 |  |
 | |
Potepajmo se skupaj | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Se bojiš ljubezni? IV. del
22:32, 8. 02. 2010
.. Objavljeno v Proza
.. 16 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
eno romantično nadaljevanje... za najbolj nestrpne, da boste lažje pričakali pravi zaplet v naslednjih dneh
****
Ob praznovanju svojega tririntridesetega rojstnega dne je Simon, ki je povabil cel kup znancev in seveda tudi Primoža in Aleksandr, za konec tedna najel gozdarsko kočo na Jelovici. V soboto zgodaj dopoldne pa je nepričakovano sam prišel po bratovo prijateljico. "Primož se nam bo pridružil šele proti večeru," ji je pojasnil. "Menda ima cel kup obveznosti na oddelku." "Ne bi se ti bilo treba truditi," je odgovorila. "Hotela sem pravzaprav iti zaradi Primoža. Ampak, če nima čas, ga pač nima." "Jaz pa se za vse na svetu ne bi odpovedal užitku, da te pripeljem med tiste pokvarjene mačke, če imam že priložnost," se je zasmejal. "Sploh veš, kako mi bodo zavidali?" Saši se to ni zdelo tako zelo verjetno. Še vse drugačnih - od super mačk do kronanih glav so bili navajeni srečevati ti novinarski navdušenci. Zato je le nejeverno odmahnila z glavo. Med vožnjo je hudo trpela in si oddahnila šele, ko sta prispela pred leseno gozdarsko kočo, polmaknjeno malce na hribček med smreke. Ko je ustavil avto, so bile njene oči spet zlate. "Simon! Saj je kot pravljica o Janku in Metki. Pa brez čarovnice," je vzkliknila olajšano, ko je ustavil avto. "Bom pa v tej pravljici hudobra čarovnica jaz," se je ponudil in ji pomagal iz avtomobila. In medtem, ko jo je držal za roko, ji je rahlo stisnil prste. "Dobro si se držala, mala", jo je pohvalil. "Niti z besedico se nisi izdala, kako te je strah. Hvala, da si mi zaupala." "Nisem mislila, da veš." "Seveda vem." Za začetek oktobra je bilo precej hladno. Vzel je svoj podloženi jopič iz avtomobila in ji ga ogrnil čez rame. "Da mi ne zmrzneš." "Tisti pokvarjeni mački", ki so ju pričakali v koči, so bila pisana, hrupna druščina že malo okroglih Simonovih prijateljev "iz novinarskih vrst", ki je nekatere poznala, večino pa ne. In med njimi je bilo tudi kar nekaj pripadnic lepšega spola. Ko jo je predstavljal vsem po vrsti, je morala za dobrodošlico popiti kar nekaj kozarčkov "borovničk". Zato se je ob prvi priložnosti izmuznila ven in, še vedno zavita v Simonov podloženi jopič, počasi odšla na sprehod. Pod kočo je bil pašnik in kravji zvonci so pomirjujoče pozvanjali. Nekje se je neviden oglašal skobec. Zavila je s steze med drevje, hodila po mehkih gozdnatih tleh, kot bi bila del tega sveta, vdihavala mir in svež zrak in uživala. Ko je tako stopala brez misli in ji je pod nogami šumelo odpadlo listje, se je skoraj zaletela v Simona, ki je nenadoma stal pred njo, kot bi zrastel iz tal. "Hej Snegulčica!" Objel jo je z obema rokama in jo zavrtel okrog sebe. "Ne reci mi, da ti praznovanje ni več všeč, prosim." "Samo malce prehrupno je postalo," mu je razložila. "Simon, ti lahko dam darilo kar tukaj in zdaj? Kraj se mi zdi več kot primeren." "Ti si moje najlepše darilo, " je odgovoril šaljivo in jo še vedno držal v objemu. "No, kot akontacijo za drugo pa bi mi lahko dala vsaj poljubček." Zasmejala se je. "Iz svoje kože pa res ne moreš, kaj. No dragi princ, za spomin na najino prvo srečanje, vse najboljše in najlepšo deklico za nocoj ti želim. "Stopila je na prste, mu okrog vratu obesila drobno srebrno verižico z majhnim obeskom v obliki delfinčka in ga prijateljsko poljubila. Poljub pa se je skoraj spremenil v čisto nekaj drugega, kajti Simon jo je nenadoma močno stisnil k sebi in.. "Jo že imam", je zamrmral. "Simon!" Njegov objem je rahlo popustil, vendar je ni izpustil. "Opozoril sem te, da bom danes tvoja čarovnica," je izdavil za čuda nekoliko v zadregi in jo gledal. Ni si želela, vendar se mu je vseeno izvila iz objema in se lahkotno zasmejala. "Ti bom že dala čarovnico, falot! Vrniva se raje v kočo." "Misliš, da boš tam bolj varna?" "Upam," je odgovorila lahkotno in stekla proti koči." Tam imam namreč kar precej konkurence" "Nimaš," se je zasmejal in stekel za njo. V koči so plesali in Simon je pod pretvezo, da ne more pustiti bratove "zaročenke" nobenemu drugemu "pokvarjenemu mačku", plesal le z njo. Nenadoma je odkrila, koliko ji je nekoč pomenila glasba in neobremenjeno se je predala ritmu in njegovim rokam. "Nisem vedel, da si tako dobra plesalka," ji je šepnil v uho in jo mimogrede poljubil na vrat. "Tudi jaz nisem več vedela," se je zasmejala, da bi skrila zadrego in zmedenost. "Od nesreče dalje nisem več plesala. Prej pa zelo rada." "Seveda. Naš suhoparni Primož ima že od nekdaj bolj malo smisla za zabave, kajne?" je komentiral. "Pošlji ga že nekam in rajši vzemi mene." Tega predloga raje ni vzela čisto resno. "Samo do večera, " je predlagala šaljivo. "Tudi to je bolje kot nič," se je očarljivo nasmehnil. "Do večera se lahko še premisliš." Okrog šestih zvečer so pred kočo prižgali kres in kot Indijanci plesali okrog ognja. Spuščal se je mordikast mrak in na nebu so se prižigale zvezde. Stala je nekoliko stran od ognja, jih opazovala in se zabavala. Simon je bil najbolj razigran. Okrog desetih zvečer mu je privlačna Tina, ki je kot modna redaktorica delala za isto novinarsko hišo kot nekoč Simon, preden je postal svobodnjak in jo je Aleksandra malce sumila, da namerava noč preživeti v Simonovi družbi, prinesla mobitel. "Zate je srček, " se je vabljivo nasmehnila Simonu. Saša ga je gledala, ko je, naslonjen na bližnjo smreko govoril v slušalko, jo nenadoma pomenljivo pogledal in se nasmehnil, pokimal, kot bi ga sogovornik lahko videl, potem pa ves zadovoljen vrnil telefon Tini in se pririnil do nje. "Primož je bil. Ne more priti. Nujno mora osstati v bolnišnici zaradi - že nečesa. Žal mi je Aleksandra," ji je razložil na uho z glasom, ki je izdajal, da čisto nič ne obžaluje, ker brata ne bo. Saj ona tudi ni. Na Primoža v tem trenutku ni hotela niti pomisliti. Zaradi Simonove bližine,zaradi milijonov zvezd nad njimi, no, morda tudi nekoliko zaradi prijetne glasbe in Tine, ki je prežala v bližini, pa popite pijače se je počutila lahko in prismojena. "Meni pa ni," je odgovorila pošteno in se zasmejala. Nekaj trenutkov jo je tiho gledal, potem se je nenadoma sklonil in jo poljubil. "Saj meni tudi ni," je veselo priznal. "Prav Simon. Ampak zdaj bom šla vseeno spat," si je premislila. Igra je postajala prenevarna. "Že?" Slišati je bil res razočaran. "Se res nočeš več zabavati?" "Oprosti, zelo lepo je bilo, ampak zame dolg dan. In alkohola tudi ne prenašam prav dobro. Še naprej se lepo imejte, jaz pa vam bom jutri pripravila kosilo, če boste malo potegnili." "Počakaj! Pospremim te, da te kdo ne ukrade." Ja, le kdo bi lahko to bil? Kavalrisko staromodno ji je nastavil komolec, smeje se ga je oprijela, Tudi nekaj nezlobnih opazk in nasvetov je priletelo za njima in Simon je vsem pokazal jezik. Vsi so se smejali, ko sta odhajala, samo Tina ni bila videti najboljše volje. Saša se je pred vrati sobe obrnila k Simonu. "Hvala za res lep dan," je iztisnila iz sebe s stiasnjenim grlom. Nič ni odgovoril, samo objel jo je, odprl vrata sobe in znašla sta se v temi. Ni se več upirala, ni več razmišljala, njegove roke so bile tople in nežne, poljubi zaželjeni. In po dolgem dolgem času je čutila, da je doma. "Simon...?" "Pššt," s kratkimi nežnimi poljubi in vznemirljivim sprehodom rok po njenem telesu je prižigal v njen neustavljivo strast. Telo ji je začelo nenadzorovano trepetati, "danes sem samo tvoj in ti boš moja. Hočeš me in jaz hočem tebe. Že zelo dolgo. Tudi sama veš, da tako mora biti." Vedel je, kaj mora reči - in storiti. "Ja," je zastokala in se prižela k njemu, "tako mora biti." Ko se je po kratkem spancu proti jutru zbudila, se je budil tudi jasen, mrzel okrtoberski dan.Vzhajajoče sonce je topilo slano, ki je v kapljicah, ki so se bleščale kot diamanti, kapljala s smrekovih vej. Pogled skozi okno je odkrival od slane pobeljen vrh smreke, ovešen s storži. In Simon - se čez noč ni spremenil v škrata. "Si že kdaj videla novoletno jelko v oktobru?" jo je vprašal tiho, ko je opazil, da je budna. "Nisem Simon. Tudi kapljanja rose nisem še nikoli videla," je odgovorila s pridušenim glasom.Mirno je obležala v njegov objemu in očarana opazovala ta mali čudež narave, presenečena nad preprostostjo nočnega ljubezenskega doživetja. Zgodilo se je, kar je želelo njeno srce in greh bi bilo še naprej upirati se neizbežnemu. Bilo je prav in bilo je razumljivo kot življenje. "Povedati moram Primožu," je rekla. "Moral bo razumeti." Obrnil jo je k sebi. "Ja, povedala mu bova. Upam, da ti ni žal". Žal? Nasmehnila se je. Ničesar ni obžalovala, bila je le neizmerno srečna. "Ne Simon, ni mi žal. Ljubim te." "Aleks..." Položila mu je prst na usta. "Pssst. Ne obljubljajva si ničesr, kar bi kasneje morda obžalovala. Vse je bilo popolno. Naj tako tudi ostane." Močno jo je stisnil k sebi in poljubil. "To je bilo slišati skoraj kot slovo," je rekel tiho. "Ampak tako se vseeno ne more končati." Prepričana, da se sinočnje doživetje ne more ponoviti, je zakopala obraz v njegovo ramo. Zaradi mene sploh ni treba, da se kdaj konča, je pomislila. Njegovi lasje v njenih rokah so bili mehki in živi, kot je v njegovih rokah oživela sama. Brazgotine na hrbtu in nogi so čudežno izginile, v njegovem objemu se je počutila lepa in mlada kot nekoč. Pa sem mislila, da zame ni več ljubezni, ji je za trenutek šinilo skozi možgane, ko se je predajala ljubkovanju moškega, ki bi lahko izbiral med mnogimi ženskami, pa je izbral njo. Njej je pomenil vse na svetu. Simon je bil izkušen ljubimwec, ki je znal ženski pričarati ljubezensko pravljico. Možgani so prenehali delovati, čarobna noč se je nadaljevala v trenutek neskončnostii, ko se je znani svet s krikom nebrzdane strasti in užitka razletel na kosce.
Foto S. Srčič
se nadaljuje...
Trenutno stanje duha: no, pa je ratala pravljica za lahko noč Napiši komentar { Prejšnja stran } { Stran 139 od 1032 } { Naslednja stran } |
Na kratko o meni klotilda.eDnevnik.si
Osebna stran Arhiv sporočil Kaj pišejo moji prijatelji Foto album Zanimive straniSvet je lep. Želim, da tak tudi ostaneKategorijedramsko besediloironična kozerija Iščemo besedno zvezo Kdo je Kje sem? Mačkotovi potepi Nasveti Otroški kotiček Poezija Posebni dnevi Potepanja Potopis Prosti spis Proza Reakcije Vici vsakdan Za oddih Najnovejša sporočilaSkoraj bi reklo bum, punca pa v jokKje sem? (745) Dobro, da je počitnic konec - Kje sem? (743) A ni po koncu poletja na vrsti jesen? Moji prijateljiPoezijainprozakunigunda masreya medina metuljc incha riddle123adams Ustvarjalnost mazy15 GRiSON luninsij MarjanaK primoz69 hrkovoKraljestvo bambam chefek erik rokconta jonesova brut ink164 drsalka Incognito denver09 abuu lusi ZavestnaSamost majchika lovelady kojotka bonbonhaiku OdseviNeba Kaisa Pikabu1 pikakom turbolenca vnasimavrici BINCI skalaprava svizec200 anabell sandra CMOKEC zalcy becelica razkritOdkrito schizophrenia bica razgaljena seka miskacom Lucija07 evitaperon milena raawi mini ptjeln regrat Santos profesorSnape rega sheehs Renata bzk piko svetloba menelida Dotik brjav8 lovegood SamotnaDusa Sharka orhideja delfin CrViiICkA eUssatka drugacemisleci mezicar007 osem saby79 tedi radirka malaja SuperLucky mislice laana LyrishFairy janalumnus coRdis altatija blackwater miiiska Lurovke Ramus alja lifeisfun caillou psychoXL Babica DragoonLady odsrcadosrca sabyy shade mojeblodnje lavalampa kraji kingov GorgonzolaDcheee Violet lucille95 dina ComfortablyNumb vvooodnarka brokenwords luna66 minca jasmin01 rusalka pollmatej mandarina kokfajn uross sailor565 Untamle lea199 sunie osi banalno knjige minerva 1Trisha extra luninsjaj roxa zuzzu68 andrejm rozinca sime babica3 rosadevida zogca tempera afirmacije milina ZB valmorja predmetipozelenja mateec ubiamordeusibiest UzumakiKaori Mozakar MavricniSkrat laksmi dializaJoe eja deeb Vidomisla Chantal MajChi TrixieML darja1 pravakala dorothy marika inside Kleopatra sajnovicBrajdic skorjancek svilan mah modrina jagoda1 karliturk najinapot amanesceiri liberta mathea Kopriva 
Število zadetkov: 808159 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |
Na prvo stran eDnevnika
, haha. Pa so ugotovili, da mi čisto paše, jupi. Presneto sranje tile čiki. Dokler kadiš te vsi zmerjajo, ko nehaš, pa še zakašljati ne smeš, pa že brskajo, kakšen matiček se je ustvaril v tistem tvojem katranu
.
.
, kaj boš po golih skalah plezala.
. No, če mi bodo naši Kekci dali dihati, nocoj nadaljujemo - sicer žal šele jutri.
M.
, M.