Sem krščena, imam prvo obhajilo, toda do birme nisem prilezla. Ker me je motilo miljon reči, ker so me omejevale, ker preprosto ... je vse skupaj predaleč od mojega načina razmišljanja.

Hodila sem k vereuku, kaj pa vem, 5-6 let? Ker me zanimajo verstva in je bilo dejsnko zanimivo poslušati svetopisemske zgodbe. In delno tudi zato, ker mi je umrla mami, ko sem bila stara 7 let in ona je rada hodila v cerkev in ... ja, tudi zato sem hodila.

Toda tako pranje možganov, ki se dogaja pred volitvam v cerkvi, me odbija. In tisto proti kontracepciji, splavom in seksom pred poroko tudi. Ja, stara sem 15 let in ne, nisem še. Ampak lej, seks bo slej ko prej tudi v mojem interesu, tega si ne želijo le fantje.

In ko smo že nekje tu ... Veš kaj so počeli z dekleti, ki so zanosila pred poroko? Vzeli so jim otroka in jih zaprli v ustanovo, kjer so se nune psijično in fizično izživljale nad nimi. In da ne boš mislila, to se ni dogajalo dve stoletji nazaj. Zadnja taka 'ustavnova' je bila ukinjena leta 1996.

In še polno je take svinjarije, preveč vsega. In veš, ko vprašaš karkoli patra (pač, on nas je mel veruk) je vse zanikal, stalno ponavljal, da ima cerkev prav, da je nezmotljiva, čeprav je kristalno jasno, da so tudi oni zmotljivi.

Se spomniš, ko je papež Benedikt govoril nekaj čez muslimane in Koran? Jaz sem samo omenila nekaj, želela sem vprašati ... pa sem se prepirala z njim celo uro.

In odnos do gejev. Fak, gre za ljubezen. Le da ni moški/ženska, pač pa ženska/ženska oz. moški/moški. In kolikor vem, je ljubezen ena temeljnih Jazusovih vrednot. Toda potem ti filajo možgane, da je gejevstvo bolezen, da se to da pozdravit ... pa z ljudmi ni nič narobe, samo ljubijo. Sploh ... kdo pa je rekel, da je ljubezen med moškim in žensko tista 'pravilna'?

Načeloma nimam nič proti Jezusu, Sv. Pismu, ker ... ni napačna zadeva. Toda cerkev ... ena sama svinjarija, žal. Tako ... nečloveško je, res. Učili naj bi ljubezni do bližnjega, toda kažejo samo sovraštvo. In željo po denarju, seveda.

(In glede odnosa ljudi do krščanstva ... niti me ne čudi vse skupaj. Pač, sama ne maram cerkve, najboljša prijateljica je verna. Imava vsaka svoje mnenje, spoštujeva to. Ja, imava različna mnenja na določenih področjih, ampak tako pač je.)

To prihaja iz dolgoletnega socializma in sovraštva do vere. V socializmu je bila vera nekaj, kar ni dobro za človeka. Zdaj socializma že dolgo ni več, ta miselnost pa je ostala.

Ljudje se niti slučajno ne bi smeli sramovati zaradi tega kar so, zaradi drugačnosti, zaradi njihove vere, imena, nacionalnosti ali česarkoli. Navsezadnje je to njihova ustavna pravica.

A v praksi je seveda drugače...

Vera naj bi bila namenjena verovanju, izpovedi... da so ljudje včasih (in tudi danes) razbremenili svoje napake, čustva in težave. Nekomu si moral zaupati in verovati, da se bodo zadeve obrnile na bolje, da ti bo uspelo naresti dobro letino krompirja... itd.
Priznam, da sem v otroških letih še hodil k verouku, ampak to samo zaradi vpliva okolice in staršev. Ko sem se enkrat preselil v mesto, nisem več hodil k mašam/verouku...itd. Moja mlajša sestra je kasneje poskusila hodit, vendar kmalu obupala... izgubila je ves veselje. Tudi od kolegic (mamic) poslušam, da imajo ZELO slabe izkušnje z župnik, ki učijo verouk svojih otrok...

Tudi ko slišiš, kakšne bedarije je cerkev včasih delala (in nekatere še danes), se ti zdi, da zaupaš svojo dušo napačni veri. (Zgoraj je ena oseba zelo dobro opisala).
Nič nimam proti vernikom, takšnim ali drugačnim... vendar problem nastane, če ravno naletiš na sopotnico, ki bi se želela cerkveno poročiti, sam pa nimaš opravljene niti obhajila niti birme... :

imam spet močan občutek, da se ne splača govoriti.

Velikokrat sem se trudila, da bi nekatere stvari razložila, pojasnila, toda mnogi ljudje samo govorijo in NIČ ne poslušajo!

In tisti, ki stalno govorijo čez Cerkev, je ITAK NE POZNAJO OD BLIZU! Večinoma ne.

Tudi jaz kdaj godrnjam, a natančno vem, za kaj gre.

Kajti NIHČE ne bi smel kritizirati vsepovprek, kar tako ... Ker se pač tako govori v naši družbi, ker je tako spločno mnenje.

Kot NIHČE  NE BI SMEL OBSOJATI NEVERNIH ... kar tako, vsepovprek!

JA, V CERKCI JE VELIKO SLABEGA, A TUDI VELIKO DOBREGA.

Doslej so 3 moji otroci obiskovali ali obiskujejo ljubljansko ŠKG. Nimamo samo super izkušenj, imamo jih pa tudi.

Vse dobro ti želim!

P.S.: Tudi na blogu imam večkrat občutek, da eni samo čakajo, da bodo lahko spet kakšno pikro rekli čez Cerkev.

Bi se sramoval človek nečesa, kar ne povzroča drugim bolečine , ne škoduje okolici....

Odločitev kaj postati, kako se opredeliti...v kakšni veri živeti ni nič slabega oz. zakaj bi bila sojena zaradi tega??

Sojenja drugih je zame poraz tistih , ki sodijo, ampak v določenih fazah pa se izkaže da tisti , ki sodi je sojen..

Če kdo želi verovati , v tvojem primeru biti kristjan zakaj ne - kako se odloči kdo je stvar posameznika, če se odloči biti ateist, budist..je prav tako, seveda pa tudi z odgovornostjo, da spoštuje ostale, ki to niso!

Lep dan,

Sime

no ja, že nekaj časa sem sama pisala o ateistih in o njihovi nestrpnosti do kristjanov... (tule)

Sicer pa se sama velikokrat počutim tako kot ti. Ko te vpraša kdo po veri in odgovorim, da sem kristjanka, velikokrat zavijejo z očmi ali pa vprašajo kako sem lahko, češ kakšne svinjarije dela cerkev.

Vem, kakšne svinjarije dela cerkev in v kakšnem velikem nesprejemanju in zanikanju je glede drugih zadev (drugih kultur, splava in podobnih stvari), ampak ne smemo posploševati. Cerkev ni isto kot veren posameznik. In če Cerkev dela napake, zakaj bi jih potem vernik posnemal? In vsaj pri meni je tako, da se ne strinjam z nekaterimis stališči RKC, ali celo z nekaterimi stališči samega nauka. Kot recimo o splavu, seksu pred poroko, kontracepciji (ja, to se mi sploh zdi "pametna" ideja... kot da hočejo še več nezaželenih otrok...). In pač se tega ne držim.

Mogoče zaradi tega izpadem kot nekdo, ki prevzame od vere ali pa na splošno samo stvari, ki mi pašejo, ki so mi všeč. Ne, to ni res. Če stvari en odobravam, se je ne mislim držat. In ne bom se sedaj samo zato izogibala npr. joge (ni še zdaleč ni vera, ampak tudi rekreacija neke vrsze) samo zato, ker naj bi (po besedah našega duhovnika) "Zapeljevala vernike v drugo vero." Pa naj bom zato dober vernik ali ne.

lp, K.

najprej pohvala za dober zapis. drugače pa sam sem krščen , imam sveto obhajilo prilezel sem celo do birme. krščansko vero spoštujem. ampak sedaj po birmi moram reči, da vedno manj zahajam v cerkev. Sama vera kje zelo zanimva ampak zame nima smisla. poznam občutek ki ga opisuješ. prav blesavo te gledajo ko omeniš mašo :S

 ampak naj te to ne moti.bodi ponosna da imaš rada Boga

Lp grega superpiko

a v cerkev bolj poredko zavijem. Moram reči, da mi današnja Cerkev (ki z mojo vero nima nobene zveze), NI všeč.

Kot mi niso všeč posamezniki, ki govorijo eno, delajo drugo.

Svoje vere še nikoli nisem zatajila, še več: so situacije, ko na glas povem, da sem verna in določena moralna stališča tudi glasno zagovarjam, ne glede na to, kdo me posluša.

Nikoli /ali pa zelo poredko/ nisem doživela, da bi me zaradi vere gledali po strani. Je pa res, da tudi jaz ne gledam po strani tistih, ki so drugače misleči.

V bistvu mi je najbolj važno to, KAKŠEN JE KDO KOT ČLOVEK.

nenazadnje je tudi precej tistih, ki pravijo, da so verni, takih, da se najbolje počutim, če sem nekaj km stran od njih.

rekla bi tole: občutek, da si kot kristjanka drugorazredna, boš izgubila tisti trenutek, ko boš pokončno dvignila lastno glavo in te ne bo- globoko v podzavesti- sram tega, kar si.

Tvoj nastop in tvoja jasna in odločna beseda, predsvsem pa tvoja dejanja te označujejo, NE tvoje versko prepričanje.

Vedeti pa moraš, da se bodo zmeraj našli taki, ki se bodo iz tebe norčevali, nenazadnje se določeni norčujejo tudi iz invalidov in iz revnih, pa da se iz verujočih ne bi.

V tebi mora biti "moč", ki bo močnejša od žaljivih besed. Pa nikar ne upogni glave, če bodo poniževali tisto, kar je tebi dragoceno.

In - najvažnejše- nikoli več ne jamraj, da se počutiš drugorazredno. Dokler to rečejo drugi, sploh ni hudo, a ko rečeš sama, je to že zelo kritično.

Sporočilo 1 od 2