<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>

od-bi-ti

16. 04. 2017
Naša pamet se bo do konca branila vere,
živimo pa samo iz/od nje - od upanja 
in ljubezni nikdar ločene!

Kakovost katerekoli vere se vidi 
po obnašanju veru-joče/ga -
se bori ali (kolne in) joče!

In s tem, kako se bije,
človek privlači ali
pa - od-bije!

Napiši komentar




....................................................................................

Kje

21:41,17. 04. 2017
potegneš črto med vero in verovanje (religijo), VinKos?
Avtor: bin

....................................................................................

Vera je osebna zadeva,

02:10,21. 04. 2017
verovanje družbena. A ostrih meja v življenju ni.

Kot je občutek za pravičnost človeka pripravil do tega, da se je vpisal v partijo in marsikaj žrtvoval zanj/o, potem pa zgrožen opazil, da ni pravična, ampak da (nasilno, surovo) goji kult osebnosti in (prikritih) privilegijev, tako je tudi z vernikom v institucijah - vidi ogromno požrtvovalnosti, a tudi skorumpiranosti in uživaštva posameznikov in je potem v dilemi -
biti Frančišek (Asiški) in skušati reformirati (od) znotraj, v pokor(ščin)i, ali Luter in vztrajati tudi po (pretečem) razkolu, izobčenju, ekskomunikaciji . . .

Eni komunisti so se distancirali, šli med disidente in posledično pred puške, v ječe, Sibirijo, končali kariero drugače (Sergej N. Kurdakov), med socialiste (Ignazio Silone), anarhiste . . .

Iz vrst (klera) RKC so nekateri izstopili, postali ostri kritiki, nekateri vztrajali do hujših napadov, potem pre-stopili v drugo vero, eni končali zgolj na Indexu (Librorum Prohibitorum), drugi (s svojimi spisi vred) v ognju inkvizicijskih grmad . . .

Samotni jezdeci, puščavniki s (skoraj) statusom norcev, božjih ljudi, so bili v Cerkvah tolerirani, v partiji pa so morali biti uniformirani ali eliminirani . . . Bratje protestantje so v svojem spoštovanju svobode posameznika doslej registrirali že več kot 30.000 Cerkva, skupnosti.

Institucije so nujni del vsakega človeškega druženja, ki postane preveliko za zgolj prijateljevanje in ki hoče močnejši družbeni vpliv. "Po njih delih jih boste spoznali", piše v Sv. pismu in "ne more slabo drevo roditi dobrega sadu", če strnem.

Za vsako stranpot je Jahve "štrafal" Jude, da bi jih priklical nazaj na pravo. Na osebni ravni velja isto.
Pošiljal jim je (nam še vedno) preroke, ljudi, ki so jemali vse zares tudi za ceno življenja - in ga ponavadi izgubili - po smrti pa so jih (storilci) častili . . .


Uredil/a je deprofundis, 21. 04. 2017 ob 01:19
Avtor: Gost

....................................................................................

Lepo si zapisal

22:24,21. 04. 2017
Deprofundis.

Če izvzamem prefinjeno vrednotenje omenjenih ideologij, vredno besede.
Pri tem pa se mi zastavi vprašanje:
Smemo zaradi dejanj posameznikov, (ki so se samovoljno oklicali, ali pa jim je nekdo drugi nadel plašč) nosilcev neke skupne ide(ologi)je, zavreči, blatiti, demonizirati idejo samo?
Smemo zaradi dejanj prednikov omalovaževati, zavračati ali celo sovražiti svoje sodobnike?
Avtor: bin

....................................................................................

Vsa dejanja so dejanja posameznikov,

02:48,26. 04. 2017
tudi, ko so podvrženi črednemu nagonu - v množici.
Zaiti v množico in izgubiti razsodnost je tako
opravičljivo kot alkohol kot "olajševalna okoliščina".

K(d)aj je kritična masa, ko lahko zaradi mnogih posameznih(!) izpadov označimo vso združbo za kriminalno, teroristično? Ko se združba distancira in jih sankcionira. Ne pa, ko ima profit od njih in jih nagrajuje s statusom herojev (mučencev, svetnikov . . .)
Ideja sama postane živa šele ob poskusu inkarnacije, ko misli in besede "meso postajajo". Čista obstaja na nebu (v ne-besih), a je jalova, če ljudi ne navdihne, da bi v skladu z njo ne skušali spremeniti (sebe in/ali) sveta. Ideja je torej mrtva ali ne-čista,
na terenu se vse umaže. Koliko, je odvisno od nas.
Kalokagathia, ljubezen do lepega in dobrega, je bilo vodilo Grkov v njihovih najboljših časih. Resnicoljubnost je nujni del te družbe.

So-vrag je siamsko neločljivo privezan na - vraga! Ko (po)iščemo in najdemo so-vražnika zunaj sebe, nismo več v resnici, ampak zunaj nje (in sebe).

Z ljudmi, ki besnijo, je umestno biti sočuten.
Dobro jih je izolirati, umiriti. Nikakor pa se spustiti na njihov nivo, "na vse štiri" - koga boš umiril sam ne-miren? Z nasiljem boš sam postal potreben izolacije in umiritve. Kam pridemo?

Požegnati (nujno) nasilje za vzdrževanje
normalnega ("rahlo" nasilnega?) stanja v družbi?
Kaj je še nujno, kje gremo čez, pre-koračimo?

Dejanja prednikov nas določujejo. Če smo lahko
ponosni nanja, nam mogočno dvignejo samozavedanje.
V kolikor ugotovimo, da so bila nesprejemljiva, da jih ne moremo odobravati, poskušamo popraviti posledice, kolikor je še mogoče.
Krivice in laži so redno v paketu, zato z resnico celimo še odprte rane in masiramo brazgotine.
(Pravica/)Resnica brez sočutja je monstrum.
"Pravica je stržen ljubezni".
Sam stržen samo bode, brez njega ni trdnosti.

Do napisa Počivaj v miru (če ga bomo deležni
v tem "kulturnem" prostoru, ki pozna "damnatio memoriae") bomo vse to usklajevali. Ker je to nadvse zahtevno, bomo hvaležno sprejeli počitek. Pa če bo nad nami ta napis ali ne.
A v tem počitku ne bo miru, če bo ostal kakšen očitek - sebi, da nismo naredili, kar (nam) je bilo mogoče.
Tam namreč ne bo izgovorov, samo soočanje.
Avtor: deprofundis

....................................................................................

Joj, deprofundis

22:16,26. 04. 2017
/... Dejanja prednikov nas določujejo. .../

Torej (po tvoje) ne velja prvi člen deklaracije človekovih pravic?
Avtor: bin

....................................................................................

Členi so pomembni

23:02,26. 04. 2017
za členonožce . . .
Avtor: VinKos

....................................................................................

Ko zmanjka.....

06:35,27. 04. 2017
....vsebine, se pišejo pač "globokoumne misli". :(
Avtor: Gost

....................................................................................

Ne glede na vse člene

08:00,27. 04. 2017
nas določajo naša dejanja in dejanja naših najbližjih - to je antropološko dejstvo. Ideal popolne enakosti in kastni sistemi na drugi strani - oboje je dejstvo. In v kaste se uvrščamo vedno znova - s svojim delovanjem v smer dobrega, navzgor, sicer navzdol.
Predniki in potomci odgovarjajo ali bodo odgovarjali vsak za sebe, a dobro veš, da ni nikomur vseeno za "čast" rodbine, za to se "i gine". Da pa se soočamo in se bomo soočali samo s čisto r/Resnico, ki nam edina da trdnosti in pogumnega duha. V srbskem prevodu Gandijevih spisov sem bral, da se lahko resnici približaš samo, če si tako majhen, da te "zgazi i najmanji trunak prašine"!
Veliki smo samo v svoji zvestobi resnici, v bolj težkih okoliščinah, kot smo ji zvesti, večji smo.
K temu spada tudi priznanje napak in nezvestob.
To so verjetno najtežje okoliščine . . .

To velja tudi za naše najbližje. Radi bi bili zgolj ponosni nanje, a če smo resnicoljubni, ne gre vedno.
To so intimna področja, a če je moja čast in slava (krivično) povezana s sramoto in (podtaknjeno) zločinskostjo drugega, moram to urediti.
Se do tedaj od miru posloviti.
Avtor: VinKos

....................................................................................

Saj te razumem

22:43,27. 04. 2017
VinKos.
Vera v eno samo resnico, en sam prav, "enega boga" je ječa rado-vednosti. Temnica v katero Lučenosec nima vstopa.
Ti, ki veš kdo in po kakšnih načelih nas bo sodil "tam čez" si smeš privoščiti sodbo o resnici tukaj in zdaj?
Trdim da potomci določajo prednike. Po vedenju otrok lahko ocenimo (vzgojiteljsko) vrednost njihovih staršev in ne obratno. Kajti otroci se bodo lahko še "popravili" starši pa so svoje delo na tistem nivoju že končali.
„Spoštuj očeta in mater ...“ piše v svetih spisih. Spoštovanje pa ne more biti zaničevanje - zavračanje kot tudi ne malikovanje - slepo sledenje. Spoštovanje pomeni sprejemanje tistega kar čutimo kot dobro in razmislek o tistem, kar se nam zdi narobe. Smo prav razumeli? Poznamo vse vzroke in vse vzvode ki so botrovali njihovim odločitvam, dejanjem?

In seveda!
Dejstva so zato, da jih sprejmemo s povešenimi rameni, pa naj bodo še tako krivična.

Deklaracijo o človekovih pravicah so pisali modri ljudje, ki se jim dejstvo, da se v mnogih družbah otroci še vedno rojevajo za hlapce ali za gospodarje, ni zdelo sprejemljivo. Ti jih primerjaš s členonožci. :((
Avtor: bin

Sporočilo 1 od 390

Prejšnja stran | Naslednja stran

Avtor vsebine tega eDnevnika je deprofundis.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik