Moj eDnevnik

DNEVI KNJIGE &KAPITALIZEM

Znova prihaja čas knjižnega sejma oz. dnevov knjige in vprašujem se kakšen kakovostni nivo bo tam. Pred časom sem sodeloval kot mali založnik v Cankarjevam domu in moram reči, da se kakovostne knjige med množico plaže težko odkrijejo. Tudi ceneni poizkusi podaljšanega oglaševanja oz. neposredne prodaje ne delujejo, prej nasprotno. Prevladujejo knjige za duhovno rast, cenena erotika, kriminalke – knjige, ki odvračajo od bistvogledja in družbene problematike. Potem udarijo še kakšne cenene „kritike kapitalizma“, ki u bistvu kapitalizmu delajo uslugo. V Sloveniji se namreč pojavlja veliko šunda, ki ga zastopajo in propagirajo celo ugledne osebe, ki se ponašajo z akademsko izobrazbo. Moram reči, da to dolgoročno slabi jezik in kritičen nivo bralstva. Slovenščina je moj prvi jezik, na srečo ne edini(pišem tudi v Italijanščini). Ker pa sem prvenstveno pisatelj in pesnik in ker so moje knjige malo zahtevnejše, seveda ne dosežejo vedno pravega obsega. Toda življenje je neskončni tai-chi -cuan in prej reka neha teči, kot se umetnik ustavi, četudi ne doživi takojšnjega odziva. Marketinško strategijo se gradi leta, tudi desetljetja če je potrebno, in kot vemo iz oglaševanja je umetnost najtežje oglaševati, ob poplavi vsega niča in kiča.

Ker je kapitalizem del problema, ki se imenuje absurd družbenega sistema, ki temelji na eksploataciji, na glorificiranju niča, s podaljšano roko pop-kulture, je treba zadevo analizirati, z več vidikov: prek umetniškega pogleda in prek družboslovnega. To svojsko sintezo sem napravil v svoji najnovejši knjigi Oko oblasti, ki je ravnokar izšla. Knjiga je dvodelna: prvi del sestavljajo novele, drugi del esej Totalitarizem demokracije in ideologije, kjer sem pokazal kakšne usodne kombinacije ima povezava kapitalizma in demokracije. Na kapitalistično demokracijo je opozarjal že Lenin, na dejstvo, kakšne vrste demokracija je to:

„V kapitalistični družbi imamo v primeru njenega najugodnejšega razvoja bolj ali manj popoln demokratizem v demokratični republiki. Toda ta demokratizem je vedno stisnjen v tesni okvir kapitalističnega izkoriščanja in je zato v bistvu vedno le demokratizem za manjšino, samo za posedujoče razrede, samo za bogataše. Svoboda v kapitalistični družbi je zmeraj približno taka, kakor je bila svoboda v starih grških republikah: svoboda za gospodarje sužnjev. Zradi pogojevv kapitalističnega izkoriščanja stiskata beda in pomanjkanje današnje mezdne sužnje v taki meri, da jim „ni mar ne demokracija ne politika“ in da je pri običajnem, mirnem potekanju dogodkov večina prebivalstva izključena od udeležbe v javnem in političnem življenju (Lenin, 1918/1972: 78).“

Demokracija je del družbene nadstavbe, prek katre se legitimira obstoječa produkcijska razmerja; je ideologija in praksa, ideologija, ki jo je dekonstruiral Althusser, ideologija kapitalizma. Komunistična stranka mora, tako svetuje Althusser, zmagati na volitvah, prevzeti obstoječa „pravila igre“, nato pa začeti spreminjati državo. Neenakopravna plačilna razmerja, velika koncentracija zasebne lastnine, eksploatacija človeka po človeku, ki se preoblači v milijone demokratičnih diskurzov, praks, delitev na jasno ločeno, večvredno intelektualno delo in manjvredno manualno – vse to so tematike, ki jih je potrebno prevrednotiti. Da, Nietschejevo prevrednotenje vrednot, ob upoštevanju najvišje, ki jo kapitalizem – in spodleteli komunistični sistemi – niso upoštevali: vrednote recipročnosti. Nepomirljive divergence med posedovati, delati in biti, kapitalizem ne more razrešiti sam. Zato je čas za družbeno spremembo. V svojem eseju sem dal primerjavo med živim organizmom v naravnem okolju, ki kljubuje minljivosti, kot družbeni sistem kljubuje svojemu koncu. Absurd efemernosti človekove eksistence pa je pri rčlovku kot družbenemu bitju dopolnjen z absurdom medčloveških odnosov in družbenih sistemov in institucij, ki s svojo asimetrijo, tiranijo, ki nosi masko demokracije, krnijo človekovo težnjo po samouresničitvi in svobodi. Kapitalističen človek je odtujen človek, odtujen od predmeta svojih rok, odtujen od akta dela in odtujjen od svojega rodu, oz. od soljudi (Lamovec, 1975: 60-64). Kapitalizem z različnim družbeno-funkcijskim plačilnim rangiranjem in vrednotenjem posameznikovega prispevka ustvarja močen okvir za odtujitev vseh treh vrst.

„Odtujitev pa se ne ustavi pri delu, produktih dela in medsebojnih odnosih. Ker je človek totalno bitje, je tudi v odtujenosti totalen. Zato se odtujitev razširi na vse vidike življenja, prodre v njegov intimni psihični svet in se izraža kot ideološko odtujenje, religiozno odtujenje, odtujenje človekovih potreb, motivov, karakternih lastnosti, celo čustev. Marx sicer izhaja iz ekonomske odtujitve, vendar navaja tudi druge mnoge vidike, nenazadnje take, ki so psihološke narave“ (Lamovec, 1975 : 65).

Kapitalizmu pomagajo raznovrstne kompenzacije, da človek pozabi na svoj pekel, na odtujitev, na lastno ničevost v produkcijskem sitemu, na ekonomsko ogroženost, ki je hkrati kulturna in eksistencialna. Kultura in sistem zvezdništva, pop-kulturnih ikon, kultura voajerizma je nadvse dobrodošel pripomoček in ugoden finačni generator nekega spektra kapitalistične družbe. Kapitalizem vedno računa na kratki rok, zato pa se pod vprašaj nikoli ne postavlja družbena cena (Keynes ni navdušen nad LRAC = long run everage cost računanjem, saj smo po njem na dolgi rok „vsi mrtvi“, ampak družbeni sistem se ne gradi na kratek rok). Kapitalizem odvezuje človeka družbene zavesti, odvezati ga družbene zavesti pomeni razčlovečiti ga. Zato se v okviru kapitalizma spodbuja parcialne intrese, tekmovalnost, profit, ki je vedno na račun nekoga.

O teh in podobnih vidikih večrazsežnega problema, ki se imeuje damoratičen-kapitalizem sem razpravljal v svojem eseju Totalitarizem demokracije in ideologije. O tem razpravljam še dodatno v svojem novem eseju.

http://janezic.webs.com