Dotik. Teles. Dveh. Zalije me plaz misli, ki se lepijo nanj. Na dotik. In kaj izbrati, da bo stvar berljiva, z repom in glavo, da bo izpovedno močna, iskriva, iskrena, ...
Mogoče dva utrinka, dve čisto različni zgodbi, v obeh se vse suče okoli dotika, dotikanja...
Sevilla. Topli poznoseptembrski dnevi, med katerimi sem preživela svoj zadnji rojstni dan z dvojko na začetku na ekskurziji proti Gibraltarju, kjer smo s kolegi iz vse Evrope ugotavljali, kako smo tehtnice precej pogoste med nami, kjer sem prvič popolnoma dojela, kaj pomeni »siesta«, jedla odlično paello skupaj z domorodci, delila sobo z bolgarskim kolegom, ki so mu med letom izgubili vso prtljago, nakupila preveč knjig in zato mastno plačala preseženo težo prtljage na letališču... a od vseh vtisov tistega tedna je bil gotovo najbolj vtisljiv nek dotik. Dotikanje. Skoraj vso noč... Si že predstavljate, kaj bi to utegnilo biti... Let sem imela iz Madrida, torej sem morala tistih 6 ur z avtobusom pač pretrpeti. Malo pozna sem bila z rezervacijo in tako dobila nočno vožnjo, ki se je končala v Madridu okoli 4h zjutraj. Pa še ta je bila skoraj razprodana. Pridem, poiščem svoj sedež, nič kaj udoben ni bil, s spanjem bo bolj švoh,... upam, da vsaj sosednji sedež ne bo zaseden... a tik pred odhodom se pokaže... in stopi do mojega sosednjega sedeža, Španec, ... takole na oko 120 kg, v preznojeni majici brez rokavov, neobrit, od vročine vse teče od njega... bljak, in jaz v kratkih rokavih... brez kake srajce ali jopice... jooooj... in seveda je bilo vse točno tako, kot sem si ob prvem vtisu predstavljala: tipo se je komaj zbasal na svoj sedež, njegov obseg je krepko zažrl moje »varno območje«, po nekaj km je smrčal, se zibal, se naslanjal name, njegov švic se je neubranljivo stekal po moji desni roki... ne, vso pot nisem zatisnila očesa. Pa ne ravno od užitka.
Madžarska. Avtobusna ekskurzija s prijetno družbo. Ravno eno leto kasneje. Družba malo bolj odrasla, zato smo se najmlajši, ali pa najbolj otročji med njimi, tako kot največji gavnerji na osnovnošolskih ekskurzijah, spravili na zadnjih 5 sedežev. Štirje smo bili. Lahko bi nam bilo čisto udobno, pa smo vseeno pustili srednji sedež prost in se nekako vsedli en par levo in en desno. Le znanci, ali pa prijatelji, torej tudi midva zadaj levo, le prijatelja... Sproščen pogovor, zelo sproščen, sploh naju ni skrbelo, ali se kaj sliši tudi naokoli, le pri kakih bolj delikatnih temah sva malce pridušila glas,... in nekako sproščeno ugotovila, da nama dotikanje s koleni, stegni čisto paše. Da se rada dotikava drug drugega. In to že prvi dan tridnevne ekskurzije. In nama je bilo lepo tudi ko se nisva pogovarjala, a pravzaprav teme dotikanja nekako nisva več načenjala... z besedami. Le vsak pri sebi sva verjetno premlevala, kaj vse bi lahko to pomenilo zvečer, jutri, vbodoče... Hja, pa oba sva bila v siceršnjem življenju vezana, le da partnerjev nisva imela s seboj... Zvečer smo si mi zadnji štirje delili dvosobni apartma... tista druga baba (mislm, baba z malo začetnico) je vztrajala, da smo v sobah ločeni po spolih,... pa glede na to, da je bilo nesmiselno priti v konflikt... smo se pač strinjali. To in naslednjo noč. In je vse ostalo pri tistih nežnih dražljivih dotikih med vožnjo... in načrtih... in fantazijah... Ki bi lahko dobile krila kak mesec kasneje, ko sva res sama preživela noč na Dunaju... a mi je bila zvestoba partnerju več vredna od prilike. In je bilo vseeno lepo, in sem po povratku morala o vsem povedati tudi partnerju, in seveda kar nekaj let ni najbolje prenašal družbe tistega drugega, a moja vest je ostala rešena.
Ah, morda se zdi komu tole nezrelo, čistunsko, trapasto, puritansko, staromodno, ... ali kaj takega, ampak preprosto čutila sem, da je bilo tako prav.
Navdušena sem nad teboj, nad tvojo "puritanskostjo" ali kar koli že je! Eno tako nepozabno vožnjo na avtobusu sem jaz omenila v prejšnjem spisu, pismu sopotniku! Lepo, čudovito, neponovljivo! In spomin je ostal lep! Tebi in meni - jaz sem se s Tistim poročila.
In tale zadeva v Španiji, , ja, se mi je zdelo, da boš našla eno "idilično" zadevo!!! Si predstavljam "trpljenje" - še dobro, da se ni smrče vlegel v tvoje naročje!
bilo res prav in dovolj toplo in lepo, da se še vedno rada spominjaš. In tiste španske vožnje ne. Hehe, No, na to, da nas lahko dotiki tudi odbijajo pa prej nisem pomislila, duša romantična (ali pa sklerotična, kakor hočeš, hehe).
na mnoge dogodke. Ta slabe in ta prijetne. In ne vem zakaj bi to na koncu - zvestoba bila narobe. Saj so mogoče spomini celo tako lepši in še čista vest. Ženske pa tako vemo, da je osvajanje in predigra bistvo lp RAdirka
Če samo pomislim na najine začetke, ko si se mi skoraj "popela" s cedrami, jej, jej... za koliko zanimivega branja bi bila prikrajšana... A puritanska torej? Ja, včasih je pač treba bit...
vidiš kako mali dotiki lahko ostanejo za celo življenje?
Zavest
komentiral/-a: Gost 21. 04. 2008 ob 22:55
Pri polni zavesti ljubezni človek pač ne more skakati iz enega naročja v drugega. Zaveda se svoje naklonjenosti NJEMU, NJEJ. Ni potrebno niti govoriti o priložnostih, ki vendarle porajajo slabe misli.
Zavedanje čistosti svoje predane ljubezni je porok za ljubezen samo.
@Ana: ja, tudi jaz sem vesela, da se je tako izteklo in ne razmišljam o drugi možnosti kot zamujeni priložnosti... prav danes zvečer sem videla oba iz druge zgodbe...
@Kloti: ja, to so tisti lepi nežni, nekako otroški spomini, pe čeprav sem bila že velika punca...
@Možakar: hi, hi, ja, domišljija pa lahko nadaljuje ...
@Woodnarka: ja, v majhnih prostorih je pa stvar skoraj neizogibna,...saj Majdo in Mico si verjetno dala tudi v svoj pregled, ane...
@Radirka: ne, po mojem ni bilo nič narobe, in spomin je ostal zelo lep, neomadeževan, tudi zato, ker se je s tem končalo
@Lucija: ha, ha, ha... a se ti tudi spomniš tiste cedrovine... ja, meni bi bilo tudi žal, če bi kuhala mulo
@Lucille: ja, pa si takrat morda sploh nisem tega mislila...
@Palček: itak! Saj sem se rahlo pregrešno počutila že ob dotikanju...
pa kaj ni ravno ta vzdrzljivost ustvarila tisto magicno vzdusje? Tisti "kaj bi bilo ce...". Meni se taka pot v skusnjavo, ki se ji zavestno upremo, ceprav v njej uzivamo, zdi neverjetno cudovita izkusnja. Konec koncev... tisti "pa dajmo.." bi lahko vso to magijo iznicil. Tisto cudezno napetost in magnetizem, ki nastaja ob trenju dveh energij. In mislim, da ljubosumje oz. ne-prenasanje tvojega sopotnika s strani tvojega dragega izvira ravno iz tega, ker se take magije ne da ustvariti kar vsak dan... ali pa.. samo jaz ne bi za to vedela... :D
...sem že nazaj od tvoje izkušnje... Ne, nikakor se takih stvari ne da doživeti vsak dan, to so izjemni, redki, zapomnljivi dotiki,... in škoda bi jih bilo vzeti le kot kratko pot do nekega drugega cilja... naj bodo cilj sami po sebi, itak se jih ne da načrtovati...
prav na začetku sem jih začela lovit, kje vse se spisopisci skrivajo me je tako zaposlilo da sem pozabila na užitek branja. Potem sem pa rekla dost, zdaj pa še posladek
Še eno vprašanje imam ; kako si namontiram, da bom imela na začetku in na koncu za odpiranje komentiranja, kot imaš ti --> "...tudi zapoznele komentarje tu in tam rada preberem "
Lep dan ti želim poln svetlih dotikov od vvooodnarke !
P.S. s Picasa še nisem utegnila iskat kam so se skrile slike, da niso shranjene tudi na računalniku pod moje slike. Ko bo speljan PS pa si vzamem več časa.
...ah, ko bo, pa bo... saj vem, da bi za tisto "<3" (=) lahko kar tebe vprašala, ampak se mi je zdelo bolj hecno napisati post. No, vedela pa sem, da je stvar nekaj pozitivnega. Pa očitno tudi še komu drugemu ta reč prej ni bila jasna.
ti kar vprašej drugič nič bat, ker ne grizem se hecam. Čisto zares ti kar vprašaj, če pride kaj takega. Ta znakec <3 pomeni srček . Pa v komentarju ne sprejmejo vsi portali teh znakcev. Na tuditi.delo mi je zaradi znakcev cel komentar pohrustalo toliko v vednost. Sem pa videla, da si obravnavala temo znakcev. Pa me je maraton prostih spisov toliko zaposlil z združevanjem spletnih svetov in z branjem, da že dolgo ne.
Na prvo stran eDnevnika
Kakšna doživetja!
Eno tako nepozabno vožnjo na avtobusu sem jaz omenila v prejšnjem spisu, pismu sopotniku! Lepo, čudovito, neponovljivo! In spomin je ostal lep! Tebi in meni - jaz sem se s Tistim poročila.
Januška, očitno je 
Ja,
Prav na hitro 
si me spomnila..
lp RAdirka 
... 
jana,
?
Zavest
O joj Jana..
Ne, nikakor se takih stvari ne da doživeti vsak dan, to so izjemni, redki, zapomnljivi dotiki,... in škoda bi jih bilo vzeti le kot kratko pot do nekega drugega cilja... naj bodo cilj sami po sebi, itak se jih ne da načrtovati...
odločitve
da sem pozabila na užitek branja. Potem sem pa rekla dost, zdaj pa še posladek 
drugič nič bat, ker ne grizem 
se hecam. Čisto zares ti kar vprašaj, če pride kaj takega. Ta znakec <3 pomeni srček 
. 
