Zgodbe

Zgodba o Tini, 2.del

Sedela je za leseno hrastovo mizo in opazovala rumene vrtnice. Prišlo jih je točno 25, toliko kolikor je bila Tina stara. Bile so tako lepe, v polnem razcvetu. Zakaj danes ni dobila zraven še kakšnega komentarja? se je Tina vprašala in gledala, kako sveže so rože. Prišle so točno ob 15.14, takrat se je namreč rodila. Zakaj je vse tako kičasto? Tina nikoli ni razumela romantike. Zanjo je bil svet zgrajen iz tega kar vidi in iz ničesar več. Domišljijo je imela le za kreiranje slaščic. To je vse kar je premogla, zato se je teh rož in daril res bala. Počutila se je kot, da jo stalno nekdo nadzoruje ali opazuje. To početje jo je ustrahovalo in počutila se je nelagodno. Počutila se je ujeta v kletki. Kako lahko nek neznanec ve več o njej kot ona sama?

Ne ve. In še vedno je strmela v rože. Dovolj tuhtanja o ničemer, si reče Tina in odide v svojo sobo. Leže na posteljo in na nočni omarici zagleda...en majhen paket. Njene oči postanejo spet velike kot frnikole. Raztrga zavoj in pred njo zagleda kartico, na kateri je naslov in kratek stavek: "5.5. ob 20h, Ljubljanski grad-restavracija."

Večerja? Z neznancem? Z neznancem Oskarjem? Kaj pa, če ne bo prišel in bom tam sedela sama? Zakaj mi sledi? Zakaj me straši? Zakaj bi sploh hotel imeti kontakt z menoj, navadno punco, ki živi navadno lepo življenje z navadnimi prijetnimi prijatelji v navadni običajni hiši?

Mogoče ga bom pa res končno spoznala, si je rekla in ji je srce začelo hitreje biti. Kaj če, sem mu nekaj dolžna? Kaj če me bo tožil?

Joj, bi se mogla lepše napraviti? Pa saj ničesar takega lepega nimam...Tako se je Tina utapljala v svojih mislih. Ni vedela, kateri korak bo pravilen, da bo razrešila to uganko, ki se ji že nekaj časa dogaja. Kaj, če me bo oropal in pretepel? Kaj, če ....? Joj, nehaj se že mučiti, si je rekla Tina.

Kazalec je hitro drvel proti pol osmi uri. Tina si je vzela njen rojstni dan kot praznik. Natočila si je vodo v kad in vanjo stresla kopalno sol, ki je imela vonj po cvetlicah. Potem se je lepo počesala, lepo oblekla in nadišavila. Ko je pogledala na uro je bila točno osem in trideset minut. Nekdo je ravno pozvonil na vrata. "To bo stoodstotno taksist," si je rekla Tina sama pri sebi. Ko je odprla vrata je bil res on. "Dober večer!Do Ljubljanskega gradu, prosim!" reče Tina odločno, ko sede na zadnji sedež taksija.Taksist nalahno prikima in že drvita proti želeni lokaciji.

Ko prideta do parkirišča na Ljubljanskem gradu, Tina plača prevoz taksistu in se mu lepo zahvali."Še tri minute, še tri minute!" si je govorila živčno.

Ga bom zagledala? Le kakšen je? Je velik in suh? Je majhen in debel? Je plešast?O, joj! Je čudaški?

Lahko bi bil, ko pa mi vsak teden pošilja rože. Tina zamahne z roko in poskuša ohraniti trezno glavo.

Zakaj mi je sploh tako pomemben videz tega bitja? Ni vedela, kaj naj si misli.

Ko je stopila v restavracijo ob 20h zvečer, je ugotovila, da se tu marsikaj dogaja. Vladalo je sproščeno, veselo vzdušje. Energija je bila na pravem mestu.

Iz torbice je potegnila vizitko z naslovom in začela gledati, če mogoče na njej piše, za katero mizo  mora sesti.

"Dober večer! Vam lahko kako pomagam?" reče natakar Tini, ki je obstala sredi prostora.

"Dober večer! Ob 20h je bila tu rezervirana miza na priimek..." Obstala je. Saj niti ne ve, kako se Oskar piše. Postajalo ji je toplo in ni vedela, kako bi tole stvar speljala do konca. "Mogoče...na ime Oskar?"

"Seveda, kar za menoj," reče natakar in jo pospremi do mize za dve osebi, za katero je sedel moški.

Zagledala ga je od zadaj in zdelo se ji je,da te osebe ni še nikoli videla. Moški star okrog trideset let je vstal se nasmehnil in ji pomagal sesti. Tina je osupnila. Ali sem se znašla v srednjem veku? Od kod temu človeku tak bonton.

Tina je še enkrat vstala in rekla: "Dober večer, jaz sem Tina." Dala mu je roko in jo lahno stisnila. Počutila se je čudno, saj se ji je zdelo kot da je ona vse to organiziarala, bilo pa je ravno obratno."Oskar."

Bil je tako....Izgledal je tako.. Kot da bi bil iz kakšnega filma. Ali iz kakšne naslovnice. Bil je visok in zelo suh, bil je bele polti, lase pa je imel na kratko pristrižene. Če izgleda kot iz filma potem je znotraj popolnoma votel? Nima razvitih čustev, je posedovalen in me bo mogoče res dal obglaviti?

Nehaj, si reče Tina. Počakaj in izvedela boš kaj več.

Zunanjost mi ne pove ničesar, si reče Tina in ne more skriti tega, da si želi več izvedeti o njem.

"Vesel sem, da si prišla," ji je rekel Oskar.

Nato je prišel natakar in vprašal, če bova kaj spila.

"Samo jagodni sok z vodo."

"Vam vodo nalijem v kozarec, sok pa prinesem v steklenički?"

"Ja, prosim."

"Pa za Vas gospod?"

"En vrček belega vina."

"Bo to vse?"

"Lahko naročiva še predjed."

Predjed?Tina  nikoli ne hodi na večerje kot je ta s tremi hodi. Počutila se je kot kraljica, če bi se temu lahko tako reklo.Za predjed je Oskar obema naročil kozice z rukolo in posebno omako, ki je imela okus kot neke vrste majoneza.

"Ti je všeč ta restavracija?"je vprašal Oskar.

"Seveda,"je odgovorila Tina.

Potem je spet nastopila tišina. On je Tino gledal kot da je iz zlata in užival v vsakem njenem gibu, njej pa je bilo nerodno. Gledala je v svoj krožnik in čakala, da se bo nekaj zgodilo.

"Ali....?"Zasmejala sta se, ker sta oba želela prekiniti to mučno tišino. "Kar izvoli," reče Oskar.

"Kdo si ti? Si ti moj sorodnik? Si nekdo, ki bi moral biti pomemben v mojem življenju?Kdo si?"

"Sem Oskar in nisem tvoj bratranec, niti brat.Toda s tem bova morala še malo počakati."

"Si iz Ljubljane?"

"Da."

"Zakaj si mi začel pošiljati rože?"

"Tako mi je bilo naročeno."

"Od koga?"

"Ne vem. Jaz sem cvetličar. In dobil sem naročilo, da Vam pošljem vsak teden sveže rože."

"Vi sploh niste Oskar??!!Oziroma ste Oskar, vendar samo posrednik?" Tina je začela težko dihati. Ta človek ni tisti, ki mi pošilja rože?Kdo potem pošilja rože? Kdo??!

"Ja, jaz sem Oskar. Mojemu podjetju se reče Oskar. In tako je tudi moje ime."

"Pa zakaj, ste rekli v pismu, da me želite spoznati, če sedaj to sploh  niste vi?"

"Bilo mi je naročeno. Bila mi je zaupana naloga za dobro plačilo. "

"Pokvarjenec! Pišete neke osladne stvari, me pošiljate okoli, da oddam neko prekleto pismo, na koncu pa trdite, da to niste ušpičili vi sami?Kakšen čudak! Kakšen frik! Kako ste lahko tako brezobzirni?"

"Če tako menite, Vam ne morem nič pomagati. Jaz sem prišel le razkriti, kar je bilo skritega."

"In ko ste sprejeli naročilo, Vam niso povedali naslova ali imena kdo to pošilja?"

"Ne, rekli, so, da bodo v eni uri nakazali nekaj denarja, za kar sem se obvezal, da plačila nikoli nikomur ne bom izdal. Ker sem denar prejel, sem storil kot mi je bilo rečeno. Napisal sem misel, ki mi je bila posredovana, izbral sem najlepše rože kar sem jih imel in napisal spodaj Oskar. "

"Nič ne razumem. Vse skupaj je tako trapasto! Tako nečloveško. Zakaj ste želeli sodelovati pri takem dejanju?"

"Saj sem Vam rekel, da mi denar veliko pomeni."

"Potem ni nobene možnosti, da ste me vi želeli osvojiti?"

"Osvojiti?" se je na ves glas zasmejal Oskar. " Jaz ne osvajam deklet, imam eno damo doma in ne potrebujem še ene. "

"Pa zakaj ste potem prišli?"

"No, to vprašanje bo sedaj že bolj smiselno.Prišel sem, ker sem Vam želel povedati, da niste kar tako."

"Kaj naj bi to pomenilo?"

"Da imate zanimive korenine," reče neznanec in ji seže v roko, se dotakne dlani in drsi po njej.

Tina se je naježila in poskušala potegniti svojo roko k sebi, toda neznanec ji tega ni dovolil.

"Pa ste res pokvarjeni!" je rekla s težkim dihom in mu iztrgala roko.

"Vem, da si želite izvedeti skrivnost, toda jaz pri tem nimam kaj dosti. Kar mi je naročeno, to je tudi storjeno."

K mizi potiho stopi natakar in odnese pojedeno predjed. Kot bi mignil, prinese glavno jed, ki je bila sedaj očitno že naprej naročena.

"Dekle, kot ste vi, se danes ne bi smelo mrščiti in jeziti, morali bi se veseliti! Vse najboljše! Se lahko tikava, saj nisva ravno..khmm tako stara, da bi si privoščila besedo na vi...."

"Zakaj ni sam prišel, strahopetec?"

"Ne sprašujte mene, jaz teh nekaj minut zabavam Vas, potem pa si bom poiskal drugo zabavo."

"Čudni ste! In zakaj, bi si bila blizu z vami, ki se obnašate kot da ta svet nima nobenih čustev. Kot da je stol le iz lesa in še enkrat iz lesa, brez tiste mehke podloge, ki mi omogoča, da zdržim sedeti na njem tri ure. Govorite, kot da so rože sredstvo, ki povzroči, da se ženska zaljubi v neko iluzijo, ki si jo niti sama ne predstavlja. Govorite, kot da na tem svetu ni ničesar drugega, kot denar s katerim se vse da kupiti. Da mi ne pošiljate več rož! Da mi ne sledite več, drugače bom šla na policijo. Pustite me vendar pri miru!"

"Pa ravno sem mislil, da bova spila eno penino, kot se spodobi. Saj veš, za rojstni dan."

" Kreten! Tu imaš penino!" je rekla Tina in mu zlila na glavo jagodni sok, pobrala torbico in odšla iz restavracije.

Domov je šla kar peš, da se je malo ohladila. Bila je lepa noč. Polna zvezd. Ko je prišla  do centra mesta Ljubljane, se je usedla na klopco in se zamislila. Nobenih traparij več. Nobenih misli, ki bi mi oteževale psiho. Ničesar. Od zdaj naprej bom vsako rožo posebej odvrgla v smeti. Kaj me briga, kako lepe so! Čez nekaj dni vse rože ovenejo. Pravzaprav nikoli ni bila ljubiteljica rož. Zmeraj si je mislila, da njej še kaktus umre.

Zakaj bi bila ona za kogar koli zanimiva? Kako bi izvedela kaj več? Pa saj si ne želi izvedeti kaj več.

Ljudje so res čudna bitja. Zakaj bi mi kdo kupoval stvari, zato da bi me dobil? Da bi me imel? Saj nisem lutka. Lutko lahko kupiš, jo oblečeš, slečeš in nikoli ne bo rekla, da ima dovolj. Nikoli ne bo rekla, da je dovolj tega sranja. Pa to bogati ljudje vejo? Ali oni vejo, da svobode in ljubezni ne moreš kupiti, četudi imaš toliko, da ne veš kam bi z denarjem?

Tudi življenja ne moreš kupiti, lahko ga le vzameš ali pa podariš ali zlomiš. Od kdaj sem tako filozofska?

V tistem ji začne zvoniti telefon.

"Prosim!"

"Hej, Tina! Kje si? Vsi te čakamo, da nazdravimo za tvoj rojstni dan. Kako si lahko pozabila? Kje pa si?"

"Oh, imela sem eno obveznost. Že grem!"

"Ja, pridi hitro!"

"Ja, se vidimo."

In je tekla do prvega mestnega avtobusa, ki je odpeljal proti domu.

V dvajsetih minutah je bila že doma.

"Vse najboljše za te, vse najboljše za te..." so ji zapeli prijatelji in ji na hitro v roko porinili šampanjec s katerim so nazdravili.

"Lej jo, Tino! Petindvajseti rojstni dan, kaj? To pa ni kar tako!" je rekel Žiga in se ji približal, da bi ji stisnil roko in jo objel. "Nekaj imamo zate. Ne, skrbi, niso rože," se ji je nasmehnil in pomežiknil.

Za njim je stala Tjaša z veliko škatlo.

"Oh, kaj pa je to?" je izrazila svoje začudenje Tina.

"Darilo, cimra! Daj poglej, daj odpri!"

Tina je začela vleči za časopisni papir v katerega je bila velika škatla zavita. Le kaj so mi kupili? Mogoče ušpičili?

Trgala in trgala je papir in se prebila do kartona.

"Dajmo, Tina! Dajmo, Tina!" se je pošalil Borut.


Ko je le odprla škatlo je v njem zagledala mini pečico.

"Evo, Tinči! Nič več izgovorov, da nam ne boš pripravila tvojih kolačkov in mafinov in mini tortic ali pit. Čeprav tudi kakšnega drugega peciva se ne bomo branili."

Vsi so se začeli smejati.

"Hvala!"reče Tina in se prepusti sproščenemu vzdušju."Očitno bom še v prostem času cukerpekarca."

Sledila je torta, ki sta jo punci sami spekli. Le kdaj sta uspeli vse to postoriti? Doma ni bilo ne duha ne sluha o kakšni peki. Ravno zato, ker pečice sploh nimamo.

"Ah, Tina, treba se je znajt, veš. Sva šle do Amine in Dore, saj veš kakšen luksuz imata punce v stanovanju, predvsem pa imata veliko pečico za velike torte."

"Aja..." je zazijala Tina.

Bil je njen rojstni dan. In dobro so praznovali do jutranjih ur. Naslednje jutro, ko je vstala in si napravila kavo je zagledala na mizi v kuhinji prvo kartico na kateri je pisalo:

"Živijo, najino sončece! Vse najboljše! Midva sva že v Toskani. Vreme je toplo in sončno, najlepši pa so zahodi v naravi. Pogrešava te. Objemček, Darja&Rudolf."

Na razglednici je bil Toskanski sončni zahod. "Wau!" si je rekla Tina. "Moja prva razglednica iz tujine!"

"Obdržala jo bom do konca življenja," si je še rekla in nesla razglednico v svojo sobo.


Napiši komentar

Evo me ...

14:08, 17. 04. 2017 .. Avtor OdseviNeba
... da se pofočkam - če me razumeš!? Spremljam vse tvoje pisanje in mi vsakič polepša in popestri dan!!!
Vse dobro!!!
(((((((((((((((((((((((OBJEM))))))))))))))))))))))))))

Komentar brez naslova

18:49, 2. 05. 2017 .. Avtor lenkica
Hvala ti!

Vem, nekaj časa nisem nič napisala. Imam novo službo in

mi trenutno malo zmanjkuje časa za ustvarjanje. Toda

obljubim

takoj, ko bom lahko, pišem in kaj objavim.

Želim ti vse dobro....

:)

{ Prejšnja stran } { Stran 4 od 22 } { Naslednja stran }

Na kratko o meni


lenkica.eDnevnik.si

«  avgust 2017  »
pontorsrepetsobned
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031 

Na prvo stran mojega eDnevnika
Osebna stran
Arhiv sporočil
Sporočila, ki so jih napisali moji prijatelji
Moj foto album

Kategorije


Najnovejša sporočila

Zgodba o Tini 5.del
Zgodba o Tini 4.del
Zgodba o Tini, 3.del
Zgodba o Tini, 2.del
Zgodba o Tini, 1. del

Moji prijatelji

OdseviNeba

Zanimive strani





Število zadetkov: 9772
Avtor vsebine tega eDnevnika je lenkica.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik