Zgodbe

Zgodba o Tini, 3.del

Čas praznovanja je minil. Dnevi so postajali vedno lepši. In Tina se je zavila v svojo rutino. Služba, domov, opravki, služba, domov opravki. Čas je mineval in nič več ni prejemala rož. Všeč ji je bilo, da je bilo tako. Počutila se je ponovno normalna. Toda nekaj je storila drugače v teh tednih, ki so minevali brez rož. Sama si je vsak teden kupila en šopek in ga poskusila vzljubiti.

"Od kdaj pa tebe zanimajo rože?" jo je vprašala Ana, ko jih je Tina počasi kot da so iz porcelana zlagala v vazo, ki jo je kupila v mestu pri nekem umetniku.

"Kaj pa vem..." se ni znala braniti Tina.

"Pa ja ne pogrešaš tega, da ne dobivaš več rož?" jo je vprašala prijateljica.

"Neee, le rada bi vzljubila rože," je rekla Tina.

"To je tako čudno, draga moja. Mislim, da ti moramo najti fanta," se je muzala Ana.

"Zakaj? Kaj pa naj delam s fantom?" je zožila oči Tina.

"To boš ugotovila, ko ga boš imela," se je zasmejala Ana.

"Saj ti tudi nimaš fanta," je rekla Tina.

"Res je. Toda jaz ga niti ne poskušam imeti, " je rekla sostanovalka.

"Kako sta kaj moji dami?" je vprašal Žiga in ugriznil v jabolko.

"Tina se je zaljubila v rože," je rekla Ana in pomežiknila Žigu.

"Rože?" je presenečeno pogledal Žiga. "So spet prišle rože?"

"Neee! Tina po novem sama sebi kupuje rože," pove Ana.

Ko je Žiga to slišal, je rekel:"Raje pojdi z menoj v kino kot da kupuješ rože!" Šele, ko je izrekel te besede se je zavedel, kaj je rekel.

Ana se je zasmejala in Tina je dvignila pogled.

"Ja, v kinu že dolgo nismo bili. Gremo vsi skupaj?" reče Tina.

Žiga in Ana sta se spogledala.  "Seveda, seveda gremo, " je zagodrnjal Žiga.

"Kaj zanimivega bi lahko šli gledat?" je zamišljeno vprašala Tina.

"Jaz imam rad grozljivke," je rekel Žiga.

"Grozljivke! Raje imam smeh in življenje. Poglejmo kakšno komedijo!" reče Ana.

"Joj, zame pa so bolj znanstvene fantastike," reče Tina.

"Potem pa bomo gledali klasični ameriški romantičen film," doda Borut, ki je nekaj trenutkov stal med vrati in poslušal pogovor njegovih prijateljev. Nihče ga ni opazil, zato so se vsi presenečeno ozrli k njemu.

"Kam gremo?" se je oglasila še Tjaša.

"V kino!" je smeje se rekla Ana.

"Jutri?"je vprašala Tjaša.

"Kaj bomo sploh gledali?" je vprašala Tina.

"Kino je brezveze! Daj, potegnimo nekaj iz interneta,"reče Borut.

"Izžarevanje (The Shining)!"reče Žiga.

"Ne!!! Ameriško pito (American pie)!"reče Ana.

"Kako sta za luno. Daj glejmo Dušo (The Host)," reče Tina.

"Babje čenče," reče Borut.

"Glejmo Več kot ljubezen (A lot like love)," reče Ana.

"Ashton Kutcher," zavije z očmi Žiga.

"Jaa, poglejmo si nekaj kar bi punce gledale in nekaj kar bi vi fantje radi gledali," zaključi Tina.

Tako so se odločili za limonado z Ashton Kutcherjem in za Paranormalno.

"Strah me bo!" ni mogla skriti strahu Tina.

"Se boš lahko stisnila k Žigu," ji pomežikne Ana.

Tini je postalo nerodno in je ostala brez besed.


Tako so naslednji dan imeli filmski večer. Fantje so se med filmom Več kot ljubezen zehali, se hecali in dolgočasili, dekleta pa so med grozljivko vreščala. Toda Tina je bila nekam odsotna in tiha. Ko je bilo filmske zabave konec, je vprašala: "Ali bi se lahko živemu človeku to zgodilo, kar se je zgodilo Ashtonu Kutcherju in Amandi Peet? Mislim, bi lahko življenje ljubezen postavilo tako na glavo, da bi ljubezen svojega življenja čakal celih sedem let?"

Ana se je začela smejati in je rekla: "Tina si se udarila v glavo?"

"Ne! Le na misel mi je prišlo, kot da je nekdo na skrivaj planiral moje življenje. In sedaj, ko dobivam vse te rože ga planira naprej...."

"Tina, če res tako misliš, potem imamo vsi vnaprej splanirana življenja. Potem smo samo lutke nekega sistema. Pa vendar si sama izbereš vsako jutro, kakšno perilo si boš nadela, kakšno obleko boš nosila. Lahko si izbereš tvoj najljubši parfum...ne razumem kaj bi tukaj lahko splanirala...." ji je začela nasprotovati Ana.

"Ahm...usodo. Res je. Lahko si izberem nogavice in zobno pasto in deodorant in moj najljubši gel za tuširanje, toda nisem si mogla popolnoma sama izbrati poklica, krušnih staršev, pravih staršev, ki jih nikoli nisem poznala..."je nadaljevala Tina.

"Oh, Tina! Saj tudi mi nismo popolnoma sami stopili na pot po kateri hodimo..."jo je zavrnila Ana.

"Saj to ti pravim!" je zakričala Tina.

"Dovolj, punci!" je posegel vmes Žiga. "Nihče ne ve od kje smo se vzeli," je rekel Žiga in pomežiknil Tini."Pa tudi ne bomo. Mogoče je dobro, da ne vemo. "

Tina je ostala tiho. Prvič v življenju je pomislila, da bi raziskala kdo so bili njeni pravi starši. Ničesar ni vedela o njih. Pojma ni imela kako jima je ime, od kod sta, ničesar. Zakaj sta se ji starša odrekla? Sta imela finančne probleme, je bila mati samohranilka in ni mogla živeti sama z njo? Je bila njena mama premlada za družino?

Tino so prvič preplavila vsa ta čustva. Občutek, da nikamor ne pripada. Da nima doma. Da ne ve ničesar o svoji preteklosti. In je razmišljala, kako bi prišla do podatkov. Rudolf in Darja sta bila na poti. Mogoče bi jima poslala elektronsko pošto. Onadva bi morala kaj vedeti o njenih starših. Saj sta celo življenje preživela z njo. No, ne celo življenje. Do osemnajstega rojstnega dneva. Toda to je veliko let.

Tina je sedla za svoj računalnik in začela tipkati: "Živjo Darja in Rudolf! Kako sta? Upam, da uživata na vajini poti! Jaz pa imam nekakšno malo krizo....sprašujem se, kdo so bili moji starši, kam sem pripadala... sta poznala moja prava starša? Bi mi lahko dala kakšne podatke o njiju? Prosim! Rada bi jih spoznala...vem, morala bi vaju vprašati prej, ko smo še skupaj živeli, toda ni me zanimalo! Sedaj pa me! Zelo! Bi se lahko slišali? Resnično me vse zanima z mojo preteklostjo! Lepo se imejta...sporočita mi kdaj naj pričakujem vajin klic. Tina."


Vsak dan je Tina pogledala elektronsko pošto in vsak dan je bila prazna. Razmišljala je in razmišljala je, kako naj pride do podatkov. Do česa otipljivega. Do nečesa kar bi ji pomagalo, da bi prišla do podatkov. 


Bil je četrtek, ko se je utrujena vrnila domov. Današnji dan je bi za njo izjemno naporen. Imeli so veliko naročil. Ko je stopila skozi vhodna vrata, je torbico in čevlje odvrgla kar tja na tla. Sredi hodnika. Hlepela je po kavi. Bosa je odšla v kuhinjo. Vzela je džezvo in si pripravila turško kavo. Natočila si je tudi kozarec vode. Medtem ko je čakala, da voda zavre se je s pogledom sprehodila po kuhinji. Pod šopkom rož v vazi je bila bela kuverta na njej pa njeno ime in naslov. 

Srce ji je začelo hitreje biti. Sta ji pisala Rudolf in Darja?

Hitro je strgala kuverto. 


Pisalo je:


"Pozdravljeno, dekle!

Dolgo sem se spraševala, kako naj začnem to pismo. In nikoli nisem čisto vedela, kako. Naj se najprej predstavim? Tvoja babica sem. Tolikokrat sem razmišljala, kako naj te najdem. Kako naj te spoznam. Zakaj mi ni bilo usojeno te spoznati. Velikokrat sem mislila nate. Če si dobro. Če skrbijo zate kot bi mogli mi, ki smo tvoja družina. Hudo mi je. In žal, da nisem imela poguma te najti. Nikakor nisem mogla izvedeti, kje si. Sedaj, ko se mi čas izteka pa smo te našli. Našla sem svojo vnukinjo, ki jo nikoli nisem poznala. Tako hudo mi je, da je življenje prineslo to kar nam je prineslo. Da smo te izgubili, ko si bila še majhna punčka. Kaj majhna punčka! Dojenček! Iskali smo in iskali, toda nobene sledu, kje si se rodila! Tako nam je bilo hudo in ti tega nismo mogli povedati. Sedaj, ko bom kmalu odšla, pa smo te našli. Po nekem naključju. Dekle, prosim! Prosim, naj te končno spoznam. Če si pripravljena spoznati svojo babico, pokliči na to številko: +1-450-631-5226

Kristina Berger


Kaj zaboga? 

"Živjo!" je rekla Ana. Tina se je zdrznila. 

"Ana!" je zaklicala. "Poglej!"

Ana je vzela pismo in začela brati. Vzelo ji je sapo. "So tvoji predniki super zvezdniki? Kaj je ta telefonska številka? Amerika?"

"Ne vem, " se je zatikalo Tini. "Ničveč ne vem." 

"Pa tako si si želela spoznati svoje prednike zadnji mesec in nisi vedela, kje začeti! Sedaj pa ti piše babica! Toda ta babica je nekje daleč stran! Ne vem, če je to resnično. Kaj, če ti nekdo želi nekaj slabega storiti?"

Tina je bila tiho. Ko že misli, da bo življenje normalno teklo naprej, se vedno zgodi nekaj čudnega. In iz tega čudesa, ponavadi ni kaj dosti. Ponavadi slon postane spet majhna miška. In življenje gre naprej. 

"Premisliti moram," je rekla Tina in to je bilo vse kar je zmogla tisti trenutek.

"Tina, ne kliči te številke! Kaj, če je nateg?" jo je prosila Ana.

"Kaj pa, če ni? Kaj, če je to res moja babica?" je rekla Tina. "Ugotoviti moram ali je ta številka resnična. Kako naj to ugotovim?"

"Ne vem. Prosim, Tina! Pusti to pismo in rože in vse! Pusti na miru! Mogoče ti kdo hoče kaj slabega! Pusti vse skupaj!" jo je prosila prijateljica.

Tina pa je bila tiho. Vedela je, da bo znova storila po svoje. 


Napiši komentar

Komentar brez naslova

15:25, 27. 06. 2017 .. Avtor RosaVita
Všeč mi je ... poleti berem veliko, tudi tisto kar mi ni všeč, ampak tvoje objave so med tistimi, ki so mi všeč l.p

Ej jo spet ...

20:58, 27. 06. 2017 .. Avtor OdseviNeba
... prikovala si me na ekran in nehala pisati pri najbolj napetem - res si dobra v pisanju, ne zanemari tega zaradi službe!?
Vse dobro!!!
((((((((((((((((((((((((OBJEM))))))))))))))))))))))))))

Hvala!

19:13, 15. 07. 2017 .. Avtor lenkica
Hvala za prelepa komentarja!

Takoj, ko bo mogoče, kaj objavim!

:)

Lenkica

{ Prejšnja stran } { Stran 2 od 21 } { Naslednja stran }

Na kratko o meni


lenkica.eDnevnik.si

«  julij 2017  »
pontorsrepetsobned
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31 

Na prvo stran mojega eDnevnika
Osebna stran
Arhiv sporočil
Sporočila, ki so jih napisali moji prijatelji
Moj foto album

Kategorije


Najnovejša sporočila

Zgodba o Tini 4.del
Zgodba o Tini, 3.del
Zgodba o Tini, 2.del
Zgodba o Tini, 1. del
Zgodba o drugi in pravi ljubezni-5.del

Moji prijatelji

OdseviNeba

Zanimive strani





Število zadetkov: 9099
Avtor vsebine tega eDnevnika je lenkica.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik