<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>

Berlin Maraton v sladki izvedbi - drugič

Objavil/a je Raf, 2. 10. 2013 ob 21:34 . Komentarji: 7. Stalna povezava.

Ko si dvakrat udeleženec maratona, kjer so podrli zadnja dva WR v teku, potem veš, da nisi zgrešil in ima tak maratona še posebno mesto. Seveda je tudi sama pot zahtevala nekaj logistike in z Eriko sva se odločila za bus in s prijatelji teka, ki slišijo na ime Vitezi.

Seveda je vtisov za polno glavo in bo mogoče izgledalo, da pisanje nima ne repa in glave. Samo primerjava glede na transport v mestu z Ljubljano pokaže, da so oni 100 let pred nami, ker pri nas vsako jutro vse obtiči v kolonah, tam pa zadeva dela na 102 posto (s,u ban), da ne govorim o sami hitrost, ki je nenormalna za naš javni transport.

Seveda tudi čistoča in red nekaj veljata in tam ne boste našli odpakov po tleh tudi, če ni košev, ker so navajeni, da odpadke odneseš domov in ne odvržeš v prvi kot, kot pri nas.
Čeprav sem bil že dve leti nazaj v Berlinu in mi je logistika bila znana sem bil vseeno na novo očaran nad mestom, ki nikoli ne spi. Letošnji sprejem pri novi veleposlanici Marti Kos na slovenskem veleposlaništvu je bil prvi dogodek, ki so ga tekačem v čast organizirali naši diplomati v tujini. To bi morala biti stalnica, ker na nek način smo tudi tekači promotorji Slovenije in prejšni vikend je bilo Slovencev  tam okrog 800.


Seveda sem bil vesel, da je med 278 tekači, ki so bili na štartni listi iz Slo, tudi dva diabetika in sicer moja malenkost in Primož P., ki si je za svoj prvi maraton izbral ravno Berlin. Vem, da je že dolgo imel željo preizkusiti se na maratonu, ampak ni našel prave motivacije in posredno sem ga jaz s svojimi zapisi toliko opogumil, da je rekel, da je sedaj čas, da to naredi. Sedaj smo že 4 aktivni maratonci med diabetiki v Sloveniji, kar se mi zdi zelo pomemnbo, ker pred leti, ko sem sam začel s tekom sem dobil celo nasvet zdravnice, da to ni za nas in lahko umrem, če bom pretiraval.


Ker sem bil cel mesec zaradi težav s križem prisiljen počivati so bila tudi pričakovanja glede samega razultata zmanjšana, oziroma tiha želja je bila, da grem pod 3.50.00, ker to je še edina meja, ki mi nekaj pomeni, da pade. Seveda sem bil malo v skrbeh pred štartom, ker so bile noge utrujene zaradi dvodnevnega potepanja po mestu in edino to je nam šlo na roke, da ni deževalo, čeprav je bilo sveže.
Na poti na prizorišče smo na glavni železniski postaji zjutraj naredili še dober žur, kot uvod v samo tekmo. Bila je prijetna popestritev, ker so ostali tekači samo čudno gledali in če je bilo kaj jasno je bilo to, da smo bili Slovenci najglasnejši udeleženci maratona.


V prireditveni prostor sem prišel šele ob 8.10, ker sem srečal še Primoža P. in njegovo skupinico navijačic in moral sem mu še enkrat zaželeti vse dobro na progi. Oddaja garderobe bila opravljena v minutki in tu bi se organizator LM lahko zgledoval po pedantnih Nemcih, ker pri nas je vsako leto "štala" glede tega, pa čeprav je tekmovalcev 3x manj.


Seveda sem vedel, da bo gužva ob vstopa v bokse, ampak vseeno nisem pričakoval take, ker je izgledalo, da je ob 8.30 še pol tekmovalcev zunaj. Vsaj prerivanja ni bilo in smo strpno čakali v vrsti. Ob 8.45 je bil že štart jaz pa še vedno v gužvi in 50 metrov pred ograjo....Vedel sem, da sem v prvem valu in ko sem končno prispel v svojo cono sem ugotovil, da je že skoraj prazna in samo odtekel brez ogrevanja v lahkotnem tempu skozi start in misli fokusiral samo na svoje telo. Je pa bilo zanimivo videti drugi val, ki so ga varnostniki komaj zadrževali, da jih ni poteptal, ker so tekači videli prazen prostor in so hoteli čimprej bližje startu.


S sabo tovoril torbico z insulinom, merilcem in dodatnimi OH, ter bidon, ki je tudi imel zalogo OH, ker sem vedel, da je ustavljanje na okrepčevalnicah podobno samomoru, ker je gužva in nikoli nisi vedel, kdo te bo polil ali pohodil, ker vsak hoče čimprej dobiti osvežitev. Edina uteha mi je bila ta, da mi ni bilo treba prehitevati, ker smo vsi imeli podoben tempo in to je bilo veliko olajšanje, ker sem na prvi izvedbi Berlinskega maratona imel s tem momentom največ preglavic.


Kilometri so se hitro vrstili in sploh nisem rabil mp3, ker je bilo muzike toliko ob progi, da sem nanj kar pozabil. Na 6 km so bili že naši navijači z visoko dvignjeno zastavo in prav fletno je bilo tečti mimo njih, ker tam je bila tudi moja Erika, ki si je zaslužila poljub od mene. Tečti v taki množici ima res posebno težo in te kar ponese, da greš hitreje. Sam se nisem spustil sprovocirati, ker sem si rekel, da rabim enakomeren tempo brez nihanja, ker itak nisem vedel, kaj bo po 32 km, ker sem predvideval, da se mi bo poznala premajhna kilometrina v zadnjem mesecu. Pogledi, po ulicah Berlina v daljavo so ti jemali dih, ker ko si videl tisto reko tekačev, se ti je zdelo, da se je voda spustila med ulice in enakomerno zaliva Berlin, kar daje prav posebno težo, da ti gredo kocine pokonci.


Na polovički so spet bili naši navijači in spet sem moral za par sekund postati, ker sem moral deliti svojo srečo z mojo Eriko in potem je bilo lažje nadaljevati, kar taki momenti ti ostanejo še dolgo v spominu. Je pa bilo zanimivo opazovati vso to množico tekačev, ker med njimi si našel tudi prave posebneže, ki so res iztopali in v spomin se mi je vtisnil gospod, ki je imel že krepko čez 70 let in je bil obenem tudi jubilant maratona, ker je imel posebno oznako na majici. Pri njegovih letih tečti maraton v času pod 4 urami je bilo za mene, res dober navdih, ker se tudi sam nekako vidim, da bom v poznih letih še vedno tekal, ker mislim, da ti gibanje(tek) izboljšuje tvoje psihično in fizično počutje. Ne bom rekel, da sem (že) odvisen od teka, ampak vedno bolj verjamem, da se ti ukvarjanje z rekreacijo v mladosti pozna v starosti. Seveda v mojem primeru, ker sem  diabetik ima to gibanje še posebno mesto, oziroma je nujno, da bom(o) v starosti čil(i) in zdrav(i).


Do 32 km ni bilo posebnosti, kar se tiče cukra in počutja, ker je šlo vse po planu. Seveda sem izvajal meritve kar med tekom in sodobni merilci so res dobra pogrutavščina, ki mi zelo olajšajo samo meritev. Sem pa opazil začudene poglede sotekmovalcev kaj počnem, ampak so verjetno hitro ugotovili, da to moram početi, da lahko tečem. Meritve so se od začetnih 14,0 spustile na 12 in potem na 8 in tukaj sem že dodajal OH, ker sem imel na štartu še 2,5 E aktivnega insulina.
Po 32 km sem pa videl, oziroma začutil, da moje nožne mišice malo štrajkajo in čutil sem kako me grabijo krči, ampak sem jih nekako obvladoval in tudi CEP hlače in nogavice so opravile svojo pozitivno vlogo pri tej zadevi. To je bilo za pričakovati, ker "zabušavanje" v septembru je moralo nekje ven prilesti na plano in me opomniti, da ni dobro pretiravati.

Tukaj se je začela borba z glavo ali vztrajal ali malo hoditi. Sem izbral vztrajanje v malo počasnejšem tempu. Slalom med visokimi stavbami v zadnjih parih kilometrih je imelo to smolo, da je na tem delu  res zelo pihalo in ko smo obšli Britansko ambasado smo že zavili na zadnji km proti vratom in cilju. Tu pa je bilo res noro vzdušje, da mi gredo še sedaj, ko to pišem kocine pokonci, ker enostavno pozabiš na utrujenost in finiširaš in finiširaš....


Skratka v cilj prišel  zadihan in sem rabil par sekund, da sem se nadihal in seveda zarjovel v svojem značilnem vrisku, kar je pomenilo, da je številka 18 med maratoni pod streho. Seveda so me hoteli takoj odvlečti reševalci, ko so videli, da si cuker merim, ampak je doktor počakal, da je videl kakšne je cuker in mi samo čestital, ko je videl številko 6,5.



Svoj PB zgrešil za celih 41 s, ki je bil postavljen v Berlinu dve leti nazaj (3.50.44) in na nek način vseeno vesel, ker ni bilo nobenih tažav s cukrom in seveda tudi samo počutje je bilo skoraj optimalno. Če bi sekunde pretvoril v metre bi rekel, da sem bil za  svoj nov PB prekratek za točno 170 m, oziroma do meje 3.50.00 mi je zmanjkalo 340 m. Škoda, ker cilj ni pod Brandenburškimi vrati..... Kopanje ne bom omenjal, ampk tisti, ki smo bili v JA, vemo kak to izgleda. Sledila je še obvezna degustacija piva (alkohol free, da ne bo kdo pomisli, da smo imeli Oktoberfest) ki so ga točili v cilju in je res pasalo, ker sem si privoščil, kar nekaj kozarcev. Višine cukra zaradi toliko OH ne bom omenjal, ker je to poslovna skrivnost.


Moral sem poiskati še Eriko in sledil je prav prisrčen objem.  Prinesel sem ji še pivo, da je malo pomirila svoje živčke, ker vem, da ji ni vseeno za mene, čeprav ve, da se poznam in dobro nadziram svojo "prisilno tajnico".
Ker je tudi Erika moja ekipa sem se odločil, da ji podarim spominsko medalijo, da bo imel tudi ona spomin na ta maraton, pa čeprav je bila samo v vlogi navijačice in suporta.

 

Moram še omeniti osebo, ki me je poiskala po teku in sem bil res vesel, da sva se srečala z Irene Y.T. (odlična operna pevka), ker njo sem spoznal v Radencih na svojem prvem maratonu in takrat je ona skupaj s svojo sestro dvojčico  tekla tudi svoj prvi maraton.


Berlin te ne pusti ravnodušnega in ima neko posebno energijo, ki se meša z zgodovino in v tistih slabih 4 urah sem imel res veliko časa za razmišljanje. Spomnil sem se svojega prvega maratona v Radencih in kako sem bil v dvomih ali je to sploh za diabetika, oziroma kako spraviti svojo "prisilno tajnico" pod nadzor, da ne bo delala nepotrebnih scen. Seveda drži drugo pravilo, da si telo na nek način zapomni napor in je vsak naslednji maraton lažji, oziroma so vsaj priprave nanj manj stresne. Itak pa moram vedno imeti v glavi poleg samega teka še poslušanje svojega telesa in med vsemi tistimi znaki od evforije, do bolečine razbrati pravi pomen.


Sem na nek način vesel, da imam svojo bolezen na povodcu in jo sam vodim tja, kamor jaz želim. Dodana vrednost tega mojega maratonskega življenja je pa v tem, da sem brez črpalke med tekom  in to mi je mogoče poleg užitka pri teku res tista pikica na i, ki mi pravi, da sem se pravilno odločil, ko sem pred sedmimi leti vzel svojo usodo v svoje noge in si rekel, da je dovolj zabušavanja. Če ne veste moram to napravico, ki sliši na ime Spirit Combo nositi 24 ur na dan in so ti urice odklopa pravi balzam za dušo.


Mogoče se zdravem človeku, zdijo te besede čudne, ampak, ko veš, da si moraš doživljenjsko s peni ali pumpo dodajati insulin in ob tem še obvezno izvajati meritve KS imaš včasih res poln kufer tega nenehnega prilagajanja in samokontrole. Ko tečem se počutim zdravega in to mi ne more nobeden vzeti, ker vem, da sem do tega trenutnega stanja prišel čisto sam s svojo trmo in predvsem sem bil na nek način poskusni zajček, ker sem moral sproti v praksi preverjati ali bo šlo in kako ukrepati ob nizkem sladkorju.
Letos sem zaključil že štiri maratone in v planu sta še dva in sicer LM, čez slab mesec in potem v novembru še en poseben maraton, ki ga organizirajo v Beogradu na Ada Ciganija ob svetovnem dnevu diabetikov in tam se bo zbralo veliko sladkih maratoncev.

 

Potovanje nazaj je bilo takoj po maratonu in zanimivo je bilo opazovati glikemijo, ko se mi je spustila iz višine zaradi preveč hmeljevih OH na normalne vrednosti. Ves čas sem moral nekaj glodati, ker telo se je ohlajalo,ker je bilo še vedno za približno  30 posto v povečanem delovanju, ker po taki preizkušnji rabi čas, da obnovi svoje zaloge. Cuker je bil ves čas med 4,5 in 6,6.

Seveda ne smem pozabiti tudi ostale družbe iz avtobusa, ker smo bili prijetna skupina in tudi naša vodiča Marko in Primož si zaslužita posebno pohvalo, ker sta vse, kar sta obljubila tudi uredila.

 



Trenutno stanje duha: živi in bodi vesel....


Komentarji

  1. Komentar brez naslova

    10:04, 3. 10. 2013 . Objavil/a je Gost

    Super čudovit zapis. Prebran v eni sapi.

    Čestitke!

    LPD
  2. Komentar brez naslova

    14:13, 3. 10. 2013 . Objavil/a je Gost

    Zakon si Raf! Pravi navdih!

    Cormi
  3. Komentar brez naslova

    20:43, 4. 10. 2013 . Objavil/a je pajo

    Bravo Rafo!
  4. Komentar brez naslova

    06:49, 5. 10. 2013 . Objavil/a je Gost

    Raf,respect. Robi
  5. bravo

    09:59, 5. 10. 2013 . Objavil/a je Gost

    Jaz hodim v fitnes in vsak dan naredim 10 počepov!!!!!!
    Čavči
  6. Bravo

    15:31, 6. 10. 2013 . Objavil/a je drsalka

    in na še veliko takih kilometrov :)
  7. Komentar brez naslova

    10:42, 10. 10. 2013 . Objavil/a je Gost

    Bravo!!!!


    Krasen zapis!

    lp sonja

Objavi komentar.



{ Prejšnja } { Stran 25 od 252 } { Naslednja }

Theme by Roy Tanck adapted by Bublegum.net

Avtor vsebine tega eDnevnika je diabetes.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-13 eDnevnik