Moj eDnevnik

VSE KAR SEM SI KDAJ ŽELEL ...

I.del

Pozdravljeni, sem Marko iz Velenja, star sem 16 let in to je moja zgodba. Resno mislim čisto vse, kar bom povedal in dobro se zavedam pomena prav vsake besede. Rad bi poudaril, da so imena oseb izmišljena, ampak vse kar vam bom povedal je čisto res.

Bili so božični prazniki, upal sem, da bodo najboljši do sedaj, ampak ne! Naj vam povem, kje se trenutno nahajam, da si boste lažje predstavljali moje okoliščine pisanja.

Sem v majhni koči blizu Mozirja. To je naš vikend. Sedim ob mizi, ki je postavljena tik ob okno. Če pogledaš skozenj, lahko vidiš belo zasneženo hribovje – Golte. Prizor je tak, kot bi gledal v črno-bel televizor, le ti dve barvi sta namreč prisotni. Tudi tukaj v nižini sneži. Snežinke so drobne, lovijo se v vetru in rahlo naletavajo. Če stopiš ven te najprej pozdravi mraz, če pa pozorno prisluhneš, lahko celo slišiš, kako snežinke nežno padajo na tla. Na tleh je že rahla snežna odeja, ki se kot droben puh vije po pokrajini. Snega je približno tri centimetre, a vseeno dovolj, da vse zgleda veliko lepše.

Na mizi imam star radio, ki komajda še spravi glas iz sebe, a vseeno lahko razločno slišim Sinatrino pesem Let it snow. Levo od radia je skodelica čaja iz katere se prijetno počasi kadi. Ko bi vam le lahko z besedami opisal, kako prijetno diši ta čaj – mislim, da je z okusom divje češnje. Čaj te vrste sem prvič pil na obisku pri moji najboljši prijateljici, in takoj mi je bil všeč. Poleg tople skodelice čaja je drobna svečka. Resda mi ne pripomore kaj dosti pri svetlobi pri pisanju, pa vendarle ustvarja neko posebno vzdušje. Zraven svečke leži zippo. Ta vžigalnik z motivom orla in napisom »Century Eagle« je star že sedem let in je poln drobnih prask, ampak meni je še vedno zelo všeč. Ne smem pozabiti še steklene krogle, ki sem jo dobil lani za božič, v katero je ujet Božiček in v kateri zasneži vedno, če jo narahlo potreseš. Zadnja stvar na mizi pa je Me to You medvedek z roza majčko, ki bo svojo nalogo opravil čez nekaj dni.

Sedaj pa k zgodbi, ki je popolnoma resnična in morda malce neprimerna za božični čas, ko so vsi ljudje veseli.

Ste kdaj spoznali nekoga, za katerega si nikoli niste mislili, da vam bo tako pomemben?  Pa ne samo zaradi njegovega izgleda, ampak ker enostavno potrebujete bližino z njim, njegov pogled in nasmeh. Ko vam zbledijo vse barve, svet se vam zdi pust, ko vam stvari, ki ste jih imeli radi, nenadoma ne pomenijo nič več. Ste kdaj spoznali tako osebo?  Jaz, drage bralke in bralci, sem spoznal to osebo. Ime ji je bilo … Sara.

Verjetno vas bo zanimalo, kje in kako sem jo spoznal.  No, bila je le dve klopi stran, kjer ponavadi dopoldan sedim. Če vam to prevedem v razumljivejši jezik; bila je moja sošolka.  Sedaj se boste vsi oglasili, da ste že hodili s sošolko ali sošolcem ali pa vsaj poznate nekoga, ki je,  in ste slišali da to pa res ni fajn. Tudi meni se je sprva zdelo smešno, dokler nisem odkril kako prisrčno dekle je bila ona. Naj vam jo na kratko opišem. Sara je bila malce nižje postave, kar je naravnost prisrčno. Imela je močne roke in noge, kakopak, saj je trenirala tenis.  Lepi rjavi rahlo skodrani lasje so ji padali do ramen in niso izgubili svoje lepote, niti ko si jih je zlikala - bili so še lepši. Njene oči .. njenim očem nikoli nisem mogel določiti barve. Večkrat sem jo poskušal, pa se mi nikoli ni zares posrečilo. Mislim pa, da so bile svetlo modre. Vem pa, da Sara ni nikoli nosila uhanov. Z njimi sem jo videl le enkrat. Potem pa je tu .. njen nasmešek ..   Za opis tega pojma – Sarin nasmešek -  pa enostavno nimam dovolj velikega besednega zaklada. Občutek, ko si jo gledal, kako se smeji, je podoben občutku, ko si prvič videl zvezdni utrinek. Res nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi.

Ona je bila dekle, ki se je veliko presmejala in veliiko klepetala med poukom. Ob njej si bil vedno dobre volje in nasmejan. Pa tudi lepo se je dalo pogovarjati z njo. Le o kakšnih osebnih stvareh je bila bolj zadržana. Pri njej je veljalo eno pravilo, če se je odločila, da ti določene stvari ne bo povedala, potem ti je res ne bo. In trud je bil zaman. In prav zaradi vseh teh stvari mi je bila gospodična Sara tako zelo všeč. Ker je bila takšna, kot je bila.

Z Saro sem se dobro razumel, vendar pa mi ni bila všeč že od samega začetka. Bolj kot ona, mi je bila všeč njena prijateljica iz prvega letnika. Nekateri med vami boste spet pametni in rekli, aha tale blog piše nek poba, ki mu je vsak teden všeč druga. Bogve ali ima doma za vsako takšno besedilo. »Žal« pa vas moram vse tiste razočarati. Star sem 16 let in prvič pišem kaj takega, pa ne zato, ker bi postal pismen šele pri teh letih, ampak preprosto zato, ker mi še nobena dekl'ca prej ni bila tako zelo všeč. Tudi njena prijateljica iz prvega letnika ne.

Prva je za Saro izvedela moja najboljše prijateljica in zdelo se je, da bo ostalo pri tem. Ampak ni. In ni mi žal. Za Saro sem povedal tudi Klari, Sarini prijateljici, ki je z njo preživela veliko časa v osnovni šoli. Hotel sem odkriti, kaj je Sari všeč, kaj ima rada in kaj ceni. Vse kar sem hotel je, da bi bila moja. Samo moja. Potrudil bi se za vsako stvar, ki bi ji bila namenjena, četudi bi bil samo nasmeh ali pomežik. Nikoli ji nebi lagal, kaj šele prevaral. V svojem objemu bi jo držal, kot piton drži svoj plen, a vseeno bi jo držal nežno. Imel bi jo še bolj rad, kot je imel Leonardo diCaprio rad Kate Winslet v filmu Titanic. Res bi se lepo obnašal do nje. Vse kar sem hotel je, da bi bila moja.

Ker sva se s Saro dobro razumela, večkrat smejala pa tudi najini pogledi so se srečevali v razredu med poukom, sem se odločil, da jo bom povabil na sprehod in ji nekako povedal kako zadeva stoji. Stanovala je čisto na drugem koncu mesta. Do njene hiše sem imel več kot dva kilometra hoje, ki sta mi »vzela« skoraj pol ure. Prvič, ko sem šel ponjo, da bi šla na sprehod, sem potrkal na vrata nenajavljen. Vreme je bilo muhasto, zato sem vzel dežnik, na katerega sem se naslanjal potem ko sem pozvonil na njenih vratih. Odprla mi je njena sestra in rekel sem, da bi želel govoriti s Saro. Bila je prijazna, šla je po njo, a zgleda da je deklica s svetlo modrimi učkami spala. Do vrat je prišla čisto zaspana in razkuštrana, a vseeno je bila tako zelo ljubka, ko si je z rokami pomela oči in se rahlo nasmehnila. Verjetno takrat res ni razmišljala o kakem sprehodu, zato je bila moja prošnja zavrnjena in preostali del poti sem nadaljeval sam. Iskreno povedano, mislil sem, da bom imel manj možnosti za zavrnitev, če potrkam na vrata nenajavljen kot pa, če bi jo prej vprašal, če ima kaj časa. Najverjetneje bi ravno takrat imela spet kakšna njena teta rojstni dan. No, sem pa zato tisti dan staknil čudovit prehlad, katerega posledice čutim še danes, pa tudi avto me je zbil, ker sem neprevidno prečkal cesto. Ampak nisem napisal tega bloga zato, da bi vam jamral, kako zelo me je bolela roka in kakšna spužva sem bil zaradi prehlada.

Sara mi je kasneje povedala, da ji je blo ubedu pol, ker ni šla na sprehod. Pa naj ji bo, tako ali tako ji nisem mogel zameriti. Torej, opravičilo sprejeto.  Dogovorila sva se, da greva na sprehod naslednji petek, 12. decembra 2008. Močno sem upal, da bo tisti dan snežilo. Nič ni lepšega, kot gost snežni metež v centru lepo okrašenega mesta pod mogočnim božičnim drevescem. In Sara.

Ampak moje sanje so ostale le sanje. Bilo je muhasto deževno vreme, nič kaj prijazno. Metaforično bi lahko rekel, da so bili veliki dežniki krivi, da se nisva bolj zbližala. Pa si razlagajte to po svoje. No, nekaj resnice pa je na tem. Vsekakor bi lahko vreme pripomoglo k boljšemu vzdušju. Sara ima rada snežinke. In to ne čisto vsake, ampak one veliiike in veliko jih mora biti. Tudi jaz imam rad snežinke. Še bolj kot snežinke, pa sem imel rad Saro. Ampak kljub vremenu sem užival na sprehodu in za vse je bila »kriva« Sara. Da sem lahko bil dve uri sam z njo … mi je pomenilo več, kot če bi mi kdo na dom prinesel 10kg čistega zlata. (drugačna zgodba bi bila, če bi mi kdo hotel prinesti 11kg čistega zlata =) šalo na stran ) Pogovarjala sva se o vseh mogočih stvareh in obdelala skoraj vse teme.  Smejala sva se in bilo je res .. fantastično.

Ko pa sva se odpravljala domov, sem jo pospremil do hiše, kjer živi njen dedek. Vprašal sem jo, če ji lahko povem pravljico. In rekla je: ne.  Seveda v šali, rahlo sem se nasmehnil, ampak pravljico pa sem hotel povedati. Potem se je le strinjala in rekla naj že povem to pravljico. In začel sem. Trudil sem se ostati dokaj miren in jasnih misli, vendar mi jasnost izražanja ob Sari nekako ni šla od rok. Ust, pardon. Tudi srce je začelo biti hitreje in hitreje in čutil sem vsak utrip, ki mi je pognal novo kri po žilah. Pravljico sem pripovedoval v tretji osebi v stilu: »Nekoč sta živela fantek in punčka. Fantek je bil …«  Zgodba je bila o tem, kako se je začel fantek ob koncu osnovne šole družiti z neko sošolko, s katero sta prej komaj kaj govorila. Kako sta postajala s sošolko dobra prijatelja, dokler nista postala najboljša in kako mu je postajala sošolka všeč. Nadaljeval sem, kako si fantek nikoli ni upal vprašati sošolke, če obstaja kakšna šansa za njiju dva, ker se je bal, da bo uničil prijateljstvo. Pa čeprav je nekako čutil, da bi bila. In potem sem povedal, kako sta nenadoma fantek in punčka prekinila vse stike in se dolgo nista slišala. In fantkovo žalost in prisego, da ne sme pustiti, da se mu še kdaj zgodi kaj takega. Sara verjetno ni vedela o kom govorim. Najbrž je zgodbica tudi ni pretirano zanimala. Vse dokler nisem rekel, da je ta fantek nekaj podobnega začutil v drugem letniku pri drugi punčki in se spomnil stare prisege. Spomnim se trenutka, ko se je Sara zavedla, da je ona tista druga punčka in jaz on fantek. Počasi je dvignila dežnik, me pogledala in se rahlo nasmehnila. Bil je trenutek tišine in slišati je bilo samo na stotine drobnih dežnih kapljic, ki so trkale po najinih dežnikih. Tega trenutka zlepa ne bom pozabil. Ko sva prikorakala do dedkove hiše, moje zgodbe še ni bilo konec. Vprašal sem za dovoljenje, nato pa se naslonil na dedkov avto in nadaljeval. Sara se je postavila pred mene, dvignila dežnik, tako da sem lahko videl njen čudovit obraz in že tako se mi je zgodbica zatikala, kaj bi šele bilo, če bi jo za trenutek pogledal.

Mladi gospodični z lepimi rjavimi lasmi sem povedal, da sem jo povabil na sprehod, ker se ne morem domisliti kak je konec te zgodbe. Z njeno pomočjo bi mi gotovo uspelo. Takrat sem jo pogledal v njene svetlo modre oči in rekla je samo:  ja ne veem. In se rahlo obrnila na stran. Nekako sem pričakoval to, zato sem jo poprosil, če bi mi lahko konec povedala do naslednjega božiča. Čeprav se zavedam, da je do tja cela večnost, sem hotel, da dobi občutek, da ima čas za razmislek. Da se nikamor ne mudi. Sicer pa, moram vam priznati, da sem jo kasneje poklical in jo prosil, če se prej domisli konca, naj mi ga prej pove. Nato sem šel. Naravnost domov. Poln neke posebne topline v srcu sem tisti dan zaspal že ob deveti uri zvečer.

II. del

Najbrž vas bo zanimalo, kaj se je zgodilo po tem. Takole bom začel. Čez osem dni so prišli v Velenje Šank Rockovci. Kdor je že bil na njihovem koncertu za novo leto v Velenju, ve kako to zgleda. Nabito polna Rdeča dvorana, veliko poznanih ljudi, staro in mlado, alkohol v potokih in brnenje kitar šaleških brenkačev. Od tem koncertu sem dobil priložnost, da bi se s Saro nekako zbližala. Tokrat ni bilo nerodnih dežnikov, ki bi naju ovirali. Ampak, zgleda da me ni bilo zraven, ko so delili srečo. Vsaka stvar se zgodi popolnoma obratno, kot bi si jaz želel. Torej s Saro ni bilo nič, cel večer se je družila s Karmen, prijateljico s katero skupaj trenirata tenis. Če ni bilo Karmen, ni bilo Sare. In verjemite, da je ni bilo. Sara je bila na koncertu rahlo zmedena. Cel čas je pogledovala okoli sebe, enkrat se zabavala nato izginila. Kadarkoli sem se ji hotel rahlo približati-puf! in že je ni bilo več. Le tri minutke v prvi vrsti so mi bile naklonjene. Ko smo kot kenguruji skakali ob pesmi od kateri je igral še Robert Goter na svojo frajtonerco. Zažigali so, ni kaj. Tri minute sem imel na levi strani Saro. Tri minute. Zaradi teh treh minut lahko rečem, da je bil ves koncert res super. Če teh treh minut ne bi bilo, bi mi bilo žal, da sem kupil karto.

Dobro, Šank Rock je mimo, pretekla je nedelja, zdaj je ponedeljek in danes popravljam nemščino. Pred uro nemščine, ki poteka na drugi stavbi, je bila geografija. Ker sem bil ta teden dežurni, sem po končani uri moral ostai še malce dlje, da sem zložil atlase. To se je zavleklo kakšnih pet minutk, in ker nisem hotel zamuditi na test, sem ubral malce hitrejši korak. Stopim iz šole, izza vogala in koga vidim? Saro in sošolca od Karmen,  Matej mu je bilo ime. Sprva sem bil rahlo zbegan, kaj se dogaja. Matej se je Sari nekaj opravičeval, češ da je zajebu itd itd. Res mu je žal, bla bla. Prosil je Saro naj mu oprosti. Takrat se je meni posvetilo in želel bi, da se mi nebi. Prekril me je temen oblak, ko sem ugotovil, da naj bi Sara in Matej na Šankih bla skupi. Ampak je Matej zajebu in bil s svojo bivšo, Tino. Sara ga je videla, kako se objema z Tino in mu poslala takšen sms, da Matej naj nebi celo noč spal. Potem za mano prideta še dva Matejeva sošolca in rečeta; Marko, prejd gremo mi naprej, pustmo onadva, ko se mata rada. Nisem še vsega čisto dojel, morda tudi nisem hotel.

Ko sem bil mali, nikoli nisem vedel na kateri strani imamo srce. Bolj na levi ali bolj na desni?  To je bilo prvič, da sem srce dejansko začutil. In bolj kot njega samo, sem začutil bolečino, kot bi mi ga nekdo s topim predmetom hotel prebosti. Za trenutek nisem nič videl in zdelo se mi je, kot da se rušijo stavbe okoli mene. Zaželel sem si, da bi vame strmoglavilo letalo ali bi me povozil vlak. Matejeva sošolca sta se smeje obrnila k meni: »Pa kje je on njo najdu? A ni mogu lepo z Tino ostat. Ona je čist taka za njega. Stara, izkušena …«  Z to trditvijo sem se stoodstotno strinjal, vse kar sem spravil iz sebe pa je bil le rahel nasmešek, ki je bil na lice izklesan in ni opravil svojega namena. Hitro sem odhitel v razred, dobil test in poskusil za trenutek pozabiti na vse. Pojma nimam, kaj je tistega dne naloga zahtevala od mene. Ob vsaki besedi, ki sem jo prebral, sem se spomnil na to, kaj se je zgodilo malo prej. Bil sem tako ves is sebe, da sem oddal napol prazen test po pol ure in hitro zapustil razred.

Tisti dan so vsi opazili, da sem slabe volje; sošolci, učitelji, mama in oče, še celo starejši učenci na treningu, ki jih je drugače figo mar za počutje drugih. Čeprav nisem hotel, da bi bila moja žalost tako očitna, se je naredilo ravno nasprotno. Popoldan sem poklical mojo najboljšo prijateljico, ki me je za pol ure spravila v boljšo voljo. Hvala njej. Potem … pa sem se zjokal.

Zaprl sem se v sobo, se ulegel na posteljo, svoj pogled usmeril proti lesenemu stropu in počasi zaprl oči. Na lica so mi počasi pritekle mokre solze, ki so za sabo pustile slano sled. Spraševal sem se, zakaj se mi to dogaja, kdaj sem bil nepošten do koga, kaj sem slabega storil. In to Sara, ki sem jo imel zares rad. Zakaj ona, oseba z najlepšim nasmeškom na svetu in najlepšimi modrimi očmi, kar sem jih kdaj videl.  Verjeli ali ne, tudi to sem napisal s solznimi očmi.

Več tednov prej mi je bila všeč, deset dni sem že čakal na odgovor, kako se bo zgodbica končala, še povedal sem ji, da raje vidim, da se zgodbica ne konča srečno, kot da me pušča v nevednosti. Ampak na koncu se mi zgodi to. Prav to.

Nekaterim izbranim osebam sem povedal in govoril, kako zelo mi je bila Sara všeč in zakaj sem jo imel tako rad. O Sari je največ mogla poslušati moja najboljša prijateljica. Za vso stvar je vedela še Klara, Sarina dolgoletna prijateljica še iz osnovne šole pa Katja, s katero Sara sedi pri večini ur v šoli in s katero se najdlje poznata. Zadnje dni so to zadevo izvedeli še sestrična od najboljše prijateljice, ki pozna tudi Tino in pa Tina sama.

Zadnji dan pouka sem pred pričetkom spil dve steklenički Eristoff vodke za boljšo voljo, saj mi je bilo neprijetno, da me vsi opozarjajo, kako sem nekam zamorjen. Bil sem vesel, da so se začele počitnice, saj bi si jih v nasprotnem primeru moral vzeti kar sam. Sara pa je zadnji dan pouka pred prazniki dobila od Mateja lepo rdečo vrtnico. Mišljena naj bi bila kot opravičilo, da bi Sara Mateju oprostila vse kar je zajebu. Meni pa se zdi, da je imela še en drug pomen. Zame je tista vrtnica simbol žalosti, ne-sreče in neiskrenosti.

Ker sem dobil občutek, da se Matej ni mogel odločiti s katero punco bi bil; Saro ali Tino in kateri bi namenil več opravičil, sem se odločil govoriti še s Tino, saj sva imela nekako skupen problem. Zato lepa hvala tudi njej.

S Saro se je spremenil tudi moj okus za glasbo. Prej zagreti in čisto nori hardstyler, ki je doma pa cele ure nabijal DJ Korsakoff in njen komad Still wasted, se je navdušil na Enriquem Iglesiasom, posebej všeč mu je bil njegov Hero.

Pred kratkim sem Saro hotel klikniti na msnju in povprašati, če je že kaj razmišljala o koncu zgodbe. Kliknil sem jo, vendar pa mi je »ušla« iz msnja, še preden bi jo lahko povprašal kaj na to temo.

Letos sem spet začel verjeti v Božička. Pa ne v onega, ki prinaša bonbončke, igračke in copatke, ampak v onega, ki ti izpolni eno skrito željo. Samo eno. Verjetno mi ni potrebno posebej napisati, katera želja je bila to. Ampak zgleda, da mi Božiček te želje ni izpolnil.   Naj počakam še na dedka Mraza?   Ali naj Saro prosim, naj si predvaja Basshunterjevo pesem All I ever wanted in pozorno prisluhne besedilu?  Pozorno naj prebere čisto vsako besedo in čisto vsako vrstico. Če bi jaz bil Basshunter, bi to pesem posvetil Sari.   (http://www.mp3lyrics.org/b/basshunter/all-i-ever-wanted/)

To je moja božična zgodba o sošolki Sari, katere čudovit nasmeh bo kot sonce grel srca mnogih. Posebej pa še mojega.

Všeč mi je bila in rad sem jo imel zato, ker je bila ona … ona. Sara. Takšna kakršna je.

All I ever wanted      was You and me.