lakota, bolezen, suša. Ja, res jo najdeš na tej celini, a ne povsod! Skratka v treh tednih sem v deželi spoznala prijetne ljudi, tudi nekaj manjprijetnih (tako kot povsod), spoznala masajsko kulturo, obiskala nacionalne parke in se predvsem veliko pogovarjala z domačini. Veliko sem se naučila o njih, njihovi kulturi, njihovemu življenju in njihovemu razmišljanju. Pogovarjali smo se o odnosu bogate Evrope do revne Afrike, o preteklih odnosih Evrope do Afrike, za katero lahko rečem, da me je bilo prvič v življenju sram, da sem belka. Bili so dnevi in noči ob vseglobalni kokakoli, ko sem poslušala različne izpovedi
domačinov o tem, kako so jim umrli bližnji za malarijo, ker niso imeli zdravil. Hkrati pa se zaveš, da si sam plačal veliko denarja, da preventivno ješ te iste tablete, ki bi nekomu bolnemu v Afriki lahko rešile življenje. V Afriki spoznaš, da je svet res krut, politika pa še bolj.

Kljub razliki med mano in njimi so se bili domačini vedno pripravljeni pogovarjati z menoj. Vedno so me sprejeli odprtih rok. Prvič sem se počutila res dobrodošla. Počutila sem se, da sem prišla domov. Ja, več tisoč kilometrov od doma lahko najdeš svoj lasten dom.

Ko je letalo vzletalo in sem za sabo puščala rdeče obarvano zemljo, sem si rekla: "Kmalu spet pridem."

To je moja zgodba o tem, kako sem našla svoj dom, daleč stran od pravega doma. Tam sem našla iskrenost, zaupanje, prijaznost in toplino, ki jo človek lahko podari človeku. Takšne topline do sočloveka doma, v Sloveniji, še nisem našla.

Že načrtujem naslednji obisk te celine, seveda v drugo državo.