LEVA - LEVA / Drago JAMNIK - Moj eDnevnik

ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE

21:22:00, 26. 07. 2007 .. Objavljeno v LITERATURA .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu

1.    POJEM

 

Človekove pravice so pravice vseh ljudi. Zapisane so v Deklaraciji o človekovih pravicah, v različnih konvencijah, v Sloveniji pa tudi v Ustavi. Podane pa so tudi v posameznih zakonih. S pravicami imajo ljudje tudi dolžnosti, ki jih morajo izpolnjevati, da bi bili upravičeni do pravic.

 

“Človekove pravice lahko v splošnem definiramo kot tiste pravice, ki so prirojene naši naravi in brez katerih ne moremo živeti kot človeška bitja. Človekove pravice in temeljne svoboščine nam dovoljujejo, da v polnosti razvijemo in uporabljamo naše človeške kvalitete, našo inteligenco, talente in vest ter da zadovoljimo naše duhovne in druge potrebe. Temeljijo na vse glasnejših zahtevah človeštva po življenju v katerem se prirojenima dostojanstvu in veljavi vsakega človeškega bitja podeli spoštovanje in zaščito. Zanikanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni samo individualna in osebna tragedija, ampak prav tako ustvarja pogoje za družbeno in politično nelagodje, zaseje semena nasilja in konfliktov v in med družbenimi skupinami in narodi.” (Učiti človekove pravice, Združeni narodi 2004).

 

Obstajajo različne opredelitve človekovih pravic, najbolj splošna je vrednostni oz. civilizacijski temelj modernega zahodnega sveta. Pravice, ki pripadajo posamezniku (oz. družbeni skupni) kot posledica dejstva, da je človek

-          s pravnimi pravili zavaroval temeljne človekove vrednote

-          predpostavka demokracije in pravice države ter institucionalni (pravni) temelj

človekove politične in osebne svobode, dostojanstva, varnosti, enakosti itd.

 

Funkcija temeljnih pravic je zagotavljanje, vzdrževanje in razvoj vrednostne substance družbene skupnosti, obramba pred posegi države v avtonomno sfero posameznika.

Pravice in svoboščine posameznika oz. skupin, ki jih določajo ustave kot pravni akti najvišje veljave, pravice posameznika oz. skupin, ki jih opredeljujejo mednarodni pravni in politični dokumenti o človekovih pravicah.

 

 

2.    IZVOR IN ZGODOVISNKI RAZVOJ ČLOVEKOVIH PRAVIC

 

Izraz oz. kategorija »človekove pravice« se je uveljavila šele po 2. svetovni vojni. Starejša izraza sta bila »natural rights« in » rights of Man« v prvih dokumentih o človekovih pravicah. Človekove pravice naj bi imele kot moralna, pravna in politična kategorija izvor v teoriji o naravnem pravu (Sofokles: Antigona). Naravno pravo je tisto kar narava  (ne država) zagotavlja vsem ljudem. Klasična teorija naravnih pravic se ni sklicevala na človekove pravice temveč dolžnosti (Arisotel, Akvinski: zagovarjanje suženjstva).

Družbene spremembe na prehodu v novi vek pogojujejo racionalistični teorija naravnih pravic.

 

Najpomembnejša politična in pravna listina o človekovih pravicah, ki je bila sprejeta v tedanjem času v Evropi in ki je imela velik vpliv na pravno ureditev človekovih pravic v poznejših meščanskih ureditvah, je bila Deklaracija o pravicah človeka in državljana iz leta 1789. Poglavitne značilnosti te Deklaracije so:

  1. Idejna in vsebinska naravnopravna opredelitev človekovih pravic
  2. Priznanje državljanskih pravic
  3. Obča veljava in narava pravic človeka in državljana
  4. Razglasitev temeljnih načel o državni ureditvi ( Ustavno pravo Slovenije, VUŠ str. 102).

 

Ideja o naravnih pravicah se je kljub temu ohranila. Vplivala je na odpravo suženjstva (1865), nastanek prve delovnopravne zakonodaje , nastanek sindikatov, nastanek prvih humanitarnih organizacij, nastanek Društva narodov. Naravne pravice postanejo bistven del ustavnih dokumentov. V začetku 20. st. se pojavijo prve socialne in ekonomske pravice (Weimanska ustava 1921).

 

Ključni vpliv na dokončno uveljavitev ideje človekovih pravic sta imela nacizem in 2. svetovna vojna. Nacistični genocid je imel oporo v zakonodaji 3. Rajha, to je prispevalo k ponovnemu vzponu temeljnega naravnega prava po 2. svetovni vojni.

Rojstvo »človekovih pravic in temeljnih svoboščin je ustanovitev OZN in sprejemanje novih ustav, ki so vključevale katalog prve in druge generacije temeljnih pravic. Ustanovna listina OZN, Splošna deklaracija o človekovih pravicah (1948) in nove ustave: Francija (1946, 1958), Italija 1948, Nemčija 1949, Indija 1949, SFRJ (1946, 1963, 1974).

 

Po kodifikaciji človekovih pravic so se odprla nova, zahtevnejša vprašanja:

-          ali imajo človekove pravice univerzalno naravo ali pripadajo vsem človeškim bitjem

-          ali imajo vse človekove pravice enak pravni status in ali je seznam človekovih pravic odprt ali zaprt

-          v čem je konkretna vsebina dokaj splošno opredeljenih in neredko protislovnih človekovih pravic

-          kako zagotoviti učinkovito uresničevanje človekovih pravic, zlasti v »problematičnih« državah in regijah

-          v mednarodnem pravu se je uveljavilo pravilo mednarodnega posredovanja v primeru sistematičnih kršitev človekovih  pravic

-          problem uresničevanja pravic v okoljih s tradicionalno kulturo (telesno kaznovanje, obrezovanje, zakrivanje, podrejanje žensk ipd.)

-          na prehodu tisočletij nova vprašanja odpira globalizacija in postmodernizacija sveta.

 

 

3.    NARAVA, VSEBINA IN KLASIFIKACIJA ČLOVEKOVIH PRAVIC

 

Temeljna klasifikacija človeških pravic: prva, druga in tretja generacija pravic. Razvil jo je francoski pravnik Karel Vasak, ki je navdih črpal iz gesel francoske revolucije: liberte, egalite, fraternite. Na razvoj generacij so vplivali specifični socialni, ekonomski, zgodovinski in kulturni dejavniki pri čemer ne gre za linearni razvoj.

  1. generacija (liberte): osebne civilne in politične pravice so pravice meščanskih revolucij in vpliv politične filozofije in socialno ekonomske doktrine »laissez-faire« v 17. in 18. stoletju. Označujejo se kot pravice »negativnega statusa« v to skupino sodijo tudi temeljne pravice, ki so »občutljive« v predkazenskem postopku in v policijskih postopkih (pravice do nedotakljivosti življenja, prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, pravica so osebne svobode in varnosti prepoved arbitrarnega pridržanja pripora ali izgona, pravica do poštenega in javnega sojenja.
  2. generacija (egalite): ekonomske, socialne in kulturne pravice
  3. generacija (fraternite): solidarnostne pravice so se pojavile v postkolonialni dobi, kot posledica zahtev po globalni prerazdelitvi moči in bogastva na zahtevo tretjega sveta.

 

 

4.    ČLOVEKOVE PRAVICE V USTAVNI UREDITVI REPUBLIKE SLOVENIJE

 

Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Zagotovljena sta sodno varstvo človeških pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve.¨

 

Človekove pravice in temeljne svoboščine smo razvrstili glede na njihovo sorodnost in vsebino v pet skupin:

1.      temeljne in izhodiščne pravice in svoboščine,

2.      osebnostne pravice in svoboščine,

3.      politične pravice in svoboščine,

4.      ekonomske in socialne pravice,

5.      pravice narodnih skupnosti (dr. Igor Kaučič, dr. Franc Grad Ljubljana, 2003.Ustavna ureditev Slovenije str. 106, 107)

 

Človekove pravice so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava – suspenz.

Suspenz je začasna razveljavitev in omejitev pravic:

16.člen Ustave RS: Človekove pravice in temeljne svoboščine je izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Smejo se razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja vendar v obsegu, ki ga lahko sanje zahteva in tako da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, družbenem stanju ali katerikoli drugi osebni okoliščini. Ne smejo pa se razveljaviti ali omejiti naslednje pravice:

-          nedotakljivost človeškega življenja,

-          prepoved mučenja,

-          varstvo človekove osebnosti in dostojanstva,

-          domneva nedolžnosti,načelo zakonitosti v kazenskem postopku,

-          pravna jamstva v kazenskem postopku in

-          svoboda vesti.

 

V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na:

-          narodnost,

-          raso,

-          spol,

-          jezik,

-          vero,

-          politično ali drugo prepričanje,

-          gmotno stanje,

-          rojstvo,

-          izobrazbo,

-          družbeni položaj

-          ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

 

 

Osebnostne pravice in svoboščine po ustavi so:

 

-          nedotakljivost človeškega življenja;

Človekovo življenje je absolutno zavarovano, zato je odvzem človekovega življenja protipraven. Morebitno izključitev protipravnosti (silobran, skrajna sila) je treba ugotoviti v kazenskem postopku. Pri nas ni smrtne kazni. Zadnja smrtna kazen je bila pravnomočno izrečena in tudi izvršena leta 1959.

-          prepoved mučenja;

Ustava prepoveduje mučenje, nečloveško ali ponižujoče kaznovanje in ravnanje. Prepoved je usmerjena predvsem zoper različne oblike nasilja pri izvrševanju prisilnih pooblastil državnih organov (policija, služba za izvrševanje kazenskih sankcij, vojaška služba).

-          varstvo osebne svobode;

Po ustavi ima vsakdo pravico do osebne svobode. Prostost se sme vzeti samo v primerih, ki ga določa zakon, kar izhaja že iz angleške pravne tradicije.

-          odreditev in trajanje pripora;

Za osebo, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje sme pripreti na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek  kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

-          varstvo človekove osebnosti in dostojanstva;

Ustava zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva v vseh pravnih postopkih in še zlasti v kazenskem postopku. Obe vrednoti navaja v povezavi z odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni.

-          pravica do povračila škode;

V povezavi s to določbo ustava zagotavlja tudi pravico do rehabilitacije in odškodnine.

-          domneva nedolžnosti;

Vsebina te domneve je v tem, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.

-          načelo zakonitosti v kazenskem postopku;

Načelo zakonitosti izključuje tudi povratno (retroaktivno) uporabo kazenskega zakonika. Kazniva dejanja se namreč ugotavljajo in kazni izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi takega dejanja.

-          pravica do rehabilitacije in odškodnine;

To je ena od običajnih pravic, ki zagotavlja tistemu, ki bi bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje, pravico do rehabilitacije in povrnitve škode in druge pravice po zakonu.

-          prepoved ponovnega sojenja o isti stvari;

Po tem načelu  (pravna varnost posameznika) ne sme biti nihče obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila pravnomočno zavrnjena ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen.

-          svoboda gibanja;

Je klasična svoboščina. Njena vsebina ima dve plati po eni strani omogoča posamezniku, da se prosto giblje in si izbira prebivališče ter da zapusti državo in se vanjo vrne. Po drugi strani pa pomeni, da nihče ne sme posameznika siliti k potovanju, selitvi ali kakšni drugi to vrstni menjavi kraja zoper njegovo voljo.   

-          pravica do osebnega dostojanstva in varnosti;

To pravico je potrebno razumeti v povezavi z varstvom osebne svobode ter varstvo človekove osebnosti in dostojanstva.

-          varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic;

Nedotakljivost človekove telesne in duševno celovitosti se uvršča v klasično ustavno svoboščino.

-          nedotakljivost stanovanja;

Ustava celovito varuje človekovo zasebnost, ki se začenja z določbo o nedotakljivosti stanovanja. Tako nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje, niti ga ne sme preiskovati.

-          varstvo tajnosti pisem in drugih občil;

Po ustavi je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil, kar je spričo razvitejše tehnologije tovrstno varstvo še posebej pomembno.

-          varstvo osebnih podatkov;

Tudi varstvo osebnih podatkov je ena izmed oblik varstva človekove osebnosti. Prepovedna je tudi uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja in obdelovanja.

-          prepoved izročitve državljanov;

     Ustava določa, da ni dovoljeno državljana Slovenije izročiti tuji državi.

-          prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni;

Prepovedano je vsakršno k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je tudi vsakršno spodbujanje k naselju in vojni.

 

 

Po ustavi poznamo naslednje politične pravice in svoboščine:

 

-    svoboda izražanja;

Po ustavi je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja.

-          pravica do zbiranja in združevanja;

Po ustavni določbi o tej pravici je zagotovljena pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj, vsakdo pa ima tudi pravico, da se združuje z drugimi.

-          volilna pravica;

Splošna volilna pravica je pravica vsakega polnoletnega državljana, da voli in da je voljen, ne glede na katerokoli osebno okoliščino.

-          sodelovanje pri upravljanju javnih zadev;

Pojem upravljanja javnih zadev je sam po sebi izredno širok in težko opredeljiv. Poseben pomen pa ima neposredno sodelovanje državljanov pri upravljanju javnih zadev.

-          pravica do peticije;

Smisel te pravice je v tem, da državljani vlagajo peticije in druge pobude brez strahu               pred  morebitnimi represivnimi ukrepi državnih organov. Njihov odziv na peticije je odvisen  predvsem od njihovega demokratičnega čuta in njihove politične kulture.

-          pravica do ugovora vesti;

V drugem odstavku 123. člena, ki sicer ureja dolžnost sodelovanja pri obrambi države, pa ustava določa, da je treba državljanom, ki zaradi svojih religioznih, filozofskih ali humanitarnih nazorov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti, omogočiti, da sodelujejo pri obrambi države na drug način.

-          pravica do popravka in odgovora;

Po ustavi je zagotovljena pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo. Pri nas je to ustavna pravica.

-          pravica do pribežališča;

Ta pravica je v mejah zakona priznana tujim državljanom in osebam brez državljanstva, ki so preganjane zaradi zavzemanja človekove pravic in temeljne svoboščine. Pravica do pribežališča pa ni dopustna na področju nepolitične kriminalitete.

-          izražanje narodne pripadnosti;

Po ustavi ima vsakdo pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo. Po vsebini je ta pravica zelo široka in večznačna.

-          pravica do uporabe svojega jezika in pisave;

     Po tej ustavni določbi ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. Kljub temu da je tudi pravica do uporabe svojega jezika in pisave večznačna, je po svoji naravi najbližja političnim pravicam.