Čisto nič. Le kako naj predavam svetu o stvareh, ki se mi dogajajo in se jih vsak dan znova učim živeti. Ko gledam ljudi okrog sebe, vidim da tudi oni delajo iste ali podobne napake in da ni nič narobe, če jih. Ni pa jih dobro ponavljati. Samo včasih mi ne gre in moram kakšno ponoviti večkrat, pa ne zato, ker bi bila tako zabavna. Lahko, da se počasi učim in me nauk zadane šele, ko z glavo treščim vanj drugič ali tretjič…

… Vse kar bi za mano ostalo, bi bil kup pisem in zato upam, da bi odšla tako, da jih bi imela čas napisati, pa čeprav bi bilo v njih samo nekaj besed. Že zdaj vem, da v bistvu ne rabim več kot nekaj besed. Bile bi tiste, ki mi danes ali pa jutri tako težko gredo z jezika... Zakaj se počutim tako golo in ranljivo, če jih povem na glas, saj z njimi samo pokažem, da sem človek in ne samo hodeče-praznice-govoreča skulptura iz mesa in kosti?

Veš, zagotovo bi pisala tudi tebi in prosim ne sprašuj me zakaj ti tega ne povem iz oči v oči. Saj vem, da mi ne verjameš, da se bojim. Če bi se znašla iz oči v oči in bi ti jaz povedala, bi bila kot na planjavi čisto brez zavetrja in če bi, ko bi izrekla, ti iz oči prebrala, da mi ne verjameš, bi zelo težko pogoltnila svoje razočaranje in vem, da ne ne tečem dovolj hitro, da me solze ne bi prehitele. Jaz pa nočem, da me kdo gleda, ko jočem…

Če bi vedoč bral moje zadnje besede, potem bi verjel, da je res vse o čemer ti pišem, ker tisti, ki jih ni več, ne lažejo. Zakaj bi lagali sami sebi, o sebi? Ko jih ni več, je čisto vse kar za njimi ostane, resnično in s časom se vraste v čas in postane drevo. Samo letni časi se še spreminjajo. Izginjanje zadnjega snega, bi bil spomin na čas, ko sem odšla. Prvi telohi in ozelenela trava, bi bile moje prsmuknjene traparije, ki sem ti jih delala in puščala pred vrati in upam, da bi te tudi obiranje višenj v zgodnjem poletju nasmejalo do solz. Upam. Upam tudi, da se me boš res spominjal takšne, v smehu in na trenutke malo prismuknjeno otročje. Imam občutek, da bi bil moj spomin v jeseni bolj rdeč kot rjav in odpadanje listov bi bilo kakor najine besede, ki sva si jih podajala, ure in ure, včasih kar tako, v tri krasne in bile so lepe, tiste krasne. Veliko so mi pomenile.

Nekoč si me vprašal kaj je tisto, ki… in nekako čudno vem, da te je bilo strah skočiti z glavo v temo, ker lahko, da ne bi bila tam spodaj, ker bi lahko ugotovila, da nisi tisto kar rabim in da mi nisi dovolj. Tu mi je zdaj žal, da ti nisem povedala, da sta bila tvoja skrb in strah na sredini prazna, okrog ju nič ni in si ju videl samo ti.

Ne moreta več priti in prestrašiti tistega, kar je tvoj svet pustil v mojem. Vrtenje njegove osi in lov na čas, ki ga je vedno primanjkovalo, je bil neke vrste zvezdni prah, ob katerem sem prvič kihala in če je bil to nahod, bi ga takoj ponovila v diagnozi: »Žal je vaša bolezen kronična, morate se naučiti živeti z njo«.

Tudi, ko je bilo vodovje razburkano, je čas ublažil napetost. Običajno sta potem oba nekam izginila in na gladini so za njima ostali samo kolobarji, kjer je vzcvetel lokvanj. Potem je bila tu pomlad, ko sem se učila leteti in zdaj vem, da takih besed, ki so me znale najti tam kjer jih nisem pričakovala in so odkrile moja počutja, ko sem mislila, da jih lahko skrijem v kilometrsko razdaljo, ne bo znal povedati nihče več. Ne tako. Ne na tvoj način. Pa tudi to, da imaš tako rad svoj dom, papagaja, pajčolanke in jurčke... To je svet, ki mi je blizu in kjer se tudi jaz počutim doma in varno. Takrat ti nisem povedala, da zato, ker je tako podoben mojemu in to je tisto kar zares šteje. V mojem svetu, tam kjer sem vsak dan doma.

Veš to je vse kar sem ti hotela povedati, preden … Zdaj sem mirna. Lahko grem, ker vem, da so moje besede nekje v zraku in če so v zraku, kadarkoli lahko postanejo ptice in tudi, če jih bo nekdo nekoč ujel... Mogoče je to njihov namen, da se pustijo ujeti. Lahko, da bodo šele takrat zares svobodne in dosegle svoj namen.

The Calling – Where ever you will go…

Fotografije sposojene tule - http://photo.net/