Ušatkin b(r)log

Kaj bi povedala ?

Že od objave razmišljam o tem. Kaj bi povedala, čeprav me že sama misel na predčasni odhod grozno straši.

Poslavljanje pred kratkim je pustilo brazgotine in razmišljanje obrnilo čisto v drugo smer. Bi bila dovolj močna, da bi sploh zmogla kaj povedati? Karkoli ? Bi bila dovolj močna, da bi svojim povedala, da jih imam rada, da jih bom pogrešala in da naj živijo enako, kot da živim z njimi. Naj pustijo žalost ob strani in naj se nasmejejo soncu in oblakom in morju in pomladi in ptičkom ... še zame. Ne vem, če bi bila dovolj močna za to.

Ko ti povejo, da se življenje končuje mora biti grozen občutek. In po moje moraš biti zelo zelo pogumen. Da se soočiš mora pobrati kar precej časa in energije. Še posebej, če si eden tistih, ki ima rad življenje. In po moje do zadnjega ne verjameš, da se bo res zgodilo. Da se nekega jutra ne boš več zbudil. Čeprav pravijo, da veš, kdaj pride čas.

Ne bi delala predavanja. Čas, ki bi mi ostal, bi namenila sebi. Šla bi na morje in najela hiško ob obali. Prinesla bi si copate in pod borovcem čakala sončne vzhode in zahode. In kupila bi si psa. In se od njega učila potrpežljivosti in metala bi mu palico in pustila bi mu, da bi mi s svojim kožuščkom grel tačke.

In poskusila bi se odeti v vonj borovca in soli. Nabirala bi školjke in poslušala njihove melodije. Sedela bi ob morju in pustila, da me boža. Gledala bi valove in poslušala veter, ki bi zavijal okrog hiške. Hranila bi ptičke in ribicam delala družbo. In pod bor bi dala klopco, obrnjeno proti morju in vsakega obiskovalca bi peljala na to klopco in pustila, da začuti mirnost trenutka.

Ja, to bi naredila.

In ko bi prišel čas odhoda, bi si želela, da ga dočakam prav tam, na tisti klopci. Ne kje v kaki bolnišnici, v kaki sterilni sobi, s cevkami napeljanimi povsod, ampak prav tam. In veter bi nežno pihljal, in morje bi valovilo in borovci bi dišali še naprej...

Zelo

13:13, 16. 02. 2009 .. Avtor Mozakar

podobno meni, a jaz bi šel raje kam v hribe, kjer je lep razgled, domačnost in poleg psa bi imel še knjigo ali križanke. A ponavadi delamo račun brez krčmarja.

Ušatka,

13:21, 16. 02. 2009 .. Avtor klotilda

jaz bi tudi vse kakor ti. Z razliko, da mene ni strah, ko pride. Kar je razumljivo. Ti imaš še vse pred seboj, jaz že zelo veliko za seboj. Ampak tam, na tisti klopici, bi vseeno mirno uživala in upala, da mi še dolgo ne bo treba odit.

LP M.

Uredil/a je klotilda, 16. 02. 2009 ob 13:22

ko sem brala,

13:41, 16. 02. 2009 .. Avtor Gost - domača stran

me je vse bolj stiskalo pri srcu... več ko sem prebrala, hujši knedlc mi je bil vsenaokrog... obstala sem na sredini, tam pri psičku... in milijon misli se mi je porodilo... in vprašanj... kaj za vraga se dogaja? kaj se ji je zgodilo? opisuje točno tisto, kar bi, če bi... kot jo pač poznam jaz...

pogoltnem slino in berem dalje... o, hvala Bogu, samo razmišlja, se mi zdi...

tako sem se poglobila v pisanje, da sploh nisem opazila tistega na koncu... joj, Ušatkica, kak si me prestrašila... čisto resno... OK. Zadnje predavanje. Naj ti bo, ker te imam rada...

O kako lepo,

14:30, 16. 02. 2009 .. Avtor odsrcadosrca

nežno ... Najbrž je res odhod tudi to ...

Jaz sem sicer oblikovala misli, ki bi jih želela reči, pa se hecam, da bom kar link dala!

Vse dobro!

ušat

18:32, 16. 02. 2009 .. Avtor tedi

mi je všeč zelo. brez besed, samo s čustvi, samo z mislimi...fuuuuuuuul si dobr tole spisala. bravo!

tedi

@

20:16, 16. 02. 2009 .. Avtor eUssatka

Možakar - ja, imaš prav. Ponavadi delamo račune brez krčmarja. Križanke so pa ful fajn ;) 

Kloti - ja, to bi jaz tudi. Upala.

Lucija - uh, nisem te hotela prestrašit. Samo želje so in razmišljanja in upam, da bo pri tem tudi ostalo še nekaj časa. Še veliko časa. 

Ana - pridem pogledat k tebi ;) Drugač pa ... ne vemo kako bo. Lahko si želimo, vemo pa ne. 

Tedič -