Revščina. Ja,
sedaj jo imamo veliko v ustih. Smo celo v letu boja proti revščini in socialni
izključenosti. In kot sem slišal danes, ko so ga odprli v državnem svetu, so se
šibile mize pod dobrotami. A je to kako se politika pri nas in v Evropi
predstavlja revščino?
Revščina je
zagotovo nekaj globljega, nekaj zelo osebnega, kar si zagotovo človek kar tako
ne prizna. Hudo ti je, trpiš v sebi …. Brezhoden položaj.
In seveda pusti
revščina svoje sledi, tako na otrocih, kot na starejših. In res je hudo, ko jo
začuti že otrok. Drugi imajo nekaj, ti ne. Drugi imajo kosilo, ti ne.
In obljube, kaj
vse se dela, pa vendar, nič se ne spremeni. In se verjetno tudi ne bo, ne v tem
letu boja, ne v kasnejših.
A kupimo Kralja
ulic? Ne, naderemo ga, da naj gre delat. Enostavno ane. A verjamemo zgodbi o otroku v avtu in da ni
denarja za bencin, in o avtobusu ali vlaku, ki …. Ne naderemo jih, ali pa se
obrnemo v stran in gremo naprej. Saj tudi jaz nimam, in ne morem talat okrog,
se tolažimo v glavi, pa naj gre delat.
Ja, koliko
razumevanja imamo za druge, ki jih morda niti ne poznamo in … tako lahko
presojamo o njih, in kaj vse bi lahko naredili iz življenja, in da so si čisto
sami krivi in …
Življenje ni vedno
samo izbira, včasih te enostavno potisne v nekaj. Lahko se predaš, lahko
životariš naprej, lahko se, če se da, potegneš ven. Vendar, vedno se res ne da.
Danes sem spoznal
ljudi, ki brez oklevanja priznajo, da so revni, brezdomci, klošarji …
Pravi junaki so,
ker si to uspejo priznati, in ker kljub vsemu, nekaj delajo na sebi, le mi tega
ne znamo opaziti, še manj spoštovati in upoštevati.
Kako sem danes
slišal, je včeraj in danes, in je življenje in smrt. Odločiti se pa moramo
sami, kje in zakaj.
in vsakič od drugega prodajalca. Jih več ali manj vse pozna. In ima mogoče zaradi tega tudi tak odnos do denarja. Vsak cent pobeere.
Lakota pri nas ? Če so lažni ljudje v občini je kriv župan. Imamo vse možnosti,da se za tiste, ki niti za socialno podpore ne znajo zaprositi zaradi svoje socialne izkjučenosti pokrbi preko služb in ljudi, ki so za to plačani. Tako nimam prav nobene slabe vest in ne dajem denarja na cesti, ker tisti, ki ga res potrebujejo ne fehtajo na cesti. Na cesti večinoma fehtajo, da si kupijo pijačo in drogo. Hrano se dobi tam, kjer se dnevno delijo topli obroki.
Ve se, da so prej lačni tisti, ki hodijo v službo. Tu pa je problem potršniške družbe in vzgoje iz družine, ko mislimo, da bomo srečni samo, če bomo imeli vsaj malo več od sosedov.
Ja težko nam bo v naslednjih letih, res težko. Iz dneva v dan sem bolj prepričana ,da so pred nami še težji časi. lp Radirka
Metuljc - pohvalno, tudi jaz jih kupi, je pa res, da je težko skoz vsakemu dajat, ampak ... če se v večini usmilimo, lahko rečem, da delamo na tem, da se pa morda le kaj premakne naprej. Najbolj hudo mi je bilo, ko se enkrat srečal znanca, ki ga je pahnilo med brezdomce. In takrat sem jih, priznam, malce bolj spoznal, in jih vedno še.
Radirka - tudi pohvalno, da kupite Kralje ulic. Ja imaš prav, občina bi zagotovo mogla skrbeti zato, samo kaj pomaga, ko župani kažejo spet na državo in da če ona ne da, tudi oni ne morejo. Vendar, vedno vsi ne morejo tam, kjer je delijo toplo hrano, tudi brezdomci se med seboj borijo. Morda včasih res preveč površno ocenjujemo ljudi, in vse mečemo v isti koš, kot rečemo. So takšni, ki fehtajo za pijačo ali drogo, priznam, samo ... Od vsakega posameznika je odvisno, in seveda, od vsak posameznik zase presodi ali bo dal ali ne. Kle ne mislim nikomur soliti, in nikogar prepričevata v nekaj. Jaz sem jih spoznal in jih razumem, seveda pa tudi jaz čisto vsakemu ne dam, to priznam. Eno je fehtanje, kjer vidiš, da gre za čisto fehtanje, in tisto, kjer začutiš, pa da se morda človek le trudi za nekaj, samo življenje .... pač gre svojo pot. In dam ti prav, tudi sam se bojim, da bo še slabše.
Eja - tudi sam sem že sodeloval pri kuhanju kosil, tudi za novo leto in obdarovanje in tako. Prijeten občutek, ko vidiš, in ko ti nekdo, pa četudi le z pogledom, pove, da ti je hvaležen.
Dušice Kunaver, ki je kupila v Sparu juho in jo nesla klošarju,ki je prosil pred vrati. Ker se poznam z njo in ko sem videla njegovo nesramnost sem ji odvrnila pozornost, da ona tega ni videla. Ona ne bi razumela, da ni bil lačen juhe. Videla sem že zelo nasilne. In videla sem že vrste, ki so čakale na slabo zelenjavo in sadje ob velikem trgovskem centru. VSe kar je otroškega se pa osebno potrudim, da komu naredim veselje. Otroci tako hitro prerastejo rolerje in tako. ...in vse igrače, ki so šle do hiše, so šle direktno k takim. Že živiš s krajem točno več, kdo res potrebuje in kdo ne. In glede na to,da smo tako majhni bi lahko prekopirali švicarski model, ko imajo skupnosti več dolžnosti in pravic. lp Radirka
Ja, kot sem rekel, ne trdim, da so vsi enaki pri svojem obnašanju, ali potrebah. Tisti, ki jih jaz malce bolj poznam so tisti, ki so se sprijaznili s svojim dejstvom in se tudi kaj potrudijo. Ko greš skozi mesto zagotovo naletiš tudi na takšne, ki so nesramni, hočejo le za pijačo. Hotel sem samo malce poudariti, da niso vedno vsi enaki, ima pa vsakdo zagotovo svoje izkušnje. Tako prijetne kot negativne.
Komentar brez naslova
08:38, 26. 02. 2010
.. Avtor Gost
Zagotovo je to pojav, ki se ga ne zavedamo dovolj. Krivimo vse, od recesije naprej, pa vendar, tudi družba je nekako kriva. Seveda najbolj država, to moramo priznati. Ampak, kot pri večnini zadev, četudi bi država uredila kaj bolje, družba se mora tudi spremeniti. To pa je ponavadi najtežji problem, ane. Ne dajem jim vedno, dam jim pa pogosto. Ker nekako morda le čutim z njimi. Ali pa, ker se bojim, da je možno, da nekega dne ... tudi jaz .... ne, pa saj ne bom.
tudi sama če jih le srečam, sicer ne kupim časopisa, ampak jim dam ponavadi dva eu in jim rečem, da časopis prodajo drugemu, kajti 50 centov res ni veliko , kar dobijo od enegaizvoda.Je pa res, da je danes če ne veš težko presoditi kdo res nima komu dati malo drobiža in komu ne.Sama najraje podarim pa ni važno kaj ljudem za katere vem da res potrebujejo in ne darujem preko nobene dobrodelne organizacije, kajti vem in upam trditi, da če bi res vse kar darujemo dobili ljudje ki so v stiski , ne bi bilo take revščine.
In ja tudi oni so ljudje kot vsi drugi.Nikoli ne vemo kdaj bomo mi potrebovali pomoč.Res pa je da smo vedno bolj egoistični, ter se vedno bolj oziramo na sebe in ne na ostale.Razdalje vseh vrst , so med ljudmi postale prevelike.
Miha - Ti dam prav, zagotovo bi morala država narediti več, kot družba pa vseeno lahko tudi sami kaj premaknemo. Prostovoljstvo, torej organizacije, ki jim pomagajo in podobno. Vendar, kot ugotvaljaš, brez države, lahko samo ponovim, ne bo in ni nič.
Mathea - Pohvalno, jaz dam tudi več, če izvod že imam, mu rečem, da si naj zadrži zase. Stiska je zagotovo nekaj groznega, in zelo vpliva na psihologijo človeka, in ti dam čisto prav, ker tudi sam občasno dvomim v vsa darovanja, ker če bi se res nabralo, kot včasih slišimo, bi verjetno slišali tudi tiste, ki rečejo, da so pomoč zagotovo dobili. Tako pa poslušam zgodbe, kdo vse hodi po pakete, se pripelje z fajn avtomobilom... tisti, ki bi pa res potreboval, tisti si pa niti ne upa iti, ker ga je enostasvno sram. In ga tudi razumem, da ravna kot ravna.
Na prvo stran eDnevnika