Cvetni popek. Drobna bunčica, sprva komaj opazna in čvrsto obdana s privitimi čašnimi listi, ki nežno vsebino varujejo pred vetrom, dežjem, pripeko, celo kakega nadležnega žužka morda prepričajo, da se ni vredno zagristi v vsebino. In tako drobcen in skromen popek čaka, počiva, včasih celo od jeseni do pomladi, in je pripravljen, da mu po žilah pošljejo kako sporočilo, da je čas za rast. Sprva je to sporočilo komaj zaznavno, popek še nekoliko okleva, v svoji skromni neopaznosti mu je kar malo nerodno začeti z rahlim šopirjenjem...
...a dnevi postajajo toplejši, sonček prijetno boža rastlino, nežno polaga svoje sončne žarke od jutra do večera na liste, steblo, ...in tudi tisti drobni popek, ki pač počasi začne razmišljati, da morda ni tako nepomemben, kot se mu je sprva zdelo in kot je vendarle še prepričan, da ni kar neka zelenkasta buškica, da v sebi vendarle morda nosi kako pomembno poslanstvo, pa čeprav se to oglaša le kot komaj zaznavna slutnja...
...in vendarle zbere nekoliko poguma, razprostre in poveča čašne liste in med njimi se že da zaznati nekaj novega, lepega, drugačnega... morda neko lepoto, pa čeprav je narava sama po sebi lepa, a v tem prebujajočem se cvetnem popku se da saslutiti še nekaj več, neko moč lepote, neko odločenost, da bo iz tega popka nekega dne nekaj res prepoznavnega, ponosnega, brhkega...
...in pada dež in sije sonce, noči so že tople, in prav v zavetju mraka se popek vse bolj opogumlja, nič več mu ni nerodno pred drugim zelenilom vsenaokrog, čeprav je še vedno le kroglica, začenja biti prepričan, da ni nepomemben, da iz njega še nekaj bo, da ima svoj pomemben razlog za obstoj in razvoj...
...in potem, nekega dne, popek v sebi začuti neko dotlej neznano napetost, kot bi se prenajedel, ali pa, da bi mu obleka več ne pristajala, kar razleteti se hoče, ...in ga kar malo zaskrbi, ker mu nihče ni povedal, kaj naj bi to pomenilo. In še uro, dve, sončni žarki ponovno pogrejejo drobno malo kroglico,... in ta se začne počasi razpirati... en venčni list se nerodno odvije, sledi mu drugi, že malo bolj pogumno, pa tretji, četrti in peti, čudoviti sivo progavi vzorec se zazre v sonce, prašniki se prebude in drug za drugim krmežljavo pretegnejo, medovniki nastavijo izvrstno pogostitev za morebitne mimoidoče, in brazde zapeljivo pomežiknejo tam z vrha plodnice. In popek, ki ni več popek, ampak čisto pravi cvet, ponosno zasije, in kaka čebelica se tej lepoti sploh ne more več upreti, ve namreč, da ponuja tudi izvrstno pijačo, ... če pa mimogrede smukne še malo sladkorčka s tehle prašnikov in malce počoha sočno mečavo pri vrhu kupčka na sredini, tudi ne bo nič narobe. In pijana od lepote se napoti še na drugi, tretji, četrti cvet,... in vsi ti cvetovi se iz ure v uro bolj zavedajo, da je njihova lepota minljiva, da bo komaj kateri razkošen še naslednje jutro,... a to, kar jim je povzročila čebelica, jih navadaja s prepričanjem, da so svojo pomembno nalogo uspešno opravili in globoko v sebi že čutijo novo življenje, ki se bo kmalo razvilo v desetinah drobnih semen v plodnici.
In še bo popkov, in še bo cvetov...
Jana
Trenutno stanje duha: pomladno, pa čeprav je cvet jesenski
...liričen, prav tipično ženski zapis... Mokre trave, prve slutnje jesenskih mrazov in inja po bolj izpostavljenih delih travnika, modrina sviščevcev, zelenina trave, ponekod že pomešana z jesensko rumenimi odtenki,...vmes pa tele bele cvetke pod njimi posamezni zeleni listki....zgoraj pa modro nebo, tako značilno jesensko, morda kak smetanast oblak, sonce že pošilja dolge sence,...spomini, spomini,...
Joj, pa komaj pomlad je,...
Kako je že moj koroški sošolec rekel v študentskih letih tejle cvetki? Nekaj s študentsko zvestobo. Poznaš? Se ne morem čisto natančno spomniti. Morda se še bom. In povem. Ali pa - tudi ne.
Tule pri meni je ravno sonce zašlo, v duši je pa toplo.
in ob tem ko sem hotela nekaj na hitro napisati sem štorasto začela ravno s tem, da v trenutku, ko te nekaj, kar naj bi bilo lepo, vredno po nekih merilih razočara in se počutiš opeharjen je dobro videti, opaziti lepoto, ki jo ta potršniško usmerjen in velikokrat zlagan svet ne more pokvariti. Edino tako lahko ohraniš kondicijo in se veseliš življenja in odkrivanja lepote na vseh področjih. Lepo Janja res lepo. Tole bom izpisala in dala Presotpniku in Irokezi za prebrati. Me zanima kako jima bo všeč in kakšni bodo komentarji lp Radirka
ponižna pred tem zapisom stojim in sem hvaležna, da si ga spisala in slikovno opremila... ravno včeraj smo govorili o tem, na sprehodu do pristave, da bi nastavili kamero, in spremljali rojstvo cvetlice... Hvaležna sem, ker sem še vedno v teh cvetočih energijah, da lahko celo "razumem"...
Smešno... Zagotovo sem že kdaj imela priložnost "videti" na tv ali kako drugače, vendar nisem videla... Priznam, totalni slepec za naravo, za lepo... in zdaj, zdaj končno razumevam... ne razumem še vsega, a razumevam, kako živo je vse...
zelo lepo je bilo tole brati. In povrhu še tako lepe fotke te močvirske lepotice! Velja pa tole tvoje razmišljanje tudi v čisto drugačnih razsežnostih ...
...saj nisem tako resno mislila. Očitno je marsikoga tale čudoviti maj malo odvlekel od računalnika, nas je to rundo kar nekaj manj kot običajno,... no, koga pa gotovo tudi obveznosti...
sem med branjem trepetal za usodo tega drobnega cvetka, vse do konca, ko se je njegova zgodbica srečno končala. neslutena lepota nas obdaja. se tega zavedamo? lepota življenja...
rast
komentiral/-a: gushto - domača stran 12. 05. 2008 ob 23:22
... na podoben način z veseljem moje male paradajze ... najprej semenček nato drobna rastlinica, presadim, nekaj časa čaka, potem dobi temno zeleno barvo in z vso ihto pohiti kvišku, drobni lepi rumeni cvetovi, mali zeleni plodovi, rastejo, se debelijo, postajajo ooogromni, rdeči, slastni ... največji imajo čast rasti nasledje leto ... slutja lepote vibriranja in valovanja Življenja
@Gushto: hi, hi, meni pa lani ni najbolj uspelo, upam, da bo letos bolje
@Ana: ja, res je. Imam pa tudi vrtnic kar precejšnjo zalogo, pred nekaj leti sem bila ravno v času cvetenja v Bolgariji in sem jih kar sistematično slikala
ko berem tvoje besede, popestrene s fotografijami, se mi zdi kot bi sedela na kolesu in poganjala pedale, ob vodi, proti cilju, na moji vsakodnevni 30-km poti....
Tudi tam je podobno lepo...in moja duša raja - prešerno in ubrano- ko si vedno znova in znova ogleduje svet okoli sebe.
Bom začel s tvojimi besedami Jana, da bo še popkov in cvetov. Res je čeprav me malo skrbi, ker smo ljudje tako malomarni, tako brezbrižni do ljube narave. Samo poglejmo koliko živalic umira in z njimi mi. Vse več čebelic in drugih žuželk plačuje ceno, pa ne vemo, da si sami žagamo vejo na kateri sedimo. Res sem ogorčen zaradi tega in žalosten. Kako dolgo bo še življenje, dokler ne onesnažimo zadnje kaplje vode, zadnji košček zemlje.
In ti si vsaj kolikor te jaz poznam tudi ena borka za to naravo, za ta drobna bitjeca.
imajo moč, da očarajo živali, ki se za obedek in počitek izberejo cvet. Poznaš tisto pesem;... jaz pa grem na zeleno travco trgat rošce za mojo mamco, trgat rošce za mojo mamco, lepe bele marjetice...
Na prvo stran eDnevnika
Res, slutja, rast ... lepote ...
uau
Jana, kako lep...
Vau Januška, 
Ja, zamudila
Tukaj sem,
Na 
Jana,
...
ampak, je pač treba...
ves čas
Kako lepa je narava
kot spomladanska pesem
Zapozneli komentar
Cvetlice
