<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>
19. 04. 2017,07:18

Vesela za Nežo

Ravno zadnjič sem premišljevala o njej, o Neži. In danes presrečna, ko sem videla njeno fotografijo in prebrala vest, da se vrača v Slovenijo in da dobro napreduje. 
Čestitke staršema za izjemen pogum.

In se mi je spet odvrtel film nazaj, v januar 2008, ko so meni v bolnišnici govorili za Kajetana, da nima smisla, da pride v poštev samo še nega in čakanje na konec. Ko je po petdnevnem dobivanju klistirja, po katerem je dobil krče, prišlo do krvavitve v črevesju, so naslednji dan naredili še gastroskopijo, po kateri je očitno prišlo še do notranje krvavitve v želodcu, kajti po preiskavi je bruhal kri. Sestra pa mu je rekla, naj kašlja, da mu ne bo kri zalila pljuč. Dobival je zdravila za redčenje krvi, vsaka najmanjša počena žilica ali rana je lahko v takem primeru usodna. Bila sem zraven in o tem večkrat pisala na tem blogu. In obvestila sina o dogajanju, ki mi je rekel, da zdaj lahko pomaga samo molitev.

Operirali so ga šele naslednji dan proti jutru, ko je imel v trebuhu že ogromno krvi.

En teden je ležal v komi, priklopljen na aparature. In se ob mojih obiskih, ko sem ga gladila po obrazu in glavi in mu govorila lepe besede, odzival z nasmehom. 
Njegov zet, ki ga je pogledal samo od vrat, mi je ob prvem obisku na intenzivni rekel, da nima smisla, da ga grem gledat, ker je z njim konec. Pa ni bil, še sedem let ne. Še danes bi bil lahko živ.
In kljub temu, da si je pri  Vzajemni plačeval nadstandard, je potem ko je zbolel, ležal v šestposteljni sobi, kasneje pa celo kot sedmi v sobi s šestimi posteljami. Ker menda ni bilo prostora.







napisal Lastovka55 v: |
Avtor vsebine tega eDnevnika je lastovka55.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik